Hoj,

hvala za lepe besede in oprosti, ker je tako dolgo trajalo, da se je odobrilo tvoj komentar in da šele zdaj odgovarjam (vmes so bili problemi na serverju na katerem stran gostuje).

Ja, definitivno je opcija, da zasedamo neko specifično mesto v globalni strukturi politike (pre)hrane. To se dobro vidi denimo na primeru Brazilije (ki je seveda toliko večja, da je primerjava samo delno na mestu), ki na globalnem trgu igra vlogo nekakšne gojiteljice soje kot krme za živinorejo Severne Amerike in Evrope (ki ji istočasno očitata vse kršitve, ki s tem ekonomskim modelom naravno pridejo zraven).

Tako si predstavljam, da so tudi cene hrane seveda predmet vsakokratne geopolitične situacije in si ne drznem rečt kam se bodo nagnile. Dejstvo pa je, da na tem mestu države lahko iz teh ali onih razlogov intervenirajo in ustvarjajo umetne cene (tako ima meso recimo zaradi subvencij in neupoštevanja okoljskega in zdravstvenega učinka relativno gledano zelo nizko ceno proti slabo podprtemu sadju).

Majhne skupnosti, ki prakticirajo tovrstne menjave po mojem obstajajo in vznikajo ob krizah (recimo v Grčiji pred leti). To je najti recimo v kakšnih anarhističnih krogih in tako dalje. Meni se zdi to dobra alternativa, ampak obenem si moramo nenehno vendarle zastavljati tudi vprašanje globalne politike hrane, ker nek pogojno rečeno “makrobiotski princip” ni nujno primeren za vsakršno okolje.

Je možno še naprej od ugotovitve, da vegani bojo pač plačevali dražjo in morebiti s hranili manj bogato hrano?

Je mogoče napraviti povezavo z domačimi pridelovalci – i ko šljivi državo … morda na ravni pravične menjave dobrin, dokler fizični denar še obstaja? Ker s strani birokratizacije prihaja cenzura, nadzor, neoliberalna ugrabitev obdelovalne zemlje za tuje in /ali onesnaževalce ali pa za bogatenje lokalnih nepremičninskih baronov.