Karel Širok: Slepi Slavčki. Ljubljana: Založba Karantanija, 1996
Karel Širok: Slepi Slavčki. Ljubljana: Založba Karantanija, 1996

Prekletstvo krutosti do živali

Uvod

Karel Širok (1889–1942) je bil slovenski mladinski pisatelj, čigar življenje je zaznamovala nekakšna »robna« pozicija, nenehen boj za svoje (oziroma nacionalno) mesto v svetu (med drugim je bil član organizacije TIGR). Rodil se je na Šmartnem v Goriških brdih. Po končanem šolanju v Kopru se je kot učitelj zaposlil v Trstu, kjer je ostal vse do vzpona fašizma, ko je izgubil službo. Kot diplomat se je kasneje vrnil v Trst, delal pa je tudi v Celovcu. Leta 1941 so ga italijanske oblasti aretirale in kasneje izročile gestapu, ki ga je obsodil na smrt. Življenje je končal kot talec v Dragi pri Begunjah, kjer so ga leta 1942 usmrtili. Morda je pisateljev uporni duh zaznamovan s kruto usodo (toda roko na srce se je večina le-te odvila po izdaji obravnavane knjige) delček mozaika, ki je Široka gnal, da je svojo »živalsko tematiko« vendarle zastavil nekoliko drugače, kot je to sicer značilno za žanr otroške in mladinske literature.

Pričujoče besedilo se ukvarja predvsem s Slepimi slavčki1Naj opozorim, da se sam sklicujem na izdajo Slepih slavčkov iz leta 1996, ki je izšla pri Založbi Karantanija. Besedila so mestoma jezikovno spremenjena, posodobljena. Revizija je delo knjižnega urednika Dušana Čatra., zbirko črtic iz leta 1922, čeprav se je Širok podpisal še pod nekaj knjig, ki se tako ali drugače dotikajo nečloveških živali. Takšni sta denimo pesniški zbirki Jutro (1920) in Polžja hišica (1926), vendar so v obeh nečloveške živali izrazito antropomorfizirane. Drugi pomemben pol avtorjevega ustvarjanja je religiozna poezija, kot jo najdemo v morda najbolj znani zbirki Kapelica (1935), vendar so tudi tam neljudje pogosto omenjeni. Kot bomo videli_e, vera predstavlja ključen element tudi v Slepih slavčkih.

 

Zbirka kot celota

Zbirko sestavlja sedem črtic, ki v veliki meri že z naslovi (Slepi slavčki, Tinetov janček, Belinka, Divja raca, Kastorček, Brama in Gož) dajejo vedeti, da gre za živalsko tematiko (ko to ni razvidno na prvi pogled, se v naslovu pojavi ime nečloveške živali iz zgodbe). Morda nas nekatere razsežnosti dela na prvi pogled spomnijo na cikel črtic Iz tujega življenja Ivana Cankarja, saj so nastale manj kot deset let kasneje (v knjižni obliki so izšle več kot desetletje prej). Slepi slavčki so ciklu Iz tujega življenja sorodni v tem, da brez izjeme v središče postavljajo različne neljudi, ponovno pa gre tudi za zbirko besedil, ki se povrh vsega pretežno ukvarjajo z vprašanjem človekovega odnosa do drugih živali in ga tudi skoraj brez izjeme okarakterizirajo kot krutega. Morda nas k tej primerjavi napeljeta še podobna dolžina obeh del in nenazadnje avtorjevo idejno ozadje, ki se zdi vsaj v nekaterih aspektih sorodno Cankarjevemu; avtor na primer vsekakor izraža senzibiliteto za delavsko vprašanje, po drugi strani pa se spogleduje tudi z religijo.

Znano je, da sta se pisatelja osebno poznala. Širok je bil denimo leta 1918 priča znamenitemu Cankarjevemu predavanju v Trstu, o katerem je tudi poročal. Anton Ocvirk v besedilu Ivan Cankar in Karel Širok (Slavistična revija, 1 (3–4), str. 272–274) navaja, da je Širok Cankarju v letih 1917 in 1918 v Ljubljano pošiljal cigarete in sadje, Cankar pa ga je obiskal. Seveda je bil Cankar takrat že dovolj znan, da bi lahko seznanjenost z njim v tistem času pripisali_e praktično vsaki_emu ustvarjalcu_ki, vendar ti podatki o odnosu med njim in Širokom pričajo, da je bila verjetnost vpliva (šlo je tudi za medsebojno naklonjenost) precejšnja, možnost, da je prebral nekatere črtice iz cikla Iz tujega življenja, ki dotlej še niso izšle v knjižni obliki, pa toliko večja. Vsekakor je na morebiten neposreden vpliv težko pokazati s prstom, teza, da je mogoče preprosto šlo za nekakšen zeitgeist (ob vzniku moderne), pa bi zahtevala poglobljeno analizo.

Deli se v več ključnih točkah pomembno razlikujeta. V Širokovih črticah je najti zametke socialnega realizma, ki ga pri Cankarju (v tem primeru) ni. Besedila so napisana na dostopen način, v preprostem jeziku, medtem ko je Cankar ostajal zaprisežen stilist tudi v ciklu Iz tujega življenja. Hkrati se zdi, da je Slepe slavčke mogoče umestiti v mladinsko leposlovje, vendar ne izključno. Prav tako jim težje pripišemo konceptualno zastavitev, prej se zdi, da gre »zgolj« za zbirko tematsko izredno sorodnih besedil. Ravno zato nameravam v nadaljevanju pretresti vsako črtico posebej.

 

Slepi slavčki

Prvo in naslovno besedilo iz zbirke nas že po nekaj odstavkih vpelje v tematiko krutosti do nečloveških živali. V zgodbi nastopata dva otroka: Jurček in gozdarjev sin Janezek. Slednji se prvemu pohvali, da njegov oče lovi ptiče in jih imajo doma v kletkah, in povabi Jurčka, da si jih pride ogledat. Ko pristopa h kletki, se odvije naslednji pogovor:

»Ali niso lepi, Jurček?«
»Lepi so. – Ubožci!«
»Zakaj ubožci?«
»Ker so zaprti. Žalostni so.«(Širok, 1996, str. 7–8)

Nato Jurček prepričuje Janezka, da so ptice žalostne in ne pojejo, ker »kako naj bi prepevale v ječi!«. Janezek mu kontrira z dejstvom, da »imajo jesti«, in se ne zmeni za pojem »svobode«. Kasneje Jurček pristopi k drugi kletki, v kateri so slavci:

»Kakšni pa so? Ali nimajo oči?«»Ne. Slepi so.«
»Kdo jih je oslepil?«
»Moj oče jih je oslepil. Moj oče jim je iztaknil oči.«(Ibid., str. 8–9)

Izvemo, da jih je oče oslepil, ker po njegovem mnenju slavci tako mislijo, da je tema in zato pojejo. Jurček se začudi, da se Janezkovemu očetu slavci niso smilili, in mu pripiše »trdo srce«, obenem pa posvari Janezka, da bi tudi on lahko imel kamen namesto srca. Janezek mu obljubi, da sam nikoli ne bo škodoval pticam, vendar ujetih ne bo izpustil, saj bi ga oče pretepel (tukaj lahko vidimo prenos etike po starševski, celo patriarhalni liniji).

Hitro trčimo ob nekakšen etiški model, za katerega se zdi, da obstaja na razpotju odnosov človek-človek in človek-nečlovek. Jurček po eni strani pripozna inherentno vrednost zaprtih živali, vendar se zdi, da z impliciranjem na »trdo srce« morda namiguje na idejo »kdor ni dober do živali, ni dober do ljudi«. Vsekakor ostaja pomenljivo, da je v črtici pripoznan status slavčkov kot instrumentaliziranih za človekovo zabavo, karakterno pa se literarna lika ločita po tem, kolikšno zmožnost trpljenja jim pripisujeta in koliko sta jih pripravljena upoštevati v njihovi avtonomiji.

Zgodba se zaključi po nenavadni, le stežka prepričljivi nesreči, ko gre Janezek z očetom nabirat kostanj. Ena od kostanjevih vej se odlomi in pade Janezku na glavo, bodice kostanjevih ježkov pa mu prebodejo oči in oslepi. Krutost do ptičev se je tako rekoč maščevala. Da bi se oče in Janezek odkupila usodi, odpreta kletke, v katerih pustita le slavce, saj jih je zaradi slepote treba čuvati.

 

Tinetov janček

Če se v prvi od črtic zdi, da je odnos med človekom in drugimi živalmi naslovljen le delno, prav tako pa je avtonomija slednjih pripoznana zgolj v določeni meri, se odmik od ideje nečloveških živali kot samostojnih oseb v drugi črtici zbirke še stopnjuje.

Zgodba se odvija tik pred sv. Miklavžem. Revna vdova svojemu sinu Tinetu prikriva, da je večer pred praznikom, saj mu zaradi revščine ne more dati darila. Sina drugi otroci vseeno opomnijo na bližajoči se praznik, zato Tine začne sanjariti. Zaželi si različne dobrote in nazadnje začne razmišljati še o jagenjčku, česar materi ne pove, na okensko polico pa postavi krožnik za darila. Opisuje solidaren odnos, ki bi ga gojil z jagenjčkom, in nato zaspi.

V sanjah se mu prikaže sv. Miklavž in domišlja si, da mu bo podaril potico, orehe, rumene kolače in naposled še jagenjčka. Vse navedeno v sanjah tudi dobi, vendar ne brez težav. Pred vsakim darilom namreč »hudobec« (torej parkelj) izrazi dvom glede Tinetove pridnosti, pri čemer mu pomenljivo očita troje: da je pohodil hrošča (ki je božje bitje), da ni pomagal mršavemu psu in da ne posluša matere. Sv. Miklavž ugovore zavrne, češ da je Tine poslušen, da psu ni mogel pomagati, ker sam nima hrane, da hrošča ni pohodil namerno, temveč ga je celo poskusil oživljati. Ko Tine dobi vsa »darila«, se zbudi in spozna, da v resnici ni dobil ničesar.

V Tinetovem jančku je tako krutost do živali razumljena kot grešna in nezaželena, Tine pa je z vizijo ljubečega odnosa do jagenjčka okarakteriziran kot pozitiven lik. Toda ne gre mimo dejstva, da jagnje v veliki meri nastopi kot (krščanski) simbol. Jagnje v tem kontekstu nastopi kot nekakšno Božje Jagnje (torej Jezus), ki Tinetu prinaša možnost odrešitve, edino upanje »revežu na Zemlji«, ki se mu razkrije skozi sanje (nekakšno vizijo). V vsakem primeru je mogoče reči, da zgodba v tem oziru sledi etiški liniji Frančiška Asiškega, ali drugače: nečloveške živali so prikazane kot moralni trpniki.

Belinka

Tretja črtica iz zbirke je prva, za katero se zdi, da pretendira po tem, da konkretno nečloveško žival vzpostavi kot avtonomni subjekt. Spremljamo zgodbo o Marički in njeni babici, ki ji pripoveduje o pticah selivkah, iz česar vnukinja izpelje, da imajo tudi nečloveške živali domove, na katere so čustveno navezane in kamor se vračajo. Tako sklene, da mora enako veljati tudi za njeno mačko Belinko.

Nekega dne pride na obisk Maričkin stric, ki si zaželi Belinko odnesti k sebi domov. Kljub dekličinemu uporu se njena mama odloči, da lahko stric odnese mačko. Zdaj se začne čakanje, saj je Marička seveda prepričana, da se bo Belinka vrnila. Po sedmih dneh se vrne, vendar jo sprva prepozna samo deklica, medtem ko jo njena mati želi spoditi iz hiše. Ko prižgejo luč, ugotovijo, da je res Belinka, vendar vsa shujšana in poškodovana. Mačka ne želi piti in naslednji dan jo najdejo mrtvo.

V obravnavani črtici tako avtor nečloveškim živalim pripiše poznavanje koncepta doma, obenem pa izriše tudi možnost specifičnega (čustvenega in naklonjenega) odnosa med človekom in nečlovekom. To se izrazi v dejstvu, da Marička Belinke ne želi kar tako »oddati«, ker zanjo predstavlja ljubo osebo, hkrati pa je edina, ki jo ob vrnitvi prepozna. Pripovedovalec prav tako implicira, da je tudi Belinka ob prihodu »domov« domače nagovorila »kakor bi hotela reči: ‘Kaj me res podite? Kaj me res nočete več poznati? – Jaz sem, vaša Belinka!’« (Ibid., str. 42), nakar jo Marička prosi odpuščanja zaradi usode, ki ji je bila namenjena. Seveda je tu zametek metaforizacije nečloveške živali, ki se vidi že v nerealnem prikazu mačke, ki v enem tednu shujša do neprepoznavnosti, vendar se kljub temu vrne v prvi dom ipd.

 

Divja raca

Četrto črtico zaznamuje ubesedovanje ekscesne krutosti do nečloveških živali. Pripovedovalca grajski oskrbnik povabi na lov in čeprav ni lovec, se mu vendarle pridruži. Nato začne oskrbnik zasledovati raco, ki jo s strelom zgolj poškoduje, zato se z nekakšno ubijalsko mrzlico odloči, da jo mora pokončati. Proti koncu besedila preberemo:

»Zdajci se je pokazala raca korak pred njim./…/

Oskrbnik je udaril drugič, tretjič. Sedaj se ni več potopila. Brez glasu se je prekucavala med bičjem. Oskrbnik je planil tja, jo pograbil za vrat in jo potegnil iz vode. Žival ni dala glasu od sebe, le z nogami je suvala po zraku.

»Te pa le imam, te pa le imam!« je ponavljal oskrbnik zadovoljno in je krepko tiščal raco za tanki vrat.

Ko pa je prišel iz mlake na suho travo, je prijel raco za noge in jo je udaril nekolikokrat z robom dlani po vratu, nato jo je vrgel v travo. Nič ni kričala, ko jo je udarjal z dlanjo. Tiho, brez glasu je umirala …«

(Ibid., str. 50)

Lovec spozna, da raca še ni mrtva, zato jo naposled pohodi do smrti. Svojo mrtvo partnerko pride iskat racman, vendar je ne najde. Kasneje lovca in dva njegova znanca, ki se mu pridružita na koncu pripovedi (vsaj tako je implicirano), ugrizne gad.

Črtico je mogoče brati kot nekakšno protilovsko besedilo. Ta vtis krepi dejstvo, da pripovedovalec ni lovec (in zdi se, da do dejavnosti izraža zadržek), da lov opiše v krvave, ekscesne podrobnosti, lovca pa okarakterizira kot izrazito negativno osebo (tudi v odnosu do pripovedovalca ga lahko razumemo vsaj kot »nadležnega«). Opis lovčeve aktivnosti daje vtis nekakšnega morilskega pohoda, vsakršen namig o opustitvi lova oskrbnik grobo zavrne.

Pripovedovalec v racmanovem iskanju race prepozna čustveno življenje ptiča, ko pomisli »morda jo vidi, svojo družico, na travi, premočeno in okrvavljeno, mrtvo. In njegov krik – ali ni krik bolesti, krik obupa in sovraštva?«, vendar naposled tudi ta vidik vplete v mehanizem usode (ki pa se zdi ekološko obarvana), ko se »narava maščuje« lovcu in znancema z ugrizi gada.

Kastorček

Lahko torej vidimo, da Širokovo pisanje do te točke zaznamuje nedvoumno pripoznavanje inherentne vrednosti nečloveških živali, vendar to etiko v določeni meri pogojuje tudi z nekakšnim »redom sveta« in usodo. V Kastorčku se od tega nekoliko odmakne.

Kastorček je pes pripovedovalčeve gospodinje in njenih treh otrok. Ko nekega dne zboli, člane gospodinjstva zajame žalost in otroci se odločijo, da bodo z molitvijo prosili za Kastorčkovo okrevanje. Kontemplacija o morebitni Kastorčkovi smrti potrdi mesto, ki ga imajo nečloveške živali v svetu črtic:

»Gredo tudi živali v nebesa?« je vprašal zopet Petrček.

»Živali ne,« mu je odgovoril Tone.

»Zakaj ne?«

»Ker nimajo pameti.«
»O, naš Kastorček je zelo pameten!«

»Pa duše nima!«

»In človek ima dušo, človek?«

»Človek ima dušo.«

»Kje jo ima?«

Tone je premišljal in ni vedel, kaj naj bi odgovoril bratcu. Pa se je oglasila Majdica in rekla:

»V prsih, v srcu mislim, da je duša. Če ne ubogaš mame, pa ti pravi duša v srcu: Ubogaj, ubogaj!«

Tone je pokimal, Petrček pa je rekel tiho:

»Kastorčka imam rad, tudi če nima duše!«

(Ibid., str. 56)

 

Razvidno je ontološko stanje neljudi, ki se v grobem veže na krščansko izročilo. Živali nimajo duše, niti pameti, toda Petrček ima Kastorčka vseeno rad (s tem implicira, da je neka mera odnosa možna, neka mera skrbi pa nujna). Kljub temu pride tudi do napetosti ob iskanju »mesta duše«, ki ga Tone ne zna najti, Majdica pa jo umesti »v prsi, v srce«, kar seveda še ne izloči (vseh) nečloveških živali, vsekakor pa ne psa oziroma v konkretnem primeru Kastorčka. Replika, ki se zdi bolj zamejena na človeško vrsto (»če ne ubogaš mame …«), še ne izloči nečloveških živali, temveč le razlaga eno od specifičnih vlog duše pri človeku.

Pripovedovalec skuša otroke kasneje razvedriti, ko jih odpelje v park, da bi tam opazovali (druge) živali, vendar otroci ostanejo neutolažljivi, saj druge živali niso Kastorček. Pripoznavajo torej njegovo edinstvenost in avtonomnost, lahko bi rekli, da ga razumejo (vsaj do neke mere) kot osebo. Ta občutek se še potencira v zaključnih taktih črtice, ko pripovedovalec po Kastorčkovi smrti otrokom pripelje novega psička, ki ga poimenuje Kastorček.

Pripovedovalec tako poskuša izpeljati nekakšno prevaro, saj želi zgolj menjati označenca, medtem ko označevalec ostane isti, hkrati pa upa, da bo to otrokom zadostovalo. Toda oni dajo vedeti, da imajo »novega« Kastorčka sicer radi, vendar starega še bolj:

»Zakaj, Majdica?«»Zato, ker nas je poznal!«
»Zakaj, Tone?«
»Zato, ker je trpel …!«(Ibid. str. 67)

Bistveno torej je, da jih je stari Kastorček poznal, s čimer odnos razumejo v medsebojni relaciji in psu pripišejo tvorno vlogo v njihovem odnosu. To se zdi eden bistvenih (pravzaprav fascinantnih) obratov, ki jih sicer v opisu odnosa med ljudmi in neljudmi ne zasledimo prav pogosto. S strani človeka se namreč vzpostavi instanca nečloveškega pogleda za razliko od sicer utečenega človeškega. Obrat nas morda spomni na Derridajeva (in kasneje Žižkova) izvajanja o živalskem pogledu. Prav tako je iz Tonetovih besed mogoče razbrati, da nečloveškim živalim pripisuje zmožnost trpljenja.

 

Brama

Če je prejšnja črtica umeščena v bolj ali manj intimno okolje, je Brama obarvana nekoliko bolj družbeno ali celo politično. Pripovedovalec gre do cirkusa, ob katerem je tudi vrtiljak, ki ga vleče majhen konjiček po imenu Brama. Žival je lačna, skrivljenega hrbta, žejna itd. Pripovedovalec na to opozori gospodarja, ki pa ga samo odpravi, češ »Za svojega se brigaj, ki ga nimaš!« (Ibid. str. 74) Pripovedovalec se nato resignirano odpravi v drevored in zgodbe je konec.

Brama ne ponuja vpogleda v psihologijo nečloveške živali, njena usoda je opisana z očitnimi fizičnimi znaki (žeja, lakota, utrujenost ipd.), vendar je kljub temu mogoče reči, da morda gre za (z vidika animalistike) najbolj lucidno črtico v zbirki.

Avtor vzpostavi okolje lunaparka, v katerem se ljudje (tudi otroci) zabavajo: to je ozadje, na katerem se odvija zgodba o Bramu. Situacijo brezskrbnosti izkorišča gospodar vrtiljaka, ki na plečih konjička bogati in zato ni v situaciji, v kateri bi lahko »doživel« moralni impulz. Obenem je Brama kot skrit v mehanizem samega vrtiljaka in ga pripovedovalec sprva niti ne opazi. Ko ga vendarle zagleda, pa pokomentira neskladje med ozadjem in Bramovo zgodbo:

»Kaj pa Brama? Kakšen praznik, kakšno novo leto ima Brama? Kakšno plačilo ima on, ki ves božji dan kolobari, vleče ogromni vrtiljak, potisnjen v tesno kletko, prevezan in prepasan, prepoten in pokrit s prahom in s skelečimi marogami – kakšno plačilo ima on? Škaf umazane vode, pest slabega, pohojenega sena, to je njegovo plačilo!«

(Ibid. str. 71)

Navezava na delavsko vprašanje je tu nedvoumna in pripovedovalec zelo jasno zazna, da je tudi Brama neke vrste proletarec, ki ne razpolaga s svojim življenjem, hkrati pa višino njegove »plače« določa tisti minimum, ki bo omogočal, da bo lahko še naprej vrtel vrtiljak. Pri tem Brama ni zgolj prispodoba za človeškega delavca, saj je njegova usoda povsem stvarna usoda delovnega konja.

Tudi podoba vrtiljaka, ki se vrti že pred začetkom zgodbe, tekom cele zgodbe in še naprej, je nadvse pomenljiva in zdi se, da implicira nekakšno logiko »vrtenja sveta«, ki ga ob trpinčenju poganja Brama, nečloveška žival in delavec, povsem spregledan. Zanimiva je tudi podrobnost, da je gospodarjeva požrešnost prikazana povsem fizično kot uživanje velikih količin hrane, natančneje »mastnih klobas«. Slednje lahko brez težav razumemo kot komentar karnizma, s čimer Širok sočasno odkrije zanimivo povezavo med delavskim in živalskim vprašanjem ter obvladovanjem nekakšnega mesenega fizisa enih in drugih.

Gož

Zadnja črtica iz zbirke se od prejšnje idejno odmakne, z njo si deli predvsem izrazito pesimističen pogled na svet. Pripovedovalec na dnu zapuščenega in skoraj osušenega vodnjaka zagleda goža, ki je ujet vanj. Gož se mu zasmili in veliko sanjari o tem, da mu bo morda le uspelo nekako pobegniti iz ječe. Pripisuje mu najrazličnejša čustvena stanja (v zgodbi prihaja do izrazite antropomorfizacije), vendar hitro vidimo, da goževo usodo razume kot sorodno svoji: »Razumem tvoj položaj, o gož, natanko občutim tvoje trpljenje, zakaj sam kolobarim dan za dnem, leto za letom!« (Ibid. str. 85)

Na koncu zgodbe najde način, da goža spravi iz vodnjaka. Ko je gož že skoraj zunaj, se prestraši njegovega odziva in kača pade nazaj na dno, kjer naslednji dan umre, toda ne zaradi poškodb, temveč deziluzije.

Razvidno je, da v zadnji črtici avtor goža vzpostavi predvsem kot metaforo (oziroma njegovo usodo predstavi kot alegorijo pripovedovalčeve usode), o čemer priča tudi izrazita antropomorfizacija goža (pripisuje mu koprnenje, željo, da bi kričal in se pognal proti zvezdam itd.), vendar kljub temu v zgodbi izrisuje nekaj, kar je značilno tudi za vsa druga besedila iz zbirke (razen Tinetovega jančka): goževa usoda je kljub vsemu v območju realnega in pripovedovalčevo razumevanje dogodka kot stresnega za nečloveško žival je povsem razumljivo.

 

Sklep

Slepi slavčki je zbirka, v kateri je mogoče najti prostor za prikaz nečloveških živali kot subjektov in avtonomnih bitij, kot takšna so pravzaprav večinoma tudi prikazana, toda vseeno ne gre za besedila, ki ne bi občasno posegla po metaforizacijah, simbolizacijah in antropomorfizacijah. Idejno ozadje, ki ga lahko pripišemo Široku, se giblje med (splošnejšim) krščanskim razumevanjem nečloveških živali po eni strani (od tod nikakor ne izhaja samo hierarhičen odnos, ki ga pravzaprav ni tako veliko, temveč tudi določena mera etiške obveze do sobitij) in bolj ali manj materialistično osnovano idejo solidarnosti po drugi. Oboje odseva tudi nekatere bistvene postaje iz avtorjeve biografije.

V zbirki je razmeroma malo karakterizacij nečloveških živali. Osnovna fokusa se zdita njihovo strukturno mesto v (človeški) družbi, kjer se jim praviloma godi slabo, in človeška krutost do njih.

In dejstvo, da je obravnavano delo pogosto označeno kot otroško oz. mladinsko? Zdi se, da je Širokov stav vzgojnost: sporočilo bralstvu, da je krutost do živali neetična in da se lahko celo maščuje.

Literatura:

Ivan CANKAR: Iz tujega življenja. Dostopno na: http://www.cloverleaf-mall.com/knjige/cankar/iz_tujega_zivljenja_cankar.pdf.

Anton OCVIRK, 1948: »Ivan Cankar in Karel Širok«. Slavistična revija, 1 (3–4), str. 272–274.

Karel ŠIROK, 1920: Jutro. Trst: samozaložba.

Karel ŠIROK, 1935: Kapelica. Ljubljana: Akademska založba.

Karel ŠIROK, 1996: Slepi slavčki. Ljubljana: Založba Karantanija.

Wikipedija, geslo: Karel Širok. Dostopno na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_%C5%A0irok.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *