Preplet ustvarjalne moči in znanosti
Osrednja lika dela Huda risinja sta Tisa Čopkouha in Bor Ostrokremplji, najmlajša Tiholaznika oziroma mlada risa, ki jima sledimo približno prvo leto njunega življenja, in sicer od pomladi, ko primijavkata na svet, do trenutka, ko naslednjo pomlad zapustita skupen brlog. V tem času se hulita skozi igro življenja pod budnim očesom mame Jelke Tiholaznik. Skozi risje oči, zlasti pa skozi risja ušesa in smrček – avtor ni pozabil, da gre za zveri, ki se za orientacijo v prostoru poleg vida pomembno zanašajo tudi na druge čute (»Pojdita naprej,« je rekla mamici in bratu. »Kmalu pritečem za vama. Saj vaju bom našla po vonju.«) – doživljamo čarobnost, vendar tudi trpkost življenja v gozdu. Z mladima risoma spoznavamo in presojamo različne gozdne zvoke ter vonjave, doživimo prvi sneg, vadimo tiho zalezovanje košute in podpisovanje dreves, da se ve, kje so meje teritorija, okusimo prvi stik s človekom, zaslutimo nevarnost, vohamo smrt … Pri številnih podrobnostih je mogoče opaziti, da sta pisatelj in ilustrator sodelovala z ekipo raziskovalk_cev projekta LIFE Lynx Zavoda za gozdove, ki so zgodbo strokovno podprle_i in ji dodale_i spremno besedo s slovarčkom besed. Projekt LIFE Lynx se namreč posveča reševanju risa v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah pred izumrtjem in njegovi dolgoročni ohranitvi med drugim s preselitvijo posamičnih risov iz slovaškega in romunskega dela Karpatov ter z zbiranjem in analiziranjem podatkov (tudi kakcev) o risih, predvsem ob pomoči telemetrije in fotopasti, kar je na duhovit način prikazano tudi v zgodbi. Mladička se, na primer, zelo vznemirita, ko prvič naletita na fotopast, ki je pritrjena na drevesu in škrtne vsakič, ko gre kdo mimo, vendar ju mama takoj pomiri, češ da jima ne bo škodovala in naj si jo kar ogledata: »Bor je bil prvi pri škatli in se s tačkami prislonil ob drevo, da jo je od blizu pogledal v stekleno oko. Škatla je veselo škrtala, čez ramo pa mu je že kukala Tisa in skupaj sta opazovala svoj odsev v očesu.« Kdor je že kdaj videl resnične posnetke živali iz fotopasti, bo razumel, o čem je tukaj govora, saj ob podobnih najdbah nekatere živali kažejo veliko zanimanje oziroma radovednost. Malo manj posrečen je prikaz postopka namestitve telemetrične ovratnice: za žival zelo verjetno travmatična izkušnja, pri kateri se najprej ulovi v zabojno past, je uspavana in se naposled prebudi z nekakšno široko zanko okrog vratu, je prikazana kot nekaj, kar si mlada risinja želi imeti, saj prav takšno ogrlico občuduje pri svoji materi Jelki: »Ko je zasukala vrat, je na njem začutila nenavadno težo. So ji med spanjem nadeli takšno ogrlico, kot jo ima mamica? Oči so ji zalesketale od veselja. Malce zaradi ovratnice, še bolj pa, ker za njo ni bilo nikogar. »Hvala!« je zamijavkala ljudem in izginila v gozd. Niso ji sledili, a je kljub temu pospešila korak. Čim prej se je želela pohvaliti mamici in bratcu.« Tisa naposled v odsevu vode občuduje ovratnico z vseh strani in se z njo pobaha pred svojo risjo družino. Čeprav ne moremo z gotovostjo trditi, da v risjem svetu ne obstaja ideja nakita, je antropomorfizacija, ki smo ji priča v tem primeru, vendarle pretirana, saj mlado risinjo, ki je malodane upodobljena kot človeška najstnica, potisne v ženski družbeni spol. Poleg tega si bo (morda) bralstvo ustvarilo izkrivljeno predstavo, da je živalim prijetno nositi tovrstne človeške izume, kar zelo verjetno ne drži, čeprav so ti ustvarjeni z najboljšim (znanstvenim in naravovarstvenim) namenom. Takšne literarne ubeseditve zatorej utegnejo – seveda nenamerno – celo škodovati resničnim živalim. Poraja se tudi vprašanje glede načina proučevanja posameznic_kov drugih vrst, saj določenega pristopa ne gre razumeti kot edinega možnega. (Mimogrede, nekoč sem imela priložnost potežkati odrabljeno telemetrično ovratnico in se mi ni zdela ravno risji kašelj za nošnjo okrog vratu.) Človeku ne sme biti samoumevno, da lahko posega v življenja živali, njihovo zasebnost in njihov intimni prostor, čeprav v imenu znanosti, saj to lahko hitro privede do zlorab, česar se verjetno zavedajo tudi raziskovalke_ci tovrstnih projektov.
Čeprav v zgodbi prevladuje igrivo in dinamično vzdušje, že na začetku postane jasno, da gozd vendarle ni pravljica. Gozd je habitat številnih bitij, ki se med sabo merijo in borijo za lastno preživetje: z ulovom težko pridobljeni plen risa lahko hitro konča pod šapami medveda; teritorij neke živali lahko v trenutku postane teritorij nekoga drugega. Poleg tega se vsi ljudje ne zavzemajo za zaščito in ohranitev te v slovenskih gozdovih skorajda izumrle vrste. Med njimi so tudi taki, ki sejejo smrt. In ravno teh se gre najbolj bati in se jih izogibati, kar huda risinja Tisa, zdaj izurjena lovka na življenje, dobro ve, ko na koncu hrabro zapusti domači gozd in se odpravi samostojnemu življenju naproti.
Huda risinja je v mladinski književnosti zelo dobrodošel rezultat prepleta ustvarjalne moči in znanosti, ki skozi duhovito besedo in ilustracijo približa človeškim mladičem in malo manj mladičem življenje (človeku) skorajda neslišnih in nevidnih gozdnih mačk, kot so risi in risinje. Pri branju pa je vendarle potreben ščepec kritičnosti.
O knjigi
Knjiga: Boštjan Gorenc – Pižama: Huda risinja
Ilustracije: Jaka Vukotič
Založba in leto izdaje: Miš, 2023
Tanja Badalič
Tanja Badalič se raziskovalno ukvarja z literarno recepcijo avtoric, kritičnimi animalističnimi študijami in ekokritiko – smerjo v literarni vedi, ki kritično preučuje odnos človeka do okolja ter nečloveških živali v literaturi. Piše krajša literarna besedila in pesmi z ekološko ter etično tematiko, v katerih narava zavzema osrednje mesto. Svoja dela tudi ilustrira. Doslej sta izšli dve njeni slikanici - Jazburček in njegovo zeleno poslanstvo ter Lisjaček Pituralko v rajskem sadovnjaku, in ilustrirarna pesniška zbirka Rosa Canina.