Prisotnost z odsotnostjo
Roko razje, pesniški prvenec Vesne Liponik nedvoumno (toda prav, kot bomo videle_i kasneje, z dvoumnostjo) med drugim naslavlja vprašanje nečloveških živali. Pri recepciji zbirke roko razje si lahko pomagamo z avtoričino biografijo, saj se Liponik s temi tematikami ukvarja tudi v svojem teoretskem delu, pri sodelovanju z društvom Za Živali! pa tudi v okviru aktivističnih oziroma artivističnih akcij (o eni izmed teh je že spregovorila za pričujoči spletni medij, in sicer v intervjuju v okviru besedila Anje Radaljac Odvezovanje smrti in uporabe nečloveške živali od simbolnega).
Omenjeno ozadje nam torej lahko do neke mere pomaga ob refleksiji roko razje, vsaj v tistem vidiku, kjer se lahko pojavijo nejasnosti glede osnovne avtoričine drže – problem, na katerega sem naletel ob razmišljanju o kratkoprozni zbirki Oči Andreja Makuca, oziroma problem, ob katerega je takrat trčila širša javnost, ki je avtorju pripisala naslajanje nad krutostjo nad nečloveškimi živalmi. V primeru roko razje si je takšen odziv zelo težko predstavljati.
To seveda ne pomeni, da ne bi bilo »naslajanje nad krutostjo« tudi v tem primeru možna razlaga ali da je roko razje avtomatsko nekakšna aktivistična knjižica … Za začetek je literarna besedila sploh krivično razumeti (zgolj?) skozi to prizmo, obenem pa lahko različni literarni postopki tudi določeno problematiko prikažejo na najrazličnejše načine, četudi se ti zdijo kontraintuitivni, ko jih sopostavimo na primer biografiji avtorja_ice. Ob vsem tem vselej obstaja možnost, da literarno besedilo ni prepričljivo in da ohranja (v tem oziru) nekatere kronične težave.
Zgornji odstavek je seveda mogoče razširiti v daljše besedilo, celo knjigo ali kar življenjski projekt, saj se dotika samega smotra literarnega oziroma umetniškega ustvarjanja in njegove recepcije, kjer na nas pretijo preštevilne nevarnosti. Toda naj se vrnem k roko razje oziroma tistim njenim razsežnostim, ki so izrazito zvezane z vprašanjem nečloveških živali.
Krutost do živali
Začne se (kot navadno) že pri dvoumnem (ali kar večumnem) naslovu. Roka kot tista okončina, ki jo pripisujemo zgolj primatom (in znotraj reda navadno pretežno ljudem) je sopostavljena »razjedanju«: kombinacija lahko priča o poskusu ukinitve simbolne funkcije roke in tako zaplava v polje poskusa dehierarhizacije (živalskih) vrst. Vsaj, če že naslov skušamo brati skozi prizmo poskusa kritike antropocentrizma in specizma.
Prvo (in po možnosti povsem neinformirano) branje zbirke nam v odnosu do vprašanja nečloveških živali na približno prvih tridesetih straneh ne ponudi dosti. Nato nas prva pesem cikla raz grabež (pesmi niso posebej naslovljene) gotovo uvede v omenjeno problematiko:
»ob večerih dolgo čakaš na obrežju
da priplavajo
uloviš jih
in ubiješ
tolčeš ob kamen
dokler telo ne utihne
dokler ne trzajo več
nato jih zaviješ
v debel grlen omot
in zagrebeš
da so na varnem
da jih ne vidiš
svetlikajočih polzečih prikazni
da jih je manj
da jih je vsak dan
manj«
(Liponik, str. 27)
Zdi se, da se v navedeni pesmi stketa dve problematiki, ki sta redkeje obravnavni v kompletu. Jasno je, da gre za narativ o ribiču_ki, prav tako je iz konteksta mogoče razumeti, da gre za človeško osebo (kasneje se bo ta podatek izkazal za pomembnega). Vizura, ki si jo predstavljamo, ni (kot bi bila morda še ena od ustaljenih refleksij) vizura masovnega ribolova, temveč gre za podobo najbolj rudimentarne ribolovne akcije. Na ta način se pred nami v prvi vrsti izriše vprašanje smrti nečloveške živali. Ali drugače: ne gre za kritiko načina, temveč dejanja. Kljub temu je mogoče zadnje tri verze pesmi razumeti dvoumno: po eni strani seveda ulov (in posledično umor) ribe povsem stvarno rezultira v »manj ribah«, s tem pa v manj »osebnih svetovih«, po drugi strani pa je mogoče podobo razlagati tudi s prizmo ekonomije in globalnega manjšanja občega števila ribje populacije.
Podobno držo lahko v osnovi zaznamo v pesmi, ki govori o pobeglem biku (pesem je bila objavljena na spletni Literaturi pod naslovom Bik). Tudi v tem primeru je eden od motivov umor nečloveške živali (»so mu prestrelili/lobanjo prsi trebuh/ večkrat«, Ibid. 29), čemur kasneje sledi še razkosanje trupla. Za razliko od prejšnje pesmi je v to vpeljano tudi vprašanje bikovega notranjega življenja, in tako je v verzih »taval je po ulicah/oblike/ so ga zbegale/prišel je do dreves/ni jih prepoznal« (Ibid.) implicirano bikovo (poprejšnje) življenje znotraj hleva/klavnice/industrijske živinoreje, ki je v popolnem nasprotju s svobodo (čeravno med bežanjem), ki je je bil deležen za krajši čas.
Pri omenjeni pesmi je posebej pomembno, da je vprašanje uporabljenega in zaklanega bika vpeto v širši družbeni kontekst. Pesem uvaja citat reklamnega panoja klavnice Košaki »Ustvarjeno z ljubeznijo«, ki dobi svojo zoperpostavitev zadnjih treh verzih pesmi: »če se zjutraj pelješ mimo klavnice/lahko vonjaš/ljubezen« (Ibid., str. 30).
Seveda je k citiranim verzom ponovno mogoče pristopiti na najrazličnejše načine (vprašanje same fenomenologije ljubezni, vprašanje bikove ljubezni itn.), vendar se dva od okvirov zagotovo zdita naslednja: reklama klavnice (ki jo je spet mogoče razumeti kot mesnopredelovalno industrijo obče) skuša z uporabo občih in hkrati intimnih pojmov zasesti središčno vlogo v družbi in posamezniku_ci na podlagi karnistične ideologije. Drugi okvir se s prvim povezuje, možno pa ga je razbrati v ideji, da je izdelek živalskega izvora v našem čustvenem svetu pravzaprav lahko (preko družine, tradicije …) zvezan z globokimi čustvi, ki so pravzaprav že na presečišču z lastno identiteto.
V zbirki sicer ni mogoče najti večjega števila tovrstnih primerov, ki bi povsem eksplicitno vključevali uporabljeno nečloveško žival, njen zakol in smrt ter podobo storilca_ke. V eni od pesmi najdemo »indijskega mesarja«, pa tudi (nasilne) smrti nečloveških živali so še prisotne, vendar ne v zgoraj navedeni kombinaciji.
Katera žival?
Ena od specifik obravnave pesniške zbirke je zagotovo zavestna vpeljava živih bitij, ki jim je nemogoče (oziroma vsaj zelo težko) določiti vrsto, ki ji pripadajo. Na strani 35 preberemo:
»s pozornimi raskavimi
zamahi
drsi po hrbtu
majhnega otroka
umiva ga
ko se želim dotakniti
tega istega hrbta
ki ga je čistila
dolgo skrbno gladila
se postavi predme
čez nekaj dni bom izvedela
skrila ga je v travo
nihče ga ni našel nihče ga ni
odvlekel
in ubil«
(Ibid., str. 35)
Navedeni primer je reprezentativen za velik delež pesmi. Če nas mogoče živalska tematika, ki smo ji priča pred tem, biografija avtorice in, recimo temu, tipična podoba umivanja otroka z jezikom, ob kateri se morda spomnimo mačke, psičke ali krave, napeljejo k interpretaciji, v okviru katere bi nedvoumno zatrdili_e, da gre za podobo nečloveka, pa s pozornim branjem vendarle odkrijemo, da je razlaga, da gre pravzaprav za dve človeški osebi, povsem mogoča. Ključna beseda je najbrž »zamahi«, saj so ti lahko izvedeni z različnimi deli telesa (ne nujno z rokami, ki bi implicirale človeka, in ne nujno z jezikom, ki bi impliciral kakšno drugo žival).
Tudi če se odločimo, da bomo interpretacijo zamejili na nečloveške živali, ki jim lažje pripišemo »skrivanje v travo«, pri katerih hitreje pričakujemo, da bo nekdo odvlekel otroka in ga ubil (čeprav niti eno niti drugo ni nesporno nečloveško), v pesmi ostane pomembno ogrodje. Lirska subjektka izriše najosnovnejše značilnosti situacije, tiste, ki jih je mogoče aplicirati tako na človeško kot na druge živalske vrste, s čimer detektira sorodnosti, s tem pa vzpostavi tudi koordinatni sistem, v katerem se lahko znajdejo različne živalske vrste. Ali drugače: človek in nečlovek lahko v svetu pesmi zasedeta isto mesto in to mesto je obenem predmet nasilja, uporabe/zlorabe in tvornih medosebnih (družinskih) odnosov.
Tako se posledično začnejo, če se navežem na eno od prejšnjih tez v besedilu, nekoliko drugače brati tudi pesmi z začetka zbirke (tistih skoraj trideset strani, o katerih sem napisal, da nas morda z vidika vprašanja nečloveških živali ne zanimajo). Menjava perspektive, možnost branja, ki ga nismo navajene_i, spremeni naravo zbirke na izredno naraven in inovativen način. Za primer poglejmo pesmi s strani 14 in 15:
»ko si prišla do luknje ko si
skopala prekopala
izrila si
varovala«
(Ibid., str. 14)
in
»težka praprot
spodaj
kjer se deblo
ugrezne
polbudna spet
izkoreninjam
neko luknjo«
(Ibid., str. 15)
Če smo si prvo pesem ob prvem branju morda predstavljale_i kot prispodobo za neki doživljaj iz človeškega življenja, se nam s povratnim branjem odpre možnost, da gre za povsem realno nečloveško akcijo (lahko pa si seveda razlagamo tudi povsem obratno). Tudi druga navedena pesem dobi novo življenje. V svetu zbirke si jo je težko predstavljati kot poskus prvoosebnega govora nečloveške živali (vendar to seveda ostaja možnost), toda prav gotovo začne tvoriti zanimiv par s pesmijo s prejšnje strani: če vzamemo, da gre v prvem primeru za nečloveško žival (oziroma lahko gre zanjo), v drugi pa zagotovo za človeško, se zaradi sorodnosti akcij med vrstami ponovno vzpostavijo prehodnosti.
Odsotna prisotnost
Kot je najbrž razvidno iz že navedenih primerov, v zbirki roko razje neljudje vselej nastopijo kot avtonomne_i subjekti_ke. Mest, kjer bi nečloveška žival (pa tudi kakšna njena lastnost, njen del, okolni svet …) nastopala kot prispodoba ali bila podvržena antropomorfizaciji, ni najti. Tudi na mestih, kjer nastopi dvom, če je govora o človeku ali (kakšni) drugi živali, se ne pojavljajo izrazite ali izključne človeške lastnosti, ki bi nas lahko napeljale k tovrstni interpretaciji. V tem oziru je zbirko v odnosu do neljudi mogoče razumeti kot izrazito pazljivo in tenkočutno.
Če lahko rečemo, da je tovrstna drža v poeziji redka, vendar jo roko razje naposled vztrajno vpeljuje, obstaja še neki pesemski element, ki je v poeziji sicer izrazito pogost, vendar v zbirki roko razje umanjka. Kadar nečloveške živali ne nastopijo kot avtonomne osebe, jih sploh ni na spregled.
Pisal sem že o Somraku Svetlane Makarovič (Sedem skupin Somraka), kjer sem poimensko navedel Daneta Zajca in Gregorja Strnišo … Seveda je seznam brez pravega konca: pesnice_ke, ki podobo nečloveške živali rabijo kot pesemski element, ki nikakor ne implicira avtonomnega bitja, je praktično nemogoče zaobiti, in izjeme so prej tiste_i, ki tega ne počnejo. Nečloveška žival kot metafora se torej vedno znova izkazuje kot eden jedrnih in najpogostejših pesniških postopkov.
Ta slučaj seveda daje vtis izjemne prisotnosti nečloveških živali v poeziji, pa tudi v našem zasebnem in družbenem življenju. In mogoče je reči, da je ta vtis tudi povsem upravičen: če na tej točki vpeljemo realije uporabe živali za prehranske, zdravstvene, higienske in druge bivanjske potrebe, lahko rečemo, da so nečloveške živali v naših življenjih resnično nenehno prisotne, in sicer na soroden način kot v omenjeni poeziji: razkosane, uporabljene, torej kot resursi.
Vesna Liponik se v svoji zbirki (tu je mogoče najti sledove misli in poezije Jureta Detele) tovrstnim postopkom vestno izogiba, s čimer doseže nenavaden, paradoksen učinek: prav z odsotnostjo omenjanja nečloveških živali (te so omenjene redkeje kot v skoraj povprečni pesniški zbirki, ki se s tovrstnimi vprašanji sploh ne ukvarja) postanejo slednje prisotne v svoji polnosti, kot avtonomna bitja. Ali drugače: gre za zbirko, ki si aktivno prizadeva za izključitev neljudi iz svoje sredice, če bi »vključitev« zahtevala metaforizacijo.
Hrana
V prvi polovici besedila sem obravnaval pesmi o ribolovu in pobeglem biku, v katerih je bilo jasno razvidno, da se napetost, ki jo lirska subjektka zaznava v odnosu med človekom in drugimi živalmi, vzpostavlja na mestu hrane oziroma politike hrane ali kar neveganskega prehranjevanja (ponovno si lahko pomagamo z biografijo avtorice, sicer veganke).
Toda zbirka v prvi vrsti z vprašanjem prehranjevanja ne operira neposredno. Ne zanima je toliko karnizem, temveč se osredotoča na sam umor živali, njeno smrt, naš odnos do nje ipd.
Kljub temu je ob roko razje to vprašanje mogoče delno odpreti ob ciklu pesmi kište, kjer smo priča upesnjevanju (seveda ne povsem neposrednem) akcije pospravljanja jabolk v kište, dela na tržnici in v sadovnjaku (tudi tukaj je mogoče iskati biografske elemente). Tovrstne akcije same po sebi še ne bi implicirale vprašanja karnizma oziroma človekovega uživanja hrane živalskega izvora, vendar je v ciklu najti mesta, kjer sta en in drugi način prehranjevanja (čeprav je eno in drugo mnogo več, kar je mogoče razumeti takoj, ko v enačbo vstavimo dejansko naslavljanje vprašanja nečloveških živali tekom zbirke) sopostavljena. Poglejmo drugo pesem cikla:
»tržnica
so bile noči
že kdaj ostrejše kot
v tem nizkoproračunskem jutru
prelagam gnitje
iz kišt v
kište stranke
prva vprašanja
o krvi«
(Ibid., str. 74)
Pesem je seveda nemogoče omejiti na povsem enoznačne imenovalce. Tukaj so omemba »nizkega proračuna«, element »gnitja«, nekoliko bolj naturalistična podoba »ostrih noči« itd. Posebno mesto v pesmi ima motiv »krvi«. Bistveno je že to, da se pojavi čisto na koncu pesmi (kot bi zarezal v prejšnjo podobo), obenem pa tudi to, da se pojavi od zunaj (vprašanja si očitno zastavlja stranka) itd. V tem oziru je kri zagotovo mogoče razumeti kot nekaj sopostavljenega hrani, predvsem če upoštevamo podobo tržnice, jabolk itd.
V tem oziru je pomembna tudi ena izmed zadnjih pesmi cikla:
»samo še
jabolka
vsak dan vedno tanjša
postava na koncu vrst in
vedno več je let
ko mraz
brste je«
(Ibid., str. 80)
V besedilu The whole package o pesniški zbirki Tisoč osemdeset stopinj Alenke Jovanovski sem navajal primer iz pesmi Priprave na praznik v Salòju: »Brezam-ljudem odžagati brste.« (Jovanovski, str. 12), kjer se zdi, da gre za besedno igro z blizuzvočnicama brst in prst. Ta teza se ne zdi pretirana niti na primeru pesmi iz zbirke roko razje (še posebej ob motivu rok), hkrati pa lahko brsti seveda implicirajo nekaj, kar šele bo rodilo, vendar se v pesemskem svetu to ne bo zgodilo (ali tukaj morda gre za navezavo na Detelov »kriterij rojstva?«).
Pesem cikla kište lahko tako preprosto razumemo kot črnogledo tako v okviru usode človeka kot tudi drevesa (jablane), toda skozi prizmo problematike prehrane se nam odprejo in porajajo še nova vprašanja. Mraz je tisti, ki »je brste« (ki jih lahko povežemo z blizuzvočnico »prsti«) in obenem onemogoča (novo) življenje, pri čemer je tudi mraz mogoče razumeti kot metaforo za (čustveno?) hladnost itd.
Zaključek
Zadnjo med interpretacijami je seveda zlahka razumeti kot pretirano, vendar možno v svetu pesniške zbirke roko razje, ki se v okviru vprašanja nečloveških živali, intime povezane z njimi, njihove odsotnosti-prisotnosti itd., izkaže za izrazito specifično.
Tekom refleksije sem ugotavljal, da lirska subjektka ne skriva eksplicitno odklanjajočega odnosa do uporabe nečloveških živali (izpostavljene so prehranske potrebe), obenem pa skuša z izrazito odprtim upesnjevanjem nastopajočih oseb dosegati dvoumnost glede živalske vrste, ki v pesmi nastopa (kadar ni eksplicitno zapisano drugače). Kadar nečloveške živali niso prisotne niti eksplicitno niti na dvoumen način, so v kontekstu zbirke vendarle pripoznane, saj pesnica ne uporablja antropomorfizacij, živalskih metafor in drugih ustaljenih pesniških prijemov, temveč nečloveške živali vedno razume kot avtonomne subjekte_ke.
Toda ali je kljub temu mogoče vsako od pesmi, ki sem jih omenil, razumeti metaforično? Seveda, kot to velja tudi za poezijo Jureta Detele, čeprav je ta velik del svojih razmišljanj posvetil zahtevi po ukinitvi metafore (in v enem od arhivskih posnetkov, vstavljenih v film Sočasja (r.: Miha Vipotnik), celo z nejevoljo opozoril na ta trend pri recepciji njegovih besedil).
»Način« branja se tako zdi predvsem vsakokratni skupek različnih dejavnikov. Pri roko razje so zame ti bili tako dejstvo, da je »vse živali« zbirke povsem jasno mogoče razumeti kot avtonomna bitja (s čimer sem jih v pesemskem svetu razumel kot izključno takšna), dejstvo, da zbirka jasno briše meje med človekom in drugimi živalmi (s čimer se počasi zabrisuje tudi možnost uporabe živali kot metafore glede na vrsto), dejstvo, da je zbirka nasploh slečena estetskih ‘dodatkov’, ki bi jih lahko nedvoumno razumele_i kot metaforične idr. Opiral sem se tudi na biografske okoliščine avtorice, njen odnos do vprašanja metafore in dejstvo, da sem se želel umakniti od tovrstnega ustaljenega branja, za katerega je mogoče reči, da literarna besedila pred nami (paradoksalno, kot se to sliši) zamejuje. Ali drugače: kaj če v zgodovini literature obstajajo besedila, ki se nam niso prikazala v svoji polnosti, ker smo jih brez prestanka prebirale_i kot metaforične?
Tako se naposled med procesom preučevanja literature skozi prizmo kritične animalistike začnejo odpirati bolj obča vprašanja o sami naravi literarnega dela in seveda naravi recepcije tega, podobno kot se povratno ob preučevanju vprašanj o človeško-živalskih odnosih začnejo odpirati temeljna vprašanja o človeški vrsti.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.