Prisotnost z odsotnostjo
Pesniški prvenec Vesne Liponik nedvoumno (a prav, kot bomo videli kasneje, z dvoumnostjo) med drugi naslavlja vprašanje nečloveških živali. Pri recepciji zbirke roko razje si ob tem lahko pomagamo tudi z avtoričino biografijo, saj je znano, da Liponik precejšen angažma glede tega vprašanja namenja tudi v svojem teoretskem delu, sodelovanju z društvom Za Živali! pa tudi v okviru aktivističnih oz. artivističnih akcij (o eni od teh je že spregovorila za pričujoči spletni medij in sicer v intervjuju v okviru besedila Anje Radaljac Odvezovanje smrti in uporabe nečloveške živali od simbolnega, https://www.animot-vegan.com/odvezovanje-smrti-in-uporabe-necloveske-zivali-od-simbolnega/).
Omenjeno ozadje nam je lahko torej do neke mere v pomoč ob refleksiji roko razje, vsaj v tistem aspektu kjer se lahko pojavijo nejasnosti glede osnovne avtoričine drže – problem na katerega sem naletel ob razmišljanju o kratkoprozni zbirki Oči, Andreja Makuca, oz. problem ob katerega je takrat trčila širša javnost, ki je avtorju pripisala naslajanje nad krutostjo nad nečloveškimi živalmi. V primeru roko razje si je tovrsten odziv seveda zelo težko predstavljati.
Seveda to ne pomeni, da ne bi bilo »naslajanje nad krutostjo« tudi v tem primeru možna razlaga, ali da je roko razje avtomatsko nekakšna aktivistična knjižica in kar je še tega … Za začetek je literarna besedila seveda krivično sploh razumeti (zgolj?) skozi to prizmo, obenem pa lahko različni literarni postopki seveda tudi določeno problematiko prikažejo na najrazličnejše načine, četudi se ti zdijo kontraintuitivni, ko jih sopostavimo denimo biografiji avtorja_ice. In ob vsem tem vselej. obstaja tudi možnost, da literarno besedilo pač ni prepričljivo in ohranja (v tem oziru) nekatere kronične težave.
Zgornji odstavek je seveda mogoče razširiti v daljše besedilo, celo knjigo ali kar življenjski projekt, saj se dotika samega smotra literarnega oz. umetniškega ustvarjanja in njegove recepcije, kjer na nas pretijo preštevilne nevarnosti. A naj se vrnem k roko razje, oz. tistim njenim razsežnostim, ki so izrazito zvezane z vprašanjem nečloveških živali.
Krutost do živali
Začne se (kot navadno) že pri dvoumnem (ali kar večumnem) naslovu. Roka kot tista okončina, ki jo pripisujemo zgolj primatom (in znotraj reda navadno pretežno ljudem) sopostavljene »razjedanju«: kombinacija lahko priča o poskusu ukinitve simbolne funkcije roke, s tem pa zaplava v polje poskusa dehierarhizacije (živalskih) vrst. Vsaj, če že naslov skušamo brati skozi prizmo poskusa kritike antropocentrizma in specizma.
A prvo (in po možnosti povsem neinformirano) branje zbirke nam v odnosu do vprašanja nečloveških živali na približno prvih tridesetih straneh ne ponudi kaj dosti. Nato nas prva pesem cikla raz grabež (pesmi niso posebej naslovljene) gotovo uvede v omenjeno problematiko:
»ob večerih dolgo čakaš na obrežju
da priplavajo
uloviš jih
in ubiješ
tolčeš ob kamen
dokler telo ne utihne
dokler ne trzajo več
nato jih zaviješ
v debel grlen omot
in zagrebeš
da so na varnem
da jih ne vidiš
svetlikajočih polzečih prikazni
da jih je manj
da jih je vsak dan
manj«
(Liponik, str. 27)
Zdi se, da se v navedeni pesmi stke dvoje problematik, ki sta redkeje obravnavni v kompletu. Jasno je, da gre za narativ o ribiču_inji, prav tako je iz konteksta mogoče razumeti, da gre za človeško osebo (kasneje se bo ta podatek izkazal za pomembnega). Vizura, ki si jo predstavljamo ni (kot bi bila morda še ena od ustaljenih refleksij) vizura masovnega ribolova, temveč gre za podobo najbolj rudimentarne ribolovne akcije. Na ta način se pred nami izriše v prvi vrsti vprašanje smrti nečloveške živali. Ali drugače: ne gre za kritiko načina, temveč dejanja. Kljub temu je mogoče zadnje tri verze pesmi razumeti dvoumno: po eni strani seveda ulov (in posledično umor) ribe povsem stvarno rezultira v »manj ribah«, s tem pa manj »osebnih svetov«, po drugi strani pa je mogoče podobo razlagati tudi s prizmo ekonomije in globalnega manjšanja občega števila ribje populacije.
Podobno držo lahko v osnovi zaznamo v pesmi, ki govori o pobeglem biku (pesem je bila objavljena tudi na spletni Literaturi pod naslovom Bik: http://www.ludliteratura.si/branje/bik/). Tudi v tem primeru je eden od motivov umor nečloveške živali (»so mu prestrelili / lobanjo prsi trebuh / večkrat«, ibid. 29), čemur kasneje sledi še razkosanje trupla. Z razliko od prejšnje pesmi je v to vpeljano tudi vprašanje bikovega notranjega življenja, in tako je v verzih »taval je po ulicah / oblike / so ga zbegale / prišel je do dreves / ni jih prepoznal« (Ibid.) implicirano bikovo (poprejšnje) življenje znotraj hleva/klavnice/industrijske živinoreje, ki je v popolnem nasprotju s svobodo (čeravno med bežanjem), ki je je bil deležen za krajši čas.
Pri slednji pesmi pa je posebej pomembno, da je vprašanje uporabljenega in zaklanega bika vpeto v širši družbeni kontekst. Pesem uvaja citat reklamnega panoja klavnice Košaki »Ustvarjeno z ljubeznijo«, ki dobi svojo zoperpostavitev zadnjih treh verzih pesmi: »če se zjutraj pelješ mimo klavnice / lahko vonjaš / ljubezen« (Ibid., str 30)
Seveda je k citiranim verzom ponovno mogoče pristopiti na najrazličnejše načine (vprašanje same fenomenologije ljubezni, vprašanje bikove ljubezni …), a dva od okvirov se gotovo zdita sledeča: reklama klavnice (ki jo je spet mogoče razumeti kot mesnopredelovalno industrijo obče) skuša z uporabo občih, a hkrati intimnih pojmov zasesti središčno vlogo v družbi in posamezniku_ci na podlagi karnistične ideologije. Drugi okvir se s prvim povezuje, možno pa ga je razbrati v ideji, da je izdelek živalskega izvora v našem čustvenem svetu pravzaprav lahko (preko družine, tradicije …) zvezan z globokimi čustvi, ki so pravzaprav že na presečišču z lastno identiteto.
Sicer v zbirki ni mogoče najti večjega števila tovrstnih primerov, ki bi povsem eksplicitno vključevali uporabljeno nečloveško žival, njen zakol in smrt, ter podobo storilca_ke. V eni od pesmi najdemo »indijskega mesarja«, pa tudi (nasilne) smrti nečloveških živali so še prisotne, a ne v zgoraj navedeni kombinaciji.
Katera žival?
Ena od specifik obravnave pesniške zbirke je prav gotovo zavestna vpeljava živih bitij, ki jim je nemogoče (oz. vsaj zelo težko) določiti vrsto, ki ji pripadajo. Na strani 35 preberemo:
»s pozornimi raskavimi
zamahi
drsi po hrbtu
majhnega otroka
umiva ga
ko se želim dotakniti
tega istega hrbta
ki ga je čistila
dolgo skrbno gladila
se postavi predme
čez nekaj dni bom izvedela
skrila ga je v travo
nihče ga ni našel nihče ga ni
odvlekel
in ubil«
(Ibid., str 35)
Navedeni primer je reprezentativen za velik delež pesmi. Če nas mogoče živalska tematika, ki smo ji priča pred tem, biografija avtorice in recimo temu tipična podoba umivanja otroka z jezikom, ob kateri se spomnimo morda mačke, psičke ali denimo krave, napeljejo k interpretaciji v okviru katere bi nedvoumno zatrdili_e, da gre za podobo nečloveka, pa s pozornim branjem vendarle odkrijemo, da je razlaga, da gre pravzaprav za dve človeški osebi povsem mogoča. Ključna beseda je bržkone »zamahi«, saj so ti lahko izvedeni z različnimi deli telesa (ne nujno rokami, ki bi implicirali človeka in ne nujno jezikom, ki bi impliciral kakšno drugo žival).
A tudi če se odločimo, da bomo interpretacijo vendarle zamejili na nečloveške živali, ki jim lažje pripišemo »skrivanje v travo«, pri katerih hitreje pričakujemo, da bo nekdo odvlekel otroka in ga ubil (čeprav niti eno niti drugo ni nesporno nečloveško), v pesmi ostane pomembno ogrodje. Lirska subjektka izriše najbolj osnovne značilnosti situacije, tiste, ki jih je mogoče aplicirati tako na človeško kot druge živalske vrste, s čimer detektira sorodnosti, s tem pa vzpostavi tudi koordinatni sistem v katerem se lahko znajdejo različne živalske vrste. Ali drugače: človek in nečlovek lahko v svetu pesmi zasedeta isto mesto in to mesto je obenem predmet nasilja, uporabe/zlorabe, hkrati pa tudi tvornih medosebnih (družinskih) odnosov.
Tako se začnejo, če se navežem na eno prejšnjih tez v tekstu, posledično nekoliko drugače brati tudi pesmi z začetka zbirke (tistih skoraj 30 strani o katerih sem napisal, da nas morda z vidika vprašanja nečloveških živali ne zanimajo). Menjava perspektive, možnost branja, ki ga nismo navajene_i, spremeni naravo zbirke na izredno naraven in obenem inovativen način. Poglejmo denimo pesmi s strani 14 in 15:
»ko si prišla do luknje ko si
skopala prekopala
izrila si
varovala«
(Ibid., str 14)
in
»težka praprot
spodaj
kjer se deblo
ugrezne
polbudna spet
izkoreninjam
neko luknjo«
(Ibid., str. 15)
Če smo si prvo pesem ob prvem branju morda predstavljale_i kot prispodobo za nek doživljaj iz človeškega življenja, pa se nam s povratnim branjem odpre možnost, da gre za povsem realno nečloveško akcijo (lahko si pa seveda razlagamo tudi povsem obratno). Poleg tega pa tudi druga navedena pesem zadobi novo življenje. V svetu zbirke si jo je težko predstavljati kot poskus prvoosebnega govora nečloveške živali (a to seveda ostaja možnost), zato pa prav gotovo začne tvoriti zanimiv par s pesmijo s prejšnje strani: če vzamemo, da gre v prvem primeru za nečloveško žival (oz. lahko gre zanjo), v drugi pa zagotovo za človeško, se zaradi sorodnosti akcij med vrstami ponovno vzpostavijo prehodnosti.
Prisotnost z odsotnostjo
Kot je bržkone razvidno iz že navedenih primerov, v roko razje neljudje vselej nastopijo kot avtonomne_i subjekti_ke. Mest kjer bi nečloveška žival (pa tudi kakšna njena lastnost, njen del, okolni svet …) nastopala kot prispodoba ali bila podvržena antropomorfizaciji, ni najti. Tudi na mestih, kjer nastopi dvom, če je govora o človeku ali (kakšni) drugi živali se ne pojavljajo izrazite ali izključne človeške lastnosti, ki bi nas lahko napeljale k tovrstni interpretaciji. V tem oziru je zbirko v odnosu do neljudi mogoče razumeti kot izrazito pazljivo in tenkočutno.
Če lahko rečemo, da je tovrstna drža v poeziji redka, a jo roko razje naposled vztrajno vpeljuje, pa obstaja še nek pesemski element, ki je v poeziji sicer izrazito pogost, a v roko razje umanjka. Kadar nečloveške živali ne nastopijo kot avtonomne osebe, jih sploh ni na spregled.
Pisal sem že o Somraku Svetlane Makarovič (Sedem skupin Somraka – https://www.animot-vegan.com/sedem-skupin-somraka/), kjer sem poimensko navedel tudi denimo Daneta Zajca in Gregorja Strnišo … Seveda je seznam brez pravega konca: mimo pesnic_kov, ki podobo nečloveške živali rabijo kot pesemski element, ki nikakor ne implicira avtonomnega bitja, je praktično nemogoče iti, in izjeme so prej tiste_i, ki tega ne počnejo (pri nas je poleg Vesne Liponik takšen primer gotovo Jure Detela). Skratka, nečloveška žival kot metafora se vedno znova izkazuje kot eden jedrnih in najpogostejših pesniških postopkov.
Ta slučaj seveda daje vtis izjemne prisotnosti nečloveških živali v poeziji, pa tudi našem zasebnem in družbenem življenju. In mogoče je reči, da je ta vtis tudi povsem upravičen: če na tej točki vpeljemo realije uporabe živali za prehranske, zdravstvene, higienske in druge bivanjske potrebe, lahko rečemo, da so nečloveške živali v naših življenjih resnično nenehno prisotne. In to na soroden način kot v omenjeni poeziji: razkosane, uporabljene, skratka kot resursi.
Vesna Liponik se v svoji zbirki (tu je ponovno najti sledove misli in poezije Jureta Detele) tovrstnim postopkom vestno izogiba, s čimer doseže nenavaden, paradoksen učinek: prav z odsotnostjo omenjanja nečloveških živali (te so omenjene manjkrat kot v skoraj povprečni pesniški zbirki, ki se s tovrstnimi vprašanji sploh ne ukvarja), postanejo slednje prisotne v svoji polnosti, kot avtonomna bitja. Ali drugače: gre za zbirko, ki si ne aktivno prizadeva izključiti neljudi iz svoje sredice na način metaforizacije.
Hrana
V prvi polovici besedila sem obravnaval pesmi o ribolovu in pobeglem biku, v katerih je bilo jasno razvidno, da se napetost, ki jo lirska subjektka zaznava v odnosu med človekom in drugimi živalmi, vzpostavlja na mestu hrane oz. politike hrane ali kar neveganskega prehranjevanja (ponovno nam je lahko v pomoč biografija avtorice, sicer veganke).
Temu navkljub pa zbirka v prvi vrsti z vprašanjem prehranjevanja pravzaprav ne operira neposredno. Ne zanima je toliko denimo karnizem: fokus je sam umor živali, njena smrt, naš odnos do nje ipd.
Kljub temu je ob roko razje to vprašanje mogoče delno odpreti ob ciklu pesmi pod naslovom kište, kjer smo priča upesnjevanju (a seveda ne povsem direktnem) akcije pospravljanja jabolk v kište, dela na tržnici in v sadovnjaku (tudi tu je mogoče iskati biografske elemente). Seveda tovrstne akcije same na sebi še ne bi implicirale vprašanja karnizma oz. človekovega uživanja hrane živalskega izvora, a v ciklu je najti mesta, kjer sta en in drug način prehranjevanja (čeprav je seveda eno in drugo mnogo več, kar je mogoče razumeti takoj, ko v enačbo vključimo dejansko naslavljanje vprašanja nečloveških živali tekom zbirke) sopostavljena. Poglejmo denimo drugo pesem cikla
»tržnica
so bile noči
že kdaj ostrejše kot
v tem nizkoproračunskem jutru
prelagam gnitje
iz kišt v
kište stranke
prva vprašanja
o krvi«
(Ibid., sr. 74)
Seveda je pesem nemogoče zvesti na povsem enoznačne imenovalce. Tu je omemba »nizkega proračuna«, pa element »gnitja«, nekoliko bolj naturalistična podoba »ostrih noči« itd. A vendar ima v pesmi posebno mesto motiv »krvi«. Bistveno je že to, da se pojavi povsem na koncu pesmi (kakor, da bi zarezal v prejšnjo podobo), obenem pa tudi to, da se pojavi od zunaj (vprašanja se očitno pojavijo s strani stranke) itd. V tem oziru je kri gotovo mogoče razumeti kot nekaj sopostavljenega hrani, posebej če upoštevamo podobo tržnice, jabolk itd.
V tem oziru je pomenljiva tudi ena zadnjih pesmi cikla:
»samo še
jabolka
vsak dan vedno tanjša
postava na koncu vrst in
vedno več je let
ko mraz
brste je«
(Ibid., str. 80)
V besedilu The whole package o pesniški zbirki Tisoč osemdeset stopinj Alenke Jovanovski sem navajal primer iz pesmi Pripravah na praznik v Salòju: »Brezam-ljudem odžagati brste.« (Jovanovski, str. 12), kjer se zdi, da gre za besedno igro z blizuzvočnicama brst in prst. Tovrstna teza se ne zdi pretirana niti na primeru pesmi iz roko razje (še posebej ob motivu rok), obenem pa lahko brsti seveda implicirajo nekaj kar šele ima roditi, a se v pesemskem svetu to ne bo zgodilo (gre morda tu tudi za navezavo na Detelov »kriterij rojstva?«).
Pesem cikla kište lahko tako preprosto razumemo kot črnogledo, tako v okviru usode človeka, kakor tudi drevesa (jablane), a skozi prizmo problematike prehrane se nam odprejo še nova vprašanja. Mraz je tu tisti, ki »je prste« in obenem onemogoča (novo) življenje, pri čemer je seveda tudi mraz mogoče razumeti kot metaforo za (čustveno?) hladnost itd.
Zaključek
Zadnjo med interpretacijami je seveda zlahka razumeti kot pretirano, a vendarle možno v svetu pesniške zbirke roko razje, ki se v okviru vprašanja nečloveških živali, intime povezane z njimi, njihove odsotnosti-prisotnosti itd. izkaže za izrazito specifično.
Tekom refleksije sem ugotavljal, da lirska subjektka ne skriva eksplicitno odklanjajočega odnosa do uporabe nečloveških živali (izpostavljene so prehranske potrebe), obenem pa skuša z izrazito odprtim upesnjevanjem nastopajočih oseb dosegati dvoumnost glede živalske vrste, ki v pesmi nastopa (kadar ni eksplicitno zapisano drugače). Kadar pa nečloveške živali niso prisotne, niti eksplicitno, niti na dvoumen način, so v kontekstu zbirke vendarle pripoznane, saj se pesnica ne poslužuje antropomorfizacij, živalskih metafor in drugih ustaljenih pesniških prijemov, s tem pa nečloveške živali vselej razume kot avtonomne subjekte_ke.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.