Proti družabniškemu vrstizmu
Povzetek predavanja Donne Haraway: From Cyborgs to Companion Species, predavanje, 16. september 2003
V predavanju From Cyborgs to Companion Species skuša Donna Haraway s teoretske perspektive »živalskega obrata«, ki je koncipiran v kritičnem odnosu do »posthumanističnega obrata« (lingvistično se termin »posthumanizem« še vedno vzpostavlja zlasti v odnosu do humanizma in njegovega osrednjega subjekta – človeka), misliti ustaljene koncepcije »človeka«, »organizma« in »razmerja« (ali vsiljene odsotnosti slednjega).
Namesto »humanizma« Haraway tako ne predlaga »posthumanizma« (ki raziskuje mogoče koncepcije človeka po antihumanistični kritiki humanizma), temveč »družabniški vrstizem« (companion speciesism),1Pri tem je pomembno poudariti, da Haraway termina »specizem« oziroma, slovenjeno, vrstizem, ne razume v sicer uveljavljenem pomenu zatiranja na podlagi vrste in da je pomembno njen koncept družabniškega vrstizma ločevati od koncepta specizma kot zatiranja. Vrstizem Haraway uporablja kot izraz za pripoznanje večvrstnosti naših lastnih organizmov ter (še zlasti) družb. ki razsrediščenju koncepta človeka pridoda preučevanje razmerij, ki jih človeška vrsta tvori v odnosu do drugih vrst (in okolja) – prvo in drugo je pri Haraway tesno povezano.
Haraway v izhodišču poudari pomen nepoljubnosti razmerja označenec – označevalec; trdi, da nosi označevalec sam v razmerju do označenca že neko vsebino, kar pojasnjuje na primeru sintagme »družabniška vrsta«. Družabnik in njemu sorodni termin »družba« predvidevata soprisotnost, dejavno soobstajanje, ki pa je nadalje opredeljeno tudi z drugim pomenom besede »družba« – podjetje z več solastniki/delničarji. Haraway izpeljuje, da lahko že na etimološki ravni ugotavljamo, da za družabniške vrste velja, da soobstajajo v časoprostoru, velja pa tudi, da ima ta soobstoj biološke, kulturne, ekonomske ter druge implikacije.2Pri tem je mogoč ugovor, da lahko poljubnost označevalca in označenca zaznamo na neki (ne vselej lahko določljivi) »izhodiščni« ravni, kjer določenemu pojavu ali objektu pripišemo natanko določeno zaporedje znakov (črk, glasov), s katerimi ga opredelimo, ne da bi etimološki izvor pokazal vzročno/pomensko navezavo na kakšno pomensko mrežo. V nekem smislu pride do tovrstne zaznave lahko tudi s pripoznanjem obstoja različnih jezikov, kar govori v prid določene naključnosti v razmerju označenec-označevalec. Kljub temu nas Haraway opozori na pogosto nezaznavne pomenske mreže, ki se vzpostavljajo med označevalci (besedami) na ravni njihove etimologije; pri večini terminov obstaja etimološki smisel, preko katerega se tvorijo neke pogosto nezaznavane idejne, pomenske, vrednostne, celo ideološke … mreže med različnimi termini. Razlike, do katerih prihaja v jeziku, v neki meri razkrivajo tudi kulturne razlike, kar pa pomaga sooblikovati skozi strukturo jezika določano izkustvo sveta.
Haraway v nadaljevanju izpeljuje, da je za človeško vrsto značilno, da koncipira svoje mesto v odnosu do drugih deležnikov v svojem okolju, pri čemer se zaradi oblike vrstnega narcisizma ne glede na opazovani sistem postavlja v središčno vlogo. Nato ugotavlja, da je vrsta tekom lastne zgodovine doživela štiri pomembna zadejanja ran temu narcisizmu, ki so bila posledica vrste razsrediščenj. Prva takšna rana je po Haraway kopernikanska – s Kopernikom namreč Zemlja preneha (z njo pa tudi človek, razumljen kot »njen gospodar«) veljati za središče vesolja; za človeka tako pride do razsrediščenja v okviru vesolja. Druga je darvinistična rana – z Darwinom se človekov izvor poveže z izvorom drugih vrst; razsrediščen je njegov položaj na ravni vrste. Tretja je freudovska rana – Freud z odkritjem nezavednega temeljno spremeni pojmovanje človeške zavesti in predstavo o tem, kaj pomeni biti akter_ka, kako dejavno bivati v svetu oziroma, s Freudom: nastopi spoznanje, da človek ni gospodar v lastni hiši. S tem pride do razsrediščenja na ravni zavesti. Četrto rano Haraway sama opredeli kot sintetično rano; ta nastopi, ko pride do razsrediščenja in preoblikovanja ločnice naravno/umetno. Iz teh ran izvira panika pred biološkim ali tehnološkim determinizmom.
Haraway ta razsrediščenja ter odnosnost, relacijskost človeka do drugih organizmov preučuje skozi biološko, ekonomsko, družbeno, zgodovinsko … razmerje med človekom in psom. Opozori, da je za razsrediščenje človeške vrste ključno, da začnemo resno obravnavati druge vrste (poudarek je na zgodovinah drugih vrst) ter temu raziskovanju podstavimo trdno metodologijo.
Kot primer raziskovalke, ki drugo vrsto »vzame resno«, Haraway navede Barbaro Smuts, ki v članku Encounters with animal minds oriše svoj odnos s skupino pavijanov; ključen moment v raziskovanju je nastopil, ko so pavijani raziskovalko zaznali kot družbeno bitje in pokazali pričakovanje, da se lahko nauči njihovih družbenih kodov ter vedenja v skupini, s čimer so jo bili nato pripravljeni sprejeti v svojo sredino. Pomemben je torej trenutek, ko se zavemo, da smo hkrati opazovane_i in opazujemo; na tej točki se nam na drugi strani postavlja misleča entiteta.
Nuja, da druge vrste »jemljemo resno«, pri Haraway izhaja iz pripoznanja, da so druge vrste in odnosi z njimi ne le ključni za naše lastno bivanje v svetu, temveč da so meje med »jazom« in »drugim« pogosto arbitrarne; noben organizem ni samobiten, kar se izraža na več načinov. Najprej vsak organizem tvori več vrst: kot primer Haraway navaja lignje, ki za razvoj svetlobnih organov potrebujejo točno določen sev bakterij, ki se naselijo v njihovih telesih in omogočijo nastanek svetlobnega organa, ki je nato hkrati organ ene vrste in habitat druge. Podobno tudi človeka tvorijo druge (bakterijske) vrste in so ključnega pomena za njegov obstoj (človeški organizem brez soobstoja/simbioze z drugimi vrstami ne more obstajati, kot ne more obstajati svetlobni organ pri lignju). Drugi način, na katerega se, še vedno na ravni biologije oziroma evolucije, izraža soodvisnost organizmov, so spremembe, ki se pojavijo v genomu vrste, ko dve vrsti dlje časa sobivata. Haraway pri tem navaja primer psov, ki so vez s človekom vzpostavili sami, s prehranjevanjem z ostanki, ki so jih ljudje puščali za seboj – pri tem poudarja, da so psi izkoristili človeško »nemarnost« pri ravnanju z ostanki. Vzpostavitev simbiotskega odnosa s človekom je tudi biološko vplivala na psa; kot primer predavateljica navaja zmanjšan odziv beg ali boj pri psu v odnosu do človeka, spremembe pa so se pojavile tudi v njegovem prebavnem sistemu; prilagodil se je vrsti, s katero je sobival. Tretji način soodvisnosti je družbeni; Haraway izpostavlja zgodovino psov, ki so gradili človeško družbo, ki je s človeško prekrivna; človeška zgodovina bi bila brez psov radikalno drugačna. Na tem mestu je pomembno izpostaviti tudi druge vrste, s katerimi je človeška vrsta vzpostavljala skupnost – četudi na izrazito nesolidarnostne načine; govedo, kamele, osli in konji so bili ključne vrste, ki so gradile človeško civilizacijo in vlagale energijo in delo tako na poljih, pri pridelavi hrane, kot pri transportu in v gradbeništvu; z nekega vidika je mogoče trditi, da so neljudje izhodiščni prekariat skupnosti, v katerih si človek odreja središčno vlogo (na račun spregledovanja vložka neljudi).
Četrti način soodvisnosti oziroma sobivanja, ki ga Haraway izpostavi, je intimni; poleg biološkega, ekonomskega in družbenega sobivanja je človeška vrsta s pripadnicami_iki drugih vrst gradila tudi intimne odnose, ki jih je mogoče razumeti kot izraz možnosti, da do čezvrstnih razmerij prihaja tudi na ravni intimnih zavezništev, razumevanja in bogatenja bivanjskih izkušenj. Tovrstne vezi poznamo ne le s psi, temveč tudi z mačkami, pticami, prašiči, kunci … Pomenijo, da privzamemo/pridobimo drug_a drugo_ega in sonastajamo in se sooblikujemo (tudi) skozi razmerje.
Simbioza spreminja genome sodelujočih organizmov.
Haraway torej ponudi drugačno razumevanje človeka kot organizma, ki ga tvorijo, spreminjajo, sooblikujejo in mu bivanje določajo drugi organizmi. Ta perspektiva bivanja terja spoštovanje do drugih vrst in pripoznanje nujnosti, v nekem smislu celo vsiljenosti družabništva/bližine.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.