Psi bodo končno zalajali, a karavana bo šla dalje
»Ali ni morda prišel čas za preudarno odločitev o prepovedi uživanja pasjega mesa?«1vir: https://www.dnevnik.si/1042974200/svet/bodo-v-juzni-koreji-nehali-jesti-pse (iz članka »Bodo v Južni Koreji nehali jesti pse?«, objavljenega v Dnevniku so povzeti tudi drugi podatki v tem besedilu). se je prejšnji mesec v javnosti vprašal južnokorejski predsednik Mun Dže In ter s tem impliciral možnost, da bo država, v kateri se vsako leto zakolje približno milijon psov, v prihodnosti prepovedala uživanje pasjega mesa (zakol psov je prepovedan od leta 2018, ko so se zaprle tudi vse največje klavnice psov).
Kako doumeti razlog za tako odločitev? Interpretacij je mnogo. Osebno se mi ponuja razlaga skozi prizmo globalne politike, kjer je mogoče razbrati, da se Južna Koreja priključuje nezaključenemu krogu t. i. Zahodnih držav, kar se kaže tako v nastopanju na trgu (na primer industrija elektronike in avtomobilska industrija) kot tudi v okviru kulture (na primer globalni fenomen K-popa in južnokorejski film). Zdi se, da prepoved uživanja pasjega mesa sodi zraven ter naredi tudi razliko med Južno Korejo in nekaterimi drugimi državami v njeni geografski bližini. To tezo morda podpira dejstvo, da se ob uživanju pasjega mesa v Južni Koreji pogosto omenja »podobo v globalni skupnosti«.
Tej potezi ne pripisujem samoumevnega (pozitivnega) predznaka. Tovrstna sprememba namreč ne pomeni nujno (oziroma zelo verjetno ne) tudi spremembe v odnosu do (vseh) nečloveških živali, temveč samo novo razumevanje pasje vrste (v nekem zamejenem geografskem prostoru), ki ni več razumljena kot vrsta za prehrano, ampak kot hišni ljubljenček (s čimer lahko seveda pade tudi v nov problem vzreje, probleme v zavetiščih itd.), kar pa, četudi ima očitne prednosti za posamično vrsto, ne pomeni nujnih pozitivnih sprememb za druge živalske vrste. Ali bo pasje meso v državi, katere poraba mesa je sicer skoraj dvakrat nižja od naše, preprosto nadomestilo neko drugo meso (kar pomeni, da bodo na račun izboljšanega položaja psov umirala druga bitja)?
Veganstvo seveda zavrača uporabo katerekoli živalske vrste za človeško prehrano (in druge namene), zaradi česar je že izoliranje ene same vrste kot »neužitne« neveganska poteza, kar pa ne pomeni, da se ne da nečesa naučiti iz nje.
V oči pade podatek, da 84 % Južnokorejk_cev nikoli ni poskusilo pasjega mesa in ga tudi ne nameravajo v prihodnosti (60 % Južnokorejk_cev podpira prepoved). Kljub temu odstotku ljudi so besede Mun Dže Ina še vedno razmeroma odprte … Ali drugače: očitno potrebujemo za tovrstne poteze zelo prevladujoče soglasje. In še: zelo mogoče je, da iz teh ali onih razlogov ne uživaš pasjega mesa, vseeno pa meniš, da ni potrebna prepoved te prakse (24 % južnokorejskega prebivalstva). Na tej točki je vprašanje pravic (psov) privatizirano in depolitizirano.
Očitno je država, ki dopušča uživanje pasjega mesa, zelo priročna za t. i. single issue akcije različnih gibanj, ki vsaj v neki obliki naslavljajo vprašanje živali. Primer Južne Koreje potencialno izkazuje, da gre za tek na dolge proge (ponovno: kar 84 % prebivalstva ta praksa ni in nikoli ni bila v interesu, vendar se v neki meri vseeno zakonsko ohranja) in da se med tem tekom odpre prostor za orientalizem, majhne kulturne rasizme itd. Očitno pa se ne odpre prostor za širšo naslovitev vprašanja pravic nečloveških živali … Niti na primer na ravni prehoda od psov do pregovorno po inteligenci podobnih prašičev. V tem smislu se zdi poskus širjenja moralne skupnosti vrsto po vrsto izrazito vprašljiv (če je bilo na primer veganstvo sploh kdaj v ozadju).
Če še naprej izhajamo iz podobnosti (vendar jih razumemo kot aplikabilne na vse živalske vrste, vsaj z vidika njihovih interesov, ki so osnovni dejavnik), lahko skozi vprašanje psov tudi neveganska populacija pri nas do neke mere podoživi vegansko prizmo. Na spletu je najti mnogo nasvetov za pripravo pasjega mesa. Ugotovimo lahko celo, da človeku menda najbolj teknejo labradorci, zlati prinašalci in koker španjeli. V resnici zveni identično kot primerjave med istrsko pramenko in bovško ovco ali pa med velikim jorkširom in krškopoljskim prašičem …
Bojim se, da osnova preprosto ni zgrajena na notranje konsistentnih etičnih prepričanjih (saj … takšna bi morala voditi v veganstvo), temveč preprosto na nekakšni kulturni identifikaciji. Morda je najboljši prikaz tega Zahodnjak_inja, ki se (kot sem videl na lastne oči) po malem zgraža nad uživanjem pasjega mesa, nato pa ga v okolju, kjer se to uživa, vendarle poskusi. Kuriozum … Tak, ki lahko povozi tudi pravico do življenja.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.