Psi demokracije in psi represije
Leta 2017 je Mary Zournazi posnela film Dogs of Democracy (Psi demokracije), dokumentarni film, ki raziskuje razmerja med človeškimi Atenčankami_i in prostoživečimi atenskimi psi_cami. Film pripoveduje o politični zgodovini, v kateri je fašistična oblast poskušala prostoživeče pse iztrebiti, pa tudi o tem, kako se je med prostoživečimi psi_cami v Atenah in človeškimi mestnimi prebivalkami_ci stkal miroljuben, zavezniški odnos; četudi psi_ce bivajo na prostem, imajo imena, ljudje jih hranijo, jim posvečajo pozornost in jim, kadar je to potrebno, nudijo veterinarsko podporo; med pasjimi in človeškimi prebivalkami_ci Aten obstaja določena zavezanost in medsebojna naklonjenost, obenem pa med psi_cami in nekaterimi družbenimi skupinami obstajajo pomembne, vidne vzporednice, zlasti so vidne povezave z brezdomkami_ci, do katerih ljudje pogosto gojijo ambivalenten odnos, ki niha med usmiljenjem in prezirom, pogosto pa zaobide in ne zazna individualnosti ali inherentne vrednosti posameznika_ce. Hkrati film eksplicitno izpostavi tudi širšo politično povezavo z uvidom enega izmed intervjuvancev, ki pravi, da je Grčija v kontekstu Evropske unije pridobila status prostoživečega psa.
Ključen za slovenski aktualni politični prostor pa je primer prostoživečega psa Loukanikosa, ki se je redno udeleževal grških političnih protestov, ki so vzniknili maja 2010. Četudi je natančna opredelitev Loukanikosovih vzgibov, razumevanja politične situacije in svojega mesta v njem nemogoča, je vendarle neizpodbitno, da je Loukanikos izbral »svojo stran«; protestov se je redno udeleževal, pomagal je pri uličnih bitkah z grško policijo in lajal na policijske enote. Aktivistke_i so poročale_i tudi o tem, da jih je Loukanikos spremljal, jim vlival motivacijo, pogum in dvigoval moralo na protestih. Loukanikos je s svojo udeležbo, odnosom do policije, posredovanjem pri policijskem nasilju v neki obliki vsekakor nastopal kot politični akter, ki je izbral človeško družbeno skupino, ki jo je podpiral in bodril. Pomembno pri tem je tudi to, da četudi je za Loukanikosa skrbelo več aktivistk_ov in bi lahko bival tudi s katero_im od njih, je sam zase vseeno izbiral bolj neodvisno življenje na ulicah, kar nakazuje določeno mero neodvisnosti, samosvojosti in individualizma.
Četudi bi bilo Loukanikosovi politični participaciji mogoče očitati nepoznavanje celotne politične slike, je mogoče enak očitek podati tudi človeškim političnim aktivistkam_om; marsikatero gibanje ne uspe predvideti dolgoročnega razvoja dogodkov, marsikatero gibanje ima zastavljene kratkoročne cilje, sodelujoče_i na protestih premorejo različne politične uvide in različno lucidne analize političnega stanja, kar pa še ne pomeni, da jim odrekamo položaj političnih akterk_jev. Podobno lahko tako prepoznamo, da je Loukanikos imel dolgoročni interes za spodbujanje neke politične skupine in upor drugi družbeni skupini (policiji).
Primer je zanimiv in pomenljiv z vidika preučevanja možnosti politične participacije in upora pri drugih vrstah – ter tudi za preučevanje razumevanja politične participacije kot take – v aktualni politični situaciji v Sloveniji pa je pomenljiv tudi z vidika mesta psa v političnem protestu.
Psi so se na nedavnih protestih pojavljali na delovnem mestu policijskih psov, torej na strani policije. O problemih uporabe psov v policiji sem pisala že v prispevku Policijsko nasilje in odporna gibanja – o eksploataciji soljudi in neljudi, kjer sem med drugim zapisala, da uporabo psov v policiji
»omogoča specifična, a nič manj v simbolno potopljena koncepcija – koncepcija psa kot vrste, ki je s človeško v vazalskem odnosu, ki se izraža skozi prepričanja, kakršni sta denimo, da je pes človekov najboljši prijatelj in da je psa kulturno mimo človeka težko definirati. Kadar se tej navezavi skuša izmakniti, se tak pes (npr. prostoživeči pes) hitro razume kot a) divji, nevaren ter b) kužen, stekel, nevaren. Iz tega specifičnega odnosa izvira umeščanje psa v številne človeške pojmovne mreže, ki jih pes (kot vrsta) soustvarja brez njihovega celostnega razumevanja. /…/ Pse_ice, ki jim je s šolanjem vsiljeno, da postanejo dejavne_i nosilke_ci ideologij in mehanizmov policije kot militantnega organa; delavke_ci, ki jim ne morejo biti osvetljeni vsi konteksti organizacije, v kateri delujejo, a jih vendarle udejanjajo – psi_ce se tako ne morejo zavestno, z razumevanjem političnega konteksta, odločiti glede svoje drže do migrantske ali črnske populacije. Taka drža jim je vsiljena.«
Pri tem je pomembno tudi to, da so jih številne_i protestnice_ki v objavah na družbenih omrežjih prepoznavale_i kot eno od policijskih orodij oziroma sredstev represije, ko so pisale_i, da je policija proti protestnicam_kom uporabila vodni top, solzivec, policijske pse – psom v teh objavah ni bil priznan status čutečnih bitij, temveč status orodja – odnos (nekaterih) protestnic_kov in policije je torej narekovala enaka ideološka podstat.
Po drugi strani so se pojavljali tudi medklici (drugih) protestnic_kov, ki so opozarjale_i na specifično obliko nasilja nad psi na teh specifičnih protestih; opazile_i so, da psi za razliko od policistov ne nosijo mask, ki bi jih ščitile pred solzivcem. Zaznale_i so, da pri tem policija izraža nesolidaren odnos do pri njih zaposlenih psov, ter prepoznale_i tudi povezavo med psi in protestnicami_ki; bile_i so žrtve iste institucije. Po drugi strani uporaba psov v policiji ni bila prepoznana kot del sistemskega izkoriščanja neljudi (podobne izpeljave bi bilo sicer mogoče aplicirati tudi na uporabo konj v policiji, ki se v okviru dela v policiji umeščajo na podobno strukturno mesto kot psi).
Če pogledamo na primera Loukanikosa in policijskih psov, ki jih policija uporabi, ne da bi jim pri tem nudila vsaj osnovno zaščito pri delu (tu seveda lahko vidimo presečnost z vprašanjem pravic delavk_cev), vidimo, da je sodelovanje neljudi v političnem prostoru lahko bodisi prostovoljno in samoiniciativno – pes se postavi proti policiji – bodisi vsiljeno, prisilno, kjer so psi_ce znotraj policijske institucije na različne načine izkoriščani_e. Obenem lahko tudi splošna javnost pse_ice prepoznava kot politične zaveznike_ce, kot del skupine izkoriščanih ali kot eno od sredstev policije.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.