Punčica (odlomek)
11.
Lilit na obronku gozda koplje grob. Srnina glava, prašičji parklji, odrti telečji rep in biorazgradljiva embalaža za hrano z bogračem ležijo meter stran, na frotirasti brisači.
Ob vsakem topem udarcu z lopato, ob vsakem zarivu kovine v prst jo zamravljinči v vratu; tresavica ji zajame ramena.
Na sonaravno vrtnarjenje jo je napeljala Matilda, potem ko jo je nekega majskega popoldneva pred nekaj leti z nelagodjem opazovala med okopavanjem krompirja. oprosti, ampak prau ne morm te gledat … ta zemla … to ni sam okolje tega krompirja, ni edini, ki ga poseljuje, in tole, kar ti zdej delaš, vpliva na ogromn bitij, ki jim ne daješ nobene možnosti za simbiotično sodoločanje tega vrta. Spomni se, kako so ji ob teh besedah lica zažarela od sramu – pa tudi tega, s kolikšnim odobravanjem jo je mesece kasneje, ko sta posedali ob tabornem ognju in si na dolgih palicah pekli jabolka, pogledala Neva, ko ji je povedala, da svojega vrta ne prekopava. Njeno zdajšnje početje se ji tako – z več vidikov – upira, a zdi se ji, da izbire nima.
se prau, če vas prau razumem, je rekel kriminalist, izmenično strmel v zapisnik in obronek gozda nad kontejnerjem, prejšn tedn u četrtek …
… u petek, ga je popravila Lilit.
Lilit je budno opazovala drsenje svinčnika čez beležnico; tip je prečrtal ČET in namesto tega zapisal PET.
se prau, je še enkrat začel, prejšn tedn u petek ste pršla domou in pred uhodom našla škatlo z vašim spodnim perilom, ki pa je blo u škatli … in okrvavleno. Seže proti plastični vrečki s hlačkami na vrtni mizici in jo nekajkrat obrne sem in tja.
ja, je rekla Lilit.
praute, da ste prepričana, da to ni vaša kri … se prau … da to ni bla vaša … am … mesečna krvavitev. Zamaknjeno strmi v njeno spodnje perilo.
ja, je ponovila Lilit – temu se je želela izogniti, a dlje ni mogla odlašati.
Domov je tokrat prišla sama, deset minut čez deveto, deset minut čez policijsko uro – ampak saj v teh njenih koncih po magistralkah ni še nikoli naletela na nobeno patruljo; nikoli prej, pred začetkom epidemij, pa tudi zdaj ne.
Tokrat ob pogledu na paket pred vhodnimi vrati kontejnerja ni pomislila na poštarko pa tudi na tatečnega poštarja ne, čeprav tiste bluetooth slušalke še vedno niso prispele.
Prižgala je lediko na telefonu in odklenila vrata kontejnerja; prvič, odkar je bivala tu, ji je postalo žal, da zunaj nima senzorskih luči. Svoje kaprice je neredko pomanjkljivo kontekstualizirala; ni jih postavljala v širši, izvensebni kontekst, takšne drobovinaste reči, kot je občutek nežne utišanosti v temi, je včasih napenjala na intimno preširok, eskterno pa prezožan okvir. V trenutku, ko je prižgala luč v malem prostoru in je svetloba oblila tudi okolico kontejnerja z vrtom, jo je zagledala; nataknjena je bila na eno od fižolovk. Odrezana srnina glava.
se prau … vi ste prepričana, da ste perilo vrgla stran, pol pa ga je negdo ukradu is koša za smeti, ga polil s krvjo … čakte – pa ste prepričana, da je bla res kri … da ni bla to kaka barva mogoč?
ja, je spet rekla Lilit. preverla sm u laboratoriju.
Kriminalist privzdigne obrvi.
u bolnci delam.
aha … no, to bi mogla pa že prej povedat … se prau … pa mate pooblastilo, da ste lahk to preverla?
ja, se je zlagala lilit.
aha, dobr … dobr … očitno se je odločil, da ne bo preveč vztrajal. kaka kri je pa pol bla?, je vprašal policist.
kokošja, je rekla Lilit.
mate kak dokument o tem? Iz žepa je izbrskala laboratorijski izvid in mu ga podala, on pa se je dvomeče zastrmel vanj.
Grob postaja vse globlji in globlji; smrti se precej gotovo množijo, čeprav Lilit pazi – zelo pazi. Ve, da mora skopati dovolj globoko, da se vonj razkrajajočih se delov trupel od zunaj ne sme zaznavati, niti z mnogo občutljivejšim vohalom, kot je njeno, ne; nobenih grobih premikov, nobenih raznašanj teh teles več – samo še nehiteče spajanje in prehajanje. Ni povsem prepričana, čemu jo lisičje ali volčje žrtje teh teles odbija bolj od črvjega mletja – tipa v smeri silovitosti in hitrosti uničevanja.
dobr, je rekel, s telefonom fotografiral laboratorijski izvid in ji ga vrnil. Razgledal se je po vrtu in se zazibal na petah. dobr … pol ste u pondelek na oknski polici našla porcelanasto punčko z razbito glavo. je blo to tam? Pomignil je proti oknu, levo od vhodnih vrat.
ne, tam je kopalnca. na drugi strani.
dobr … pol praute, da to ni bla vaša punčka in da je niste še nikol vidla. znakou uloma ni blo.
ja, je potrdila Lilit.
dobr. se prau. pol ste pa učeri zvečer na vrtu našla odsekano srnino glavo, krauji rep in prašičje parkle.
S pogledom je zdrsel čez fižolovke na vrtu in Lilit se je zazdelo, da se je ob tem nekoliko, sicer komaj opazno, nasmehnil, čeprav so srnina glava, telečji rep in prašičji parklji ležali na vrtni mizi pred njim – prav tako kot sta pred njim ležali tudi vrečka, v kateri je Lilit shranila okrvavljene spodnjice, in škatlica s porcelanasto punčko, vključno s črepinjami njene razbite glave. Čisto na robu mize je bila večja plastična posoda z bogračem.
Lilit je pograbila kuhinjski nož in baterijsko svetilko, prižgala vse luči v kontejnerju in stopila na vrt. Rep in parklji so ležali pri eni od sosednjih fižolovk. Odložila je svetilko, nož vtaknila v globoki žep na jakni in previdno, nežno snela srnino glavo. Pobrala je telečji rep, parklje in svetilko, na hitro presvetila okolico, nekaj trenutkov postala in poskušala zaznati kak zvok, kak premik, nato pa stopila v kontejner, kjer je dele trupel položila na mehko bombažno brisačo. Odprla je škatlo, v kateri je – nekako pričakovano – našla veliko plastično posodo, polno gostega, rjavega golaža. Obstala je sredi prostora in se šele čez dobrih deset minut zavedela, da hlipa.
ja, je spet potrdila Lilit.
lejte, je rekel kriminalist, zdej … to je tak … vrjamem, da vam najbrš tole ni fajn … sam … jah, na tej točki iskreno ne vem, kak vam lahk pomagamo.
dobr, si je mislila Lilit, poskusla sm, mogla sm poskusit. Previdnostno testiranje predvidoma nedelujočega, speto z nekakšnim poskusom samozaščite, zaupanja v rušeči se simulaker kolektiva.
krajo boma težk dokazala, ker to zdej tehnično ni kraja, ker … sej ste rekla, da ste te hlačke sama vrgla stran, ne?
ja, je potrdila Lilit, ki ji je zvonilo v glavi in si je želela samo, da bi odšel.
ja, lejte, pol u bistvu niso več vaše, ker se smatra, da ste s tem, ko ste jih vrgla stran, izvršila opustitev stvari, kr ste nedvoumno izrazla željo, da jih nočte več met … tak da to pol u bistvu res nimama kraje premičnine … vaše posestvo pa tut ni nč zagrajeno.
zagrajeno?
ja … bolš bi blo za vas, če bi blo … sam vi niti kake žive meje nimate …
ne.
jah … pol tut nimama delikta ustopa v tuje stanovanje. tut pr punčki u bistvu … čeprau, jah, dobr, dobr, tu bi se mogoč kej dal … mogoč, sam je tak … mal siva cona. bote punčko men dala, boma vidla, ka se da nardit.
pa trupla?, je vprašala Lilit.
kaka trupla?
Grob je naposled dovolj globok. Lilit srnino glavo, telečji rep, parklje in posodo z golažem položi vanj. Za trenutek postoji, strmi v jamo, nato pa začne zemljo metati nazaj. Prek gomile nameče odpadlo listje, mah in vejevje. Ob vzglavje položi tri kamne – nanje je z rdečim alkoholnim flomastrom narisala srca.
ta trupla, je rekla Lilit in pomignila na mizo med seboj in kriminalistom.
aha, joj, ja, to sma še mela, je odvrnil. Trznilo mu je oko, čeljust se mu je zadaj pri ušesu tesno napela.
tu pa res ne vem … mogoč bi lahk rekla, da je to grožnja, recimo, u kontekstu … sam lejte, to, kar mama zdej, so čist nepovezane stvari … spodno perilo, punčka, ta golaž … in kosi živali, je dodal, ko je Lilit privzdignila obrvi.
lejte … vi ste tut aktivistka, ne?
od kot vam pa to?
na netu sm vidu.
na netu ste vidu?
ja … lejte … po mojem ste komu mal stopl na žiuc … to morte tut mal pričakvat … dejva reč, da jst punčko uzamem sabo, vi pa pol mal spremlite. če ga bo tale vaš … skrivni oboževauc še kej sračku, me pa kr pokličte. žau mi je, sam pr takih stvareh učasi nimaš kej zagrabit …
Čez grob vleče veter. Jokajoč zavija skozi krošnje.
Šele tedaj se zave, da bi ji ne bilo treba kopati v prst – kose trupel bi lahko tudi zažgala. Zaihti.
odlomek iz romana Punčica (Litera, 2022)
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.