Rdeči dren in Zelje
Tanja Badalič je raziskovalka, pesnica in ilustratorka. Njena področja raziskovanja so ekokritika in literarna recepcija avtoric, obenem pa je v našem prostoru ena redkih raziskovalk, ki se ukvarjajo s kritičnimi animalističnimi študijami. Doktorirala je na programu Primerjalni študij idej in kultur, smer literarne vede, na Univerzi v Novi Gorici. V sodelovanju z mojstri glasbe in filma se je preizkušala v videu s svojo uglasbeno pesmijo Zdaj sem, ki tematizira naravo in človekov vpliv nanjo. Pripravlja se, prav tako v sodelovanju, njena uglasbena zbirka otroških pesmi o naravi – V mojem svetu. Njeno literarno delo (slikanice Jazburček in njegovo zeleno poslanstvo, Lisjaček Pituralko v rajskem sadovnjaku in Zajčev prostor (tik pred izidom) ter pesniška zbirka Rosa Canina) odseva njena področja zanimanja na polju teorije, kar bomo lahko videle_i v nadaljevanju, saj objavljamo dvoje novih avtoričinih pesmi, pred tem pa še kratek pogovor z avtorico.
Aljaž Krivec: Z vprašanjem nečloveških živali se ukvarjaš tako v okviru teorije kot tudi v lastnem literarnem ustvarjanju. Kaj so najbolj odločilna odkritja v tvojem raziskovanju, ki pomembno vplivajo na tvoje lastno pisanje?
Tanja Badalič: Najprej to, da je vse, kar smo in kar nas obdaja, na nek način povezano in prepleteno, čeprav sem nam morda zdi, da skozi svet hodimo posamično, kot neke »dislocirane« ali celo solipsistične entitete.
Drugo »odkritje«, ki me je že pred leti popolnoma prevzelo in je precej vplivalo na moje ustvarjanje, je to, da se ne bom mogla nikdar otresti svojega človeškega gledišča, torej tega, kako jaz dojemam in čutim svet okrog sebe. Kar koli naredim, bom vedno izhajala iz vrstno zaznamovanega gledišča. V literaturi se to kaže tako, da živalim nenamerno obesimo človeške lastnosti, čeprav se zdijo njihovi opisi realistični. Na primer, če opisujemo psa, se moramo na nek način vanj vživeti oziroma uporabiti vse znanje, ki ga imamo o psih. To pomeni, da poskušamo upoštevati, kako psi zaznavajo okolico. Zgodi se, da avtor_ica pozabi na gledišče Drugega, v tem primeru psa, in potem imamo lik psa, ki zaznava okolico tako, kot da bi bil človek. Tega je v literaturi (in v vsakdanjem življenju) ogromno. Vse sodimo z lastnega stališča, saj drugače ne more biti. Če pa se tega zavedamo – in to je pomemben korak – se lahko vseeno poskušamo vživeti v Drugega: naj bo to pes, človek, riba, sršen, jablana ali islandski lišaj. Z vsem znanjem, empatijo, zaznavami in študijami, ki jih imamo o teh entitetah, bi nam moralo biti nekoliko lažje. Morda se je res lažje vživeti v bitja, ki so nam navadno bližje – v psa ali mačko – kot pa v paramecija. Zavedam se tudi, da če želim, na primer, ubesediti barvitost okrog sebe, bo moj opis v očeh kolibrija, ki menda zaznava razne ultravijolične barve, klavrn. Skratka, sprejela sem dejstvo, da lahko nečloveške živali (kot vse ostalo, kar me obdaja) ubesedim ali upodobim le do takšne mere, kot jih jaz dojemam glede na vse prej omenjeno. In to imam v mislih, ko ustvarjam.
AK: Ena izrazitejših značilnosti tvojega pesnjenja je, da se vprašanje nečloveških živali prepleta z vprašanjem narave. Čeprav je ta povezava značilna za ekokritiko, pa vendar ni pravilo pri pisanju o nečloveških živali. Kako ti vidiš razmerje med eno in drugo tematiko?
TB: Spet bom izhajala iz mnenja, da je vse med sabo povezano. Nečloveških živali ne morem vzeti iz konteksta, torej iz njihove okolice oziroma narave, ki si jo človek na vso moč prisvaja in podreja. Človek v tolikšni meri spreminja okolje, da organizmi v njem – rastlinski in živalski – ne morejo več vzdrževati poprejšnjih odnosov in začnejo propadati. Če je morje polno plastike, kemikalij, vibracij, ki jih oddajajo motorji, in izropano življenja, si ne smemo domišljati, da gre morskim bitjem dobro. Če spodbujamo rejo določenih vrst živali in gojimo t. i. monokulture, nas hiranje biodiverzitete ne more presenetiti. Če iz nekega okolja vzamemo ali dodamo neko bitje, se bo to prej ali slej odražalo v dotičnem ekosistemu … Ko je prisotna življenjska pestrost, se to kaže že (in predvsem) v tamkajšnjem mikrokozmosu. Potem to pestrost posekamo, požgemo in polijemo z gnojnico ali pesticidi in se nadejamo, da ne bo imelo bistvenih posledic. To je tako prepleteno kot dejstvo, da če zaveje burja, se veje zazibajo, leteče žuželke pa poskrijejo. Te žuželke se bodo ponovno prikazale, takoj ko bo prenehal veter. Če pa uničuješ okolje, se nekatera bitja ne bodo (nikoli) več vrnila. Zatiranje in izkoriščanje živali je tesno povezano z izkoriščanjem okolja. Nujna je osvoboditev obojega. To je to razmerje, ki bi ga rada dosegla in reflektirala v svojem pisanju …
AK: V zgodovini literature nečloveške živali predstavljajo zelo pogost in pomemben literarni element, vendar pa pogosto nastopijo kot metafore, simboli … Skratka, redko so v dela vpisane kot avtonomna čuteča bitja. Marsikdo se zaradi tega, ko to ozavesti, ob pisanju znajde tudi pred hudo dilemo. Si v tem oziru pri svojem ustvarjanju na kaj posebej pozorna?
TB: Zdi se mi, da zelo rade_i in hitro pripišemo podobam živali, kot vsemu ostalemu okrog nas, neke simbolne pomene. V pravljicah in basnih največkrat sledimo tradiciji antropomorfizacije živalskih likov (sama pri tem nisem nobena izjema), tako da lahko nečloveške živali zelo hitro izgubijo svojo inherentno vrednost, svojo pravo bit. Diplomirala sem iz don Kihotovega konja Rosinanta (Cervantes) in Rdeče kapice (Perrault). Obe deli sta izšli v 17. stoletju, v obeh so v ospredju reprezentacije nečloveških živali: predvsem konja in volka. V Don Kihotu je konj prikazan na zelo realističen način, medtem ko naj bi bil volk iz Perraultove Rdeče kapice predvsem (ali zgolj) metafora za nevarnosti (beri: »človeške samce«), ki so prežale na mlada dekleta. Leta 2007, ko sem pisala diplomi, nisem poznala kritičnih animalističnih študij, vendar se mi je že takrat zdelo krivično, da je Rosinant vedno znova dojet (zgolj) kot parodija viteških konjev. Lahko bi ga »osedlali« s številnimi simbolnimi pomeni in metaforami, vendar še vedno mislim, da je to ubogo kljuse realistična podoba zanemarjenih, delovnih in izkoriščanih živali tistega (in današnjega) časa. Po drugi strani se zdi, da je volk iz Rdeče kapice danes razumljen kot resnična zver, ki preži na nebogljene otroke in starke ter navdihuje razne subvencije in interventne zakone. V sodobni literaturi so gotovo opazni pomembni premiki na tem področju prav zaradi kritičnih animalističnih študij in posameznic_kov, ki na to opozarjajo. Kje je meja med metaforo in reprezentacijo realističnega, avtonomnega čutečega bitja? O tem bi lahko veliko debatirala, vendar ostajam brez pravega odgovora. Sprašujem(o) se, zakaj nas nečloveška bitja tako fascinirajo, da jih že od prvih jamskih poslikav dalje tako rade_i upodabljamo. Ker so nam tako zelo podobna? Jim na tak način ne delamo krivice? Jim ne delamo krivice že s tem, ko jih fotografiramo ali z njimi delamo selfije oziroma, bolje rečeno, »animelfije« (samoironija)? Ne delamo potemtakem krivice tudi sončnemu zahodu, ki ga ničkolikokrat uporabimo kot metaforo za konec nečesa? Kako se kot ustvarjalec_ka dovolj »znajti« ali biti pošten_a, da bo nečloveška žival (ali druga entiteta) tudi znotraj metafor, simbolov in antropomorfizmov ohranila samobitnost in samostojnost? Morda nam lahko dobro premišljene in prevprašane reprezentacije pomagajo preseči podobne dileme? Ciklično se vračam k prvemu vprašanju: pri svojem ustvarjanju poskušam nečloveške živalske like ubesediti tako, kot jih dojemam jaz, s tem, da jih v slikanicah ne poskušam osmešiti s pretiranimi antropomorfizmi (kaj je že to pretiran?); v poeziji pa bi jih – ravno s tem, ko upodabljam njihove največkrat nenaravne usode – rada pustila živeti – da stečejo, odletijo, zaplavajo, vzdrhtijo ali zgolj bivajo – ali naravno preminiti v tokokrogu življenja in minljivosti.
Rdeči dren in Zelje
Rdeči dren
Cornus sanguinea
Sem zgolj vozel algoritma,
posrkan v solipsizem premika,
ki je otopel za okoliško dogajanje.
Stopam skozi gozd.
Ustavim se, prisluhnem.
Drevesa, grmi, zemlja, kamni, trava,
morda vrišč šoje …
Skozi entitete zre na tisoče tipal,
ki me vohajo, slišijo, čutijo moj odmev,
me grizljajo in
posedujejo.
V oči pa me bodejo le črni plodovi
rdečega drena.
Zelje
Brassica oleracea
Kako ubesediti zločin?
Nahajam se onkraj
umazanega zidu svobode.
Gledam bitja,
ki životarijo
dan in noč v temini
meje –
meje, ki loči dojemanje
Drugega.
Nekdo se zvedavo obrne
k vratom.
Rilec zatakne med
rešetke. Jih grize.
Roka se ne premakne.
Opazujem drugega,
ki nepremično sedi na kolku
in škili skozi praznino bivanja.
Tretji drži razdaljo,
ki ne bo nikoli dovolj
d a l e č,
ko bo prišel čas.
Šepečem besede,
ki me režejo v oči.
Prvi še vedno vtika rilec
med rešetke.
Obrnem se in –
izstopim.
Tanja Badalič
Tanja Badalič se raziskovalno ukvarja z literarno recepcijo avtoric, kritičnimi animalističnimi študijami in ekokritiko – smerjo v literarni vedi, ki kritično preučuje odnos človeka do okolja ter nečloveških živali v literaturi. Piše krajša literarna besedila in pesmi z ekološko ter etično tematiko, v katerih narava zavzema osrednje mesto. Svoja dela tudi ilustrira. Doslej sta izšli dve njeni slikanici - Jazburček in njegovo zeleno poslanstvo ter Lisjaček Pituralko v rajskem sadovnjaku, in ilustrirarna pesniška zbirka Rosa Canina.