Rešitev: participatorna epistemologija
Predlansko knjigo literarne teoretičarke in ekofeministke Josephine Donovan, Animals, Mind, and Matter: The Inside Story, je razmeroma enostavno umestiti v kontinuiteto njenega dela. Po začetnem ukvarjanju z vprašanjem ženske in local colour literature (podzvrst domačijske literature) ter kasnejšem prevzemu ekofeminističnih načel skupaj z bojem za pravice živali in veganstvom je začela razvijati t. i. estetiko skrbi (izhajajoč iz etike skrbi), ki jo je dodobra definirala in razdelala leta 2016 v svojem delu The Aesthetics of Care: Animal Ethics, Ecosympathy, and Literary Criticism (o katerem sem pisal za spletno Literaturo). Že sredi 90-ih let prejšnjega stoletja je (skupaj s Carol J. Adams) začela raziskovati alternativne pristope k vprašanju živali, ki bi presegali goli pojem pravic (vendar te nedvoumno ostajajo med gradniki našega odnosa do njih).
Na poti do dejanske implementacije skrbi v odnosu do sobitij seveda stoji umetno ustvarjen prepad – in zdi se, da je prav ta jedro njene kritike v obravnavani knjigi. Ta se namreč natančneje posveča možnostim človeško-živalske komunikacije, živalske subjektivitete, kritiki kartezijanstva (in posledično razsvetljenstva), scientizma, novega materializma itd. Za možnost novega pogleda na problematiko pa vpelje vse od dognanj kvantne fizike, pojma dostojanstva živali, participatorne epistemologije, kozmičnega sočutja, panpsihizma, sočutnega mimezisa (ethical mimesis), estetike pojavitve (emergence aesthetics) itd.
Donovan se skratka ne zadovolji z golo razširitvijo moralne skupnosti tako, da pač vključi še neljudi, temveč zagovarja in utemeljuje možnost totalne preobrazbe našega odnosa do drugih živali, in sicer s tem, ko prevprašuje mesto, ki jim ga dajemo v naši družbi (ne glede na etičnost odnosa, ki ga gojimo z njimi v vsaki dani situaciji, vsakem danem trenutku).
Najprej gre za to, da vpelje možnost dejanske komunikacije med človekom in drugimi živalmi ter ob tem kritizira predvsem idejo scientizma, ki ta dialog vedno znova onemogoča. Seveda, začne se že pri Descartesu in njegovem razumevanju neljudi kot nekakšnih strojev, vendar gre tudi za scientistični pogled, ki izključuje možnost subjektivitete pri živalih. Čeprav se vedno znova soočimo z relativizacijo tistega, kar nam žival sporoča (in seveda, prosto po Naglu, ta problem šuma v komunikaciji nedvoumno obstaja), zagovarja, da je v načelo našega odnosa do živali preprosto nujno vpeljati pojem subjektivitete. S tem ni težko razumeti, da je neka žival (kadar seveda ne govorimo o tistih, katerih svet je zaradi biološke oddaljenosti težko dostopen) žalostna, vesela, jezna … Scientistični pristop, ki tovrstna opažanja znova in znova postavlja pod vprašaj, bi enako lahko proučeval odnose med ljudmi, vendar tega ne stori, s čimer že namigne na ponotranjenost specizma.
(Pomembna distinkcija: govorim o scientizmu in ne o znanosti, torej o nekakšnem kulturiziranem pristopu k tem vprašanjem, ki kvečjemu preslikavajo klišejsko podobo matematizirane znanosti in ne dejanske znanosti, ki lahko čisto preprosto upošteva subjektiviteto. Distinkcija, ki se pri Donovan ne zdi dovolj poudarjena.)
Njena kritika velja tudi t. i. novemu materializmu in njegovima osrednjima predstavnicama_koma: Karen Barad ter predvsem Donni Haraway. Čeprav obe_a izhajata iz filozofije Bruna Latoura, ki ji Donovan pripoznava vsaj potencial vznika sočutja in etične obravnave živali, pa se novi materializem kljub deklarativni posthumanističnosti izkazuje za mišljenje, ki le poglablja antropocentrizem. Slednje se izraža predvsem v nenavadnih zaključkih, ki sledijo iz osnovnih pojmov/osnovne drže. Tako Haraway kliče po nekakšni čezvrstni solidarnosti, izpostavlja našo prepletenost z drugimi živimi bitji, nujo po preseganju antropocentrizma in specizma, toda naposled ne samo, da ne prakticira veganstva, temveč ga tudi odpravlja kot »nesmiselnega«, zagovarja poskuse na živalih ter (industrijsko) živinorejo, ki ju razume kot »skupen boj živali in človeka za neke višje cilje«, itd.
Donovan se, ob kritiki dejstva, da gre za uporabo (kar je samo po sebi nedopustno) in nenazadnje pretežno tudi nepotrebno dejavnost (tudi, če živali za potrebe poante instrumentaliziramo), sklicuje še na pojem dostojanstva: gensko spremenjena miš, ki bo z večjo verjetnostjo zbolela za rakom (denimo t. i. OncoMouse), v teh primerih ni poravnana s svojo jedrno identiteto (bolj ali manj) zdrave miši, in ker je s tem reducirana na »stvar«, ji je odvzeto tudi dostojanstvo. Prav tako pri »analizi« Haraway umanjka vpeljava glediščne teorije (standpoint theory), pojma, ki temelji na Heglovem proučevanju dialektike gospodarja in sužnja in ga je kasneje razvijal György Lukács, posebej pa se je uveljavil med drugim valom feminizma. Pri Lukácsu, na kratko, ta pojem pojasnjuje specifičen pogled zatirane_ga proletarke_ca, ki lahko prav s svojega gledišča dejansko uvidi razredni boj. Če v teorijo D. Haraway vpeljemo tovrsten pogled živali, postane možnost, da gre na primeru laboratorijev za nekakšen »skupen boj človeka in živali«, preprosto nemogoča, saj ni smotrno domnevati, da je to živalska perspektiva dogajanja.
V navedenem primeru gre za izrazito neposredno oponiranje neki specistični teoriji, v resnici pa Donovan zagovor več-kot-pravic živali zagovarja z vpeljavo novega pojmovanja njihovega mesta v svetu. Tukaj se Donovan obrača k animističnemu in panpsihističnemu pojmovanju. Pristopa sem omenil na istem mestu, saj je med njima veliko podobnosti, ali raje: sodobni panpsihizem zagovarja izredno sorodne reči kot animistična verovanja. Preprosto povedano, gre za pripis duhovne komponente tako vsem bitjem kot tudi vsem predmetom. Tukaj se obe praksi približata tudi globoki ekologiji in vse tri si tudi kljub načelnemu strinjanju zaslužijo kritični pretres (Donovan ga namenja predvsem predstavniku globoke ekologije Aldu Leopoldu), saj se lahko v praksi zbližajo prav z že omenjenim novim materializmom in v končni konsekvenci ohranjajo status quo.
Iz tega razloga Donovan samo pojmovanje sveta nekoliko razloči od etičnega upoštevanja. Popolno enačenje (kamna, šimpanza, toasterja, predpražnika, paprike, človeka itd.) je etično nevzdržno, zaradi česar Donovan na neki točki predlaga etiško upoštevanje entitet, s katerimi je mogoče vzpostaviti komunikacijo, spet na neki drugi pa vpelje binarizem statičnosti/mobilnosti, povedano drugače: sam telos (Aristotelov pojem, ki pa je pomemben tudi za Donovan) živali predvideva njeno izogibanje bolečini, medtem ko za statično rastlino tega ne moremo trditi.
Po mojem mnenju se v tem razumevanju pojavi nekaj težav. Najprej nisem popolnoma prepričan, čemu sploh vpeljava animizma, panpsihizma in globoke ekologije, če so na koncu vsa tri pojmovanja precej relativizirana z dodatkom, ki se v resnici popolnoma približa etiki skrbi. Še najbolj proti temu zadržku govori delno upoštevanje pravic neživali, kadar je to mogoče, kar Donovan denimo zagovarja. Po drugi strani pa se tudi pogoja komunikacije in mobilnosti zdita nekako preozka in istočasno … preširoka. Vsaj če upoštevamo, da poznamo živali, ki se samostojno ne premikajo (denimo spužve in še mnogo drugih morskih bitij), po drugi pa obstajajo premikajoče se rastline, in to ne le tiste, ki premikajo nekatere svoje dele, temveč tudi takšne, ki se »selijo« v celoti (denimo t. i. ledeniške miši oz. v islandščini jökla-mýs). Prav tako se možnost komunikacije z drugimi živalmi zdi preprosto preveč subjektivno določilo in zamejeno na nam bližnje vrste (poznamo denimo več kot milijon vrst insektov, s katerimi pa je naša komunikacija zelo omejena).
Mnogo zanimivejši, čeprav tudi precej abstraktni, sta vpeljavi pojmov nelokalnosti in kozmičnega sočutja. Prvi pojem v kvantni fiziki označuje specifičen odnos med dvema objektoma, ki nista v nobeni vidni fizični povezavi, vendar vplivata drug na drugega (podobno vznemirljiv je pojem superpozicije, ki govori, da je lahko isti delec na več mestih hkrati). Drugi pojem predvideva, da je skrb integralni del kozmosa, kar se zrcali tudi v samem izrazu.
Primera sta ključna predvsem zato, ker (s popolnoma realnimi fizikalnimi/matematičnimi vprašanji!) prikazujeta, da je scientistični pogled na svet (ali kar vesolje) pomanjkljiv (saj denimo pri dognanjih kvantne fizike ne gre za nekaj »vidnega s prostim očesom«), obenem pa predvidevata tudi veljavnost teleološkega pogleda na svet (zagovor slednjega Donovan osnuje na Kantovi filozofiji), medtem ko za sama načela etike skrbi pravzaprav nimata neposredne vloge – izjema je le upoštevanje teleološkosti.
Tudi zato (in še posebej kot alternativo novemu materializmu) Donovan predlaga t. i. participatorno epistemologijo, ki bi razmerje »subjekt : objekt« zamenjala za razmerje »subjekt : subjekt«, pri čemer se sklicuje na Nagla, ki v okviru znanosti zagovarja revolucijo einsteinovske prelomnosti: tako, ki bo vključila um. Pri tem nam lahko v okviru umetnosti pomaga t. i. etični mimezis (pojmovanje izhaja iz Adornove filozofije), ki dualizem »subjekt : objekt« preobraža v dialog. Vzporedni proces je še t. i. estetika pojavitve (emergence aesthetics), pri kateri je duhovna razsežnost narave tista, ki privre na plano skozi proces pojavitve – ta se zgodi, ko se vsi najmanjši delci materije povežejo med seboj (na pravi način), kar simbolizira še eno razsežnost sočutja.
Donovan tako v Animals, Mind, and Matter: The Inside Story izpiše zgodbo o prehodu iz dediščine razsvetljenstva v stanje, ki skuša vpeljati več-kot-samo-pravice. Tudi, če pri tem zapade v kako pretirano poenostavljeno razumevanje nekaterih področij, ki niso del njenega osnovnega zanimanja (denimo zadnje čase v (post)humanistiki priljubljena kvantna fizika), in kadar predpostavlja razumevanje sveta, ki ga v resnici za njene cilje ni zares treba implementirati, gre za delo, ki uspe na prepričljiv način vpeljati nekatere kontroverzne teme, ne da bi se ob tem odpovedalo svojim izhodiščem, ki se zdijo nekakšna mešanica materializma in etike skrbi. Da uspe avtorica navedeno popeljati še na področje literarnih ved, s čimer naredi pomemben premik v svoji osnovni vokaciji, je le še dodaten bonus.
O knjigi
Knjiga: Josephine Donovan – Animals, Mind, and Matter: The Inside Story
Založba in leto izdaje: Michigan State University Press, 2022
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.