Ronja, razbojnica, ki ropa (življenja) živali(m)
Iskanje drugačnih možnosti odnosa do nečloveških živali v (otroški in mladinski) književnosti
Priljubljen mladinski roman Ronja, razbojniška hči švedske pisateljice Astrid Lindgren, postavljen v čas srednjega veka, pripoveduje o Ronji, hčeri Lovis in razbojnika Mattisa, ki odrašča na gradu na vrhu Mattisove gore sredi severnih gozdov skupaj z ostalimi razbojniki. Razbojniška hči se spoprijatelji s sovrstnikom Birkom, sinom poglavarja sovražne razbojniške tolpe – Borka. Zgodba poudarja pogum in srčnost odraščajočih otrok, ki želita pretrgati tradicijo svojih razbojniških družin ter zaživeti brez ropanja in prizadevanja hudega drugim. Toda neomajna etična drža glavnih likov izzveni takoj, ko gre za nečloveške živali, saj so te v romanu večinoma instrumentalizirane oziroma izrabljene za človekovo uporabo, na primer za hrano, oblačila, prevozno sredstvo in zabavo, zaradi česar lahko idejni svet romana umestimo v polje karnizma in speciesizma. Prebivalci_ke gradu se na primer veselijo kurje juhe ter raznih pečenk iz ovc in koz, pred zimo pa razbojniki gredo še lovit lose, saj »[s]amo kurja juha in ovčja juha in kaša, to ne zaleže za dolgo« (63). Kurja juha na razbojnike deluje celo spravno: ko nad mizo zaplava njen vonj, razbojniki nehajo kuhati mulo (98). Obleka, obutev, odeje in številni drugi pripomočki človeških likov so iz živalske kože (ovčje, veveričje itd.); za razbojniške pohode uporabljajo konje. Ronja in Birk ta odnos pretežno ponotranjita in ga ne prevprašujeta skupaj s prevpraševanjem drugih normativov oziroma navad svojih družin. Nečloveške živali se v romanu pojavljajo v stranskih vlogah in (skorajda) niso antropomorfizirane. Pogosto je skozi njihove zaznave in čustva nakazana njihova subjektiviteta, včasih tudi avtonomnost, predvsem ko gre za prostoživeče živali. Zdi se, da imajo liki prostoživečih živali še eno »funkcijo«, in sicer po eni strani poudarjajo idealizirano plat gozda (lisičji mladiči, divji konji), po drugi pa nevarnosti, ki pretijo človeku (medved in druge zveri), in na tak način stopnjujejo napetost zgodbe. Nečloveški liki načeloma nimajo imen, izjema so konji (Lia, Divjak, Mrha), ki si jih Ronja in Birk do neke mere uspeta podrediti.
Ronja in Birk se z namenom, da bi se izvila iz tradicije razbojništva, odpravita živet v gozd. Kar se sprva bere kot (romantičen) poskus sobivanja z naravo, se izkaže kot nekakšna Ronjina (antropocentrična) želja po prilaščanju gozda in živali, ki v njem živijo, dokler je Birk ne opomni, da gozd pripada vsem njegovim bitjem oziroma prebivalcem, pri tem pa poudari samobitnost in samostojnost nečloveških živali: »Tvoji lisičji mladiči! Tvoj gozd! Lisičji mladiči so sami svoji, ali ne razumeš tega! In živijo v lisičjem gozdu. In to je tudi volčji in medvedji in lososov in gozd divjih konj. Pa še od uharice je in od skobca in gozdnega goloba in jastrebov in kukavic. Pa še od polžev in pajkov in mravelj je ta gozd.« (51). Življenje v gozdu mladima človekoma prinaša številne izzive. Zaloga živalske hrane, ki si jo prineseta od doma, hitro kopni, zato imata s seboj orodje, ki omogoča preživetje v gozdu: »Sekiro, brusilni kamen, kotliček, ribiški pribor, zanke za gozdne ptice, puščice za samostrel, kratko kopje, same prepotrebne stvari za tistega, ki bo živel v gozdu.« (140). Očitno je, da je vsaj polovica orodja namenjenega lovu na prostoživeče živali, predvsem ribe in ptice, oziroma obrambi pred zvermi. Avtorica sicer poudari, da protagonista iz narave vzameta le toliko, kolikor potrebujeta, s čimer se nanaša predvsem na ubijanje prostoživečih živali, in na tak način daje (zavajajoč) vtis ekološko1S tem se nanašam na članek Marie Öhman z naslovom »Traditional storytelling and new environmentalism in Astrid Lindgren’s Ronia the Robber’s Daughter« (Litteratur och språk, Västerås: Mälardalens högskola, 2013, št. 9, 48–51) in naključne komentarje bralcev_k, ki sem jih o knjigi našla na spletu. Öhman se v članku sicer dotakne pravic živali in njihove intrinzične vrednosti, vendar se zdi, da nima pomislekov glede ubijanja živali, saj nikjer ne opozori na mesta v romanu, kjer gre za očiten karnizem. Vse kaže, da se klasični ekologiji ubijanje živali zdi sprejemljivo, ko gre za preživetje ljudi, pri tem pa ne upošteva drugih – etičnih – možnosti preživetja, ki jih bom kot primer navedla v nadaljevanju. usmerjene pripovedi: »Lovila sta ribe in tiste živali, ki sta jih morala loviti, da bi se preživljala, a sicer sta živela v slogi z vsem živim v svoji okolici.« (190). Ob branju besedila skozi prizmo kritičnih animalističnih študij namreč ni težko najti vzporednic z neetičnimi roparskimi pohodi Mattisa in Borka ter njunih razbojnikov: po tej analogiji se zdi, da jabolki nista padli daleč od drevesa, saj se Ronja in Birk prav tako preživljata z (recimo bobu bob) razbojništvom, le da gre v njunem primeru »samo« za ropanje (življenj) živali(m). Hrana rastlinskega izvora je sicer omenjena, vendar se zdi, da tovrstna hrana v Mattisovem gozdu ne zadostuje za preživetje človeka (k temu se bom še vrnila v nadaljevanju). Birk namreč razmišlja, da se mora nekdo, ki v gozdu zaide brez primernega orodja, »zadovoljiti s koreninicami in zelenimi listi, če jih sploh kaj najde« (151). Podobno je z vodo, ki po mnenju protagonistov ne more nadomestiti kozjega mleka, čeprav se strinjata, da se od studenčnice ne bosta zredila, »[u]mrla pa tudi ne« (137). Kot pa se iznajdljivim romanesknim likom rado dogaja, Ronja in Birk v gozdu po naključju najdeta »vir« mleka. »Krvoločni« medved napade prostoživečo kobilo in ubije njeno žrebe. Ronji, ki vidi umor, je zaradi tega zelo težko (o pečenkah iz jagenjčkov nekoliko kasneje). Kobilo oskrbita, da se ji rana zaceli, hkrati pa se odločita, da ji bosta jemala mleko, dokler ga bo imela:
»To mleko bi moralo biti za tvoje žrebe,« je rekla Ronja. »Zdaj pa ga boš dala nama.« (157).
Molža kobile je nemudoma opravičena s pojasnilom, da to za žival predstavlja »veliko olajšanje« (157) in celo, da si je kasneje kobila sama želela in prihajala k njima, da bi jo pomolzla (159). Z biološkega vidika prvo gotovo drži, vendar dejanje vzbuja (etične) pomisleke, saj gre v vsakem primeru za instrumentalizacijo nečloveške živali. Poleg tega se kobili zaradi neprestane molže obdobje laktacije podaljša do naslednje nosečnosti (čemur smo priča tudi v zgodbi), kar do neke mere izčrpa njeno telo. Ronja se kobili zahvali za mleko (157), vendar je treba opozoriti, da je takšna hvaležnost človeški koncept, ki zelo verjetno za žival nima nobenega pomena.
Kljub Birkovim besedam o samobitnosti živali se zdi, da je želja po nadvladi nečloveških živali za oba protagonista preveč mamljiva. Ronja si na vso moč želi jahati divjega konja: »Če sem rekla, da bom jahala, bom!« (160). Z Birkom poskusita nadvladati dva konja, ki ju poimenujeta Mrha in Divjak, vendar jima najprej gre težko, saj se konja ne pustita nadvladati: »Vsak večer po molži sta oba z Birkom poskusila naučiti Mrho in Divjaka lepšega vedenja.« (161). Besedna zveza »lepše vedenje« vsebuje idejo primernega obnašanja po človeških merilih. Gre za obnašanje, ki človeku prinaša določene koristi, načeloma pa takšno vedenje ni pristno oziroma spontano za žival, saj je ta prisiljena (»naučena«) početi nekaj, kar od nje pričakuje človek. Konja se posledično na vsak način upirata, kar Ronji in Birku daje še večji zagon za dokazovanje nadvlade. Naposled jima le uspe pokazati, kdo je glavni: »Poglej, končno je postalo tema dvema beštijama jasno, kako to gre, in kdo je tisti, ki ukazuje.« (163). Tudi to dejanje ima v nadaljevanju pojasnilo (opravičilo?), da konjema nič ni več ljubše »kakor dirkanje z jezdecema na hrbtu« (166).
Vprašanje uporabe živali je v obravnavanem romanu sicer večplastno in zapletenejše, kot se zdi na prvi pogled. Dejstvo, da se pripoved odvija v srednjem veku v gozdovih severnih dežel, ki jih snežna odeja prekriva tudi večji del leta, ni nepomembno ali zanemarljivo. Med branjem lahko najdemo številna pojasnila, ki opravičujejo in normalizirajo izkoriščanje živali v tako težkih in skoraj neprimernih razmerah za človekovo življenje. Po drugi strani lahko takšen pripovedni kontekst predstavlja izziv za avtorico_ja, saj omogoča poglobljeno refleksijo o človekovem odnosu do sobitij in lahko spodbuja iskanje novih rešitev ali perspektiv v zgodbah, ki terjajo več miselnega garanja za avtorico_ja in bralstvo. Ronja in Birk bi lahko izbrala pot, ki bi jima lahko omogočila preživetje (ropanje ljudi), vendar se iz takšnega načina preživetja želita umakniti, saj se jima zdi nemoralen. Zakaj se torej ne bi odločila za korak dlje iz samoumevnosti in opustila tudi izrabljanja živali, ki je prav tako neetično? Lahko bi se začela ukvarjati s poljedelstvom in sadjarstvom, se preselila v toplejše kraje itd.
Za zaključek še nekaj besed o kozličkih in jagenjčkih. Kot sem že omenila, je bilo Ronji zaradi ubitega žrebeta hudo, vendar lahko opazimo, da se na Mattisovem gradu dogajajo nič kaj manjše grozote, ki pa se zdijo samoumevne in nujne za preživetje prebivalcev_k gradu. Etično sprevržen je na primer opis male Ronje, ki se med igro pretvarja, da so škornji iz kož mrtvih živali kozlički: »[I]n ko je gledala noge razbojnikov v kosmatih kožuhastih škornjih, se je igrala, da so to njeni razposajeni kozlički«. (15). Tudi v tem primeru velja opozoriti na okoliščine, v katerih je Ronja odraščala, torej na karnistično družino oziroma karnističen ustroj družbe, ki nečloveške živali opredeljuje kot surovino, ki je človeku na razpolago. Ronja je sčasoma spregledala neetičnost Mattisovega ropanja ljudi. Kako malo bi bilo potrebno, da bi v zaklanih domačih jagenjčkih uvidela isto krivico kot v ubitem prostoživečem žrebetu. Ta možen premik gledišča je sicer nakazan v odlomku, v katerem Mattis, prestrašen zaradi Ronjine prve vročine, ovcam toži o svoji žalosti in strahu pred izgubo otroka: »Ve ne veste, kaj se pravi imeti otroka! Ve ne veste, kaj občutiš, ko grozi, da boš izgubil najljubšega jagenjčka!« Nato je nenadoma utihnil, kajti spomnil se je, da so spomladi vse imele jagnjeta. In kaj je nastalo iz njih … skoraj sama ovčja stegna! (78).
Astrid Lindgren ovcam ni dala možnosti, da bi se na to odzvale. Morda namenoma?
Tanja Badalič
Tanja Badalič se raziskovalno ukvarja z literarno recepcijo avtoric, kritičnimi animalističnimi študijami in ekokritiko – smerjo v literarni vedi, ki kritično preučuje odnos človeka do okolja ter nečloveških živali v literaturi. Piše krajša literarna besedila in pesmi z ekološko ter etično tematiko, v katerih narava zavzema osrednje mesto. Svoja dela tudi ilustrira. Doslej sta izšli dve njeni slikanici - Jazburček in njegovo zeleno poslanstvo ter Lisjaček Pituralko v rajskem sadovnjaku, in ilustrirarna pesniška zbirka Rosa Canina.