J. M. Coetzee (avtor slike: Riccardo Vecchio)
J. M. Coetzee (avtor slike: Riccardo Vecchio)

»Samo to, ki ga imamo skupnega z živalmi«: življenja (raznovrstnih) živali v Coetzeejevi Sramoti

Medtem ko imajo v Coetzeejevih Življenjih živali nečloveške živali že v izhodišču osrednje mesto, četudi »zgolj« v obliki teoretskega, filozofskega, etičnega problema, je v Sramoti njihovo vstopanje v delo precej drugačno. Sprva se zdi, da gre za literarno delo, ki je precej trdno zasidrano v območje t. i. akademskega oziroma univerzitetnega romana, kar Sramoto sicer po eni strani približuje Življenjem živali,[1] a David Lurie, univerzitetni profesor in glavni protagonist romana, ne deluje kot nekdo, ki bi ga lahko posebej pritegnile dileme, s kakršnimi se ukvarja Elizabeth Costello. Vendar pa pride nato do precej nenadne prestavitve. Lurie namreč po »incidentu s študentko« izgubi službo, zato se odloči, da čas, ki ga je pridobil s to izgubo, izkoristi za obisk hčerke Lucy. Tako zapusti Cape Town in se odpravi v precej bolj ruralen predel države, kamor se je pred nekaj leti, takrat kot članica komune, preselila njegova hčerka. Na tej točki se začne skorajda samoumevno, »naravno« vpletanje nečloveških živali v različne plasti pripovedi. V najbolj površinskem smislu so element, ki prispeva k poudarjanju specifik okolja, podčrtanju kontrasta med »dvema življenjema« Davida Lurieja. Vendar gre roman precej dlje od zgolj tovrstnega vpletanja nečloveških živali. Soočanje s spoznanjem, da je nastopil konec sveta, kot ga je poznal, je pri Lurieju skorajda neločljivo prepleteno z določeno preobrazbo, povezano s pogledom na nečloveške živali, pri čemer je treba »preobrazbo« tu razumeti s precej rezerve. Ne gre namreč za kakšno razodetje, odkritje smisla, ampak prej nasprotno, za umestitev človeka v območje, kjer smisel, predvsem pa pozicija v družbi nista nekaj od zmeraj in za zmeraj danega.

Sprva je David Lurie človek, čigar razmislek o živalskem vprašanju, očitno ni presegel osnovne zaloge stereotipov in zabavljaških puhlic: »Da imam rad živali? Jem jih, torej jih imam gotovo rad, vsaj nekatere njihove dele.« (94) A roman nas nato skoraj neopazno odpelje precej daleč od tega izhodišča. Nečloveške živali dobivajo vedno bolj pomembno mesto, pri čemer se zabrisuje meja med teorijo, »velikimi filozofskimi vprašanji« in prakso. Drobci, ki bi lahko delovali prisiljeno, so z nekakšno lahkotnostjo vpeti v pripovedni tok, v vsakodnevno realnost/banalnost; ravni se mešajo, vse postaja enako (ne)pomembno, (stari) svet se razpušča. V Sramoto so vpletena praktično vsa »velika vprašanja«, povezana z nečloveškimi živalmi, ne da bi se ob tem porajal občutek, da so vsiljena od zunaj. To ni roman digresij, esejističnih ekskurzov; (filozofski) problemi tu niso nekaj, kar je treba (šele) prepoznati, ampak nekaj, kar je, obstaja – trdno zlito z vsakdanjo prakso. Odpirajo oziroma, bolje, orisujejo se vprašanje »živalske duše«, zavesti oziroma samozavedanja pri nečloveških živalih, vprašanje živalskega žalovanja, (ne)zavedanja smrti, »nagonskosti«, lastnine, individualnosti nečloveških živali, ideje »naravnega ravnovesja«, možnosti evtanazije pri nečloveških živalih itn. Čeprav jih lahko pogosto prepoznavamo v trditvah, za katere se zdi, da obenem že predstavljajo (dokončne) odgovore na ta vprašanja, v (Luriejevem) svetu, ki se ruši, to niso več nepremakljive trditve, ki bi bile obtežene s težo sveta, ki je bil, je in bo.

Ključni dogodek oziroma vrh romana je mogoče locirati v napadu neznancev, ki poskušajo ubiti Davida in ki posilijo Lucy, hkrati pa umorijo pse, ki jih je Lucy čuvala. Napad bi se lahko zdel na prvi pogled povsem alogičen, brez pravega motiva, blizu tistemu objestnemu, »čistemu« zlu, kakršno se na primer izrisuje v Hanekejevih Funny Games. A dogajalni čas in prostor v Sramoti ne dopuščata niti sramežljivega spogledovanja z idejo zla, ki bi bilo zunaj ideologij, povsem nepogojeno z družbenimi okoliščinami. Takole se denimo o dogodku kasneje pogovarjata Lucy in David: »Na pol poti domov se Lucy, presenetljivo, razgovori. ›Bilo je zelo osebno,‹ reče. ›Storjeno s takim osebnim sovraštvom. To me je bolj prizadelo kakor kaj drugega. Vse druge je bilo … pričakovano. Ampak zakaj so me tako sovražili? Nikoli jih nisem videla.‹ Čaka, da bi še kaj rekla, pa zaenkrat ne reče nič več. ›Skoznje je govorila zgodovina,« ji nazadnje ponudi. ›Zgodovina krivic. Tako to jemlji, mogoče ti bo pomagalo. Lahko da je bilo videti osebno, pa ni bilo. Predniki so delovali prek njih.‹« (176)[2] Morda celo bolj kot sam dogodek pa je za roman pomembno tisto, kar se zgodi – oziroma ne zgodi – po njem. Lucy namreč kljub očetovemu vztrajnemu prigovarjanju dogodka ne želi prijaviti policiji. Ta vztrajnost predstavlja nekakšen vezni člen med vsemi »rušenji svetov«, s katerimi se mora spopasti Lurie. Nikakor ne more razumeti, zakaj njegova hči ne izbere poti, ki se zdi tako samoumevna, tako vnaprej dana. Lurie se namreč še ni pripravljen zares sprijazniti s tem, da je to, kdo zaseda pozicije moči v družbi, kontingentno, da ni ničesar, kar bi vnaprej zagotavljalo, da ima prav on pravice, ki niso dostopne vsem. Lucyjino odločitev poskuša tako vpeti v svoj simbolni red, ji vsiliti lastno interpretacijo, s skladu s katero lahko o njenem početju razmišlja kvečjemu kot o nekakšnem abstraktnem iskanju odpustka, očiščevanju (bele) krivde, kar pa Lucy odločno zavrne:

»V kakšnem drugem času, v kakšnem drugem kraju bi mogoče bila javna zadeva. V tem kraju in v tem času pa je moja zasebna stvar in se nikogar ne tiče.« [..] »Ne strinjam se. Ne strinjam se s tem, kar počneš. Se ti zdi, da se boš s tem, če boš pohlevno sprejela, kar se ti je zgodilo, ločila od kmetov, kakršen je Ettinger? Res misliš, da je to, kar se je zgodilo, test: če ga narediš, dobiš diplomo in varno življenje v prihodnosti ali narisano znamenje nad vrati, da te bo kuga obšla? Maščevanje ne deluje na ta način, Lucy. Maščevanje je kot ogenj. Več ko požre, bolj požrešno postaja.« […] »Ne. Narobe me razumeš. Krivda in odrešenje sta nekaj abstraktnega. Ne delujem abstraktno. Dokler ne boš poskušal tega razumeti, ti ne morem pomagati.« (128–129)

Razliko med Davidovo in Lucyjino pozicijo je mogoče razumeti kot razliko med nekom, ki (še vedno) verjame, da so pravice del nekakšnega naravnega stanja, in nekom, ki razume, da so v resnici stvar vsakokratnih družbenih pogodb.[3] Sintagma »družbena pogodba« se tu ne nanaša na Hobbesov koncept, ne gre za koncentracijo moči, ampak povsem preprosto za različne oblike dogovorov o tem, čigave potrebe in kako bodo upoštevane. Čeprav nečloveške živali – podobno kot na primer otroci – težko sodelujejo kot »soustvarjalke« tovrstnih pogodb, so še vedno lahko vključene vanje kot »moralni trpniki« (namesto o družbeni pogodbi je tako mogoče govoriti tudi o moralni skupnosti). To, da Lucy pride do »svoje pravice« – oziroma to, da sploh ni napadena – ni tako nič bolj ali manj naravno od tega, da so določene »ugodnosti« zagotovljene tudi nečloveškim živalim. Menjave pozicij in preobrati, ki krušijo tisto, kar je dotlej verjel o svetu, pri čemer se poskuša Lurie skoraj panično oklepati teh okruškov[4] – najbolj izrazito prav ob nezmožnosti sprejetja Lucyjine odločitve – obenem odpirajo možnost za razmislek o naravi teh pozicij kot nekakšnih abstraktov, prostih mest. Dokler namreč obstaja določeno prosto mesto, obstaja tudi možnost, da ga nekdo zapolni. Če je število »želenih« abstraktnih mest manjše od števila konkretnih oseb, ki se borijo zanje, je logika sveta, družbenega življenja podvržena logiki loterije. To je očitno tako na medčloveški kot na medvrstni ravni. Ob tem se lahko seveda spomnimo znanega koncepta »tančice nevednosti«, ki ga je zasnoval John Rawls. Ideja »tančice nevednosti« je povezana z iskanjem odgovora na vprašanje o tem, kakšna naj bi bila pravična družba. Ko poskušamo odgovoriti na to vprašanje, moramo po Rawlsu odmisliti svoje konkretne okoliščine, mesto, ki ga zasedamo. Namesto tega se je treba karseda približati stanju, ko je možno vse – ko ideja o svetu kot o loteriji ni več zgolj nekakšna metafora, ampak se igra zares. Kako pravičen bi se nam zdel obstoj določenih pozicij, če bi obstajala možnost, da to pozicijo zasedemo prav mi_e? Bi odpravili_e pozicijo, strukturno mesto, še preden se igra začne, ali bi preprosto »vrgli_e kocko«?[5] Rawlsova teorija pravičnosti je bila sicer oblikovana izključno v navezavi na človeka oziroma na človeško družbo, vendar se zadnje čase vedno pogosteje omenja tudi v okviru razmišljanja o mestu, ki je v družbi dodeljeno nečloveškim živalim.

David Lurie večino časa niha med resigniranostjo, letargijo in bojem za »stari svet«, pri čemer nikoli zares ne zagleda tretje poti – torej možnosti brisanja določenih pozicij in po drugi stran dodajanja novih. A kljub temu je mogoče, kot omenjeno, vendarle govoriti o nekakšni preobrazbi. Lurie začne v nečloveških živalih prepoznavati vsaj obrise individualnosti, neponovljivosti, pri čemer hkrati odkriva določene vzporednice med njihovo in lastno »usodo«. Pri tem so sicer vseskozi prisotna nihanja, kontradikcije, ki se izostrijo v odlomku, ko mora Lurie »poskrbeti za trupla« (med bivanjem pri hčerki je namreč pomagal v bližnjem zavetišču, pri čemer je bila ena njegovih glavnih nalog sodelovanje pri »uspavanju« psov). Sprva gre predvsem za opisovanje tega, kar počne:

Bolj preprosto bi bilo, če bi odpeljal vreče v peč takoj po pobijanju ali jih pustil tam, da bi zanje poskrbeli uslužbenci. Vendar bi to pomenilo, da jih pusti na kupu z drugimi tedenskimi odpadki: z odpadki iz bolnišničnih oddelkov, z mrhovino, pobrano ob cestah, s smrdljivimi odpadki iz strojarne – vsakdanjo in hkrati grozno mešanico. Noče biti tako nespoštljiv. Tako v nedeljo zvečer zadaj v Lucyjinem kombiju pripelje vreče na kmetijo, jih tam pusti čez noč in jih v ponedeljek zjutraj odpelje k bolnišnici. Tam jih naloži, po eno in eno, na zajemalko, požene mehanizem, ki potisne zajemalko skoz železna vrata v ogenj, potegne ročico, da jo sprazni in spusti nazaj, delavci, ki po navadi to počnejo, pa stojijo zraven in gledajo. […] Čez nekaj časa so delavci začeli z lopatami tolči po vrečah, preden so jih naložili, da so polomili trde ude. Takrat se je vmešal in sam prevzel delo. (163)

Ta »navidezno nesmiselni« po eno in eno,[6] ki nakazuje, da prihaja do odpiranja nečesa pomembnega, se nato hitro zmehča v nekaj, v čemer je mogoče prepoznati različico kantovske etike, povezane z nečloveškimi živalmi, v skladu s katero so te pomembne zgolj posredno – ker naj bi krutost do nečloveških živali povečevala možnost za krutost do ljudi: »Zakaj to počne? Da bi razbremenil Bev Shaw? Potem bi bilo čisto dovolj, če bi odvrgel vreče na smetišču in jih odpeljal. Zaradi psov? Pa saj so mrtvi; in kaj psi sploh vejo o spoštljivosti in nespoštljivosti? Zaradi sebe, torej. Zaradi svojega pogleda na svet, ker si ne zamišlja takega sveta, da ljudje tolčejo z lopatami po truplih, da bi bili bolj primerne oblike za predelavo.« (164) Tu sicer ne gre za krutost do ljudi kot takšno, ampak za nekaj abstraktnejšega, za »krutejši svet«, katerega obstoj bi pomenil krutost vsaj do enega človeka, torej do Lurieja. »Preobražanje« Davida Lurieja je večinoma sestavljeno prav iz tovrstnih zaostritev in mehčanj. Zaostritve pogosto razkrivajo skorajda palimpsestno sestavo sveta, ki pod zgornjimi, pisano svetlečimi se plastmi skriva precej hladnejše odtenke (»Do pred dvema letoma je bil Dock Theatre hladilnica, kjer so trupla prašičev in volov čakala na transport čez morje. Zdaj pa je moderen zabaviščni park.« (214)), mehčanja pa nato vsakič znova spomnijo, da Lurie raje ne bi videl: »›Ni mi všeč, kar počne – da pripelje živali za zakol domov, da ju vidijo ljudje, ki ju bodo pojedli.‹ ›Kaj pa bi rajši? Da bi ju zaklali v klavnici, da ti ni treba misliti nanju?‹ ›Ja.‹ (141) Lurie je včerajšnji človek, česar niti ne poskuša zanikati, pri čemer ga pogosto prav ta »včerajšnjost« dela še kako današnjega, odbijajočega in bližnjega hkrati. Preobražanja – tako tista, povezana z nečloveškimi živalmi, kot »splošnejša« – so zgolj iluzija premikanja, mrtvi tek: »Prestar je, da bi poslušal, prestar, da bi se spremenil. Lucy se mogoče še lahko upogne v viharju; on pa ne, častno že ne.« (234) Življenja živali ostajajo sramotna.

______________________________________________________

[1] Tu gre za Coetzeejeva predavanja, vpeta v fikcijski okvir.

[2] Pri tem se to, da so bili v »čezgeneracijsko maščevanje« vključeni tudi psi, ne zdi naključje: »Pes z luknjo v grlu še zmeraj kaže krvave zobe. Kot bi streljali ribe v sodu, pomisli. Podlo, vendar najbrž čudovito v deželi, kjer gojijo pse, da zarenčijo, že če zavohajo črnca. Prijeten popoldanski opravek, omamen, kot vsako maščevanje.« (127) O tovrstnem treningu, manipulaciji z nečloveškimi živalmi, ki je bila pogost element kolonizatorskih oziroma sužnjelastniških praks nadzora in discipliniranja, podrobneje v članku Policijsko nasilje in odporna gibanja – o eksploataciji soljudi in neljudi: »Nekoliko kasnejša praksa je pasji »lov na pobegle sužnje«, med katerim so nad osebe, ki so skušale pobegniti iz suženjstva, poslale_i pse, ki so jih ujeli in poškodovali ali ubili. V ta namen se je kot posebej primerna izkazala pasma »kubanskega mastifa« (vrsta je danes izumrla). Pri tem je pomembno izpostaviti, da so bile_i psi_ce trenirane_i tako, da so jih bile_i črnske_i sužnje_i prisiljene_i pretepati ter trpinčiti, pes pa je bil spodbujan k napadanju – differentia specifica je za psa postala temna polt. S tem je bil_a pes_ica s svojevrstno intrigo pretentan_a v to, da je njegov_njen sovražnik temnopolti človek, v resnici pa je bil zatiralec pravzaprav skupni – beli kolonizator. Hkrati so bili psi s križanjem in selektivnim parjenjem genetsko manipulirani, pri čemer je bila cilj večja izraženost želenih lastnosti; psu_ici je bil rasizem privzgojen skozi travmo, skozi trpinčenje in nasilje in nasilje do psa_ice je bilo prav tako vsiljeno sužnji_u. Obenem je bila psu_ici vsiljena svojevrstna evgenika, vzporedno pa je evgenika skušala poznanstveniti rasizem. V tej točki sta specizem in rasizem temeljno prepletena.«

[3] V kratkem dialogu med Lucy in Davidom se opisani kontrast razkrije v zelo nazorni obliki: »›Kako ponižujoče,« nazadnje reče. ›Toliko si obetala, pa takole končaš.‹ ›Ja, strinjam se, zelo je ponižujoče. Vendar je mogoče dobro, da začnem s te točke. Da se naučim to sprejeti. Da začnem z dna. Brez vsega. Ne: brez vsega, razen. Zares brez vsega. Brez možnosti, brez orožja, brez lastnine, brez pravic, brez dostojanstva.‹ »Kot pes.‹ ›Ja, kot pes.‹« (230)

[4] Mestoma se sicer zdi, da vzpostavlja (humorno, ironično) distanco do izgube vsaj določenih privilegijev (»Da bi pomagal Petrusu. To mi je pa všeč. Všeč mi je zgodovinska pikantnost. Mi bo plačal za delo, kaj praviš?« (89)), ki pa se jim v trenutkih zaostritev vendarle ni pripravljen tako hitro odreči. Lucy mora tako (ponovno) nastopiti kot opomnik, da to ni več včerajšnji svet: »In Petrus ni navaden najet delavec, ki ga lahko odpustim, ker se po mojem mnenju druži z napačnimi ljudmi. To je minilo, tega ni več. Če se hočeš postaviti Petrusu po robu, moraš biti najprej prepričan o dejstvih. Ne moreš kar poklicati policije.« (151)

[5] Naslednje Lucyjine besede lahko tako razumemo (tudi) v kontekstu Rawlsove teorije pravičnosti: »Ne bosta me pripeljala nikamor više, pa veš zakaj, ker ni življenja na višjem nivoju. Ker je samo to in nobenega drugega. Samo to, ki ga imamo skupnega z živalmi. Tak zgled nam dajejo ljudje, kakršna je Bev. In temu zgledu poskušam slediti. Deliti svoje človeške privilegije z živalmi. Ne bi rada, da bi se v drugem življenju vrnila kot pes ali prašič in bi morala živeti, kakor psi in prašiči živijo pod nami.« (86)

[6] Kontrast med navedenim odlomkom in predhodno Luriejevo izjavo, navedeno v nadaljevanju, podkrepi zgornjo ugotovitev o tem, da se ne gibljemo več znotraj sveta nepremakljivih trditev: »Nisem se spremenil, če to misliš. Še zmeraj sem prepričan, da živali nimajo svojega življenja kot posamezniki. S tem, katera od njih bo živela, katera bo umrla, se nima smisla obremenjevati, kar se mene tiče.« (144)

+ posts

Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot. 

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *