Še več istega?
Na pričujočem portalu sem že pisal o seznamu odgovorov političnih strank in list, ki so se leta 2022 potegovale za sedeže v državnem zboru, nekaj besed sem namenil t. i. Strateškemu svetu za prehrano ter nazadnje reflektiral še (tudi politične) odzive na akcijo društva AETP, ki se je med drugim kazala v posvetu o pravicah živali v DZ (ki bi ga bilo treba še obravnavati).
Kljub nekaterim pozitivnim razsežnostim dogodkov, od odgovorov nekaterih strank, ki so zadele vsaj kakšno ključno točko vprašanja nečloveških živali, preko počasne implementacije neke oblike rastlinske prehrane (in recimo temu normalizacije te v širši sferi) do poskusa vključitve civilne družbe v proces odločanja v obliki posveta (na žalost tukaj državni zbor zaostaja za mnogimi družbenimi iniciativami), sem bil kritičen glede izrazito izoliranega pogleda na težave, ki ni predvideval koordinacije različnih državnih mehanizmov za potrebe razreševanja ključnih vprašanj, neobvezujočnosti ob vprašanju rastlinske prehrane (češ, gastronomska mnenja in ne pravice nečloveških živali) do dvotirnosti, ki je sistematično razvezovala vprašanje živali in vprašanje veganstva ter prvo navezala na (tako rekoč) pse in mačke, drugo pa na način prehranjevanja.
Od takrat se je zgodilo nekaj reči. Med drugim je temperaturo med človeškimi uživalci_kami hrane meril Burek à la mesni Pekarne Pečjak, ki je šokiral vsejedo prebivalstvo s svojo brezmesnostjo (češ, »to ni burek« ali nekaj … očitno so za 5 minut odložile_i vilice in ne žolčno debatirale_i o tem, kaj je pita in kaj burek, ker se je ta problem ob vsesplošni veganizaciji sveta zazdel malodane banalen). Prišlo je še do šokantnega predloga o uvedbi dodatnega brezmesnega obroka v vrtcih, ob čemer smo izvedele_i, da tudi rastlinojedi otroci skrivaj jedo meso pri prijateljih in znancih ter da priprava veganske prehrane (ki pa, zanimivo, je po novem vendarle lahko uravnotežena in zdrava, kar je tudi neke vrste premik v pozitivno smer) zahteva oGrOmNo znanja in oGrOmNo časa.
Zadnji šok, ki v času, ko pišem to besedilo, še ni uspel priti do najširše javnosti, vendar bo v času objave morda že obveljal za sprožilca državljanske vojne, iz svoje soseske štrli po jasnejšem in bolj usmerjenem premiku. Trenutna koalicija se je namreč s predlogom sprememb polotila samega Zakona o zaščiti živali (ZZZiv), sicer sprejetega leta 1999. Od takrat je bil ZZZiv deležen petih novel in/ali sprememb členov, med katerimi so se razen enega (tistega, ki je leta 2020 sledil spremembi SPZ, ki je živali po novem opredelil kot čuteča bitja, ter opominu Evropske komisije) vsi v resnici tako ali drugače navezovali na pse. Skratka, imamo zakon o zaščiti (vseh?) živali, ki se ukvarja s psi v večjem obsegu, kot so se ob mizerni državni/občinski podpori z njimi sposobna ukvarjati zavetišča.
Predlog
Idejno ozadje sprememb je opredeljeno že v samem predlogu. Podpisnice_ki poudarjajo, da temeljno načelo ZZZiv ostaja nespremenjeno, dodatno se krepi zgolj načelo »humanega ravnanja z živalmi«. Povedano drugače: spremembe zakona ne zamajejo jedra narave razumevanja vloge drugih živali v naši družbi, le nekoliko izdatneje poudarijo, da se je do njih treba vesti lepo v ustaljenih okvirih.
Navedeno je popolnoma jasno razvidno tudi v desetih točkah, ki začrtujejo jedro predloga (v oklepajih pripisujem lastne sodbe o naravi predloga):
- Ustanovitev prehodnih hlevov za odvzete živali [vsaj pet regionalnih in en ob mejnem prehodu Obrežje, op. AK] (velferizem).
- Društvom, ki so na podlagi tega zakona pridobila naziv, da delujejo v javnem interesu na področju zaščite živalim, se omogoči aktivno sodelovanje pri svetovanju skrbnikom živali in sodelovanje z nadzornimi organi v primeru ugotovljenih nepravilnosti, tako da se imenuje pooblaščene svetovalce za zaščito živali (v teoriji nevtralno, o praksi še ne gre soditi).
- Terapevtskim psom se podeli status delovne živali (dobrobit človeka, ki je skrbnik_ca psa).
- Uveljavitev obveznega označevanja mačk (skrb za okolje in prostor; vprašanje lastništva; delno velferizem).
- Zakonska osnova za vzpostavitev mobilnih klavnic (potencialni velferizem).
- Ustanovitev specializirane inšpekcije za zaščito živali (najverjetneje velferizem).
- Popolna prepoved privezovanja psov (velferizem).
- Vzpostavitev obveznega internega videonadzora v klavnicah (velferizem; varnost na delovnem mestu; lažje sledenje zakonu, ki sicer ni usmerjen k zaščiti živali).
- Opredelitev hude malomarnosti kot mučenje živali (velferizem; potencialno single-issue).
- Prepoved uporabe vseh živali za nastopanje in prikazovanje v cirkusu (single-issue).
Ob poglobljenem branju najdemo še prepoved uporabe t. i. »pasje ovratnice z bodicami« ter dopolnitev člena, ki dovoljuje streljanje gojene divjadi v oborah: po novem jih bo pred tem treba omamiti.
Ob spremembah bo treba v proračunu zagotoviti predvidoma 1.110.000 € dodatnih sredstev, ki jih bo zagotavljalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. To je spodbudna novica (v večini sosednjih držav na primer ni tako), saj kaže, da implementacija zakonov ne bo zavisela od pripravljenosti lokalnih skupnosti, ki se lahko med sabo pretirano razlikujejo in so zaradi slabšega nadzora pogosto slabe uveljaviteljice (obenem s tem zakon daje vedeti tudi, da gre tako rekoč za stvar splošnega in ne partikularnega pomena).
Spremembe se zdijo bolj ali manj jasne že na prvi pogled, vsaj večina njih (bržkone 4., 5., 7., 9. in 10.), pri nekaterih pa se vendarle pojavljajo vprašanja.
Prvi člen obljublja izgradnjo in vodenje hlevov, ki bodo namenjeni živalim, ki so denimo bile odvzete, (so)udeležene v prometni nesreči, zasežene ali pa so iz kakšnih drugih razlogov ostale brez strehe nad glavo. Obenem je razumeti, da gre za člen, ki bo naposled vsaj začel urejati, če ne kar uredil vprašanje zavetišč za rejne živali, katerih pravni status je trenutno nezavidljiv. Status delovne živali iz tretjega člena pomeni preprosto dovoljenje, da tudi terapevtska žival (podobno kot recimo psi vodniki slepih) spremlja svojo_ega skrbnico_ka v prostore, kamor nečloveškim živalim sicer ni dovoljeno vstopiti. Specializirana inšpekcija za zaščito živali iz 6. točke je v resnici mobilnejša in vedno(?) pripravljena veterinarska skupina, ki lahko ukrepa v izrednih dogodkih. Obvezni interni videonadzor iz 8. točke pa bo namenjen zlasti inšpekciji, ki ji bo moral biti omogočen ogled posnetkov, ki so se nabrali od zadnje inšpekcije (oz. sprejetja zakona).
Odzivi
Največ neodobravajočih odzivov je vzbudila 2. točka, ki jo na primer dr. Vida Čadonič Špelič (doktorica veterinarskih znanosti in političarka) komentira tako: »Uprava si bo plačala nadzornike, ki se bodo morali v štiridesetih urah naučiti, kaj je kršitev dobrobiti živali. Sta dobrobit živali in stroka padli tako nizko, da bo nekdo s 40-urnim tečajem usmerjal in nadziral doktorje veterinarske medicine s šestletnim študijem in s pooblastili inšpektorja?« (Dnevnik, 14. 4. 2023)
V istem članku pa še: Zakon uvaja tudi popolno prepoved priklepanja psov na verige, prav tako uvaja obvezno čipiranje in registriranje mačk. »Predaleč so šli. Čakam naslednji korak, ko bodo v zakon o zaščiti živali zapisali, da lisica ne sme loviti kokoši, volk pa ne srn. Kako bi to izpeljali v praksi, seveda ne vedo, kot tudi ne vedo, kako bodo izvajali ta zakon,« je pripomnil Žveglič.
Drugi odziv je težko komentirati, ker je samo bizaren in spominja na tiste strahove pred sklepanjem zakonskih zvez med dvema osebama istega spola, ki da vodi v poročanje s fikusi in podzemnimi svinjkami (strinjam pa se s pomislekom o izvedbi, toda o tem kasneje).
Prvi odziv zveni nekoliko bolj umesten, vendar pod črto vendarle ni. Zakon ne uvaja ničesar kar bi kogarkoli nadpostavljalo veterinarski presoji, temveč predvsem jasneje opredeli, kaj naj bi bil tovrsten »civilni nadzor«, ga organizira, podeljuje nekatere (a ne represivne, temveč kvečjemu operativne kot je denimo pravica do fotografiranja domnevne kršitve) pravice t. i. nadzornikom, medtem ko bo ocena dejanskega stanja (ki bo tudi pravno zavezujoča) še vedno v rokah veterinarske stroke, ta bo namreč presodila morebitne prijave, ki se bodo pred tem štele kvečjemu kot sum kršitve. Če bo nadzornik_ca ocenil_a, da ocena ni prepričljiva se bo lahko še enkrat obrnil_a na veterinarsko inšpekcijo, a tokratna ocena bo dokončna. Narativ lahko celo obrnemo na glavo, novi zakon veterinarski stroki podeljuje večjo veljavo, saj predvideva, da je za nadzor treba dejansko opraviti temu primerno izobraževanje (ki ga bo izvajala veterinarska stroka in ga bo nadzornik_ca moral_a obnavljati vsakih 5 let – tovrstni pristop pred tem ni niti obstajal. Še več: če se bo ugotovilo, da je nadzornik_ca kršil_a svoje pristojnosti ji_mu bo odvzeta pravica do nadzorstva za eno leto, če pa bo napako ponovil_a v roku 5 let od prejšnje bo to imelo za posledico trajno prepoved nadzorstva. Povrh vsega ZZZiv nadzor podobnega reda že tako ali tako predvideva tudi v zdajšnji obliki.
V odzivih tako prihaja (kot vselej) do temeljne zamenjave: etiška izhodišča vs. stroka. Sodelovanje veterinarke_ja v vsaki zadevi, ki se tiče nečloveških živali, ni nekakšno z Božjim določeno pravilo (konec koncev: pred nemalo klavnicami ni najti parkirnih mest za gibalno ovirane, so pa tam parkirna mesta za veterinarke_je). Ali povedano drugače: v odzivih je zaznati (namerni?) zamolk, da ne gre v prvi vrsti za poznavanje anatomije in bolezni neljudi, temveč za vprašanje tega, kakšno mesto zasedajo v naši moralni skupnosti. Ne vem, morda pa si je v utilitarno zastavljeni družbi to nemogoče predstavljati.
Kaj vse skupaj pomeni?
Kljub temu velja pritegniti pomisleku predsednika Veterinarske zbornice Slovenije Ožboltu Podpečanu, ki opozarja na možen pritisk na zavetišča v primeru prepovedi verig. To samo po sebi ne bi predstavljalo težave: neprimerno skrbništvo za psa bi se popolnoma normalno moralo kazati v odvzemu, ki bi lahko bil del zadolžitev zavetišč, toda slednja so ponovno izvisela pri dodeljevanju sredstev, kot so izvisela pri (prav tako hvalevrednemu in nujnemu) zakonu, ki je ukinil tridesetdnevni rok v zavetiščih (po preteku tega časa je bilo mogoče žival v zavetišču ubiti brez dodatne utemeljitve). Povedano drugače: v teoriji nekateri predlogi idejno sledijo prenovljenemu pojmovanju etike za vsaj nekatere živali, vendar je izvedbena raven zanemarjena, s tem pa dejanska dobrobit za neljudi tudi najmanj okrnjena, če ne celo nespremenjena glede na prejšnje stanje.
Tudi sicer se vprašanje praktične izvedbe postavlja na vsakem koraku, za ZZZiv tradicionalno velja, da je na papirju neprimerno strožji, kot se zaradi izvajanja zakona dejansko izkaže v praksi. Tako se zdi, da gre za spremembe, ki še naprej razvijajo idejo humanega (zakola, odnosa, reje itd.), ki je že tako ali tako jedrno prepričanje naše družbe, medtem ko resnih prebojev ne naredi, niti se ne dela, da to počne.
Še vedno se spopadamo tudi s problemom dvotirnosti razumevanja vprašanja nečloveških živali, povedano drugače: vprašanje prehrane in vprašanje pravic neljudi ostajata formalno ločeni.
Kljub temu je mogoče reči, da eno in drugo (sicer z resnimi omejitvami) lahko prinese nekaj pozitivnih sprememb. Morda bo prenovljeni zakon (če se ga bo seveda tudi spoštovalo) prispeval k dobrobiti neljudi, vendar seveda v mejah velferizma, single-issue itd. In podobno bodo morda storile nove prehranske smernice/rešitve (toda v mejah redukcionizma). Obenem gre v resnici tudi za eno resnejših prenov ZZZiv od njegove uveljavitve, kar je, če ne drugega, vsaj pozitiven trend. In iz tega se lahko naučimo dvojega:
1) Lobiranje pri centrih moči (tudi predsednik vlade priznava, da ima bistvene zasluge za spremembe lobistka, sicer etična veganka Tina Gaber) je eden izmed možnih aktivizmov za pravice nečloveških živali. Seveda so morda končni rezultati popačeni glede na izhodiščne predloge (razumeti je, da se je tako zgodilo tudi v tem primeru) in zahtevajo mnoge kompromise, tudi takšne, na katere je težko ali kar nemogoče pristati.
2) Včasih za zakonodajne premike velja biti based. Drži, da se na koncu prepiraš s to in ono strokovno in laično javnostjo, ki grozi z referendumi in ustavnimi sodišči (in mogoče ti nazadnje celo vse pade v vodo), toda čisto mogoče drži tudi, da bi z intenzivnim sodelovanjem z organizacijami, političnimi telesi, interesnimi skupinami itd., ki imajo v tem trenutku visoke pristojnosti za vprašanje živali (med njimi je konec koncev tudi Lovska zveza Slovenije), tvoja ideja preprosto izpuhtela med prepošiljanjem žolčne e-pošte. Žal pa ne glede na to resna implementacija mehanizmov, ki skrbijo za pravice živali, dejansko zahteva sodelovanje tako strokovne kot splošne javnosti. Vprašanje neljudi pač ni nekakšna specifična veja specifične razsežnosti naše družbe, temveč nekaj najbolj temeljnega, nekaj, kar jo zaznamuje na vseh ravneh in straneh.
Skratka, zadeve se premikajo izrazito počasi in z idejami, ki so blizu veganstvu kot etični praksi, pravzaprav nimajo kaj dosti skupnega. Drži, da se lahko kažejo v nekaj dobrobiti za nečloveške živali, vendar je težko reči, da sploh hodijo po isti poti kot na primer gibanje za osvoboditev živali. Posledično se lahko zgodi, da bodo prej ali slej trčile ob strop ali pa bodo mučkale s spremembami, ki bodo pomenile bolj ali manj prestavljanje papirjev z enega kupa na drugega in nazaj.
In morda velja ob tem spomniti še na to, da je Ministrstvo za naravne vire in prostor iste vlade pred nekaj dnevi, kot je to že v navadi, dovolilo t. i. »odvzem medvedov iz narave« (se pravi, množični pokol). Ne le dovolilo, pobili jih bodo 230, kar je za zdaj državni rekord.1Dopis: zvečer na dan objave članka, je premier Robert Golob vsaj začasno ustavil odreditev odstrela.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.