Svetlana Makarovič: Somrak (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1964)
Svetlana Makarovič: Somrak (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1964)

Sedem skupin Somraka

Čemu ta izbira?

V pričujočem besedilu se bom ukvarjal z nekaterimi splošnimi značilnostmi poezije Svetlane Makarovič v njenem prvencu Somrak (Cankarjeva založba, 1964) na preseku s podobo nečloveških živali v njenih besedilih.

Naj kar na začetku zapišem, da se v besedilu ne nameravam ukvarjati z avtoričinimi pravljicami, čeprav so zelo pomemben del njenega opusa in iz animalistične perspektive izrazito bogato področje literarne refleksije, saj so v njih pogosto prisotne nečloveške živali (kar za pravljice Svetlane Makarovič še posebej velja). Kljub temu je tukaj mogoče podati splošnejšo sodbo in vsaj čez palec oceniti, da je skozi prizmo kritične animalistike do tovrstne literarne obravnave nečloveških živali mogoče pristopati z zadržkom, saj so (nečloveške) literarne osebe praviloma izdatno antropomorfizirane, zelo pogosto »žrtve« shematične karakterizacije (na primer zveri so okarakterizirane negativno, rastlinojede živali pogosteje pozitivno, lisica je zvita, sova je modra itd.).

Namesto tega me bo zanimalo, kako se nečloveške živali vpisujejo v avtoričino poezijo za odrasle na primeru pesniške zbirke Somrak. Misel, da je njen opus vreden tovrstnega pretresa, ni izhajala nujno iz znotrajliterarnih razlogov, razen seveda z vidika, da so v avtoričini poeziji nečloveške živali pogosto omenjene. Toda to se ne zdi zadosten razlog, podobno velja (oziroma je veljalo) tudi za poezijo njenih sodobnikov Daneta Zajca in Gregorja Strniše. Ta vidik se je pri vseh treh pogosto preučevalo, vendar velja nekakšno prepričanje, da gre resnično zgolj za »podobe živali« oziroma »živali kot metafore in simbole«, ne pa za dejansko nastopanje živali kot avtonomnih subjektov.

Tehtnico v prid preučevanja tega vprašanja pri Svetlani Makarovič tako morda nagne bolj zunajliterarno dejstvo oziroma pesničina javna podoba, ki je v pomembni meri zasnovana tudi na njeni naklonjenosti do hišnih ljubljenčkov (konkretno mačk) in pomoči, ki jim jo nudi, hkrati pa javnih izjavah, v katerih pogostoma namigne na človekov neetičen odnos do drugih živali.

V kolikšni meri se torej ta »pol« Svetlane Makarovič »ujema« z njenim pesniškim ustvarjanjem? Se te pozicije odsevajo v njeni poeziji še kako drugače kot z golo prisotnostjo podob nečloveških živali? Za potrebe pričujočega besedila sem se po ponovnem prebiranju avtoričinih besedil odločil za natančnejšo obravnavo zgolj ene zbirke, saj ocenjujem, da ta v veliki meri odraža načine, na katere se nečloveške živali vpisujejo v njeno poezijo in veljajo tudi za njena kasnejša dela. Že osnovni »bazen« besedil sem takoj na začetku omejil na avtoričino zgodnejše ustvarjanje, saj je mogoče reči, da je prav ta del opusa ustvaril v prejšnjih vrsticah opisano podobo.

 

Prva skupina

Zdi se, da je pojavljanje nečloveških živali v avtoričini poeziji v grobem mogoče razdeliti v več skupin. V prvi skupini je raba z vidika nečloveške živali kot samostojne entitete bolj ali manj nezaznamovana, bitje je omenjeno brez posebne dodane sodbe in izrisa njegovih (domnevnih) značilnosti. Intenco je možno razbrati šele, ko pod drobnogled vzamemo svet, ki ga izrisuje pesem.

Tako smo v prvi pesmi zbirke, ki nosi naslov Dan, uvedeni v izrazito veder svet:

Široko je odprto oko dneva.
Moja radost odseva v njem.
V gozdu je vzcvetel dren
in potoki jočejo od sreče
in stopinje srnjakov so v ilovici.
In na jasah plešejo mlade lisice
s puhastimi repi, z zlatimi očmi
in stikajo smrčke.
(Makarovič, 1964, str. 5)

Nekoliko morda izstopa podoba »plešočih mladih lisic«, vendar ne gre za uporabo živali kot metafore, temveč akcije plesa, ki je uporabljena za opis njihovega gibanja. Hkrati je razvidno, da nečloveške živali izvajajo akcije, ki jim jih lahko pripišemo tudi izven sveta pesmi. Kljub temu je jasno, da njihova omemba ne preseže »gole podobe«. Ne moremo reči, da v pesmi nastopajo polnokrvno, saj so le del scenerije, ki služi kot prikaz optimizma.

Nečloveške živali se tukaj zdijo v prvi vrsti pripisane naravi oziroma naravnemu okolju, vendar je tudi slednje, kot je razvidno iz uvodnih dveh verzov, pravzaprav le odsev notranjega sveta lirske subjektke. Nečloveška žival torej v tem kontekstu ni zaznamovana sama na sebi, ni predrugačena ali iztrgana iz konteksta. Zato pa se zdi, da je nekako skrita. V navedenem primeru se to zgodi dvakrat: najprej je skrita v naravo, nato pa je še narava skrita v duševni svet lirske subjektke.

Ta postopek je seveda mogoče pripisati praktično vsaki pesmi, v tem primeru gre predvsem za to, da je znotraj nje tako rekoč pojasnjen. V pesmi Noč bo je nekoliko drugače:

Star umazan muc
razmišlja na smetišču.
V njegovih velikih očeh
cingljajo lunini odsevi.

(Ibid., str. 8)

Na ta primer ne moremo nedvoumno aplicirati prej navedenega postopka (oziroma takoj, ko želimo trditi, da pesem ne odseva notranjega sveta pišoče osebe, postavimo pod vprašaj sam ontološki status poezije), nečloveška žival, torej v tem primeru muc, pa v pesem v osnovi vstopa podobno kot prej srnjaki in lisice. Ni mogoče trditi, da podoba ni veristična tudi izven sveta pesmi, ponovno pa v prvi vrsti gre za izgradnjo osnovne scenerije v pesemskem svetu, le da v njej nečloveška žival ni nujno v vlogi prispodobe.

Nekoliko daljšo razlago prve skupine sem si privoščil preprosto zato, ker tudi primeri iz drugih skupin v grobem sledijo podobnim zakonitostim. Nečloveške živali so večkrat skrite, praviloma ne nastopajo kot lirski_e subjekti_ke, niti niso zares antropomorfizirane, temveč se zdijo predvsem narisane na platno pesmi.

 

Druga skupina

V drugi skupini smo priča primerom, kjer lirska subjektka za okoliščine človeškega bivanja rabi metaforo, ki jo osnuje na podlagi okoliščin bivanja neljudi. Prvi tak primer lahko najdemo v že omenjeni pesmi Noč bo, kjer zapiše:

Noč bo.
Čas, ko se ljudje zapirajo
v svoje varne kokošnjake.

(Ibid., str. 8)

Do podobnega postopka pride v pesmi Minevanje I.:

Nekaj časa bomo še živeli v rjavem
kot mravlje.

(Ibid., str. 21)

V Igle jutra pa lahko spremljamo enak proces, le da je obrnjen na glavo:

Nisi ptica
in ne sprejmejo te
prsi hrastov
in ne moreš kot vešča
v bezgov lat.

(Ibid., str. 35)

V tej skupini so nečloveške živali ponovno nekako zakrite. Njihova bivanjska okoliščina je iztrgana iz njihovega lastnega konteksta. Kokošnjak, »rjavo«, »prsi hrastov«, »bezgov lat« so tako rekoč domovanja, toda ko jih pesnica aplicira na človekovo življenje, postanejo nekakšna specifična, ožja usoda človeka, ki jo skuša lirska subjektka prikazati skozi proces animalizacije. Iz splošnega opisa samega bivanja torej postanejo specifičen (tudi kritičen) komentar.

 

Tretja skupina

Tretja skupina zajema nečloveške živali kot prispodobe za nekaj strašljivega oziroma negativnega, pri čemer je neka njihova lastnost izolirana in spreobrnjena v nekakšno moralno sodbo. V pesmi Bosi koraki jutra beremo:

Noč je bila črn udav.
Počasi popušča njen objem.

(Ibid., str. 11)

Podoben je primer iz pesmi Plesati, vendar ga je mogoče umestiti v več skupin:

Z roko v roki s strupenim pajkom.
Z licem ob licu s strupenim pajkom.

(Ibid., str. 44)

Kot bomo videli_e, se tudi nekaj drugih primerov pojavnosti neljudi v avtoričini poeziji lahko uvrsti v tretjo skupino (toda ne izključno, zaradi česar sem jih omenil drugje). Pesmi, ki nedvoumno sodijo v to skupino, je v prvencu le za vzorec, vendar po mojih opažanjih z vsako naslednjo zbirko postajajo številčnejše.

V tej skupini so torej nečloveške živali uporabljene kot sinonim za nekaj negativnega. Najpogosteje je ta proces izvršen preko izolacije ene od (navadno plenilskih) lastnosti (ostri zobje, izločanje strupa idr.), ki se ga iztrga iz konteksta, mu doda nemoralno razsežnost in potem aplicira na negativno človeško lastnost ali kruto usodo.

 

Četrta skupina

V četrti skupini nečloveške živali predstavljajo nekaj, kar je v pesniškem svetu razumljeno kot nevtralno ali pozitivno, vendar po drugi strani presega golo podobo. Tak primer najdemo v pesmi Januar:

Grlice spijo, drobne,
za iskrivimi zastori strahu.

(Ibid., str. 12)

Ali v zaključku pesmi Poslednja obala:

Vrnite se, nemirni galebi,
vrnite se po slovo.

(Ibid., str. 20)

Primeri iz pesmi, ki sodijo v to skupino, so sorodni tistim iz prve, le da se zdi, da učinkujejo nekoliko aktivneje. Podobno kot tam se tudi tukaj znajdejo kot prispodobe oziroma gradbeni element nekakšne idile, nežnosti (primer iz pesmi Poslednja obala je nekoliko bolj dvoumen). Čeprav z golo podobo še vedno ne vstopijo v polje, kjer bi nastopile kot avtonomna bitja, pa niso niti antropomorfizirane. Pogled se zdi oddaljen, ob njihovi omembi nas lahko spremlja občutek abstraktnega in pogosto nastopajo v množini kot v navedenih primerih.

 

Peta skupina

V peti skupini pesnica postavi enačaj med človekom in drugimi živalmi, vendar se zdi, da za potrebe opisa notranjega sveta lirske subjektke. V pesmi Danes preberemo:

Danes sem lahko regratov cvet,
potem sem razposajen zajec
na svetli jasi. Ali pisana
enodnevnica. To je moj,
moj dan.

(Ibid., str. 15)

Nekoliko bolj dvoumna je podoba iz pesmi Trenutki, kjer lirska subjektka pravi, da ima nekaj trenutkov »pod vrabčjo perutko« (Ibid., 18), vendar je težko določiti, komu v pesemskem svetu ta vrabčja perut pripada (podoba bi lahko spadala tudi v šesto skupino).

Ta podoba se lahko uporabi tudi za opis lastnega videnja druge osebe, kot denimo v pesmi Ti si daljava:

Si obzorje belih ptic
za mojimi obzorji.

(Ibid., str. 25)

Še en primer, ki ga v okviru navedenih skupin lahko razumemo kot hibridnega, saj sodi tako v peto kot tudi v nekatere druge skupine, na primer tretjo, je najti v pesmi Umakni se mi:

Jaz sem lepa,
hudobna zver.
To noč
pripravljam požrtijo
v svojem brlogu
./…/Z divjim renčanjem
ti pregriznem vrat!
(Ibid., str. 31)

Primer iz pesmi Preblisk je nekoliko drugačen. V resnici ne gre toliko za enačaj med celokupno podobo človeka in nečloveka, je pa enačaj vezan na neko težje določljivo lastnost, zato je težko reči, da gre za naslavljanje nedvoumno določene karakteristike:

Takrat se izpodjedeni molk zruši
znova oživi neznano in nesrečano,
nespoštljive ptice v tebi
zapro osuple
svoje surove kljune.

(Ibid., str. 39)

Za potrebe učinkovanja postopka iz pete skupine se mora ponovno izvršiti več že omenjenih procesov. Omenjena nečloveška žival mora biti razumljena bodisi kot del idiličnega bodisi kot del grozljivega, njena bit mora biti zvedena zgolj na njeno mesto v tovrstnem svetu, njene lastnosti ponovno izolirane in predrugačene v kontekstu pesmi skozi antropocentrično prizmo.

Gre za proces, ki ga je seveda v poeziji mogoče zaslediti zelo pogosto in se ga velikokrat poslužuje tudi avtorica. Po moji grobi oceni so primeri, ki sodijo v to skupino, v njeni kasnejši poeziji še pogostejši.

 

Šesta skupina

Šesta skupina predstavlja primere, kjer pesnica vzame nek element iz sveta nečloveških živali (tu je prav mogoče govoriti o trenutku razkosanja, ki je sicer eden temeljnih pojmov v ekofeminizmu), ki pa še ni nujno nečloveška žival, na katero se (skrito) referira in ga preobrazi v metaforo (bodisi negativno bodisi pozitivno). V pesmi Danes, kjer je ličinko mogoče razumeti ne kot samostojno žival, ampak nekoga, ki bo v to šele zrasel, preberemo:

Objemimo se. Nekje
globoko pod zemljo
spi pošastna ličinka
besede jutri.

(Ibid., str. 16)

V to skupino sodi tudi primer iz pesmi Minevanje I., kjer so v središču krila (torej ne bitje kot celota):

Pod nevidnimi stopinjami so potihnila
krila plešočih mušic.

(Ibid., str. 21)

Nekoliko manj očitno, vendar je to prisotno v pesmi Umakni se mi, kjer je omenjeno »plahutanje noči«, akcija, ki bržkone izvira iz živalskega sveta – ponovno ne gre za nečloveško žival, ta ni niti implicirana, je pa implicirana akcija, ki jo lahko nedvoumno umestimo v svet (letečih) živali.

V pesmi Tesnoba najdemo »puščanje sledov kač«, vendar so pri tem kače ponovno odsotne, bistvena je le njihova akcija. Seveda lahko v tem primeru podobo (odsotne) kače razumemo v kontekstu tretje skupine (upoštevajmo, da kača implicira »strupenost« in »sposobnost davljenja«, kar sta lastnosti, ki ju sicer v avtoričini poeziji večkrat zasledimo):

Na asfaltu
so vlažni sledovi kač.

(Ibid., str. 33)

V primeru iz besedila V meni je pesem je raba podobe »iz živalskega sveta« nekoliko abstraktnejša, zato jo je težje nedvoumno umestiti v katerokoli skupino. Zdi se, da morda tokrat pojem »gnezda« vendarle nastopa sinonimno s pojmom »doma«:

Pesem je v meni
kot raztrgano gnezdo
.
(Ibid., str. 37)

Prav tako nečloveške živali niso neposredno omenjene v pesmi Velika roka sna, vendar se zdi, da je pojem »pošasti« (kot tudi sicer večkrat v avtoričini poeziji) do neke mere sinonimen z zverjo, vsekakor pa si ena in druga delita lastnost ostrih zob:

Mraz mi zasaja zobe v grlo,
pošast z mesečevo glavo.

(Ibid., str. 41)

Občasno je ta pristop še nekoliko manj neposreden v pesmi Igra se tema, kjer smo priča zgolj podobi »razgrizenih vratov«, ki pa lahko v svetu pesniške zbirke bralstvo napeljejo k podobi zveri (ali vsaj pošasti, ki je z njo potencialno sinonimna).

Pogost motiv leta in njemu sorodno podobo kril je mogoče najti tudi v pesmi Plesati, kjer imamo ponovno opravka z lastnostmi/akcijami nečloveških živali, ki so izolirane in iztrgane iz konteksta, nato pa jim je pripisana neka povsem antropogena razsežnost:

Vsakdo lahko dobi krila to noč.
Vsa črna letaje plešem to noč
po grobovih joka.

(Ibid., str. 44)

Sedma skupina

V sedmi skupini je nečloveška žival težko sledljiva, zdi se predvsem katalizator za nastanek pesmi in podob v njej. Takšna je denimo pesem Butterfly oziroma Metulj, ki nima jasnih navezav na življenje te živali (čeprav je tako mogoče razumeti z nekoliko obsežnejšo interpretacijo). Gre za edini tovrstni primer iz zbirke Somrak, prav tako pa ta postopek v pesničini poeziji ni posebej pogost (kot tudi ni obče pogost). Povrh vsega se postavlja vprašanje, če je tu sploh legitimno govoriti o metulju, saj izstopa njegovo angleško poimenovanje, ki bi zlahka impliciralo, da gre za neko referenco izven živalskega sveta (lahko pa je seveda referenca izvirno vezana nanj).

 

Zaključek

V pričujočem besedilu sem želel podati refleksijo vsake omembe nečloveške živali (ali kakšnega njenega derivata) v prvencu Svetlane Makarovič in jo umestiti v eno od skupin, za katere menim, da vsaj do neke mere odražajo naravo pojavnosti nečloveških živali v Somraku.

Ugotovil sem, da nečloveške živali v obravnavano knjigo niso nikoli zares umeščene kot avtonomna, polnokrvna bitja, ki bi jim bil pripisan nek jasen notranji svet. Na nekaterih mestih, ki jih je primerjalno gledano malo, se pojavijo zgolj kot bolj ali manj nezaznamovane podobe (v teh primerih je pogosto le podoba v funkciji nečesa drugega, navadno notranjega sveta lirske subjektke), sicer pa so pretežno okarakterizirane (negativno ali pozitivno) v skladu z družbeno (pa tudi literarno) konvencijo in tako služijo kot prikaz stanja določene situacije ali lastnosti. Pogost je tudi postopek, v katerem so določene razsežnosti bivanja nečloveških živali izolirane in nato premeščene v človeški svet na antropogen način.

Kljub temu so primeri, v katerih bi bile nečloveške živali antropomorfizirane, redki (ali vsaj težko zaznavni). Zanimivo je, da v analizirani zbirki ni zaznati posebne etične drže človeka/lirskega subjekta do nečloveških živali, čeprav se zdi, da se pesničinemu ustvarjanju to pogosto pripisuje. Seveda pa je treba priznati, da Somrak ni zares tipična pesniška zbirka Svetlane Makarovič. Že ob pogledu na notranje pesemske značilnosti opazimo, da sta v njej redkejša postopka repeticije in izrazitega ritmiziranja zapisanega, hkrati pa ugotovimo, da je drža lirske subjektke mestoma optimistična, obešenjaškega humorja je le malo, groteska je skoraj odsotna. Kljub temu je že v prvencu mogoče zaznati neke značilnosti, ki se bodo kasneje izkazale za jedrne lastnosti pesničinega ustvarjanja: spogledovanje z ljudsko pesmijo (in prozo), podoba narave (in nečloveških živali), spogledovanje z metafizičnimi razsežnostmi sveta in bivanja ipd.

Načini, na katere se nečloveške živali umeščajo v poezijo Svetlane Makarovič, po moji oceni ostajajo tudi v njenih kasnejših zbirkah sorodne. Najočitnejši element, ki v prvencu umanjka, so že prej omenjeni zametki jasnejše etiške drže do odnosa človek-nečlovek. Ta drža se pojavi v tretji zbirki (Volčje jagode, Založba Obzorja, 1972), najočitneje v ciklih pesmi Volčje jagode in Lov – v obeh je akcija lova prikazana kot negativna. Da je mogoče na primeru življenje nečloveških živali res govoriti o življenjih, ki so vsaj do neke mere prekrivna s človeškim, postane jasno najkasneje v pesničini šesti zbirki (Vojskin čas, Založništvo Tržaškega tiska, 1974) v znani pesmi Preštevanje, kjer preberemo štiri verze, ki lahko služijo tudi kot lep zaključek pričujočega besedila:

Ta glas je, ki prešteva,
prešteva tvoje dni,
enakomerno šteje
živali in ljudi.
(Makarovič, 1974, 15. pesem)

 

Literatura:

Svetlana MAKAROVIČ, 1964: Somrak. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Svetlana MAKAROVIČ, 1968: Kresna noč. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Svetlana MAKAROVIČ, 1972: Volčje jagode. Maribor: Založba Obzorja.

Svetlana MAKAROVIČ, 1974: Vojskin čas. Trst: Založništvo Tržaškega tiska (zbirka Pesniški list, 18. zvezek).

Svetlana MAKAROVIČ, 1977: Izštevanja. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec
+ posts

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik in urednik

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *