Petit Paysan, plakat
Petit Paysan, plakat

Sistem smrti med ekscesnim in vsakdanjim

Kritika filma Krvavo mleko (2017)

Z vidika praktičnega veganstva glede filma Krvavo mleko ni posebnega dvoma: za potrebe snemanja je bila prisotnost krav nujna, tako kot je bilo nujno, da se zvežejo, naganjajo z bičem, molzejo itd. (glede dejanskega ubijanja krav nimam podatkov, primera umorov krav nista prikazana na ekspliciten način). Seveda bi lahko na podoben način argumentirale_i, da so tovrstne akcije nujne tudi za snemanje eksplicitno aktivističnih, golo dokumentarističnih filmov (denimo Zemljani), a tu je bistveno pripoznanje momenta, da je film tisti, ki akcijo sploh inicira (snemanje = uporaba nečloveških živali), kar ga v praksi potisne v novo sfero (morda ni nepomembno dejstvo, da je bil film sneman na kmetiji režiserjevih staršev, kjer je režiser tudi odraščal). Tu se je mogoče sklicevati tudi na preprosto, a smotrno poanto Garyja L. Franciona (žal se vira ne spomnim), da bi tudi zagotovilo »Nobena žival ni bila ranjena med snemanjem tega filma« moralo seči dlje: če je ustvarjalna ekipa med snemanjem tako ali drugače uporabljala neveganske izdelke, sta naši definiciji »ranjene živali« in »snemanja filma« izredno zamejeni … In to pri tem, da se pojavljajo dvomi, da je to zagotovilo sploh spoštovano v meri, kot si jo često predstavljamo.

Tudi pomembni vprašanji o problematiki samega prikaza uporabe nečloveških živali ter neizbežnosti ustvarjanja vsebine na podlagi uporabe nečloveške živali (kar v končni konsekvenci seveda lahko velja za vsak govor o tej problematiki, kar je posebna zanka, ki presega konkretno besedilo) je nujno odpreti, a kje drugje.

Zgodba Krvavega mleka je preprosta. Kmet Pierre Chavanges (odlično ga odigra Swann Arlaud) si lasti kmetijo na severu Francije, na kateri goji 25 krav za potrebe pridobivanja mleka. Kaj hitro naleti na informacijo, da se je začela po govedorejskih kmetijah širiti t. i. belgijska bolezen, imenovana tudi DHM oz. dorzalna hemoragična mrzlica.1O dejanski prisotnosti te bolezni nisem našel informacij. Predvidevam, da gre za fiktivno epidemijo, katere izmislek pa je plod dejanske visoke prisotnosti bolezni norih krav v Belgiji in težav, ki so jih imeli_e govedorejci_ke v Sudanu in Kongu z virusom hemoragične mrzlice, za katero so zbolele_i krave in biki. Ko prva krava pokaže bolezenske znake, protagonist zapade v nekakšno »zdravstveno anksioznost« (podkrepljeno z nočnimi morami, čeprav lahko znotraj radikalno drugačne interpretacije tudi celotni film razumemo kot sanje), kljub temu da njegova sestra Pascale Chavanges (igra jo Sara Giraudeau) po pregledu ugotovi, da gre »zgolj« za mastitis. A njegova panika postane samoizpolnjujoča se prerokba: ko kravo kasneje poboža po hrbtu, ugotovi, da ima na hrbtu krvave rane (simptom DHM), in tako v strahu pred ustaljenim postopkom (oblasti morajo iz preventivnih razlogov pobiti vso čredo) kravo ubije s sekiro, obenem pa skuša zakriti njeno smrt. Najprej se zlaže, da je krava pobegnila, nato laž spremeni v bolj »sprejemljivo«, da jo je zaklal za meso. Sestro kljub njenim pomislekom prepriča, da prvo smrt zakrijeta, če se bo pojavila nova, pa to sporočita oblastem. Kmalu se pojavi še ena okužba, tokrat Pierre kravo ustreli s puško, smrt pa zakrije pred vsemi in kravo nadomesti z drugo z znančeve robotizirane kmetije. Da bi rešil druge krave, jih pelje na neko kmetijo v Belgiji, kjer gospodari kmet Jamy (igra ga Bouli Lanners), ki na YouTube nalaga serije posnetkov o DHM (sicer je iz profila razvidno, da gre za pristaša različnih teorij zarot), zaradi katerega je že izgubil vso čredo. Pierre je razočaran, ko ugotovi, da bi Jamy Pierrovo čredo pobil in skušal dobiti odškodnino. Zadnja karta pade, ko se vrne v Francijo, kjer za obolele krave že vsi vedo (v vmesnem času se namreč vrnejo izvidi testov, ki jih je sestra naredila tik pred njegovim odhodom), in tako se film naposled izteče v usmrtitev vseh Pierrovih krav.

Morda je že iz kratkega povzetka jasno, da v Krvavem mleku kljub nenehni prisotnosti nečloveške živali nimajo poglavitne vloge, morda niti pomembne ne, temveč so predvsem nekakšna scenografija za drugo dogajanje, s čimer uspejo paradoksalno zaživeti same na sebi in ne (prvenstveno) kot metafora. A o tem več kasneje. Sam razumem, da prvi plan Krvavega mleka predstavljata dve ključni temi. Prva je izrazito duhovne narave, pravzaprav gre za vprašanje bivanjske izkušnje, pri čemer film ponuja nekoliko mračno podobo. Pierrova pot od strahu, ki se materializira v realni grožnji, mimo zavestnega ubijanja krav, ki ga nikakor ne more zakriti (Pierre je namreč tako rekoč vsem sumljiv, še več: zdi se, kakor da vsi okoli njega vedo, kaj se dogaja), naposled vodi v obupane, slabo zamišljene poskuse, da bi se vendarle izognil najhujšemu (poboju vseh krav in s tem tudi nejasni usodi kmetije), ki se naposled vendarle zgodi (z vidika atmosfere se morda spomnimo na Zločin in kazen, na trenutke, ko skuša Raskolnikov ubežati Porfiriju Petroviču, a lahko realno ve, da se bo vse odvilo v smeri kazni).

Druga ključna tema je socialno vprašanje. Zdi se, da sta slovenski in angleški prevod naslova filma (torej Krvavo mleko in Bloody Milk) želela film okarakterizirati nekoliko drugače, naslov izvirnika je namreč Petit Paysan, torej »mali kmet«. Usodo »malega kmeta« tako narekujejo nesrečna okoliščina epidemije (tekom filma izvemo, da je bilo vsaj v Belgiji težko priti do odškodnine, Pierrova sestra pa namigne, da je v Franciji problem podoben), družinsko okolje (Pierrova kmetija je v resnici družinska last, zaradi česar imata starša veliko besede pri njenem poslovanju, čeprav nista zares prisotna), dejstvo njegove izobrazbe/usposobljenosti (Pierre sam pove, da je vzreja krav za mleko edino, kar zna), Pierrova ideja nekakšnega velferizma, ki ne more tekmovati pod pogoji sodobnega kmetijstva (mleko z njegove kmetije je kvalitetno, a proizvodnja je nizka) ipd.

Tu je seveda še tretja linija, ki morda nima konstitutivnega pomena, a je pomembno vezivo zgodbe in tematik. Pierre je »socialno neroden«, njegovo zasebno življenje skušata usmerjati starša (posebej mati), s kolegi živinorejci prihaja v zaletave stike, ko laže sosedu, sestri, policistu, to počne izrazito prozorno itd.

Bržkone ni preveč iluzorno pričakovati, da se v navedenih razsežnosti skrivajo vsaj neke ključne točke, ki bi jih zaznavala klasična filmska kritika. In najbrž ni pretirano dodati, da se bi ta (in se tudi je, saj je film prejel tudi večje število nagrad) do filma opredelila pretežno pozitivno. Igra je prepričljiva, režija morda ni posebej inventivna, a je obenem vešča in za seboj ne pušča napak, scenarij je dosleden, ima jasen fokus in je literarno prepričljiv itd. Osnovna manira filma se zdi naturalistična (zanimivo je, da smo denimo priča tudi filmanemu rojstvu telička: rojstvo pa je gotovo eden od posebnih Zolajevih podpisov k naturalizmu), izjema je bržkone predvsem začetna sanjska sekvenca, v kateri Pierrovo domovanje »naselijo« njegove krave.

Tako ocenjujem, da se Krvavo mleko v odnosu do nečloveških živali lahko gleda na dveh osnovnih ravneh. Prva raven je izrazito velferistične narave, a pri tem pravzaprav kulturno nič zelo posebnega. Pierre ima delno avtomatizirano proizvodnjo, a vseeno ne robotizirano, kravam daje imena, neguje jih. Znak njegovega odnosa je že prej omenjena statistika visoke kvalitete proizvedenega mleka (a nizka proizvodnja), zasledimo pa ga tudi v debati s kolegi živinorejci, ko Pierre namigne, da se pri vsej statistiki, ki se tiče vzreje krav, ne najdejo podatki o tem, »kako se krave počutijo«, česar kolegi ne razumejo, v enem zaključnih prizorov pa pusti teličku (rojenemu na začetku filma) v dnevno sobo, da bi ga zaščitil pred veterinarji. Zdi se, da tu film dialogizira z idejo kmetovanja, v skladu s katero naj med kmetovalcem_ko in rejnimi živalmi vlada neka mera odnosnosti, pristop naj bo »osebne narave«, upošteva naj rejne živali kot živa bitja, zmožna čustvovanja itd. (o problematiki velferizma je na tej strani najti več vsebin, denimo v članku Vrste etik živali).

Z vidika kritične animalistike se za bolj zanimivo in daljnosežno bržkone izkaže problematika »smrti živali«. Se pravi: v Krvavem mleku imamo opravka z različnimi (tudi potencialnimi) smrtmi. Pomembno je, da v filmu ne umre noben človek niti ni govora o že mrtvih ljudeh (prihodnja smrt Pierrovih staršev je na neki točki implicirana neobvezujoče, v prepiru in v spektru disfunkcionalne družine in motiva nadzora ter dedovanja). Opravka imamo torej zgolj in samo z različnimi oblikami smrti krav (drugih nečloveških živali ni). Pri tem nimamo opravka s kravami, ki bi umrle od starosti, prav tako nimamo opravka s kravami, ki bi umrle od bolezni, čeprav je prav bolezen (krav) eden centralnih motivov filma (tudi pri Jamyju krave pobijejo veterinarji_ke, preden jih pokonča bolezen, tako se zdi, da krave morajo umreti od človeške roke, druge smrti zanje ni). Krave tako umrejo prvenstveno bodisi ker jih v strahu ubije Pierre, bodisi ker jih preventivno pobijejo veterinarji_ke, a pri tem je pomembno, da smo tekom samega filma priče trem smrtim, ki jih zagreši Pierre, ko ubije bolni kravi, nato pa preventivno še telička (a v sklopu »veterinarske akcije«), ter preventivnemu poboju drugih Pierrovih krav, medtem ko je preventivni poboj Jamyjevih krav stekel pred začetkom zgodbe. Besede prvenstveno pa nisem zapisal kar tako. Ko Pierre odide na policijsko postajo, da bi podal lažno prijavo o pogrešani kravi (na policijo mora oditi, ker enako laž pred tem pove inšpektorici za kvaliteto mleka, ki se sprašuje, čemu ena krava manjka), mu policist seveda ne verjame in tako se Pierre ponovno zlaže: da je kravo zaklal in da jo bo pojedel, čemur policist nasede, nato pa zahteva, da mu prinese kakšen kos mesa (kot podkupnino), Pierre posledično odide v trgovino in kupi pakirano rdeče meso, s čimer je implicirana še ena smrt krave, ki se je izvršila tako rekoč v podtalju filma.

Ne glede na to, da je mogoče trditi, da so različne smrti Krvavega mleka (enako) etično nedopustne, v samem filmu nosijo na videz izrazito različno težo. Pierrova podkupnina je »nakup v trgovini«, smrt krave lahko gledalstvo (če želi) zapiše v prazno mesto scenarija. Pobijanje krav iz preventivnih razlogov je nenehno jedro tragike pripovedi, Pierrovo pobijanje krav pa borba proti temu, ali drugače: Pierrovo pobijanje krav nastopi kot protipobijanje, nekakšno oživljanje vseh tistih krav, ki jih ne ubije.

Poglejmo si pobližje premico Pierrove ubite krave (da bi rešil druge), ki pred okolico postane izginula krava, nato pred policistom ponovno ubita krava (zaradi mesa) in ki jo naposled zamenja druga ubita krava (iz trgovine).

Miklavž Komelj v besedilu Smrt živali in metafora, objavljenem v zborniku Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete (Annales ZRS, 2020, ur. Branislava Vičar), na strani 84 zapiše:

»Značilno je tudi, da je beseda klavnica v različnih diskurzih zelo pogosto rabljena metaforično – in simptomatično je, kakšno shizofreno vlogo ima ta metafora. Vedno znova je uporabljana, ko hoče nekdo reči, da je neko nasilje prestopilo v totalen eksces; če govorimo o vojni, je to nevtralno, ko pa rečemo klavnica, na primer klavnica te in te vojne, je to nekaj, s čimer že obsodimo nesprejemljivost vojne in eksces njenega nasilja, nekaj, kar stopa preko tistih meja, ki jih lahko simbolno integriramo v svoj svet. Paradigmatične so besede »ne boj, mesarsko klanje« iz Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici. Mesarsko klanje kot nekaj, kar je hujše od vojaškega boja, nekaj, kar ne more biti več integrirano v neko zaokroženo sliko človeškega sveta. Ampak obenem je klavnica v nasprotju z vojno, ki glede na vsakdanje življenje pomeni eksces (in je v simbolnih parametrih, vzpostavljenih po drugi svetovni vojni, celo nekaj, kar je načeloma sámo po sebi zlo, celo prepovedano), nekaj, kar v tem istem svetu samoumevno obstaja kot neka ustanova, ki je pojmovana kot materialna baza vsakdanjega življenja. Metaforična raba besede klavnica kot oznake za nekaj najbolj nesprejemljivega lahko obenem normalizira klavnico kot vsakdanjo prakso.«

Zdi se, da je tudi v obravnavanem filmu igra med ekscesom in vsakdanjo prakso strukturirana na podoben način. Smrti nečloveških živali zaradi veterinarske preventive vzbujajo predvsem žalost, čeprav je začutiti element klavniškega, a naj se najprej osredotočim na razmerje med kosom mesa, ki ga Pierre prinese policistu, ter dvema umoroma lastnih krav. Protagonistovo kolebanje, ali naj bolno kravo ustreli s puško ali ne, se zaključi, ko naposled vzame sekiro, se postavi pred kravo in jo ubije. Prizor drugega umora je vnesen na podoben način (a s puško), ponovno se vzbudi zavest, da spremljamo umor, kar podkrepi tudi kasnejši kader, ko opazujemo Pierra s truplom krave.

Prizor iz filma Krvavo mleko

Prizor iz filma Krvavo mleko

Prizor iz filma Krvavo mleko

Skratka, način snemanja, Pierrov »pristop«, spogledovanje z elementi žanra grozljivke, slasherjev ali usmrtitve iz kakšnega mafijskega filma nam dajo vedeti, da imamo opravka z nečim, kar bi zaznamovano označili kot klavnico (okolje kmetije seveda še dodatno narekuje tovrstno interpretacijo), čeprav vsebinsko seveda ne gre za klavnico, jedrni namen Pierrove akcije je celo diametralno nasproten: ustaviti množično pobijanje krav. Tu seveda nastane paradoks, ki ponovno spregovori tudi izven same problematike nečloveških živali, ko odpira vprašanje, ali je etično žrtvovati manjše število posameznic_kov, da bi rešili večje število posameznic_kov (skupino, družbo?). Kakor koli nanj odgovorimo, je v Pierrovem primeru jasno, da tega ne more storiti, v vsakem primeru bodo umrle (morale umreti) vse.

To je tista ekscesna smrt, t. i. klavnica. Ko se Pierre pogovarja s policistom na postaji, mu seveda to zamolči, saj bi v nasprotnem primeru moral priznati prisotnost belgijske bolezni, a obstaja tudi narativ, v skladu s katerim pred policistom zamolči umor, kot se to za (delno) kriminalko spodobi. Policistu je obenem ekscesna Pierrova izmišljena zgodba o pobegli kravi, ne verjame ji in zato skuša iz njega izsiliti resnico. Drugi laži, zgodbi, da je Pierre kravo zaklal za meso, nasede in zdi se mu vsakdanja praksa, pripomni zgolj: »Kmetje ste čudni,« a še to zgolj zato, ker bi moral po pravilniku kravo v takem primeru imeti registrirano »za zakol«, in ne »za mleko«. Vsakdanja praksa se nadaljuje nekaj kadrov kasneje, ko Pierre v trgovini neženirano kupi pakirano meso iz dejanske klavnice, v trenutnih družbenih razmerah to pač ne predstavlja nobenega ekscesa, za razliko od metaforične klavnice, ki ni realna klavnica. Kljub temu velja dodati, da se na tem mestu vzpostavi vsaj šibka povezava med ubijanjem krave in dejstvom mesa.

Ekscesu smo priča tudi proti koncu filma. V zaključnih prizorih je najti dva ključna kadra, ki ponovno priklicujeta klavnico ali kar ne boj, mesarsko klanje. V prvem Pierre v naročju nosi ubitega telička Biniouja, s katerim je spletel posebno vez, in tako prevzame maniro »nošenja ubitega prijatelja« (ki ga je ubil sam!), v drugem se nam odpre pogled na že evtanizirane krave, ki ležijo ob kmetiji kakor na »vojnem polju«.2Tu je lahko pomenljiva ideja Johna Sanbonmatsuja o vojni proti živalim, pojmu, ki se rabi na polju uporabe nečloveških živali za hrano, a Krvavo mleko nas ne sme zavesti: veterinarska preventivna zaščita je ena od plati istega procesa. Tudi te smrti, ki v nas vzbudijo občutek ekscesnega, sodijo v podoben spekter kot prva umora, saj gre ponovno za dejanje iz preventivnih razlogov (med ubitimi je ena krava že zbolela, a vemo, da bodo tudi druge), a tokrat za dobrobit drugih krav, na drugih kmetijah, ekscesnost dejanja pa je vendarle ponovno bolj poudarjena kot na primeru kupljenega mesa. Pomemben je tudi detajl, da sta smrti prvih krav prikazani bolj eksplicitno kot smrti drugih krav. Tu ponovno nastopi vprašanje velferizma: Pierre kravi ubije odnosno, v polju osebnega, s čimer kravi postaneta subjektki, veterinarji_ke to počno avtomatizirano, in ker se v avtomatiziranem klanju (in nalaganju trupel na tovornjak) film tudi izteče, je mogoče reči, da spremljamo tudi smrt predmodernega kmeta: konec koncev ga ob prihodu iz Belgije prvi pokliče prav kmet Fabrice (tisti, ki ima povsem robotizirano farmo), ki se že zanima za odkup njegove zemlje.

Prizor iz filma Krvavo mleko Prizor iz filma Krvavo mleko

Tako se vzpostavi nekakšen sistem smrti, ki narekuje film, a ga tudi presega. Predstavljajmo si ga v prostoru kot vodoravno premico z dvema zaznamkoma, ki označujeta začetek in konec filma. Med njima sta na premici krožca, ki označujeta dvoje ubitih krav (Pierre), skrajno desno pa še en, ki označuje preventivno pobite krave s Pierrove kmetije, levo od prvega zaznamka so Jamyjevi preventivni poboji, pod premico je vsakdanja praksa dejanske klavnice, nad premico je metaforična smrt nečloveške živali, ki lahko na primeru filma predstavlja, kar koli si že želimo predstavljati (ne glede na to, kako zelo film kliče ali ne kliče po tem). Skratka: v celem sistemu smrti film zaseda delež na premici dveh ekscesnih smrti in ekscesnega poboja, ki odpirajo etiško vprašanje, drugo so konteksti filma (predzgodba, po-zgodba, podstat, interpretacijski ključ …), ki so v njem naznanjeni, a so obenem red stvari, ki ga film ne more obrniti na glavo.

Shema sistema smrti v filmu Krvavo mleko

Posebno vlogo v filmu igra teliček Biniou, čigar zgodbo je mogoče po eni strani razumeti kot nekoliko ločeno zgodbeno linijo, po drugi pa je mogoče razumeti, da zgodbi drugih krav povratno doda razsežnost alegorije. Vloga je posebna že zato, ker v filmu predstavlja edino osebo, katere zgodbo spremljamo od rojstva do smrti. Pierre mu (v prizoru dejanskega rojstva telička) pomaga na svet, ga poimenuje, kasneje mu pusti, da leži na njegovem kavču, naposled pa sestra pusti, da ga tudi sam ubije in prinese na kup pobitih živali. Zgodba je posebej pomenljiva zaradi ustaljene prakse v mlečni industriji, v kateri za potrebe pridobivanja mleka teličke hitro po rojstvu vzamejo materi ter jih ubijejo (več v članku o mleku). Kakšna bi bila Binioujeva usoda, sicer ne moremo z gotovostjo trditi, je pa v vsakem primeru v posebni vlogi: zataknjen med možnostjo tako ali tako hitre smrti ali selitve na drugo farmo ter po drugi strani možnim razpletom, v katerem postane plemenski bik (s čimer se izogne takojšnji smrti, a ga čaka življenje kontinuiranega izkoriščanja, s čimer se približa usodi krave mlekarice). V vsakem primeru velja, da teliček/bik v okviru mlečne pridelave velja pretežno za »neuporabnega«, v najboljšem primeru pa je uporaben šele kot sekundarni proizvajalec (ob razplojevanju). Podoba bika tako nosi dvojno podobo, po kateri je bodisi vreden zgolj in samo smrti bodisi je njegova vloga »zgolj« soustvarjanje novega življenja.

Na tej točki filma postane narativ izrazito ospoljen in zdi se, da je to tudi moment, ko začne prisotnost nečloveških živali učinkovati kot metafora in tako na strukturni ravni filma postane problematična, po drugi strani pa nam vendarle omogoči tudi vpogled v mešanje družinskega in specističnega diskurza. Je mogoče razumeti, da je Pierre naposled privzel heterogeno vlogo, ko se sprva zazdi, da nastopi kot oče (kot protipol Binioujevi biološki materi), nakar postane jasno, da skuša po babičarski epizodi v resnici prevzeti vlogo matere (pomembno je, da Pierre Biniouja »doji« z mlekom odsotne matere, ki jo je pred tem pomolzel)? Je konec koncev to bil tudi njegov poskus izstopa iz primarne družine s tvorjenjem nove (v odnosu do staršev se Pierre namreč obnaša kot majhen otrok)? A tu pride do pervertirane variante klasične paradigme (kot jo poznamo denimo iz psihoanalize): Pierre ne izrine/ubije očeta, temveč to stori z materjo. V tem ni nič nenavadnega, če v enačbo vpeljemo njegovo vlogo: protagonist drugega kot vzrejati krave za mleko ne zna, in če je produkcija mleka osnovni fokus, mu drugega kot postati-mati niti ne preostane (s tem nadaljuje logiko rabe lastnega in kravjega telesa), kot moški je namreč v primeru, da ne privzame vloge plemenskega bika (a v svojem socialnem življenju ne izkazuje lastnosti, ki bi mu pripadale), obsojen na smrt. Ker je paradigma neklasična, tudi akcija ne more uspeti na ustaljen način: njegov novi začetek ni tvorjenje nove družine, temveč potencialni izbris kmetije, ki ga z družino sploh veže v prvem planu (tovrsten razvoj dogodkov deluje na ta način v sami logiki zgodbe Krvavega mleka, njegove »nujnosti« ne skušam aplicirati na družbeno življenje obče). A do tega vodi usoda, njegova zaključna evtanazija Biniouja pa nastopi kot simbol, da je to nekaj, kar je treba storiti. Še znotraj filma na novo tvorjeno življenje ima tako ponovno znotraj filma vase vpisano smrt. Pri tem je Pierre obenem povsem prepuščen roki usode, po drugi strani pa z lastnim babištvom in lastnim umorom vendarle nastopi tudi v vlogi akterja. Tu nastopi tisti trenutek, ki je obenem najbolj problematičen, a ponuja tudi največji preboj: med pozicijami Biniou lahko služi kot metafora Pierrove usode, a obenem prav ta metafora povratno prikaže sorodnost strukturnih pozicij enega in drugega: tako kot je Pierru življenje dano in vzeto, tako on sam Biniouju da in vzame življenje.

Tako film po plati vprašanja nečloveških živali odpre nekaj ključnih vprašanj na mestih zdrsov. Nekatere zdrse lahko zaznamo v heterogenem pojmovanju nasilne smrti, preigravanju dejanske in metaforične klavnice, kjer označevalci ne uspejo sesti na ustrezne označence. Druge lahko zaznamo v posebni vlogi Biniouja, v njeni ospoljenosti, perverziji realij mlečnopredelovalne industrije, ki se mora, da lahko učinkuje, ponovno zateči v divje metaforiziranje. Logika farme, smrti in poskusa koherentnega narativa nam tako pred oči nujno postavi tudi živalsko problematiko znotraj koordinat mlečne kmetije.

O filmu

Film: Hubert Charuel (režija in scenarij) in Claude Le Pape (scenarij) – Krvavo mleko (2017)
Igrajo: Swann Arlaud, Sara Giraudeau, Bouli Lanners, Isabelle Candelier, Jean-Paul Charuel, Marc Barbé, Valentin Lespinasse, Clément Bresson, Jean Charuel, India Hair idr.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec
+ posts

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik in urednik

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *