“Smo ekopopotnice_ki tega spremenjenega sveta”
ZA VERZIJO INTERVJUJA V ANGLEŠČINI KLIKNITE TU
Nikoleta Zampaki je doktorska študentka moderne grške literature na fakulteti za filologijo Nacionalne in Kapodistrijske univerze v Atenah in mlada raziskovalka Centra za interdisciplinarne in medkulturne študije na Univerzi v Tübingenu v Nemčiji. Pri svojem študiju in raziskovalnem delu se ukvarja s tematikami okoljevarstvene humanistike, vključno z zoopoetiko in živalskimi študijami, posthumanizmom, literarno teorijo, primerjalno književnostjo in fenomenologijo Mauricea Merleau-Pontyja. Pravice živali in gibanja, ki skušajo nečloveške živali zaščititi pred raznimi vedno prisotnimi grožnjami, so ji blizu od nekaj. Njena ekološka skrb poudarja zaščito živali, ki je tudi razlog, da življenja živali preučuje tako v literarnih kot tudi strokovnih besedilih.
Anja Radaljac: Zanima me, s čim se pretežno ukvarjaš pri svojem raziskovanju in delu?
Nikoleta Zampaki: Draga Anja, najprej se ti zahvaljujem za povabilo k intervjuju za vaš spletni medij. Resnično lepo se je povezovati z osebami, ki na drugih koncih sveta delujejo na istem področju, in res sem vesela, da bo moj intervju preveden v slovenščino. Pri svojem raziskovalnem delu in doktorskem študiju preučujem polje zoopoetike. Posebej se ukvarjam z analizo živalskih življenj v poeziji, predvsem v ameriški poeziji in moderni grški poeziji 19. in 20. stoletja. Čudovito se je učiti o pravicah živali v različnih časovnih obdobjih in preučevati njihovo pojavnost v drugih grških tradicijah.
AR: Česa nas preučevanje literature preteklih obdobij lahko nauči? Zakaj je to pomembno v kontekstu pravic živali? Kaj pa lahko v tem smislu poveš o sočasni literarni produkciji?
NZ: Menim, da moramo reprezentacije živali v literarnih besedilih preteklih obdobij (med 12. in 19. stoletjem) natančno preučevati zato, da dobimo pregled nad živalmi, ki so več kot le človeške življenjske oblike, njihovim vedenjem v odnosu do ljudi in različnimi reprezentacijami živali v leposlovju, kjer se pojavljajo kot človekove prijateljice, družabnice, sovražnice itd. Pretekla obdobja nas učijo, da je bilo živalsko življenje skozi vso zgodovino prisotno v človeškem življenju in da lahko živali razumemo kot čudovite človekove spremljevalke. V literaturi lahko tako zasledimo številne reference na različne živalske vrste iz raznolikih okolij; med njimi najdemo čebele, konje, pse, mačke, ptice itd. Ko preučujemo neko besedilo, se moramo vselej osredotočati na vedenje živali, njihove zunanje in notranje vidike in psihologijo, zvočne vzorce, glasove, celo barve in prepletenost ter odnose z ljudmi.
Analiza besedil lahko zavzema raznorazne perspektive, na primer ontološko, ekofenomenološko, metafizično perspektivo itn. V knjigi Symbiotic Posthumanist Ecologies in Western Literature, Philosophy and Art: Towards Theory and Practice (sln. Simbiotične posthumanistične ekologije v zahodni literaturi, filozofiji in umetnosti: proti teoriji in praksi), ki jo pripravljam v soavtorstvu s svojo mentorico in profesorico Peggy Karpouzou, nameravava preučiti koncept simbioze med ljudmi in več kot le človeškim svetom, vključno z živalskimi življenjskimi oblikami. Menim, da se naš trenutni odnos z več kot le človeškim svetom lahko razume kot simbiotičen, saj sta oba svetova simbionta istega okolja.
Smo v obdobju ekohumanističnih in posthumanističnih romanov. Glede na to, kako se oba žanra prepletata, imam občutek, da smo na pragu novega obdobja, ki se imenuje simbiocen. V simbiocenu bo naša identiteta prebivalk_cev globaliziranega in spremenjenega sveta oblikovana po merilih simbioze z več kot le človeškim svetom, vključno z živalmi. Da bi bilo to mogoče, moramo živali zaščititi in jih nehati izkoriščati; tako v imenu dobička kot tudi v druge namene.
Omeniti moram, da je sodobna grška literarna produkcija del, ki so relevantna za naša prizadevanja, zelo majhna, saj se večina knjig vprašanju živalskega sveta, pravic živali in tako dalje niti ne posveča.
Eden izmed mojih najljubših novejših naslovov, ki naslavljajo to vprašanje, je delo Ursule Foskolou Το Κήτος (sln. Kit). Ta knjiga zajema različno dolge zgodbe o preživetju in nevarnostih, človeške pripovedne linije v njih pa so polne strasti, občutkov, izkušenj in simbolizma. Živalske življenjske oblike v tej zbirki simbolizirajo tako dinamike in silnice našega človeškega sveta kot tudi različne psihološke faze, skozi katere preidemo tekom svojih življenj.
AR: Kateri načini vključevanja nečloveških živali v literarna besedila prevladujejo v kontekstu grške literature?
NZ: Načini vključevanja nečloveških živali v literarna besedila, ki prevladujejo v kontekstu grške literature, so vključitve v obliki simbolizma, simbolov in metafor. Pripovedi o živalskih agentih_kah so raznolike. Živali nastopajo kot pripovedovalke_ci in objekti pripovedi. Umeščene so lahko tako v človeški svet kot tudi v imaginarne svetove. Živali imajo svoje glasove, ki jim lahko prisluhnemo s pomočjo analize besedil. Tako lahko v besedilih kot tudi v lastnem dojemanju artikuliramo njihove glasove. Živalsko življenje nas vselej postavlja pred ogledalo in njegov odsev moramo analizirati z ekohumanistično metodo. Živali so del našega doma (gr. oikos) in ko jih analiziramo, moramo raziskovati njihovo dinamiko v besedilih. V tem smislu živali ustvarjajo tekstualnosti in so del naše analize, kar pa v odnosu do besedila ustvarja kompleksen in hkrati simbiotski odnos.
AR: Ali lahko navedeš nekaj primerov v kontekstu moderne grške književnosti, ki sledijo ideji čezvrstne solidarnosti in/ali grajenja čezvrstnih skupnosti? So pri pojavnosti živali v takšnih besedilih kakšne specifike?
NZ: V proznih delih, med katerimi sta tudi Kit in Η Παναγία των Εντόμων (sln. Devica Marija insektov, op. prev.), lahko zasledimo čezvrstno solidarnost. Te pripovedi so mestoma polne čustev, ontološke zaskrbljenosti, skrbi za prihodnost, zajemajo pa celo religijske in metafizične vidike življenja in smrti. V poeziji Angelosa Sikelianosa je na primer življenje živali slavljeno, napaja pa se iz vsakodnevnih življenjskih praks. Tako je živalsko življenje razumljeno in prikazano skozi metafore, simbole ter ontološke in aksiomatske trditve. Pesniški subjekt je v nenehnem dvogovoru oziroma medsebojni igri z več kot le človeškim svetom; vselej ga sprejema, posluša njegov glas in z deljenjem skrbi, zaslug ipd. nastopa v vlogi njegovega sogovornika. S Sikelianosovega gledišča živalske življenjske forme z ljudmi bivajo simbiotično. Vse_i deležnice_ki so obravnavane_i spoštljivo in solidarnostno. Več o Sikelianosovi zoopoetiki boste lahko kmalu prebrali_e tudi v moji doktorski disertaciji, ki bo prevedena v angleščino.
AR: Na kakšne načine se živalske zavesti pojavljajo v moderni grški literaturi? Ali obstaja kakšna tendenca, da se ne-človeške živali vzpostavlja kot prvoosebne homodiegetske pripovedovalce, ali prevladujejo tretjeosebni heterodiegetski pripovedovalci? Kateri pristop se ti zdi boljši in zakaj?
NZ: Živali so v literaturi utelešeni_e agenti_ke uma, zavesti in čustev, ki bivajo bodisi v živalskih skupnostih bodisi kot posameznce_ki. Privzemajo raznolike, različne glasove, ki jih najdemo tako v poeziji kot tudi v proznih besedilih (na primer v znanstveni fantastiki, podnebni fantastiki itd.) Hkrati so antropomorfizirana bitja, ki jim je mar za človeška življenja, ki ljudi rešujejo in jih celo ščitijo pred zlom. V moderni grški literaturi najdemo številne primere, kjer se živalska zavest pojavi kot osrednja mehanika prozne pripovedi ali pesmi (pri Sikelianosu lahko zasledimo pesem o orlu in njegovi zavesti, vedenju, medigrah s človeško zavestjo itd.). Prepoznamo lahko obe tendenci; živali nastopajo kot pripovedovalci_ke in kot objekti pripovedi. Moč njihovega glasu je lokus, skozi katerega lahko o živalskem svetu uvidimo več in bolje.
Sicer menim, da lahko živalski svet analiziramo skozi različne perspektive, toda sama privzemam ekohumanistični pogled, saj v skladu z njim več kot le človeške življenjske oblike v besedilih niso omejene in ne bi mogle biti omejene. Živali ustvarjajo tekstualnosti in resnično čudovito bo brati o njih v besedilih, napisanih s posthumanističnega stališča ali skozi prizmo osvobodilnih bojev. Zanimivo bo raziskovati interdisciplinarnost polj, kot so okoljska humanistika, posthumanistične študije in celo robotika, da bi se živalskemu svetu še bolj približale_i in preučile_i vse potenciale. Vidimo lahko, da dandanes nastajajo številni roboti, ki imitirajo živalski svet, sama pa pri tem vedno znova razmišljam o etičnih in neetičnih vidikih tovrstnih projektov. Prihodnost je nepredvidljiva, živali pa so družbene_i agentke_i kot ljudje, zato moramo biti pri pristopanju k živalskemu svetu resnično previdne_i in prevpraševati okvirje, znotraj katerih ga preučujemo.
AR: Ali je v tem smislu mogoče opredeliti kakšne sorodnosti in razlike med grško in ameriško literaturo?
NZ: Seveda. Sama bom najprej izpostavila nekaj vtisov o zoopoetikah Walta Whitmana in Angelosa Sikelianosa. Zaznamo lahko številne sorodnosti in razlike. Oba pesnika slavita, čutita in ljubita različne živalske življenjske oblike, njuni pripovedovalci pa so v nenehnem dialogu z njimi. Menim, da je Whitman v primerjavi s Sikelianosom sicer intenzivnejši pesnik, saj prvi svoja čustva in občutja izraža neposredno ter je z živalmi tesno povezan v različnih okoliščinah in raznolikih kontekstih, kot so vsakodnevno življenje, razne prakse in osebni stiki. Po drugi strani pa Sikelianosa bolj zanimajo ontolološki vidiki živalskih oblik v odnosu do ljudi. Njegova misel se bolj poglobljeno ukvarja z delovanjem živalskih oblik, s katerimi so njegovi pripovedovalci vedno v dialogu in s katerimi ustvarjajo simbiotični odnos v časoprostoru. Pod črto je mogoče reči, da sta oba pesnika v dialogu s tematiko drugih živalskih življenjskih oblik, in menim, da lahko skozi ekofenomenološki pogled, ki ga privzemam tudi sama, spoznamo, da je živalska utelešena izkušnja tesno povezana s človeško, predvsem če upoštevamo koncept »univerzalnega mesa«, kar je Merleau-Pontyjev koncept, ki povezuje različne vrste ekosistema in nato oblikuje biokozmično percepcijo vsake_ga pesnika_ce, vključno z našimi. Vse_i me_i smo ekopopotnice_ki tega spremenjenega sveta in v tem smislu smo vse_i njegove_i prebivalke_ci, naša identiteta pa se vzpostavlja skozi številne odnose med ljudmi in drugimi živalmi. Moja vizija je, da moramo z drugimi vrstami deliti ta jaz. To nam bo namreč pomagalo ustvariti boljši svet.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.