Splošne značilnosti moralnega presojanja in etika živali

Veganske aktiviske_i pogosto naletimo na različne oblike odpora, ko govorimo o etiki živali. Pogosto je prepričanje, da je škodovanje ne-človeškim zavestnim vrstam zgolj »čustveno« utemeljeno. Pričujoči prispevek bo poskušal odgovoriti na vprašanje ali je moralno presojanje resnično (zgolj) razumski proces (kot so mdr. trdili številni filozofi, med njimi npr. Kant). Torej: je – ali ni? Pravi odgovor je »ne, ni.«
Ob razumskem moralnem presojanju poznamo ljudje tudi t.i. »socialni intuicionizem«: organizmi – ne zgolj ljudje, temveč tudi nekatere druge živalske vrste – ki bivamo v socialnih skupinah, premoremo intuitivne presoje o tem, da je nekaj »narobe« in nekaj »prav«: mnogi ljudje v zahodnih kulturah denimo intuitivno presojajo, da je suženjstvo neetično ali da je neetičen incest. Družba, v kateri bivamo pogojuje, katera dejanja bomo dojemale_i kot moralno (ne)sprejemljiva in prepričanja, ki so družbeno več generacij razumljena kot neetična, bomo tudi prirojeno (podedovano) dojemale_i kot neetična, saj se vzorec, ki nam sporoča, da je nekaj »zavržno« ali »narobe« tedaj, ko je dovolj dolgo prisoten v družbi, deduje; tako se, denimo, deduje prepričanje o neetičnosti ubijanja znotraj lastne socialne skupine, detomora ali incesta.
Intuitivne moralne presoje nadalje nastajajo na podlagi aktivacije drugih možganskih predelov kot »razumske« moralne presoje: v prvem primeru se aktivirajo zlasti »emotivni« predel prefrontalnega korteksa, amigdala in/ali insularni korteks, v drugem primeru pa zlasti »kognitivni« predel prefrontalnega korteksa. Veliko o tem nam povedo primeri, ko oseba trdi, da ne ve natanko zakaj, ampak neko dejanje vidi kot preprosto »napačno« ali pa etično ravna, ne da bi premislila svoje dejanje ter kasneje reče, da ne ve, zakaj točno se je odzvala, preprosto zato, ker se ji je to zdelo »prav«; npr. primer, ko oseba pomaga utapljajočemu otroku. Naše presoje so tako pogosto intuitivne tedaj, ko gre za vprašanja, na katera pozna družba ustaljene odgovore, ki smo jih podedovali ali so nam bili privzgojeni v zgodnjem otroštvu, moralno sklepanje, pri katerem prevladuje »kognitivni« predel prefrontalnega korteksa, pa se pojavlja pri vprašanjih, ki še nimajo ustaljenega odgovora ali pa ob prevpraševanju teh ustaljenih odgovorov.
Kdaj so naše presoje »emotivne« in kdaj »razumske«, je odvisno tudi od konteksta situacije – presojate lastno dejanje, dejanje bližnjega ali tujca? Svoja dejanja presojamo bolj blago kot dejanja drugih in kadar presojamo dejanja tujcev pogosto prihajamo do ostrejših in bolj posplošenih moralnih presoj. Pomembno je tudi, kakšno mesto ima to, o čemer moralno presojate – npr. uživanje mesa psov – v vaši kulturi. Vse to kaže na to, da naše moralne presoje niso vselej utemeljene zgolj na razumskem sklepanju temveč so pogosto bodisi intuitivne ter jih naknadno racionaliziramo (kar ne pomeni, da jih nujno zares prevprašamo; pri racionalizaciji gre za potrjevanje lastnega izhodiščnega mnenja), da je naše moralno presojanje odvisno od številnih dejavnikov – in ni vedno objektivno – ter da moralno prepričanje navadno zagovarjamo tako na podlagi socialnega intuicionizma, kot tudi na podlagi razumnega presojanja.
Obenem je pomembno vedeti tudi, da osebe, ki imajo okvaro »emotivnega« ventromedialnega prefrontalnega korteksa sprejemajo odločitve, ki pogosto delujejo sociopatsko, četudi so logično smiselne, obenem pa ne zajemajo vseh aspektov situacije (razmišljajo strogo utilitaristično); oseba, ki ima okvaro emotivnega dela prefrontalnega korteksa bo tako denimo brez težav potisnila sodornico_ka pred drveči vlak, če bo tako rešila pet drugih ljudi. Pogosto so povsem racionalno pretehtane odločitve ki ne upoštevajo emotivnega vidika, preprosto pomanjkljive – npr. ne zajamemo dolgoročnih posledic nekega dejanja in ne predvidi dejanj/vedenja ljudi, pri katerem imajo čustva pomembno vlogo. Tako se lahko zgodi, da bo oseba z okvaro emotivnega predela prefrontalnega korteksa zagovarjala, da je etično ubiti mlado, zdravo osebo, da z njenimi organi rešimo življenje petim bolnim osebam; ampak takšno presojanje dolgoročno ni vzdržno (in ne vodi k najvišji etičnosti delovanja).
Ljudje pri moralnem presojanju potrebujemo tako »emotivni« kot tudi »kognitivni« predel prefrontalnega korteksa. Socialni intuicionizem nam pomaga, da se zavest o tem, kaj je v družbi razumljeno kot nesprejemljivo, prenaša iz generacijo v generacijo in omogoča, da nastaja neko splošno sprejeto družbeno tkivo, ki sega preko zgolj dogovornega; skupnost je povezana tudi na biološki ravni. Ko veganke_i tako rečemo, da čutimo in trdimo, da je nepravično in neetično odvzeti življenje čutečemu, zavestnemu bitju ne glede na vrsto, presojamo tako emotivno kot tudi racionalno, kakor ljudje običajno sklepamo, kadar razmišljamo o moralnih vprašanjih.
Poglejmo si to na primeru umora: v dobršni meri se bodo osebe iz različnih kultur dandanes strinjale, da je neetično kar tako ubiti sočloveka (razlike se pokažejo v odnosu do ubijanja v vojnah, smrtne kazni, evtanazije ipd.). Mnoge_i čutimo, da je to gnusno ter zavržno in ob misli na umor čutimo strah, jezo, nelagodje, gnus. Pri tem gre, kot zgoraj predstavljeno, pogosto za odziv, ki nam je vrojen; to so ta bazična moralna prepričanja, ki sprožijo telesni odziv v obliki jeze ali strahu in ki jih podedujemo (in ne le ljudje, temveč tudi druge živalske vrste). Ob misli na umor pogosto najprej občutimo neetičnost dejanja, šele nato ta odziv racionaliziramo. Torej ne gre zares za racionalno presojo per se. Podobno velja pri drugih vrstah; na trpljenje posameznice_ka se številne vrste odzivajo s skrbjo in ponujeno pomočjo in nekatere vrste to počno tudi čezvrstno (če so z vrsto, ki ji pripada posameznik_ca v stiski predhodno seznanjene); to so npr. opazovali pri podganah, ki so pomoč posameznici_ku v stiski v neki študiji postavile nad lastno korist (raje so ponudile pomoč, kot z istim delom prejele nagrado, nagrado, ki so je bile za ponujeno pomoč deležne, pa so nato delile s posameznico_kom, ki je bil_a v stiski).
Toda četudi nam je odziv nelagodja, jeze, gnusa in strahu ob bolečini drugega bitja prirojen in na njem temelji občutek, da nekaj, kar počnemo ni prav, so nam ta občutja vrojena prav zato, ker so prejšnje generacije prišle do racionalnega spoznanja, da dejanje (npr. ubijanje, namerno povzročanje bolečine, mučenje … ) ni etično, s čemer so se skozi generacije vzpostavile trajne, nadgeneracijske povezave v možganih, ki narekujejo takšen odziv. Prirojenost tako ni nekaj »zgolj biološkega«; je odmev nekih kulturnih spoznanj iz preteklosti. Da je ubijanje – tudi ne-človeških živali – nelagodno in sproža občutke tesnobe, nelagodja, gnusa … kažejo tudi podatki, da mesarke_ji klavke_ci v enakih odstotkih kot vojakinje_i trpijo za posttravmatskim stresnim sindromom. Torej niti ne gre za nekaj, kar občutimo le veganke_i, temveč to v določeni meri občuti tudi neveganska populacija. S tega vidika veganke_i zagovarjamo nekaj, kar je vsaj v neki meri že prirojeno splošni populaciji in glede česar smo kot družba torej že prišli do neke mere moralnega nelagodja; redke_i osebe v zahodnih kulturah tako z emotivnega kot tudi kognitivnega vidika trdijo, da je npr. brez vsakršne potrebe ubiti psa ali mačko povsem etično dejanje, glede katerega ne obstaja nobena moralna dilema.
Poleg teh že prirojenih odzivov pa znotraj polja filozofije etike poznamo tudi več teoretskih šol, ki naslavljajo vprašanje škodovanja ter ubijanja ne-človeških živali ter škodovanju iz različnih razlogov nasprotujejo – te šole predstavljajo razumski oz. kognitivni pristop k vprašanju etike živali. Ta prispevek pregledno predstavi temeljne značilnosti bistvenih teoretskih pristopov, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem.

Anja Radaljac
Anja Radaljac
kritičarka, prozaistka, prevajalka | anja.radaljac@gmail.com | + posts

Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *