Spolnost in nasilje ter njuno preseganje: feminizem in nekropolitika v množični proizvodnji jajc
»Razloček je v tisti prvinski in močni povezavi, v kateri se kali naša osebna moč.«
— Audre Lorde, 1979
Uvod: Veganski »ekstrem«
Veganka sem od februarja 2019. Tedaj sem se odločila za način prehranjevanja in življenja, ki v celoti izključuje rabo tkiv živali in izdelkov iz živali (vključno z jajci, mlečnimi izdelki, medom in želatino). Ta odločitev me je privedla do spremembe lastne paradigme: mesa nisem več videla ločeno od nekoč čuteče_ga posameznice_ka, ki ji_mu je bilo kruto odvzeto življenje zgolj za zadovoljitev človeške sle po »okusih«. Na jajca in mlečne izdelke sem gledala kot na sledove trpljenja živali oziroma krutosti upravičevane skozi speciesistično prizmo razvrednotenja življenja in avtonomije živali ter upravičevanja sistematičnega izkoriščanja njihovega reproduktivnega sistema. Kako sem prišla do te veganske »skrajnosti«? Seme je bilo zasejano v prvem letniku študija spola, ki ga je takrat poučevala dr. Astrida Neimanis. Med predavanjem o medpresečnosti sem doživela prvi moralni uvid: ali se lahko imam za feministko, če jem živali? V otroštvu sem se na dvorišču igrala s kokošmi, vendar nikoli nisem povezala domačih živali, ki sem jih oboževala, s telesi na svojem krožniku. Kasneje se je to spoznanje razvilo v razmišljanje o tem, ali se lahko označim za feministko, če prispevam k zlorabi teles določenih vrst. Temu je sledilo vprašanje: kakšna »feministka« naj bi bila, če bi še naprej podpirala vzvode zatiranja in izkoriščanja živali (zlasti ženskega spola) skozi konzumiranje njihovih teles in proizvodov? Ali če parafraziram Audre Lorde: kaj sledi iz preučevanja sadov specističnega patriarhata z njemu lastnimi sredstvi? »Iz tega sledi, da so možne in dopustne le spremembe znotraj karseda omejenih okvirjev.«
Spolnost in nasilje sta neločljivo povezana z živinorejo. Namen eseja je prikazati, kako se nasilje nad kokošmi, ki temelji na njihovem spolu, uporablja z namenom pridobivanja jajc za prehrano ljudi. V prvem delu utemeljujem, da ima jajčna industrija določeno obliko nekropolitične moči nad življenji živali, ki jo upravičuje z ideologijami kapitalizma, antropocentrizma in karnizma. V drugem delu se navezujem na ustanoviteljico zatočišča NSW Hen Rescue Catherine Kelaher, ki trdi, da je udejstvovanje veganstva učinkovito sredstvo za podiranje nekropolitično-karnistične norme. Kot priča trpljenju živali v zaključku govorim o samem preživetju osvobojenih kot obliki protesta proti nasilju industrije.
I. del: Taksonomija moči in nekropolitike v perutninski industriji
Kapitalizem in antropocentrizem sta prepleteni »taksonomiji moči«, saj soustvarjata in ohranjata nekropolitične strukture moči v perutninski in jajčni industriji. Ti ideološki okviri skušajo legitimirati obstoječi ali želeni družbeni ustroj in ohranjajo hegemonsko prepričanje, da je moralno dopustno uporabljati živalska telesa izključno za »potrebe« (potrošnjo) in privilegije ljudi. Pri proizvodnji jajc so kokoši ženskega spola zatirane, zlorabljene in izkoriščane ne le na osnovi vrstne pripadnosti, temveč tudi biološkega spola. Industrija uporablja njihove reproduktivne značilnosti oziroma, če povemo drugače: nesenje jajc se kot ekvivalent človeškega menstrualnega cikla izrablja v proizvodne namene in namene posledičnega večanja dobička. Kapitalizem upravičuje izkoriščanje piščancev skozi popredmetenje »Drugih«, medtem ko se v jajčni industriji zagovarja zatiranje na osnovi spola z argumentom izjemnosti človeške rase in z njo »pravice« do uporabe živalskih teles in njihovih reproduktivnih sistemov. Prevladujoči binarni sistem zatiranja človek/nečlovek se v jajčni industriji (in širše v živinoreji) uporablja za doseganje kapitalističnih ciljev, saj se živali na idejni ravni iz subjektov spremenijo v objekte, kar vodi v temu ustrezno ravnanje z njimi.
Antropocentrizem uveljavlja organizacijo človeške družbe znotraj »hierarhije vrst«, v kateri so ljudje ustoličeni na vrhu, tako da »potrebe, želje, interesi in celo kaprice ljudi določajo, kakšne odnose bomo predvidoma imeli z nečloveškimi vrstami.« Hierarhična ureditev vrst je podstat normativne ideologije karnizma – sistema prepričanj, ki stoji v jasnem nasprotju z veganstvom. Karnizem temelji na biopolitičnem prepričanju, da so življenja nekaterih (živali) vredna manj od drugih, zato jih je treba v prid prevladi človeka (z družbo in industrijo) »izvzeti«. Po teoriji Michela Foucaulta gre za premik suverene oblasti s »pravico do ubijanja« oziroma »odvzemanja ali dopuščanja življenja« k biomoči, to je obliki oblasti, ki si prizadeva »regulirati življenje in vzvode oblasti ne le z namenom prisiliti življenje v obstoj, ampak mu tudi določiti trajanje in način obstajanja.« Nasprotno, trdim, da prav nekropolitična moč, zlasti v kontekstu živinoreje, oblikuje suverenost in biomoč, saj si prva jemlje pravico do stvarjenja in potiskanja življenj živali v določene bivanjske okvirje ter ob zmanjšanju njihove proizvodne zmogljivosti (dobičkonosnosti) do končanja njihovih življenj z zakolom.
Nekropolitična moč prežema celotno jajčno industrijo. Z življenji živali se sistematično razpolaga skozi uporabo implicitnega in eksplicitnega nasilja, katerega cilj je nadzorovati potek življenja še pred izvalitvijo. Kokoši v baterijski reji so na primer sistematično vzrejene in gensko spremenjene, da letno znesejo 300–360 jajc. To število močno izstopa v primerjavi s prednico domače kokoši, ki je znesla zgolj 15–30 jajc na leto. Toda kokoši predstavljajo le polovico piščančje populacije: njihove le nekaj dni stare vrstnike, ki so za industrijo »neuporabni« (neproduktivni), se po določitvi spola bodisi zmeče v stroj, ki jih dobesedno žive zmelje, bodisi usmrti s plinom. Izkoriščanje ženskih reproduktivnih organov vodi v kategorizacijo piščančkov moškega spola kot »odpadnih« predmetov, ki jih je treba odstraniti na najučinkovitejši način, in ne kot individualnih, avtonomnih subjektov z željo po življenju. Kokošim nesnicam, ki imajo to srečo, da jim je »dovoljeno« živeti, nato odstranijo del kljuna: grozljiv postopek, pri katerem se jim z vročim rezilom in brez anestetika ali analgetika odreže del kljunčka, ki je najobčutljivejši del njihove anatomije. Piščanci po omenjenem pohabljanju pogosto trpijo zaradi lakote in dehidracije, saj le stežka jedo in pijejo. Razlog za amputacijo dela kljuna je prenatrpanost baterijskih kletk, v katerih je strpanih od sedem do deset kokoši. Ker te nimajo prostora za gibanje in pogojev za naravno vedenje, kot so kopanje v pesku, lov in razprostiranje kril, se kokoši v bran svojega okrnjenega življenjskega prostora pogosto napadajo med seboj, kar v primeru neokrnjenega kljuna privede do poškodb. Namesto da bi jajčna industrija upoštevala »governmentalnost« pri urejanju in ohranjanju populacij kokoši »skozi vodenje politik in institucij upravljanja ter poslovanja, skozi zakonodajne vzvode« in živalim posledično prilagodila bivanjske pogoje, je pohabljanje kljuna naprtila naravnemu vedenju te živalske vrste. Kokoši so prisiljene živeti v utesnjujočih razmerah, kjer nimajo niti možnosti razpreti kril niti pretegniti nog in morajo 18 mesecev neprestano nesti jajca, vse dokler se njihova proizvodnja jajc ne začne zmanjševati, takrat jih namreč čaka smrt v klavnici pod nožem človeka. Ob prihodu v klavnico se s kokošmi ravna grozljivo nasilno: priklenejo jih za noge, obesijo z glavo navzdol, jih omamijo, nato pa jih poženejo skozi rezila, ki so zasnovana tako, da živali prerežejo grlo. Kratka življenja teh živali sovpadajo z definicijo »počasne smrti« avtorice Lauren Berlant: »Telesno izčrpavanje in propadanje […] te populacije zaznamuje njihovo izkušnjo in obstoj skozi zgodovino.«.
Naj na kratko ovržem še argumente velferistk_ov oziroma zagovornic_kov »proste reje« in »etičnih« jajc, ki trdijo, da opisani pogoji, ki sicer veljajo za standardne prakse, ne »odražajo celotne industrije«. Velferizem je ideologija zavzemanja za »etično« rabo živali v proizvodnji. Njen namen je odvrniti potrošnice_ke od resnega upora proti družbeni degradaciji živali, ki so vpletene in pogosto izkoriščane v živilski industriji. Velferizem zagovarja konzumiranje jajc, mlečnih in drugih proizvodov živali kot »etično«, saj uživanje teh skupin živil ni neposredno povezano s smrtjo/zakolom živali. Čeprav naj bi jajca iz »proste reje« kokošim zagotavljala ustrezen bivanjski prostor (in sicer površino enega lista A4 na kokoš), »prosta reja« ne zadosti drugim življenjskim potrebam živali. Piščančke tako še vedno žive zmeljejo, kokošim kljub vsemu odrežejo del kljuna in ne glede na to, ali gre za prosto, hlevsko ali baterijsko rejo, se po 18 mesecih zaradi upada števila znesenih jajc nobena kokoš ne izogne zakolu. Nazadnje prav sistemsko izkoriščanje reproduktivnih sistemov živali ustvarja in ohranja jajčno industrijo. »Boljši pogoji« za kokoši nesnice namreč ne spodkopavajo in ne presegajo strukturne zasnove industrije, ki temelji na izkoriščanju živalskih teles.
II. del: Preseganje karnističnih kletk
Kako lahko ljudje in neljudje presežemo nekropolitične strukture moči, ki krojijo karnistične norme? Lorde pravi, da je »medsebojna povezanost žensk pot do svobode, ki jazu omogoča biti, vendar ne z namenom biti uporabljen, temveč z namenom biti ustvarjalen.« Nadalje trdi, da je razlika med ženskami, in tu naj dodam, razlika med vrstami, tista, ki oblikuje novo obliko moči, in sicer s povezanostjo »razstaviti hišo gospodarja«. Catherine Kelaher je feministka, veganka in aktivistka za pravice živali ter ustanoviteljica in izvršna direktorica dobrodelne organizacije NSW Hen Rescue, ki se zavzema za osvoboditev vseh živali s poudarkom na kokoših v baterijski reji. Kelaher je tako kot jaz postala veganka zaradi svoje medsektorsko-feministične naravnanosti, krivice, ki so jih bile deležne živali zaradi izkoriščanja njihovih reproduktivnih organov, pa so jo spodbudile k ustanovitvi lastnega zatočišča za živali. Meni, da je veganstvo premagovanje karnistične norme, saj premočrtno nasprotuje nekropolitični in kapitalistični logiki, ki je botrovala več milijard dolarjev vredni živinorejski industriji, ki temelji na izkoriščanju živalskih teles.
Moje telo še vedno občasno hrepeni po okusu jajc. Pogrešam ga in hrepenim po družbeni toplini in udobju babičinih omlet, hrepenim po nedeljskem kosilu, po poširanem jajcu na kruhu. Skušnjava pride in gre, toda moje prepričanje ni omajano. Moja veganska etika temelji na soočenju s preživelimi iz jajčne industrije. Ko mi je Kelaher predstavila štiri nedavno osvobojene kokoši, sem pričakovala, da bodo te sprejele svoje novo življenje zunaj kletke, se posončile, razprle krila in se okopale v pesku, kot bi morala imeti možnost vsaka kokoš. Toda ko smo se približale_i kokošnjaku, sem v njih začutila le strah in grozo. V pričakovanju, da jih bomo neusmiljeno pometali v kletko za zakol, so se druga na drugo zgrnile v najbolj oddaljeni kot, kljuvale, kričale in se praskale, da bi se le izognile bližini ljudi. Bila sem presunjena nad popolno pobitostjo živali in nad ostanki njihovega trpljenja, ki ga še niso pozabile. Niso verjele in niso mogle verjeti, da jim ne bomo škodovali. Da so varne. Na te kokoši se spomnim vsakič, ko kje vidim škatlo jajc.
Ko sem nazadnje obiskala sedež reševalne službe za kokoši NSW, sva si s Kelaher delili kosilo. Najin piknik je obiskala najprijaznejša deklica v jati, Frida, ter kmalu pristopicljala do mize in nežno (vendar vztrajno) s kljunčkanjem v mojo skledo namignila, naj si z njo delim obrok. Uklonila sem se in ji prijazno ponudila svoje kosilo. Popapcala je vsa koruzna zrna in izdatno porcijo graha. Kljub odporu, ki ga nekateri čutijo do deljenja hrane z živalmi, ta majhna gesta potrjuje našo sposobnost istovetenja in občutek medvrstne povezanosti. V čem je razlika, če si delite posteljo z mačko ali če si s kokošjo delite obrok? V čem se pasji jezik razlikuje od piščančjega kljunčka? Prav takšna vprašanja me spodbujajo k uporu proti zakoreninjenemu zaničevanju naših živalskih sopotnikov; so temelj mojega veganstva in spomnijo me, da smo vsi, kot piše Donna Haraway, »naravakultura« (angl. natureculture). Naravakultura, ki si zasluži osvoboditev izpod karnističnega zatiranja.
Zaključek
»Živeti v skladu z etiko, pomeni biti feminist_ka, biti feminist_ka pa pomeni biti vegan_ka,« je sklep, do katerega sem prišla, ko sem se soočila z grozljivim izvajanjem nasilja nad »rejnimi« živalmi. Temelj medpresečnega feminizma je razumevanje vsega življenja, ne glede na raso, spol, sposobnosti in vrsto, kot enakovrednega, vključno s pravicami, ki so vredne zaščite. Veganska prehrana (in širše veganski način življenja) in aktivizem za pravice živali sta del delovanja, ki kljubuje nekropolitični, karnistični normi – ter zagotavljata sredstvo, s katerim je mogoče končno porušiti gospodarjevo hišo seksističnega, specističnega in ablističnega patriarhata.
Viri
Berlant, L. (2007). Slow Death (Sovereignty, Obesity, Lateral Agency). Critical Inquiry, 33(4), 754-780. doi:https://doi.org/10.1086/521568.
Busby, M. (2019). Charities call for end to greyhound racing after 1,000 deaths in a year. The Guardian. Retrieved from https://www.theguardian.com/sport/2019/jun/16/charities-call-for-end-to-greyhound-racing-after-1000-deaths-in-a-year.
Butler, J. (2004). Indefinite Detention. In Precarious Life (pp. 50-11). London: Verso.
Canavan, J. (2017). “Happy Cow” Welfarist Ideology and the Swedish “Milk Crisis”: A Crisis of Romanticized Oppression. In D. Nilbert (Ed.), Animal Oppression and Capitalism (Vol. 1, pp. 34-55). Santa Barbara: EBSCOhost.
Capps, A. (2013). Debeaking Video Shows Standard Practice on Free Range Egg Farms. Retrieved from https://freefromharm.org/animal-cruelty-investigation/debeaking-video-shows-standard-practice-on-free-range-egg-farms/.
Cudworth, E. (2008). ‘Most farmers prefer Blondes’: The Dynamics of Anthroparchy in Animals’ Becoming Meat. Journal for Critical Animal Studies, 1(1), 32-45.
Foucault, M. (n.d.). Society must be defended: lectures at the Collège de France, 1975-76. Society must be defended : lectures at the Collège de France, 1975-76. Retrieved from https://reason.kzoo.edu/anso/assets/foucault_society_must_be_defended__1_.pdf.
Haraway, D. (2003). The Companion Species Manifesto: Dogs, People, and Significant Otherness. Chicago: Prickly Paradigm Press.
Joy, M. (2010). Why We Love Dogs, Eat Pigs, and Wear Cows: An Introduction to Carnism. San Francisco: Conari Press.
Kelaher, C. (2020a) Casual Conversation With Catherine Kelaher on Feminism, Veganism and Animal Rights Activism/Interviewer: C. Lim.
Kelaher, C. (2020b). The Truth About Eggs – this is why I don’t buy free range eggs. Retrieved from https://www.henrescue.org/humane-eggs—the-truth.
Kim, C. J. (2015). Dangerous Crossings: Race, Species and Nature in a Multicultural Age. United Kingdom: Cambridge University Press.
Lim, C. (2020a). Frida’s Story: Rising from the Asphalt. Retrieved from https://www.henrescue.org/post/frida-s-story-rising-from-the-asphalt.
Lim, C. (2020b). What Saving a Chicken Can Tell Us About Feminism And Disability. Retrieved from Tenderly website: https://medium.com/tenderlymag/what-saving-a-chicken-can-tell-us-about-feminism-and-disability-ce8ac89d7310.
Lorde, A. (1984). The Master’s Tools Will Never Dismantle the Master’s House. In Sister Outsider (pp. 110-113). Berkeley: Crossing Press.
Mitra, N. (2013). Intimate Violence, Family, and Femininity: Women’s Narratives on Their Construction of Violence and Self. Violence Against Women, 19(10), 1282–1301. doi:https://doi.org/10.1177/1077801213506287.
Nibert, D. (2003). Humans and Other Animals: Sociology’s Moral and Intellectual Challenge. International Journal of Sociology and Social Policy, 23(3), 5-25.
Puar, J. (2015). Inhumanist Occupation: Palestine and the “Right to Maim”. GLQ; A Journal of Lesbian and Gay Studies, 21(2), 218-221.
Shredding day-old chicks: how Australia’s egg industry works. (2016). Retrieved from https://www.abc.net.au/triplej/programs/hack/chickens/7645698.
Statistics, A. B. o. (2019, April 30, 2019). Value of Agricultural Commodities Produced, Australia, 2017-18. Retrieved from https://www.abs.gov.au/AUSSTATS/abs@.nsf/mf/7503.0.
Stayner, G. (2012). Secret footage shows race horses being shot. ABC News. Retrieved from https://www.abc.net.au/news/2012-11-14/racing-industry-accused-of-breeding-too-many-horses/4372158.
prevod: Nataša Pucelj
Charlotte Lim
Charlotte prihaja iz Sydneyja. Je zagrizena veganka, intersekcionalna feministka, ki jo je strast, da bi dosegle_i enakopravnost za vse vodila do diplome iz študij spola na Univerzi v Sydneyju (Avstralija). Veganka je od leta 2019, ko je na 6. konferenci evropske zveze za kritične animalistične študije (EACAS) predstavila svojo raziskavo, ki jo je razvila na Univerzi v Lundu (Švedska) in v kateri se je ukvarjala z vprašanjem bio-ekonomije ter velferizma v modi pri čemer se je osredotočila na uporabo in zlorabo ptic izkoriščanih v industriji puha in perja. Zanimajo jo raziskovanje intersekcionalne feministične teorije, pravice fizično oviranih, vprašanje rasizma ter kritične animalistične študije. Charlotte se trenutno ukvarja s pravno politiko in si prizadeva k izboljšanju možnosti pravne zaščite v Avstraliji. Prosti čas preživlja s svojimi rastlinami, ob pitju čaja in branju. Njena najljubša žival je coturnix oz. japonska prepelica.