Spopadanje z lastno vpletenostjo v nasilje
ZA VERZIJO INTERVJUJA V ANGLEŠČINI PRITISNITE TU
Intervjuvala sem dr. Emelio Quinn, docentko za svetovne književnosti in okoljsko humanistiko na Univerzi v Amsterdamu. Njeno delo vzpostavlja področje veganske teorije in presečišč te z animalističnimi študijami, kvir teorijo in postkolonialnimi študijami. Je avtorica knjige Reading Veganism: The Monstrous Vegan, 1818 to Present (Oxford University Press, 2021) in sourednica knjige Thinking Veganism in Literature and Culture: Towards a Vegan Theory (Palgrave Macmillan, 2018). Pogovarjali sva se o veganskih študijah, o »pošastni_em veganki_u« v literaturi, veganstvu in campu kot političnem sredstvu ter o tem, kako nam lahko humor v širšem smislu pomaga pri doseganju ciljev na področju pravic živali.
Anja Radaljac: Kdaj ste se prvič srečali z gibanjem za osvoboditev živali in kako so vaše predhodne izkušnje s političnimi gibanji vplivale na vaš pristop k pravicam živali?
Emelia Quinn: Vegetarijanka sem od rojstva, zato sem se z etičnimi zahtevami proti uživanju mesa prvič srečala že v obdobju odraščanja. Čeprav moja mati ni bila aktivno vključena v gibanje za osvoboditev živali, je bila vegetarijanstvu globoko osebno predana. Zato si je prizadevala, da bi mene in sestro vzgojila v vegetarijanki.
Vegetarijanka sem bila vse do svojega dvajsetega leta. Takrat sem na Facebooku naletela na objavo o mletju živih piščančkov, ki je sicer rutinsko delo jajčne industrije, in postala veganka. Ob nadaljnjem raziskovanju sem ugotovila, da prakse, ki se uporabljajo v jajčni in mlečni industriji, niso v skladu z mojimi etičnimi vegetarijanskimi zavezami. Nerodno mi je bilo, da sem za spoznanje teh dejstev potrebovala toliko časa, in skrbelo me je, da me je zavezanost vegetarijanstvu preusmerila od nadaljnjega raziskovanja in proučevanja resnic o industrijskem kmetijstvu. Zaradi tega spoznanja sem v svojem pristopu k osvoboditvi živali postala vse dejavnejša in začela razmišljati o tem, kako bi lahko moje veganstvo vplivalo na moje akademsko delo in kaj lahko pridobimo z razmišljanjem o veganstvu znotraj akademskega okolja.
Te formativne izkušnje so botrovale moji začetni vpletenosti v osvoboditev živali bolj kot katero koli drugo politično gibanje. Kljub temu sem, glede na svojo skromno dejavnost v aktivističnih krogih, zadržana do trditve, da sem na kakršen koli neposreden način vključena v gibanje za osvoboditev živali. Moja zavezanost osvoboditvi živali se namesto tega izraža skozi akademsko delo v upanju, da je tudi teorija oblika aktivizma.
AR: Na dogodku Veganstvo in večvrstna pravičnost v organizaciji Global Conversations Towards Queer Social Justice ste govorili o estetiki campa kot politični drži in obliki upora v kvir skupnosti. Lahko našim bralkam_cem poveste nekaj več o tem, kaj je estetika campa, kako je povezana s kvir skupnostjo in gibanjem ter kako jo je mogoče razumeti kot politično sredstvo?
EQ: Najodmevnejši poskus opredelitve campa je članek Susan Sontag Zapiski o campu iz leta 1964. Avtorica v njem opisuje camp kot »ljubezen do nenaravnega; do umetelnosti in pretiravanja« (275). Po Susan Sontag camp zavrača videnje vsebine onkraj njene pojavnosti in si prizadeva, da bi resno spremenil v lahkotno. Z zavračanjem resnega obravnavanja stvari predstavlja estetski objektiv, ki uživa v stilizaciji in ekstravaganci ter izraža naklonjenost »stvarem, ki so to, kar niso« (279). Čeprav je delo Susan Sontag pomemben temelj na področju opredelitve campa, je bilo kritizirano na več različnih načinov. Ena od najvidnejših kritik se osredotoča na avtoričino depolitizacijo campa, rekoč, da je »samoumevno, da je senzibilnost campa odtujena, depolitizirana ali vsaj apolitična« (277).
Camp, ki izhaja iz kvir skupnosti, je bil skozi zgodovino uporabljen kot sredstvo za njeno izgradnjo. Sodobni raziskovalci se znova vračajo k političnim možnostim campa, pri čemer se gradnja kvir skupnosti skozi camp obravnava kot strategija upora. Ann Pellegrini meni, da pri campu ne gre za apolitični hedonizem, temveč za ponovno zamišljanje sveta, ki kaže na družbeno delovanje kvira. Camp lahko s ponovno prilastitvijo škodljivih kvir stereotipov ponudi kritiko zatiralske družbene resničnosti. Drag predstave so nazoren prikaz delovanja campa. Drag vključuje ekscesnost in stiliziranost ter naklonjenost umetelnosti, obenem pa kritizira in uničuje heteronormativne spolne norme ter opozarja na performativne razsežnosti spola.
AR: V svojem članku Notes on Vegan Camp raziskujete estetiko campa v veganskem gibanju. Kako ste naleteli na to temo in zakaj vas je pritegnila?
EQ: Moj članek Notes on Vegan Camp je nastal na osnovi povabila, da v okviru simpozija spregovorim o razstavi Turner and the Whale, ki je bila na ogled v britanskem muzeju Hull Maritime Museum (2017–2018). Povabil me je moj nekdanji profesor, ki je želel, da na dogodku prispevam vegansko teoretsko perspektivo. Prosili so me, naj oblikujem stališče na osnovi lastnoročno izbranega predmeta iz zbirke, ki jo sestavljajo slike in artefakti, povezani s kitolovsko dejavnostjo v 19. stoletju. Sprva sem imela pri tem velike težave. Prvič zato, ker sem se počutila negotovo v zvezi s svojo sposobnostjo umetnostnozgodovinske interpretacije, in drugič, ker sem se bala, da o takšnih predmetih z veganskega vidika ne bom imela kaj dosti povedati. Kaj bi namreč lahko naredila drugega, kot izpostavila grozovitost kitolova in obsodila izbrani predmet kot ostanek grozodejstva? Zdelo se mi je, da bi bil takšen odziv dokaj neizviren: povedala bi namreč le nekaj, kar bi sicer pričakovali od veganske_ga komentatorke_ja. Toda to se je spremenilo, ko sem v zbirki z naslovom »Jolly Sailor« naletela na primerek gravure s tehniko scrimshaw.
Scrimshaw se nanaša na graviranje kitovih kosti ali zob, priljubljene prostočasne dejavnosti na kitolovkah v 19. stoletju. V pomorskem muzeju Hull Maritime Museum je bilo na ogled veliko tovrstnih primerkov, od patriotskih portretov do kitolovskih prizorov. Med vsemi je zaradi svoje neustavljivo kičaste estetike najbolj izstopal »Jolly Sailor«. V članku Notes on Vegan Camp opisujem, »kako [The Jolly Sailor] stoji z dvignjenimi nogami v zmagoslavni drži in v zraku maha s slamnikom na krovu pete vojaške ladje Cornelia, katere ime je ponosno izvezeno na njegovi srajci. Njegova telesna drža hkrati namiguje na upor proti žrtvovanju/križanju samega sebe in izraža njegovo bahanje; obdajajo ga pretirani izrazi imperialističnih ambicij: beli prapor Kraljeve mornarice, ki ga postavlja na krovu ladje, in top, ki je viden med njegovimi nogami, kar govori o razkazovanju vojaške moči in možatosti« (920).
Pri tem delu je bilo torej najbolj pomenljivo, da ga nisem mogla takoj obsoditi ali žalovati za pobitim kitom, ki je »prispeval« zob. Namesto tega sem namreč ugotovila, da je delo vzbudilo estetski užitek. Ta priložnost me je spodbudila k natančnejšemu razmisleku o tem, kaj točno vključuje veganski estetski odziv. Prevladujoče razmišljanje o veganski estetiki predstavlja citat, ki ga pogosto navaja PETA: »Če bi imele klavnice steklene stene, bi bili vsi vegetarijanci.«. Ta miselnost temelji na pomembnosti izpostavljenosti nasilju nad živalmi in pričevanja temu nasilju.
Toda želela sem vprašati, kaj naj bi storile_i v primerih, ko se naši estetski odzivi ne ujemajo z našo vegansko etiko. Kako lahko kritično razmišljamo o veganskih užitkih?
Užitek, ki ga zbujajo gravure »Jolly Sailor«, sem poskusila teoretizirati skozi perspektivo veganskega campa. Predlagala sem, da omenjena gravura predstavlja satirični komentar moške imperialistične ambicije. Resnično se je zdelo, da je v prid negotovi moškosti 19. stoletja še najzgovornejše dejstvo, da celo ubit morski kit ni zadosten prikaz človeškega zmagoslavja. Zaradi camp narave dela sem pomislila tudi na homoerotičnost kitolovke v romanu Moby-Dick avtorja Hermana Melvilla in razmišljala o možnih povezavah med kvirom in veganskim campom. Nazadnje mi je perspektiva veganskega campa omogočila rehabilitacijo lastnega veganskega užitka v funkciji satirične kritike človeške izjemnosti in v kateri je obupno prizadevanje človeka za prevlado nad nečloveškimi živalmi podvrženo farsi.
AR: Lahko primerjate funkcijo campa v kviru in veganskem gibanju? Katere so lahko točke preobrata, ki jih camp lahko ponudi veganstvu?
EQ: V kvir gibanjih je camp pogosto strategija preživetja gejev. Predstavlja popravljalni način gledanja, ki, kot trdi Eve Kosofsky Sedgwick, ponazarja »številne načine, skozi katere posameznice_ki in skupnosti uspešno pridobivajo sredstva za lastno preživetje iz kulturnih objektov, celo tiste kulture, ki se je pogosto zaprisegla k njihovemu vzdrževanju« (150–151). Veganski camp si podobno prizadeva črpati užitek iz predmetov, ki bi sicer lahko prizadeli veganke_e; predmetov, ki predstavljajo travmatično srečanje z resničnostjo množičnega nasilja nad nečloveškimi živalmi, ki smo ga veganke_i kot posameznice_ki nezmožni zaustaviti. Zato veganski camp razumem kot strategijo preživetja posameznih vegank_ov, saj jim vpričo neizprosne groze služi kot sredstvo za lajšanje bolečine in vzbujanje skupnostne pripadnosti.
Toda kot omenjate v naslednjem vprašanju, je ključna razlika v tem, da je kvir estetika campa, ki jo zahteva kvir skupnost za kvir skupnost. V primerjavi s slednjo estetiko veganskega campa uveljavljajo posamezne_i veganke_i in zdi se, da je bolj usmerjena v politiko človeške identitete in kategorijo veganske izkušnje kot v nečloveške živali, katerih trpljenje je v jedru odziva veganskega campa. Tukaj obstaja velika nevarnost, da se razvrednotijo življenja živali, ki so v veganskem campu prikazana z namenom vzbujanja užitka. To obravnavam v nadaljevanju.
AR: Ali bi lahko v veganskem campu prišlo do kakšnih etičnih dilem, kot je bila na primer obleka iz mesa, ki jo je nosila Lady Gaga? In na primer kadar camp spreminja bolečino v užitek oziroma si jo ponovno privzame; v primeru kvir gibanja gre za bolečino samih kvir oseb, v primeru veganskega gibanja pa se v užitek pretvarja trpljenje nečloveških živali … ?
EQ: Ena izmed najpomembnejših stvari, ki jih omenjam v svojem članku o veganskem campu, je neločljiva povezanost campa z osebno vpletenostjo. S tem, ko se smejimo predmetom, kot je mesena obleka Lady Gaga, oz. v njih uživamo, smo na nek način v dejanje vpletene_i. Pri delu Carol J. Adams bi bilo pomembno pomisliti na kravo/krave, zaklano/-e za izdelavo omenjenega oblačila. Če tega ne storimo oziroma se pri interpretaciji veganskega campa osredotočimo zgolj na pojavnost obleke, postanemo soudeleženi_e pri objektivizaciji telesa nečloveške živali. Veganski camp pripoznava, da poklon mrtvim živalim ni edini način veganskega odziva. Perspektiva veganskega campa obleko razume kot satiro za človeško izjemnost in zlasti kot satiro heteronormativnih idej o mesu in ženski spolnosti ter ponudi način, kako takšen predmet izrabiti v veganski namen. Kot ugotavljam v članku: »Osredotočenost na pojavnost zavrača simbolne vrednosti, ki sebstvo enačijo s humanistično kartezijansko subjektiviteto. V prepoznavanju in vračanju odsotne referenčne živali se površina mesa ne vrne na preddiskurzivno raven, temveč postane vidna kot površinski prikaz diskurzivno konstruirane narave naših želja in identitet. Priznavanje zabavnosti in muhavosti tega spoznanja je ena izmed razpoložljivih veganskih strategij za soočanje s svetom« (»Vegan Camp«, 923).
Uprizarjanje lastne vpletenosti v nasilje omogoča vpogled v veganstvo kot identiteto, ki se mora nenehno spopadati z lastnimi neuspehi in nezadostnostjo, kar je v nasprotju s prevladujočimi stereotipi o vegankah_ih kot moralizatorkah_jih. Kot sem zapisala v članku, v katerem analiziram rezbarije Grinlinga Gibbonsa skozi prizmo veganskega campa: »Čeprav se zdi, da veganski camp nudi veganskemu subjektu, ki ga sicer preganjajo paralizirajoče podobe nasilja, obliko tolažbe v obliki reapropriacije veselja in užitka, zavrača tolažilno odrešitev. To doseže z aktivnim izvajanjem in s tem priznavanjem vpletenosti v nasilje ter tudi s kvir izključenostjo, ki preganja camp kot kategorija izkušnje.« (»Attendance«, 392).
AR: Vegansko gibanje je zelo resno … toliko bolečine in trpljenja, ki se zdita brez konca. Ali v veganskem gibanju poleg campa obstajajo še kakšni drugi načini za umeščanje humorja? Morda kaj v smislu stripov Vegan Sidekick?
Menim, da je uporaba humorja v veganskem gibanju vse bolj priljubljena. Mokumentarec Carnage Simona Amstella iz leta 2017 je še posebej nazoren prikaz moči humorja v veganskem gibanju. Tudi satirični prikaz vegank_ov v filmu Okja, nominiranem za zlato palmo leta 2017, sicer z eksplicitnim veganskim sporočilom, kaže na vse večjo pripravljenost vegank_ov, da se nasmejijo na svoj račun ter izvajajo nedoumljiva in protislovna dejanja veganske drže.
V prihajajočem zborniku Edinburgh Companion to Vegan Literary Studies, ki sem ga urejala skupaj z Lauro Wright, je Nicole Seymour prispevala odlično poglavje o veganstvu in satiri. Seymour v svojem delu odlično analizira stripe Vegan Sidekick in njihov vpliv ter ponuja pregled različnih načinov uporabe satire v veganskih in protiveganskih medijih.
Rast trga nadomestkov mesa vidim širše kot še en vir užitka in humorja v veganskem gibanju. Zdi se, da vse bolj absurdni izdelki, ki realistično posnemajo meso, kot trdim v članku o veganskem campu, ponujajo razgradnjo mesnih naložb mesojedih in vegankam_om zagotovijo karnevaleskni prostor subverzije mesojedih kultur.
AR: Poleg campa raziskujete tudi veganstvo v anglofonski literaturi od leta 1818 do danes; izdali ste knjigo Reading Veganism: The Monstrous Vegan, 1818 to Present. Kdo je naslovni_a »pošastni_a vegan_ka«? Kako se je ta lik razvijal v literaturi?
EQ: »Pošastni_a vegan_ka« iz naslova predstavlja literarno figuro, za katero sem ugotovila, da se v zadnjih 200 letih anglofonske književnosti pojavlja v več oblikah. V članku najprej navedem prvotni izvor literarne figure kot vegetarijanske pošasti v romanu Mary Shelley Frankenstein iz leta 1818, nato pa pokažem, kako se je ta lik skozi literarno zgodovino spreminjal in dopolnjeval. Pošastni veganski literarni liki opozarjajo na tesnobo in napetosti, ki jih povzročajo poskusi vpisovanja že obstoječega diskurzivnega veganskega kodeksa v fizično telo, in s tem na vprašanja, kaj pomeni brati in pisati veganstvo.
Trdim, da lahko pošastno_ega veganko_a prepoznamo v povezavi s štirimi ključnimi literarnimi tropi. Prvič, ne jedo živali, kar pri tistih, ki jih srečajo, vzbuja navidezno nerazložljivo tesnobo. Drugič, so hibridni sestavi delov ljudi in neljudi, ki zamajajo meje med vrstami. Tretjič, rojene_i so zunaj sistema heteroseksualne reprodukcije in so produkt moškega stvarjenja. In nazadnje, pošastne_i vegani_ke so tesno povezane_i s pisanjem in literarnim ustvarjanjem. Naštete lastnosti tvorijo shemo za prepoznavanje iteracij tega lika v literarnem kanonu.
Knjiga je razdeljena na dva dela. V prvem delu začrtam literarno zgodovino pošastnega vegana in smer, v kateri se ta spreminja; od lika, ki Shelley služi kot sredstvo prikaza romantičnih idealov vegetarijanskega raja ob nastanku človeka in pred njegovim padcem, do figure, ki se pojavlja v sodobni fikciji Margaret Atwood kot manifestacija pošastnih rezultatov veganstva: v telesa vpisanega patriarhalnega diskurza, ki poskuša zanikati posameznikovo delovanje. Tukaj pošastni_a vegan_ka ostaja stalen vir tesnobe, vendar se hkrati spreminja v lik, ki projicira lažno nedolžnost. Zdi se, da nas ta smer navdaja z občutkom brezperspektivnosti.
V drugem delu knjige pa raziskujem dve sodobni upodobitvi pošastne_ga veganke_a, in sicer v delih J. M. Coetzeeja in Alana Hollinghursta. V teh poglavjih pojasnim, da se ta sodobna romanopisca s to figuro ukvarjata z namenom raziskovanja produktivnih možnosti, ki jih je mogoče najti z izvajanjem pošastnega veganstva kot začasnega sredstva za pobeg pred strašljivim znanjem (pri Coetzeeju) in kot sredstvo veganske camp igre (pri Hollinghurstu).
AR: Roman Frankenstein je za animalistične študije eno od najpomembnejših literarnih del. Kaj je razlog za to? Kakšna je »veganska pošast« v Frankensteinu? Katere dihotomije v odnosu biti človek in v človekovem odnosu do drugih živali so prikazane v Frankensteinu?
EQ: Pomen Frankensteina za literarne animalistične študije se začne s temeljno analizo romana v besedilu Carol J. Adams The Sexual Politics of Meat iz leta 1990. V njem Adams vzpostavi vegetarijanstvo, ki je bistvo pripovedi Mary Shelley, in avtorico kontekstualizira v odnosu do radikalnih vegetarijanskih krogov, v katere je bila vključena. Adams s svojo analizo ne dokazuje samo pomena vegetarijanstva v Frankensteinu, ampak pokaže tudi, da pretekle literarne analize niso prepoznale konteksta vegetarijanstva, zlasti v povezavi s feminističnimi zavezami. Adams meni, da je za razumevanje feministične politike Mary Shelley bistveno priznanje kontekstov vegetarijanstva, ki so vplivali nanjo med nastajanjem Frankensteina.
»Veganska pošast« v romanu Frankenstein je bitje, ki ga glavni junak romana, Victor Frankenstein, sestavi iz delov, ki jih je naropal v ognjišču in klavnici. Čeprav je bitje v popularni kulturi pogosto prikazano kot izključno pošasten lik, to ni v skladu s simpatičnim prvoosebnim opisom njegovega življenja, ki ga najdemo v jedru romana. Del njegove simpatične podobe se kaže v njegovem vegetarijanstvu. Po begu iz laboratorija Victorja Frankensteina se bitje preživlja z orehi, želodom, koreninami, sirom in kruhom. Svojo v osnovi miroljubno in dobrohotno naravo utemeljuje z naslednjimi besedami: »Ne uničujem jagnjet in kozličkov, da bi si tešil apetit; kot hrana mi zadostujejo želod in jagode.« (120). Ta prehrana z želodom in jagodami pošast povezuje z rajskim svetom pred padcem človeka in namiguje na tedaj priljubljeno idejo o zlati dobi vegetarijanstva v obdobju pred izgonom iz raja. Victorja prosi, naj mu naredi družico, in sanja o skupnem izgnanstvu v Južni Ameriki, kjer bo »sonce sijalo na naju kot na ljudi in ki bo zorilo najino hrano« (120).
To obujanje sveta pred pojavom ognja se navezuje na prometejske metafore, ki jih najdemo v celotnem romanu (omeniti velja tudi, da je Shelley roman podnaslovila Frankenstein: A Modern Prometheus). Prometejev mit je grški mit, v katerem je Prometej bogovom ukradel ogenj in ga podaril človeštvu. Za Percyja Shelleyja, Maryjinega moža in slavnega pesnika, je dar ognja človeštvu glavni vzrok za njegov padec v nemilost. V obsežnih opombah k svoji zgodnji radikalni pesmi »Kraljica Mab« za Percyja ogenj naznanja začetek prehranjevanja z mesom, saj je z njegovo uporabo meso postalo okusno za ljudi. Citiram Percyja: »Prometej (ki predstavlja človeško raso) je v svoji naravi naredil veliko spremembo z uporabo ognja v kulinarične namene; izumil je sredstvo, s katerim se je zaščitil pred lastnim gnusom nad klavniškimi ostanki.« (108). Percy v nadaljevanju trdi, da je takšna uporaba ognja temeljni vzrok zla na svetu, ter predlaga zavrnitev mesa in alkohola kot rešitev za različne pojave: bolezni, kriminala, duševnih in telesnih motenj, nemoralnosti trgovanja in požrešnosti komercialnega monopola, želje po tiraniji, razredne neenakosti, netrajnostne rabe tal, zavržene hrane in nacionalne varnosti ter številnih drugih družbenih bolezni. Ob upoštevanju tega konteksta torej vizija prihodnosti brez ognja, kjer jagode zorijo na soncu, označuje ciklično vrnitev v predprometejski vegetarijanski raj in vpisuje vegetarijanstvo v telo kot izvorno telesno stanje človeštva.
AR: Kaj nam lahko literatura pove o veganski identiteti in družbenem pogledu na to identiteto? Kako razumete veganstvo kot identiteto in na kakšne načine bi jo bilo treba razviti in razumeti onkraj tega, kar vidimo v prevladujoči kulturi? Katere so nekatere njegove nedoslednosti in zapletenosti?
EQ: Čeprav se veganstvo pogosto privzema iz različnih razlogov, med drugim iz etičnih, okoljskih, zdravstvenih in ekonomskih, je moja opredelitev veganstva utemeljena na kombinaciji prepričanj in dejanj, ki si prizadevajo za ukinitev izkoriščevalske rabe nečloveških živali v človekovo korist. Priznavanje trpljenja nečloveških živali je zame osrednjega pomena za opredelitev veganske prakse, njegov konec pa tvori srž utopične želje, ki prakso podpira. Pri takšnem razumevanju veganstva ne gre samo za to, kaj damo v usta, ampak tudi za globoko izkušnjo etičnega stališča in pristopa do sveta.
The Vegan Society v Združenem kraljestvu ponuja naslednjo definicijo veganstva, ki je bila oblikovana leta 1979 ob registraciji društva kot dobrodelne organizacije ter je prav tako uporabna za razumevanje omenjenega pogojevanja med neuspehom in utopičnostjo: »filozofija in način življenja, ki, v kolikor je mogoče in izvedljivo, stremi k izključevanju vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, oblačila ali katerikoli drugi namen, hkrati pa promovira razvoj in uporabo »brez-živalskih« (oziroma »animal-free«) alternativ v dobro ljudi, živali in okolja. V okviru prehrane pomeni izključitev vseh proizvodov, ki se jih v celoti ali delno pridobiva od živali.«. Čeprav so »prehranski pogoji« veganstva nedvoumni: »izključitev vseh proizvodov, ki se jih v celoti ali delno pridobiva od živali«, ta opredelitev veganstvo uokvirja kot »filozofijo in način življenja« s pomišljajem »v kolikor je to mogoče in izvedljivo«. Čeprav ta opredelitev veganstva stremi k odpravi izkoriščanja, jo bremenijo njena neizvedljivo vključujoča prizadevanja, ki so odvisna od priznanja nečesa niti mogočega niti izvedljivega.
Veganstvo vidim kot koristno politično in družbeno oznako. Vendar pa ne verjamem nujno, da bi ga morali obravnavati kot nespremenljiv ali statičen koncept, ki ga je mogoče konkretno opredeliti. Aktivno prepoznavanje protislovij in nedoslednosti, ki so sestavni del veganske prakse, zaradi naše nezmožnosti, da bi prakticirale_i veganstvo na resnično vseh vidikih svojega življenja, vodi k razumevanju vpletenosti in odgovornosti veganstva v prevladujočih zatiralskih sistemih. To je v nasprotju s številnimi razširjenimi predstavami o veganstvu, ki so povezane z moraliziranjem ali fašističnim prizadevanjem za purizem. Takšno razumevanje je tudi v nasprotju s pogostim povezovanjem veganstva in naivne oziroma sentimentalne ljubezni do nečloveških živali ter subjektivitete belskega srednjega razreda. Omenjeno povezovanje postavlja veganstvo ob bok belskim privilegijem, tukaj gre za skrb za nečloveške živali na račun skrbi za sistemsko zatiranje, s katerim se soočajo družbeno razlaščene osebe. V nasprotju s tem me zanimajo načini delovanja veganstva kot utopičnega prizadevanja, ki se mora naučiti spoprijemanja s svojo pogosto neizogibno vpletenostjo v prezira vrednih sistemih.
Menim, da veganske literarne študije omogočajo način branja, ki naslavlja številna protislovja in neuspehe prakticiranja veganskega načina življenja, ki jih utelešajo veganske_i bralke_ci in znanstvenice_ki, naslavlja pa tudi utopične vzgibe in težnje, ki ga ohranjajo. V moji teoretizaciji veganskih bralnih praks torej ni nujno, da knjige vsebujejo veganske like, da bi jih lahko brali na veganski način. Veganskim literarnim študijam se ni treba ukvarjati le z veganskimi vprašanji ali proveganskimi besedili. V svojem delu tako uporabljam vegansko teoretično optiko pri obravnavi besedil, ki so, vsaj navidezno, dejavno sovražna do veganstva kot identitete in načina življenja.
AR: Kaj je veganska teorija, kako razume svet in družbenopolitične odnose ter kako lahko veganskemu gibanju pomaga pri doseganju postavljenih ciljev?
EQ: Veganska teorija predstavlja širok in interdisciplinaren poskus resnega razmišljanja o veganstvu kot pristopu k svetu. V mojem pojmovanju veganske teorije, kot je opisano zgoraj, je veganstvo iztočnica za razmišljanje o usvojitvi polarnih nasprotij nezadostnosti in utopičnosti. Je način spoprijemanja s kompleksnostjo in težavami, hkrati pa ostaja zavezano etičnemu ravnanju z nečloveškimi živalmi.
Menim, da je takšna teoretična obravnava veganstva nujna za prekinitev prevladujoče zmotne predstave o veganstvu kot gibanju, ki si prizadeva za purizem in popolnost. Takšne predstave običajno povezujejo veganstvo s pravičniškim moraliziranjem, to pa lahko odvrne morebitne veganstvu naklonjene osebe in hkrati škoduje samemu veganstvu. Veganstva ne smemo zamenjati za potrošniški trend ali vrsto strogih prepovedi, ampak ga razumeti kot dejavno sodelovanje v nenehnih zagatah etičnega načina življenja. Nazadnje menim, da nam takšno premišljeno pojmovanje veganstva omogoča, da privzamemo bolj pošastno vegansko identiteto, ki nam omogoča, da si priznamo lastno vpletenost v nasilje in se spopademo z njo.
prevod: Nataša Pucelj
Navajana dela
- Adams, Carol J. The Sexual Politics of Meat: A Feminist Vegetarian Critical Theory. Bloomsbury Academic, 2015.
- Pellegrini, Ann. “After Sontag: Future Notes on Camp.” A Companion to Lesbian, Gay, Bisexual, Transgender, and Queer Studies, edited by George E. Haggerty and Molly McGarry. Wiley Blackwell, 2007, str. 168-193.
- Quinn, Emelia. Reading Veganism: The Monstrous Vegan, 1818 to Present. Oxford UP, 2021
- —. “Notes on Vegan Camp.” PMLA, letn. 135, št. 5, str. 914-30.
- —. “Vegan Attendance: Reading Gibbons’s Animals.” The Sculpture Journal, letn. 29, št. 3, 2020, str. 378-393.
- Sedgwick, Eve Kosofsky. “Paranoid Reading and Reparative Reading, or, You’re So Paranoid, You Probably Think This Essay Is About You.” Touching Feeling: Affect, Pedagogy, Performativity, edited by Adam Frank. Duke UP, 2003, str. 123-152.
- Shelley, Mary. Frankenstein, or The Modern Prometheus. The 1818 Text. Oxford UP, 2008.
- Sontag, Susan. “Notes on Camp.” ‘Against Interpretation’ and Other Essays. Penguin Classics, 2009, str. 275-292.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.