Spoštovanje živali – pomenljiv pojem ali prazne besede? (drugi del)

Do prvega dela članka lahko dostopate s klikom na to povezavo.

4. Spoštovanje živali

Oglejmo si pobližje, kako je v različnih kontekstih uporabljen koncept spoštovanja živali. Opredelili smo vsaj štiri različne rabe tega pojma.

4.1 Spoštovanje živali ne glede na neposredno škodovanje

Po mnenju nekaterih so določene prakse preprosto nezdružljive s spoštovanjem živali, ne glede na to, ali te prakse živalim dejansko neposredno škodujejo ali ne. Razmislite o naslednjih scenarijih: (1) Podjetje s hrano za pse plačuje lastnikom psov, da na slednje naslikajo logotip ali slogan podjetja. Barva ni strupena ali drugače škodljiva psom, ki jih poslikava ne moti. (2) Lovci pozirajo z divjimi prašiči, ki so jih pravkar ubili, z njihovimi trupli pozirajo v kvaziromantičnih položajih z namenom pridobiti domnevno smešne fotografije. Divji prašiči so mrtvi, zato jim ni več mogoče škodovati.

Dejanja v obeh scenarijih imajo neposreden učinek na živali, vendar jim jasno ne škodujejo, saj jim ni treba prenašati kakršnegakoli fizičnega, čustvenega ali psihološkega trpljenja. Kljub temu bi marsikdo pomislil, da sta oba primera vedenja nespoštljiva do živali. Zakaj? Morda zaradi mnenja, da je neka oblika živalske narave ali dostojanstva, ki zahteva to spoštovanje.¹ Morda gre za nasprotovanje neprimerni instrumentalizaciji živali, skozi katero so te obravnavane kot objekti človeške manipulacije in zabave namesto kot subjekti z lastno vrednostjo, bistvom ali z naravnim namenom. Vse našteto sovpada z RR, in sicer s spoštovanjem ali občudovanjem živali kot takih ali njihove funkcije. Morda pa gre za zavzemanje bolj pedagoškega stališča in skrb glede morebitnih posledic za druge živali in soljudi. Osebe, ki kažejo pomanjkanje tovrstnega spoštovanja do živali, bodo slednje namreč verjetneje zlorabljale tudi na druge načine, ki so neposredno škodljivi bodisi živalim bodisi soljudem. To ne samo da lahko vpliva na njihov odnos in vedenje do živali, ampak tudi splošneje, na razvoj njihovega značaja, z neželenimi posledicami za medosebne odnose.² Čeprav se tovrstna nagnjenja k omenjenim dejanjem vpletenih posameznic_kov ne izrazijo, lahko z dejanji samimi dajejo slab zgled drugim in s tem prispevajo k razširjenosti problematičnih družbenih stališč in vedenj.

Čeprav številne_i menijo, da so tovrstne interakcije nespoštljive do živali, iz tega nujno ne sledi, da tudi nasprotujejo uporabi, ubijanju in konzumiranju živali na načine, ki se jim zdijo spoštljivi. Tudi tiste_i, ki nasprotujejo vsakršnemu poskusu, da bi svoje pse spremenile_i v oglasni pano, bi jih morda v zameno za osvojeno nagrado z veseljem peljale_i na pasjo razstavo. Tudi tu gre do neke mere za instrumentalizacijo, vendar se zdi, da je ta v skladu z mnenjem lastnic_kov o tem, kaj je dovoljeno legitimno početje z živalmi. Tudi zgrožene_i nad nedostojnimi fotografijami z živalskimi trupli lahko podpirajo ubijanje živali za hrano. Čeprav je uboj drugega bitja za lastne namene dejansko najočitnejša oblika instrumentalizacije, so mnenja, da to ni v nasprotju s konceptom spoštovanja, niti se jim ne zdi, da bi šlo pri uboju za kršitev dostojanstva živali ali njenega naravnega namena. Tu spoštovanje torej ni uporabljeno v smislu upoštevanja interesov prizadetih (RC).

Povsem drugačna slika se pokaže ob upoštevanju vidika živali, ki jih ta dejanja prizadenejo. Človeška ocena o tem, kaj je spoštljiva uporaba živali, ima komaj kakšno zvezo z izkušnjo teh živali. Pri spoštovanju oseb gre za zaščito teh glede na njihove ranljivosti, ki izhajajo iz njihovih s sebstvom povezanih zmožnosti. V naštetih primerih pa spoštovanje dopušča resne kršitve interesov živali in jih hkrati zaščiti v pogledih, od katerih dejansko nimajo subjektivne koristi ali za katere jim ni mar. Z vidika živali sta smiselna le dva vidika spoštovanja, saj jih pomagata zaščititi pred dejanskim škodovanjem: z odnosnega vidika je to ustrezno izobraževanje, z vedenjskega vidika pa so to neposredne ali posredne ugodne posledice dejanj. Vse ostalo je nesmiselno.

4.2 Spoštovanje živali kot sredstev

Ta kategorija se do neke mere prekriva s prejšnjo. Tokrat je poudarek na širše razumljeni legitimni uporabi in instrumentalizaciji, ki se izvaja na spoštljiv način. Pri tem sta v ospredju dve praksi: tako imenovana humana živinoreja in etični lov oziroma lov s spoštovanjem do življenja. Ker je lov osrednji del naslednjega podpoglavja, se bomo v nadaljevanju omejili na obravnavo humane živinoreje.

Neki avtor pravi: »Spoštovanje do živali pomeni, da živali ne mučimo ali zlorabljamo po nepotrebnem, tudi če jih na koncu pojemo.«.³ Neki humani živinorejec (ki je očitno tudi precejšen filozof) pa trdi: »Krave krmimo s travo [in ne s koruzo], s čimer spoštujemo kravje bistvo.«. Odločno nasprotuje tudi prirezovanju kljunov perutnini in drugim praksam človekovega manipuliranja z živalmi za doseganje čim večjega dobička. Namesto tega se zavzema za oblike vzreje in reje, ki živalim, pred usmrtitvijo in zaužitjem, omogočajo, da živijo v skladu s svojim naravnim načinom življenja.⁴ Spoštovanje tu torej pomeni vrsti prilagojeno ravnanje in obenem uporabo, škodovanje in ubijanje živali za človeške namene. Tudi tu ne gre za samo instrumentalizacijo, temveč za njeno neprimernost. Ker neustrezna instrumentalizacija dozdevno vključuje elemente esencializma in velferizma, gre za sovpadanje RR in RC: občudovanja in spoštovanja na eni strani ter upoštevanja interesov na drugi strani.

Vrsti primerno in humano ravnanje ter preprečevanje krutosti sta nedvomno v interesu živali. Toda kaj v tem kontekstu natančno pomenijo nepotrebno trpljenje in krutost ali vrsti primerno ravnanje, ostaja v veliki meri nedorečeno. Običajno se trpljenje opredeljuje kot nepotrebno, kadar (i) ne služi pomembnemu človeškemu cilju ali kadar (ii) za dosego tega cilja obstaja alternativno sredstvo. Če pa škodljiva praksa služi pomembnemu človeškemu cilju in ni na razpolago alternativnih sredstev, se ta lahko šteje za legitimno. Seveda je popolnoma odvisno od ljudi, katere cilje štejejo za pomembne.⁵ Očitno drugi sogovornik uporablja pojem škodovanja v širšem pomenu; ne osredotoča se namreč le na primere izkustvene škode, kot so fizično, čustveno in psihično trpljenje, vključuje tudi metafizično zaznamovane pojme, kot sta bitnost in naravnost. Ne le da ni jasno, kaj naj bi pomenilo »kravje bistvo«; povsem skrivnostno ostaja tudi, kaj iz tega izhaja in zakaj naj bi bilo to sploh pomembno, saj se zdi, da se krava tega koncepta niti najmanj ne zaveda.

Naš filozofsko navdihnjen kmet doda še en argument: »Kultura, kot je naša, ki na rastline in živali gleda kot na nežive skupke protoplazemske strukture, namenjene spretni manipulaciji, ki je plod naše prevzetne domišljije, bo sčasoma z enako nespoštljivostjo obravnavala svoje državljane_ke in pripadnice_ke druge kulture.«.⁶ Kot da bi namigoval, da se nam bo maščevalo pomanjkanje spoštovanja naravnega reda, katerega del so tudi živali. Ta različica pedagoškega argumenta, omenjenega v zadnjem delu besedila, ima izrazito preudarno noto: konec koncev spoštovanje živali in narave prispeva k spoštljivim medosebnim in družbenim odnosom in deluje torej v našem interesu. Vendar se zdi, da se takšna nedvomno instrumentalna uporaba izraza težko šteje za pristen izraz spoštovanja do živali; kot tudi poskusi vnašanja metafizično obarvanih pojmov. Vse našteto dobro ponazarja veliko zmedo, ki spremlja ta koncept.

4.3 Spoštovanje živali kot enakovrednih subjektov in kot sredstev

To je posebna kategorija, ki obsega zlasti prakse staroselskih ljudstev, kot so ameriški_e staroselci_ke, Inuiti_ke itd. Njihova obravnava in odnos do živali se pogosto prikazujeta za etično ustreznejša od našega ravnanja z živalmi v tako imenovani sodobni civilizaciji – prav zaradi njihovega posebnega odnosa spoštovanja živali, vpetega v določen tradicionalni, kulturno ozaveščen pogled na svet. Na to obliko spoštovanja se pogosto navezujemo kot na vzorno, zato si jo bomo podrobneje ogledali.⁷ Zagotovo ne bomo uspeli zajeti vseh njenih razlik in značilnosti. Zato se bomo predvsem omejili na nekatere najvidnejše splošne značilnosti, ki so, ko gre za spoštovanje živali, skupne številnim kulturam. Zaradi nagnjenosti kritičnih razprav o praksah avtohtonih ljudstev k polemiziranju so potrebne tri uvodne opombe.

Prvič, glede na nedoumljive krivice, ki so jih domorodcem storile zahodne kolonialne sile, se kritika domorodnih praks (zlasti če je izražena z vidika zahodne kulture) velikokrat razume kot problematična.⁸ Čeprav se strinjamo z vsemi pomisleki glede preteklih krivic, menimo, da velja tudi nasprotno: s tem, da domorodnih kultur ne vključimo v kritično razpravo, namreč prispevamo k preteklemu krivičnemu ravnanju s tem, da ga nadaljujemo v sedanjosti. Ta način implicira, da jih obravnavamo kot odpadnike, kot ljudi, ki so (ali za katere menimo, da so) nesposobni kritičnega razmisleka ter kulturnega in moralnega napredka, torej ne kot enakopravne osebe.⁹ Vsak kulturni in moralni napredek temelji na kritični razpravi. In vse kulture so je sposobne. Razglasitev staroselskih praks za tabu pomeni zanikanje tega dejstva in resno kršitev načela enakopravnosti ljudi in spoštovanja oseb.

Drugič, izvor nekaterih sedanjih domorodnih praks (zlasti pri lovu na živali) je morda bolj kot s tradicijo in kulturo, kot se domneva, pogojen (ironično) s kolonialnim vplivom. Po trditvah nekaterih so bile_i na primer številne_i staroselke_ci Severne Amerike pred prvim stikom z zahodno civilizacijo kmetovalke_ci z bogato tradicijo in strokovnim znanjem pridelave poljščin. Njihova prehrana naj bi bila pretežno rastlinskega izvora.¹⁰ Lov se je v večjem obsegu začel šele, ko so jim zahodni kolonizatorji predstavili konje in strelno orožje.¹¹ To spoznanje nekatere domnevne staroselske prakse in trditve o njihovi pristnosti prikaže v povsem novi luči.

Tretjič, iz etičnih razprav je izvzet lov za samoohranitev, ki omogoča fizično preživetje, saj v tem primeru ni druge možnosti kot lastna smrt. Zato naslednja kritična razprava ne izključuje etične upravičenosti pristnega samoohranitvenega lova. Tudi nekatere prakse, ki jih v nadaljevanju kritiziramo, bi lahko imele svoje mesto v takšnem kontekstu. Kljub temu za večino sedanjih staroselskih lovskih praks ne velja merilo preživetja, saj je tako imenovana moderna civilizacija že dosegla tudi najbolj oddaljene dele sveta, kjer so na razpolago alternativni načini preživetja. Lov bi lahko zagovarjali, ne le z vidika ohranjanja fizične eksistence, temveč tudi z vidika ohranjanja kulturne dediščine in tradicije. To je že bolj problematično. Lahko namreč argumentiramo, da je kulturo in tradicijo mogoče ohraniti brez škodovanja živalim in njihovega pobijanja. Lahko bi na primer institucionalizirali simbolične različice lovskih praks ali izvedli vse pripravljalne postopke, poškodovanje in ubijanje pa izvzeli. Težko je tudi zagovarjati škodovanje in ubijanje kot ključna dela določene tradicije ali kulture, ki naj bi jo plemenitila. V nadaljevanju si oglejmo vprašanje spoštovanja živali pri domorodkah_cih, zlasti v kontekstu lova.

Spoštovanje ima na splošno pomembno vlogo v domnevno plemenitem odnosu do živali številnih domorodnih skupnosti. Ta odnos lahko med drugim vključuje naslednje prvine: (1) Spoštovanje je osnovano na poudarjanju podobnosti in medsebojne povezanosti ljudi in živali, ne pa razlik. Na živali se pogosto gleda kot na enakovredne subjekte ali celo družinske člane oziroma skupne prednike. Gre za primer RR v smislu spoštovanja ali občudovanja živali samih in njihovih funkcij. To ima praktične posledice. (2) Pri lovu in ubijanju živali se upoštevajo nekatera načela, med katerimi so najpomembnejša: zmanjšati trpljenje; poškodovati in ubiti le, kadar je to nujno (in ne za zabavo ali šport); uporabiti vse dele živali (z namenom zmanjševanja odpadkov in tudi števila ubitih živali). In nazadnje, (3) obstaja vrsta spoštljivih ritualov, ki vključujejo opravičevanje in zahvaljevanje pred lovom ali ubojem in/ali po njem. Tudi ti so vpeti v zapletene mitološke in metafizične predpostavke ter prežeti z njimi.

Kljub svoji metafizični vsebini so domorodni pogledi, ki poudarjajo filogenetsko kontinuiteto, pravzaprav skladnejši s sodobno biologijo in evolucijsko teorijo kot tradicionalnim zahodnim pojmovanjem odnosa med ljudmi in živalmi, ki z močnim ontološkim dualizmom ljudi in živali uvršča v kategorično ločene domene. Nekatera praktična načela, ki izhajajo iz tega, živalim dejansko koristijo. Upoštevanje načela zmanjševanja trpljenja zagotovo vsaj deloma prispeva k velferističnim standardom dobrega počutja živali, ki jih lovske prakse neposredno prizadenejo. Načelo staroselskega spoštovanja živali o prepovedi nepotrebnega ubijanja zagotovo pomaga preprečiti nekatere skrajnosti, kot so množično klanje živali ali ubijanje za zabavo in za posamezne dele telesa. Čeprav to ne koristi ubitim posameznicam_kom, koristi preživelim in s tem podpira celostno ravnovesje. Enako velja za načelo uporabe vseh delov telesa živali, namesto da bi jih pustile_i strohneti.¹² To so bolj ali manj vsi primeri upoštevanja interesov ali dobrobiti živali v okviru RC.

Staroselski odnos spoštovanja živali pa ni povsem neproblematičen; kot tudi niso nekatere njegove praktične posledice. Vprašljivo je, ali so motivi res tako plemeniti, kot se običajno domneva. Številni vidiki tako imenovanega spoštljivega odnosa ter njegovih preventivnih in zdravilnih obredov namreč izhajajo iz strahu pred povračilom oziroma iz skrbi, da bi duh ubite živali lovca preganjal in se mu maščeval. Pri tem se pojavi RF v pomenu strah pred nevarnostjo. V povezavi s tem je verjetneje, da je opustitev škodovanja živalim bolj stvar preudarnosti kot etike. Prisotna je tudi močna težnja po sklicevanju na dvomljive metafizične postavke, ki v funkciji mehanizmov za spoprijemanje s težavami služijo psihološki higieni. Staroselsko spoštovanje živali in spremljajoči obredi naj bi izvirali iz psihološke potrebe po kompenzaciji za občutek krivde ali notranji konflikt, ki sledi odvzemu življenja posameznice_ka.¹³ Nekatere_i staroselke_ci obeh Amerik na primer verjamejo v nekakšen vseobsegajoč krog življenja, v katerem imajo živali in ljudje skupne prednike ali z njimi tvorijo družinske vezi. V skladu s tem lov poteka v sodelovanju z živalmi, ki se z lovom strinjajo in se svobodno ponudijo kot plen ali se žrtvujejo v korist staroselske skupine. Te predpostavke se zlahka izkažejo za popolnoma zgrešene, takoj ko smo priča obupnemu in odločnemu boju živali za svoje življenje, ki očitno nočejo biti v tej dodeljeni vlogi. Včasih so metafizične postavke združene s povsem strateškimi premisleki: nekatere staroselke_ci odkrito priznajo, da spoštovanje izkazujejo v želji po uspešnem lovu. Prepričane_i so namreč, da se jim bodo predale in žrtvovale le spoštovane živali ter da jim lahko nespoštljivo ravnanje v prihodnosti prinese nesrečo. Zdi se, da je tovrstno strateško in instrumentalno razmišljanje težko združljivo s konceptom spoštovanja.¹⁴

Ne glede na metafizična in strateška vprašanja pa je bistvenega pomena naslednje: tudi če bi bil ta poseben tradicionalno in mitološko utemeljen odnos staroselskih skupin do živali, ki jih lovijo, neproblematičen z vidika motivov ali splošne ontologije, še vedno popolnoma zanemarja interese tistih, ki jih zadeva – živali kot čutečih posameznic_kov. Z njihovega vidika je namreč popolnoma vseeno, ali jih lovijo in ubijajo spoštljivo v okviru staroselskih praks in ob upoštevanju tradicionalnih pravil ali pa se jim to dogaja v povsem komercialnem kontekstu zaradi preračunljivosti in pehanja za dobičkom.¹⁵ Ali drugače: živalim je vseeno, ali lovec z njimi čuti neko povezanost in izvaja določene preventivne in zdravilne obrede spoštovanja, hvaležnosti ali opravičila ali pa jih ima zgolj za predmete in sredstva za doseganje svojih ciljev. Živali v nasprotju z ljudmi po našem najboljšem vedenju ne razumejo pojmov, kot sta spoštovanje in čaščenje, in ne razumejo vseh spremljevalcev, kot so lovčevi motivi ali duševna stanja. Kaj šele da bi verjele v kakršnekoli prefinjene metafizične predpostavke. Vendar pa doživljajo strah, paniko in fizično trpljenje med lovom in ubijanjem. Vsa domorodna retorika, ustvarjanje mitov in pripovedovanje zgodb ne zadoščajo, da bi zajeli vidik živali in njihovo subjektivno izkušnjo. Tudi tu ni nobenega znaka, da bi se živali rade in prostovoljno ponujale in žrtvovale v korist ljudi. In tudi če bi živali znale ceniti takšne izraze spoštovanja, bi bilo več kot vprašljivo, ali bi to zadostovalo za njihovo privolitev.

Če resno upoštevamo vidik posameznih živali kot čutečih bitij, obstaja še en, precej tehničen vidik avtohtonega lova, ki govori proti njemu. Zaradi avtentičnosti pogosto pomeni uporabo arhaičnih načinov lova in ubijanja ter uporabo preprostega orožja. To lahko povzroči večje trpljenje živali, zlasti kadar so cilj večje vrste živali z ustreznim orožjem, ki ne zagotavlja hitrega uboja, ali kadar je uporaba ustreznejšega orožja omejena iz ekonomskih razlogov.¹⁶ Sklepamo, da je z vidika doživljanja živali trpljenje pomembnejše od spoštovanja.

4.4 Spoštovanje živali kot enakovrednih subjektov s pravicami

V etiki živali pravice živali najstrožje določajo stališče glede moralnega statusa živali. V skladu s tem med ljudmi in živalmi ni nobene temeljne moralne razlike. Ljudi in živali izenačijo kot moralno enakovredne.¹⁷ Živali imajo tako kot ljudje nekatere temeljne neodtujljive moralne pravice.¹⁸ Te pravice ščitijo posameznice_ke pred tem, da bi postale_i zgolj sredstvo za doseganje človeških ciljev in da bi bile_i obravnavane _i kot predmet zgolj strateških in instrumentalnih ambicij. Pravzaprav se s stališča pravic živali zahteva temeljito in radikalno spremembo našega odnosa do živali in ravnanja z njimi. Ne problematizira se le način izvajanja nekaterih praks, temveč se sprašuje o etični legitimnosti teh praks. (V tem se razlikuje od klasičnega stališča o dobrobiti živali, ki meni, da obstaja temeljna moralna razlika med ljudmi in živalmi. V skladu s tem stališčem se živali lahko uporabljajo kot sredstvo za doseganje človeških ciljev – pod pogojem, da so deležne tako imenovanega »humanega« ravnanja. To pomeni zavračanje krutosti in izogibanje »nepotrebnemu« trpljenju. Pravzaprav velferistično stališče živalim ne podeljuje pravic, ki bi delovale kot varovalo proti instrumentalnim premislekom, temveč preprosto poziva k »humani« reformi uveljavljenih praks, katere cilj so izboljšave).¹⁹

Avtor prvotne formulacije te zamisli, ki vključuje tudi koncept spoštovanja, je pobudnik pravic živali, Tom Regan. Kantov koncept »spoštovanja oseb« Regan razširi na vsa živa bitja, ki jim določene kognitivne sposobnosti omogočajo samostojno življenje. Ta bitja morda nimajo popolne avtonomije, ampak nekaj, kar Regan imenuje izbirna avtonomija (angl. preference autonomy). Zanje tudi ne uporablja izraza osebe, ampak subjekti življenja (angl. subjects-of-a-life).

Regan jim pripisuje tako imenovano inherentno vrednost, kar pomeni, da izhaja iz njihove lastne vrednosti, ne glede na njihovo korist drugim. Prav zaradi svoje inherentne vrednosti imajo »živali temeljno moralno pravico do spoštljivega ravnanja, ki jo kršimo, kadar njim v škodo uporabljamo svojo fizično (pre)moč in znanje v želji po iskanju koristi zase«.²⁰ Z drugimi besedami: spoštovanje živali vključuje priznanje njihove lastne vrednosti, ne instrumentalizacije, temveč priznanje statusa nam moralno enakovrednih subjektov s temeljnimi pravicami, ki so namenjene njihovi zaščiti. Regan to zahtevo po spoštljivem ravnanju imenuje načelo spoštovanja (The Respect Principle).²¹

To stališče ima daljnosežne posledice: spoštovanje živali namreč pomeni, da živali ne smejo trpeti, da jih ne smemo ubijati in da jih sploh ne smemo uporabljati za človeške namene. Tu gre za RC, to je upoštevanje njihovih interesov. Ni treba posebej poudarjati, da ima takšno spoštovanje za živali veliko koristi, saj jih varuje pred resnim škodovanjem s strani ljudi.²² Spoštovanje kot tako jim ne koristi, saj večina živali verjetno ni oseb, ampak posledice, ki izhajajo iz priznanja njihovih pravic. V tem smislu se spoštovanje tako rekoč uporablja kot sinonim za pravice. Večina progresivnih zagovornic_kov živali, ki danes uporablja ta termin, ima v mislih prav omenjeni vidik spoštovanja.²³

5. Osebni interesi in zamegljena presoja – pogoji etičnega razmisleka

Glede na širok nabor razlag, ki jih očitno dopušča koncept spoštovanja živali, je treba opozoriti na še en potencialno izkrivljajoč dejavnik: naše osebne interese, ki nam lahko zameglijo presojo. Preden lahko razmišljamo in razpravljamo o etičnih vprašanjih na splošno ali v okviru odnosa med ljudmi in živalmi ter koncepta spoštovanja živali, se moramo spoprijeti z dejavniki pogojevanja. Ti namreč pomembno vplivajo na naše miselne postopke in rezultate. Osnovna težava je, da smo v tem pogledu močno pristranski. O teh vprašanjih namreč ne moremo razmišljati in odločati s strogo racionalnega stališča. Ta zamisel o objektivni presoji je iluzija. Kajti nismo se šele nedavno odločile_i, da bomo za zadovoljevanje svojih različnih potreb uporabljale_i in zlorabljale_i živali. Ustaljene prakse, ki vključujejo živali, so namreč predhodnice naših moralnih sodb o njih – tako z ontogenetskega kot s filogenetskega vidika. In seveda se nikoli nismo odločile_i, da bomo živali uporabljale_i, jim škodovale_i in ubijale_i na izključno racionalni osnovi. Pravzaprav smo bile_i vzgojene_i in socializirane_i – in zdaj živimo – v okolju, v katerem se je uporaba, škodovanje in ubijanje živali ter podrejanje njihovih življenj in počutja našim interesom vedno štelo za normalno, naravno in potrebno²⁴ – danosti, o kateri še nismo zares podvomili. Brez težav smo se navadili na vseprisotno uporabo živali, ki nam na različne načine koristi in na katero se zanašamo – in sicer veliko prej, preden smo o teh praksah sploh začeli kritično razmišljati. To morda v grobem pojasni obstojnost institucionaliziranega sistema izkoriščanja živali. V obdobju vse večjih pritiskov na ta sistem se množično sprožajo psihološki obrambni mehanizmi, ki služijo dvema namenoma. Po eni strani gre za ohranjanje našega vedenja in načina življenja. Ne želimo se odpovedati nam ljubim navadam in vedenju. Po drugi strani pa so povezani z našo moralno samopodobo, s podobo sebe kot moralnega subjekta, ki jo želimo ohraniti zase in pred drugimi. Odločno zavračamo, da bi bile_i označene_i kot dejavnik, ki prispeva k etičnemu problemu, saj bi to poseglo v našo samopodobo kot samopodobo moralnih oseb.

Nenazadnje nas sprememba obstoječega stanja ne zanima zaradi dejavnikov, povezanih s psihološko higieno. Z utrjenimi obrambnimi mehanizmi se učinkovito spopadamo s kognitivno disonanco, ki izhaja iz dejstva, da naša dejanja niso v skladu z našimi prepričanji in vrednotami. Pristranskost kot posledico naših interesov stabilizirajo različni psihološki obrambni mehanizmi, vendar vključujejo nevarnost, da bistveno izkrivi naše dojemanje, razmišljanje in presojanje o vprašanjih, povezanih z živalmi. Določenih spoznanj ne le nočemo uresničiti, temveč jih sploh ne želimo sprejeti, kaj šele da bi dejavno iskale_i informacije, ki nam povzročajo neprijetne občutke. To vodi v racionalizacijo; namesto da bi nas vodili resnični razlogi in namesto da bi se samokritično zamislile_i, pride do samoprevare. Nazadnje je edini namen vsega naštetega, da se izognemo potrebi po ukrepanju. To pokaže že površen pregled standardnih argumentov in utemeljitev, ki jih navajamo v prid našim problematičnim praksam, ki vključujejo živali. Brez premišljenih odločitev in dobrih argumentov nam ostane le zakrivanje lastnih skritih motivov.

Prav v tem se moralna obravnava živali bistveno razlikuje od drugih etičnih vprašanj. Večina v današnjih razsvetljenih in naprednih družbah zagovarja enakost ljudi in zavrača vsakršno diskriminacijo na osnovi spola, rase, narodnosti, vere ali političnega prepričanja. Eden izmed glavnih razlogov, zakaj se večina z veseljem strinja s tem, je, da zaradi tega ni treba bistveno spremeniti svojega ravnanja in načina življenja; torej s konsenzom ne izgubimo ali žrtvujemo ničesar, saj v večini primerov od teh diskriminatornih praks nimamo koristi. Povsem drugače pa je v primeru živali. Od diskriminacije živali imamo koristi vse_i. Kakršnekoli spremembe na tem področju zahtevajo spremembo vedenja, ki ima velike posledice in vpliva na vse vidike našega življenja, zaradi česar se pravice živali razlikujejo od vseh drugih vprašanj družbene pravičnosti.²⁵ Družbeno soglasje in pritisk sta tu precej manjša v primerjavi z omenjenimi krivicami do ljudi.

Precej malo verjetno je, da bomo kdaj popolnoma presegle_i svoje predsodke in racionalizacijo. Kljub temu je nujno, da vsaj poskušamo razviti zavedanje o tem vprašanju tako v vsakdanjem življenju kot v teoretskem razmišljanju. Menimo namreč, da se dobra filozofija ne bi smela podrejati osebnemu udobju, zato je lahko včasih tudi boleča. Morala bi biti kritična in načelna. Podobno jo razume Kant, ko pravi, da je »naloga filozofije soočanje s hokuspokusi, ki izhajajo iz nesporazumov, in njihovo izpodbijanje, ne glede na to, koliko cenjenih in priljubljenih zablod je pri tem uničenih«.²⁶

Sklep

Ali je spoštovanje živali pomenljiv koncept ali gre za prazne besede? Kot pri vseh kompleksnih vprašanjih je tudi tu odgovor večplasten. Na eni strani je dejstvo, da je spoštovanje uveljavljena in priznana družbena vrednota, pozivi k spoštovanju pa so pogosti elementi normativnega diskurza, kar jim daje pomembno pozivno moč.

Ker ima večina ljudi že neko osnovno razumevanje tega pojma, se lahko ta moč izkoristi v pomembne pedagoške namene, ki lahko vsaj pomagajo preprečiti nekatere ekstreme in uravnavati ravnanje ljudi z živalmi. Da nam misliti. Čeprav ta način do neke mere izpusti vidik živali, ima lahko še vedno velik etični pomen, saj se dotika motivov in stališč moralnih akterk_jev – ne zgolj posledic njihovih dejanj. In nazadnje, nedvomno je znak moralnega napredka že to, da sploh razpravljamo o konceptu spoštovanja živali. Pred nekaj desetletji – vsaj v zahodnih državah – bi bilo to nepredstavljivo.

Po drugi strani pa se zdi, da večina ljudi kljub začetni naklonjenosti konceptu tega ne razume najbolje in, kar je še pomembnejše, ne razume njegovih implikacij. Zlasti ostaja nejasno, katere prakse so združljive s spoštovanjem živali in katere ne – in katera merila pridejo v poštev. Razvidno je, da je koncept vse prej kot jasen. Naša analiza je pokazala, da obstajajo različni pomeni in različne možne interpretacije spoštovanja živali. Jasno je tudi, da različni ljudje iz tega pojma izpeljujejo zelo različne sklepe in menijo, da so z njim združljive zelo različne prakse in ravnanja – vse to zaradi dejstva, da v nasprotju s sebstvom za spoštovanje živali ni jasne referenčne točke. Še več: kot smo videle_i, so izrazi spoštovanja živali običajno povezani z asimetričnimi razmerji moči, zato vedno obstaja dodatna nevarnost, da zanemarimo vidik živali. K temu prispeva še en dejavnik: naši izraziti interesi za uporabo in zlorabo živali nam lahko zameglijo moralno presojo. Upoštevati moramo še, da so ljudje neskončno ustvarjalni pri racionalizaciji svojega problematičnega vedenja in zavajanju samih sebe, ko gre za zaščito njihovih neštetih preferenc in dragih privilegijev. Zato se pogosto nezavedno sklicujejo na enostransko spoštovanje živali, pri čemer vsaj do neke mere izpuščajo vidik živali, kar je pravzaprav nezdružljivo s samim konceptom. Potem obstaja nevarnost, da se vse govorjenje o spoštovanju živali skrči na floskulo ali, kot bi rekel Kant, hokuspokus. Tudi če je spoštovanje dobronamerno in ustreza vsem pogojem primernosti, imajo živali koristi le od vedenja, ki izhaja iz njega, saj zgolj koncepta ne morejo ceniti.

Koncept spoštovanja živali je torej lahko do neke mere smiseln, toda nezadosten, če ne pojasnimo, kaj točno pomeni in kaj so njegove normativne implikacije. Zdi se, da ga je treba uporabljati samo v ožjem pomenu spoštovanja pravic živali – v smislu upoštevanja njihove dobrobiti, interesov, potreb in ranljivosti ter v smislu ustreznega upoštevanja njihovih moralnih pravic. Vse našteto seveda pomeni spoštovanje v smislu upoštevanja interesov oziroma RC. Po drugi strani pa je morda bolj smiselno, da zadeve ne zavijamo v nejasno terminologijo, temveč rečemo bobu bob, in da se, kadar je to le mogoče, izognemo vsakršnemu govorjenju o spoštovanju.

Če želimo resno preseči antropocentrizem in s tem obnoviti odnos med ljudmi in živalmi, bo najbolje, da sprejmemo živali kot čuteče_i, inteligentne_i in družabne_i posameznice_ke s kompleksnimi potrebami in ranljivostmi – tako kot mi. Ko bomo to sprejele_i, si moramo priznati, da živali ne potrebujejo spoštovanja, temveč pravice.

prevod: Nataša Pucelj

Literatura
Bird, C. (2004): “Status, Identity, and Respect”. Political Theory 32, 207–232.
Darwall, S. (1977): “Two Kinds of Respect”. Ethics 88, 36–49.
Dictionary of Contemporary English (Harlow 2009).
Dillon, R.S. (2018): “Respect”. V: Stanford Encyclopedia of Philosophy.
Ellis, S. (2009): The Man Who Lives with Wolves, New York.
Feinberg, J. (1975): “Some Conjectures on the Concept of Respect”. Journal of Social Philosophy 4, 1–3.
Hänggi, M. (2001): Das große Fressen. Vir: http://www.mhaenggi.ch/texte/das-grosse-fressen (nazadnje dostopano 23.9.2022)
Höffe, O. (1993): Moral als Preis der Moderne – Ein Versuch über Wissenschaft, Technik und Umwelt, Frankfurt a.M.
Hudson, S.D. (1980): “The Nature of Respect”. Social Theory and Practice 6, 69–90.
Joy, M. (2010): Why We Love Dogs, Eat Pigs, and Wear Cows: An Introduction to Carnism, San Francisco.
Kant, I. (1903/11 [1968]): “Kritik der reinen Vernunft”. V: Kants Werke. Akademie Textausgabe. Bd. IV, Berlin.
Kant, I. (1907/14 [1968]): “Metaphysik der Sitten”. V: Kants Werke. Akademie Textausgabe. Bd. VI, Berlin.
Krebs, A. (1997): “Naturethik im Überblick”. V: A. Krebs (Hrsg.), Naturethik. Grundtexte der gegenwärtigen tier – und ökoethischen Diskussion, Frankfurt a.M., 337–379.
Kristof, N. (2013): “Treating Farm Animals with Respect”. V: The New York Times (splet). Vir: https://mobile.nytimes.com/blogs/kristof/2013/07/27/treating-farm-animals-with-respect/ (nazadnje dostopano 23.9.2022)
Laws, R. (1994): “Native Americans and Vegetarianism”, Vegetarian Resource Group Journal, September 1994.
Ostrander, M. (2011): “Joel Salatin – How to Eat Animals and Respect Them too, YES! Magazine” (splet). Vir: http://www.yesmagazine.org/issues/can-animals-save-us/joel-salatin-how-to-eat-meat-and-respect-it-too (dostopano 23.9.2022)
Petrus, K. (2015): “Human-Animal Studies”. V: A. Ferrari – K. Petrus (Hrsg.), Lexikon der Mensch-Tier-Beziehungen, Bielefeld, 156–160.
Pluhar, E.B. (1995): Beyond Prejudice: The Moral Significance of Human and Nonhuman Animals, Duke University.
Regan, T. (1983 [2004]): The Case for Animal Rights, Berkeley – Los Angeles.
Tuider, J. (2013): “Dürfen wir Tiere essen?”. V: Grazer Philosophische Studien 88, 269–280.
Tuider, J. – Wolf, U. (2013): “Gibt es eine ethische Rechtfertigung der Jagd?”. V: TIERethik 2013/2, 33–46.
Tuider, J. – Wolf, U. (2014): “Tierethische Positionen”. V: Bundeszentrale für politische Bildung (bpb). V: http://www.bpb.de/gesellschaft/umwelt/bioethik/176364/tierethische-positionen (dostopano 23.9.2022)
Tuider, J. (2015a): “Mitleid”. V: A. Ferrari – Klaus P. (Hrsg.): Lexikon der Mensch-Tier-Beziehungen, Bielefeld, 243–246.
Tuider, J. (2015b): Animal Rights Info – Simply Good Arguments. (spletna stran). Vir: https://animalrights.info/animal-rights/ (nazadnje dostopano 23.9.2022)
Tuider, J. (2016): Tierethik: Grundlegende Fragen und Positionen. Tierrechte Baden-Württemberg, 2/16, 20–21.
Tuider, J. (2017): “Gedanken zur Tierwürde”. Lebendige Erde 2/17, 18–19.
Wolf, U. (2012): Ethik der Mensch-Tier-Beziehung, Frankfurt.

Katharina Weiss

+ posts

Katharina Weiss je vodja komunikacij za organizacijo Animal Equality Germany v Berlinu. Študirala je nemško literaturo, zgodovino umetnosti in religij na univerzah v Leipzigu, Rimu ter Münchnu, kjer je delala tudi kot raziskovalka. Po formalnem izobraževanju se je posvetila novinarstvu z osrednjim fokusom na vprašanje pravic živali, veganstva, zdravja in okoljske problematike. Že od najstniških let se aktivno udeležuje shodov in protestov namenjenim pravicam živali.

Jens Tuider