Spoštovanje živali – pomenljiv pojem ali prazne besede? (prvi del)

Besedilo je bilo sprva objavljeno v: Zeitschrift für Kritische Tierstudien Št. 1. 2018, str. 119–142.

Zahvaljujeva se Berndu Ladwigu, Kerstin Reibold in Danielu Lauu za njihove koristne pripombe k osnutkom članka.

Uvod

Eno od osrednjih načel živalsko-človeških študij je, da ni več mogoče zagovarjati antropocentričnega pogleda na svet: živali¹ ne smemo več obravnavati le kot predmete in sredstva za zadovoljevanje človekovih potreb, temveč kot čuteče, inteligentne posameznice_ke s samostojnim delovanjem in lastno osebnostjo.² Ta sprememba paradigme odnosa med človekom in živaljo vodi v zamišljanje novih oblik interakcije ob soočanju ljudi in živali – z znatnimi implikacijami znotraj polja etike. Ena izmed pomembnejših idej v tem kontekstu je spoštovanje. Omenjeno izraža splošnejše usmeritve. V zadnjih letih je namreč opaziti, da se pojem spoštovanja vedno pogosteje uporablja na vseh področjih, saj pozivi k spoštovanju postajajo del javnega življenja: to ne velja le za človeško sfero, ampak se nanaša tudi na druge vrste prejemnic_kov, kot so narava in seveda živali. Spoštovanje je kot splošno priznan pojem običajen del moralnega in političnega življenja. Toda zdi se, da tako v akademskem diskurzu kot v vsakdanjem razmišljanju globlje razumevanje in uporabo tega pojma spremlja precej nejasnosti in polemik.³ To je še posebej vidno, ko gre za vprašanje živali. O spoštovanju živali posledično ne govorijo le zagovornice_ki pravic živali, temveč tudi kmetje, lovci in druge_i, ki izvajajo prakse, ki živalim zadajajo trpljenje in smrt. Ljudje imajo na videz zelo različne in pogosto povsem nezdružljive predstave o tem, kaj je spoštovanje in kaj to vključuje. Ta zanimiva tema je seveda primerna za filozofsko analizo.

Vodilno vprašanje v naši raziskavi je: Ali je v našem odnosu z živalmi mogoča smiselna uporaba koncepta spoštovanja? Ali vendar obstaja nevarnost njegove razgradnje v prazne besede, ki nam služijo za olajšanje vesti in nam še naprej omogočajo izvajanje živalim škodljivih praks? Z namenom odgovoriti na zastavljeno vprašanje je besedilo strukturirano na naslednji način: Začne se z opredelitvijo besede spoštovanje in z razlikovanjem njenih treh različnih pomenov (1). Sledi predstavitev koncepta spoštovanja oseb kot izhodišče za našo razpravo (2). Nadaljuje se z analizo uporabe tega koncepta v odnosu do živali (3). Sledi obravnava spoštovanja živali in opis njegovih štirih različnih pojavnih oblik (4). Nato je na vrsti še premislek o pogojih etične refleksije ter splošno o njenih pasteh in njenem pomenu v danem kontekstu (5). Besedilo zaokroži opis večplastnosti pogleda na uporabo pojma spoštovanja živali.

1. Spoštovanje

Filozofska razprava na temo spoštovanja je precej zapletena in večplastna.⁴ Ker tukaj ne moremo obravnavati vseh njenih plati, se bomo omejili zgolj na tiste vidike, ki se zdijo pomembni v naši analizi. Začnimo s splošno slovarsko definicijo besede spoštovanje (ang. respect). Izraz izhaja iz latinskega glagola respicere, ki se prevaja kot pogledati nazaj ali ponovno pogledati in ima danes v splošni rabi vsaj tri glavne pomene.⁵Dictionary of Contemporary English: 1487b-1488a.

Prvi pomen besede spoštovati je občudovati/ceniti/upoštevati/globoko spoštovati (nemško Achtung/Bewunderung/Wertschätzung; latinsko reverentia). Nekoga lahko občudujete zaradi njene/njegove osebnosti ali delovanja in še posebej zaradi osebnih lastnosti, znanja, statusa ali spretnosti. Spoštovanje v tem pomenu izražajo stavki, kot sta: »Spoštuje jo kot igralko.« in »Spoštujem njegove dosežke, ki jih je dosegel kot predsednik.«. Tu se zdi, da je spoštovanje pogojeno z naklonjenostjo ali z načinom občudovanja neke osebe ali včasih ljudi na splošno, zaradi njihove osebnosti ali delovanja. Lahko gre za hierarhičen odnos, v katerem je tista_i, ki izraža spoštovanje, nekoliko podrejen_a osebi, deležni spoštovanja, ali pa se čuti podrejeno zaradi svojega družbenega položaja in podobno. Nehierarhičen odnos med enakopravnimi osebami, ki se medsebojno cenijo zaradi skupnih (visoko vrednotenih) lastnosti, označimo kot globoko spoštovanje oziroma RR (angl. reverence). Razen če ni posebej omejen na osebe, se RR pogosto nanaša na sebstvo: osebe veljajo za vredne spoštovanja zaradi svojih subtilnih zmožnosti in to jim daje pravico do priznanja njihovega polnega moralnega statusa.

Drugi pomen besede spoštovanje obsega ozir/upoštevanje/pozornost (nemško Beachtung/Berücksichtigung/Rücksichtnahme; latinsko observantia). Lahko ustrezno upoštevate oziroma se ozirate na čustva, želje ali pravice pomembnih drugih, ki jim ne bi smeli škodovati ali z njimi grdo ravnati. V tem pomenu se spoštovanje izraža v izrekih, kot sta: »Ta diktator ne spoštuje človekovih pravic.« in »Spoštujem tvoja čustva v tej zadevi.«. Tu se zdi, da je spoštovanje namesto do določenih oseb pogojeno s pozitivnim odnosom do določenih konceptov ali načel (kot so človekove pravice ali pravica do izražanja lastnih čustev) ali do splošnih osebnih lastnosti (kot sta razumskost ali delovanje) oziroma z občudovanjem teh. Iz konteksta je razvidno, da je zaradi implicirane vrednosti teh oseb spoštovanje do njih upravičeno, čeprav niso nujno predmet izrecnega občudovanja ali spoštovanja.⁶ Lahko bi rekli, da je mogoče spoštovati koncepte ali predmete, ki so deležni omenjene vrste spoštovanja, tudi če nam osebno niso všeč. To označimo kot spoštovanje/upoštevanje ali RC (angl. consideration). Kar zadeva osebe na splošno, RC do neke mere dopolnjuje RR: sebstvo velja za dragoceno lastnost oseb, zato je treba upoštevati njihove interese, potrebe itd. V nadaljevanju bomo videli, da to ne velja za živali. Za razliko od sebstva namreč pri njih ni privzete in jasne referenčne točke, ko gre za vprašanje spoštovanja. Ta praznina je zapolnjena z različnimi razlagami, kar vodi v nezdružljive in protislovne posledice ter do na splošno problematične rabe koncepta. Problematična raba škoduje tako živalim (ker ne upošteva njihovih resničnih interesov) kot tudi nam kot moralnim akterjem (ker povečuje tveganje za samoprevaro).

Tretji pomen besede se nanaša na previdnost zaradi strahu pred nevarnostjo (nemško Furcht/Vorsicht). Do nekoga ali nečesa, kar vam potencialno škoduje ali vas ogroža, ste lahko previdni. Ta pomen nosijo izreki, kot sta: »Ljudje bi morali imeti zdravo spoštovanje do orožja.« in »Kot mornar_ka spoštujem morje.«. Tu spoštovanje temelji na preudarnosti glede lastne varnosti in ne na etičnih ali moralnih premisah.⁷ To lahko označimo kot spoštovanje/strah RF (angl. fear).⁸

Kot bomo videle_i, se v razpravah o spoštovanju živali omenjeni pojmi pogosto prekrivajo ali združujejo. Doslej smo obravnavale_i le en vidik spoštovanja, in sicer odnosni: sem štejemo duševna stanja, kot so prepričanja, sodbe itd., pa tudi čustva in občutke. Te odnose lahko opredelimo kot resnične primere spoštovanja šele ob prisotnosti določenega vedenja. Tako se zdi, da naštete izraze spoštovanja nujno dopolnjujejo vedenja, opisana v nadaljevanju. Če neko osebo občudujete zaradi njenih lastnosti ali dejanj (RR), se morate med komunikacijo z njo vesti spoštljivo, da bi ji izkazali to spoštovanje.⁹ Če sprejmete dejstvo, da imajo druge_i pravice oziroma pravico do izražanja svojih čustev, misli itd. (RC), morate ravnati tako, da ne posegate v te pravice oziroma njihovo upravičenost do nečesa. In če se zavedate nevarnosti (RF), se s svojim ravnanjem ne izpostavljate tveganju, temveč upoštevate določena pravila oziroma načelo previdnosti.

Torej je ustrezna naslednja, čeprav površna opredelitev: spoštovanje vključuje odnosno in vedenjsko komponento.¹⁰ To pomeni, da se spoštovanje izraža skozi določena mentalna stanja, prepričanja, čustva in občutenja na eni strani ter ustrezna dejanja in vedenja na drugi strani. Odnos in vedenje pa se morata skladati, sicer nobenega od njiju ne moremo razumeti kot izraz resničnega spoštovanja. Ni ravno prepričljivo trditi, da spoštujemo X, hkrati pa ravnati na način, ki ni združljiv s spoštovanjem do X, ali obratno.¹¹

2. Spoštovanje oseb

Kot je bilo že omenjeno, se v zadnjih letih »spoštovanje« vse pogosteje pojavlja v različnih kontekstih. Moralna filozofija pa se tradicionalno ukvarja s »spoštovanjem oseb«, s konceptom, ki sega v obdobje Kanta¹² in je od takrat v ospredju številnih etiških teorij. Kot verjetno najmanj problematična uporaba tega pojma je slednja dobro izhodišče za našo razpravo.

V splošni rabi se beseda oseba pogosto uporablja kot sopomenka besede človek. V filozofskih razpravah pa ima ta izraz hkrati ožji in širši pomen. V kontekstu etike se oseba običajno uporablja kot termin za avtonomne, racionalne in moralne akterje. Osebe navadno izkazujejo vrsto subtilnih kognitivnih sposobnosti, kot so razum, samozavedanje, zavedanje časa in smrti, jezik (ali drugo sredstvo kompleksne komunikacije za posredovanje abstraktnih pojmov), moralno delovanje itd. Ta opredelitev je ožja, namreč vsi ljudje niso osebe v omenjenem smislu: v tej skupini so izjeme tako imenovani mejni primeri,¹³ kot so dojenčki, senilne, mentalno hendikepirane, možgansko poškodovane osebe itd. In širša v smislu, da lahko v to kategorijo štejemo tudi nekatera nečloveška bitja: nekatere živali, kot so primati, kiti in sloni, ter morda zunajzemeljska bitja.

Osebe običajno razumejo koncept spoštovanja zaradi svojih naprednih kognitivnih in komunikacijskih sposobnosti. Spoštovanje lahko izrazijo in ga znajo ceniti – ne le v smislu iz dejanj in vedenj izhajajočih koristi, temveč tudi v smislu, da cenijo vzrok teh dejanj, tj. odnos kot tak. Izhaja tudi, da osebe niso dovzetne le za posledice nespoštljivega vedenja, kot so telesne poškodbe in fizično trpljenje ter fizične posledice socialne izolacije. Dovzetne so tudi za odnos nespoštljivosti, saj lahko razpoznajo in razumejo razloge in namene telesnega in mentalnega škodovanja. Kadar se osebam odreka njihova avtonomija ali status osebe in enakopravnosti in kadar so izključene iz svoje skupnosti in ponižane ali kako drugače nespoštovane, jih samozavedanje o doživljanju nespoštovanja še bolj poškoduje. Pozivi k spoštovanju oseb so zato namenjeni zaščiti teh pred točno takšnimi oblikami škodovanja. Pomembno vlogo igrata že omenjena vidika spoštovanja: spoštovanje ali občudovanje tega, kar osebe so, in njihovih kognitivnih sposobnosti (RR) ter upoštevanje širokega nabora njihovih možnih interesov (RC). Jasne so normativne implikacije tega procesa.

Po drugi strani neosebe naj ne bi bile sposobne razumeti mentalnega stanja in motivov tistih, ki izražajo spoštovanje. To pomeni, da ne morejo ceniti njegove odnosne komponente in posledično niso občutljivi na njegovo pomanjkanje. Vse, kar lahko izkusijo, so vedenjski učinki spoštovanja ter druga mentalna stanja in ravnanja. Morda svoje psičke ne spoštujete zato, ker vas je v javnosti spravila v zadrego. Seveda bo slednja trpela zaradi vedenja, ki izhaja iz vašega nespoštovanja, na primer, ker jo okarate ali ignorirate. Vendar pa bo to vedenje težko doživljala drugače kot vedenje, ki izhaja iz vašega zlorabljanja, zanemarjanja ali brezbrižnega vedenja do nje. Ker ga ne bo doživljala kot resnično dejanje nespoštovanja, ne bo utrpela posledic tega zavedanja. To je ključna točka, ki si jo velja zapomniti. Ker živali ne morejo prepoznati niti dobronamernih izrazov spoštovanja, takšni izrazi ne morejo biti zadosten pogoj za uporabo tega koncepta v zvezi z neosebami.

3. Uporaba spoštovanja v primeru živali

Lahko bi ugovarjale_i rabi pojma spoštovanje v primeru živali na osnovi njegove prekrivnosti s pojmom oseba. Z vidika živalsko-človeških študij lahko trdimo, da je izraz oseba sam po sebi preveč antropocentričen in kaže na človeško aroganco, zato bi se ga bilo treba na splošno izogibati. Po drugi strani so vsi pojmi in izrazi, ki se jih domislijo ljudje, vsaj nekoliko antropocentrični. Pravzaprav je epistemološki antropocentrizem neizogiben glede na naše precej omejene načine dojemanja in organiziranja sveta.¹⁴ Če se termin oseba ne uporablja sinonimno terminu Homo sapiens, temveč kot oznaka za bitja z določenimi sposobnostmi, se zdi, da ni argumentov proti omenjeni uporabi.

Kritike uporabe izraza oseba se lahko nanašajo tudi na povezano vprašanje, in sicer na čezmerno poudarjanje kognitivne kompleksnosti ali – bolje rečeno – človeške kognitivne kompleksnosti. V nasprotju s tem bi lahko ugotavljale_i, da imajo živali morda veliko zapletenejša duševna stanja in kompleksnejše zmožnosti, kot jim jih pripisujemo. Morda so ta mentalna stanja in sposobnosti podobne našim, vendar jih bodisi ne opazimo bodisi si jih napačno razlagamo, ker se izražajo na zelo drugačen način. Morda pa so njihova mentalna stanja in zmožnosti v resnici precej drugačne, toda kljub temu razmeroma kompleksne. Ujeti v epistemološki antropocentrizem jih ljudje morda preprosto ne prepoznamo ali pa jih do neke mere celo nočemo prepoznati. Vsekakor nič od naštetega ne dokazuje manjše kompleksnosti ali popolnega pomanjkanja teh sposobnosti pri živalih. Če se torej oseba uporablja v dovolj širokem pomenu, ki vključuje doslej neznane oblike ali moduse inteligence, lahko v okviru živalsko-človeških študij opravimo z večino pomislekov v zvezi z rabo te besede.¹⁵

Toda tudi če bi se izkazalo, da nekatere pomembne kognitivne razlike v resnici ne obstajajo in torej niso problematične, je z vidika spoštovanja problematično vprašanje vzajemnosti komunikacije. Spoštovanje ustvarja poseben odnos med dajalko_cem in prejemnico_kom spoštovanja. To specifično razmerje se uresniči šele, ko dajalka_ec prejemnici_ku na nek način sporoči svoje mentalno stanje, bodisi verbalno bodisi neverbalno, z določenim vedenjem, prejemnica_k pa to sporočilo vsaj do določene mere ustrezno razume. Teorija komunikacije nas uči, da je tudi med človeškimi osebami treba premagati več možnih ovir. Vključene_i v komunikacijsko izmenjavo morajo govoriti isti jezik ali imeti skupno ozadje glede vedenjskih dogovorov, kot so določene geste in telesna drža. Kadar gre za spoštovanje (RR), lahko takšni dogovori vključujejo izogibanje neposrednemu očesnemu stiku, ohranjanje razdalje (v hierarhičnih odnosih), posebne načine približevanja ali verbalnega nagovarjanja itd. Če v znak spoštovanja do druge osebe izvedem določeno dejanje, mora ta oseba moje dejanje ustrezno razumeti in interpretirati. Ali drugače: izkazi spoštovanja so učinkoviti le ob ustrezni nameri in izrazu izkazovalke_ca in ustrezni zaznavi ter razumevanju s strani prejemnice_ka. Zaradi komunikacijskih šumov ali primanjkljaja skupnih dogovorov in moralnih načel se lahko izrazi spoštovanja izjalovijo tudi med osebami, ki izhajajo iz različnih kulturnih okolij. Ni treba posebej poudariti, da so v medvrstni komunikaciji te nevarnosti potencialno še večje, saj so komunikacijske ovire veliko večje, skupnih dogovorov pa skoraj ni. Udomačene živali, ki živijo v stiku z ljudmi, seveda lahko razvijejo neko osnovno raven razumevanja pravil, ki urejajo medvrstno družbeno interakcijo, in ta lahko spominja na nekakšno obliko spoštovanja. Poleg tega obstajajo seveda tudi znotrajvrstna in medvrstna vedenja živali, ki jih je mogoče razumeti kot zglede spoštovanja, kot so izogibanje neposrednemu očesnemu stiku, nekatera podredljiva vedenja (RR) ali zadržano vedenje v izogib poškodbam (RC). Kljub naštetemu so ti primeri zaradi ovir pri sporazumevanju med vrstami na tak ali drugačen način nenehno izpostavljeni možnosti napačnih interpretacij.

Nazadnje je tu še ena, precej bistvena ovira, ki bremeni koncept spoštovanja, in sicer njegova vzajemnost sprejemanja. Samo spoštovanje namreč ne zadošča, saj ga je treba tudi sprejeti. Če se prejemnica_k iz nekega utemeljenega razloga počuti neprijetno ob spoštovanja druge_ga, težko govorimo o pristnem spoštovanju. Razmislimo o naslednjem primeru: gladiatorja v starem Rimu sta pripravljena na spopad do smrti. Oba imata enako borilno etiko in enake vrednote ter spoštujeta drug drugega in to, kar počneta. Čeprav sta pripravljena drug drugega ubiti, to ne vpliva na njuno medsebojno spoštovanje, saj ju k temu dejanju zavezuje skupni kodeks, ki sta ga prostovoljno sprejela. Zdaj pa razmislimo o lovcu, ki namerava ubiti gorilo. Lovec trdi (in iskreno verjame), da spoštuje gorilo takšno, kot je, itd. Zaradi argumentacije predpostavimo tudi, da gorila ta koncept nekako dojame in razume njegov trenutni izraz, vendar ga iz očitnih razlogov noče sprejeti. Namesto tega poskuša lovca napasti ali mu ubežati. Lovec ustreli gorilo. Enostranska uporaba pojma spoštovanje lovcu v tem primeru omogoča, da se pri svojem početju počuti dobro in plemenito na račun gorile, z neupoštevanjem njenih interesov, želja in doživljanja. Zdi se, da ima ta enostranska raba pojma za učinek lajšanje vesti za izkazovalca na račun prejemnika. To je verjetno najpogostejši in najbolj problematičen primer uporabe tega koncepta v odnosu do živali: delno sklicevanje na spoštovanje (večinoma RR), ki običajno prikriva živalim škodljivo vedenje. Težava je ponovno v tem, da, ko gre za živali, referenčna točka RR ostaja nejasna in da je to referenčno praznino mogoče zapolniti z najrazličnejšimi razlagami o tem, kaj moralni subjekti pri živalih spoštujejo.

Ker v opisanem primeru ni vzajemnosti, se ta bistveno razlikuje od prej opisanih hierarhičnih ali nehierarhičnih odnosov RR. Dejansko tu dajalka_ec spoštovanja aktivno določa okoliščine, prejemnico_ka pa postavlja v pasiven in podrejen položaj.¹⁶ Gre za obraten hierarhičen odnos oziroma prikaz razlike v moči, ki je zaradi naše kognitivne in zlasti tehnične premoči skoraj vedno značilna za stike med ljudmi in živalmi.¹⁷ Izražanje spoštovanja skozi nadrejenost, pušča prejemnice_ke v položaju, ki se ne sklada s samim konceptom spoštovanja.

Ni treba posebej izpostaviti dejstva, da so poleg omenjenih vidikov za aktualizacijo spoštovanja potrebni tudi dodatni pogoji: ne glede na to, ali spoštovanje ponujamo, sprejemamo ali zavračamo, mora tudi situacija sama upravičiti izraze spoštovanja: kriminalno osebo lahko na primer spoštujejo njeni zavedeni vrstniki, čeprav si ne zasluži spoštovanja za svoja dejanja; in tudi obratno, travmatizirana žrtev zatiranja morda ne zmore užiti ali sprejeti svoje pravice do spoštljivega ravnanja. Spoštovanje torej tudi ni zgolj odvisno bodisi od sprejetja bodisi od same zmožnosti sprejemanja s strani prejemnice_ka.

Kot je razvidno iz naše razprave, morajo biti za ustrezno uresničitev izrazov spoštovanja izpolnjeni vsaj trije pogoji: (1) dovolj razvite kognitivne sposobnosti, ki omogočajo kompleksno abstraktno komunikacijo; (2) uspešna komunikacija, tj. razumevanje pogojev, ki tvorijo koncept; in (3) vzajemno soglasje, to pomeni, da mora biti vsak izraz spoštovanja s strani dajalke_ca ustrezno sprejet s strani prejemnice_ka, kar nujno izključuje nadrejeni položaj moči, ki bi udeleženki_cu spoštovanje vsilil. Naše trenutno znanje o večini živalskih vrst kaže na naslednje: nimajo potrebnih kognitivnih sposobnosti – ali pa jih vsaj trenutno ne moremo pravilno razbrati in razumeti; komunikacijske ovire za dogovarjanje o abstraktnih pojmih so previsoke, skupni dogovori pa so preveč pomanjkljivi; z njihove strani ni sprejemanja izrazov spoštovanja, zlasti v zvezi s škodljivim človeškim vedenjem, ki vodi v njihovo trpljenje ali usmrtitev. Živalim bi seveda koristilo dobronamerno in zadostno spoštovanje, vsaj zaradi vedenja, ki izhaja iz tega. Nazadnje se zdi, da številni argumenti govorijo proti uporabi tega koncepta pri živalih, vsaj z njihovega vidika, in sicer glede na množico kompleksnih izzivov in glede na dejstvo, da pri živalih ni jasne referenčne točke vrednotenja v smislu RR, ki bi vodila v jasne normativne posledice za RC, ter glede na dejstvo, da živali ne razumejo mentalnih stanj, ki motivirajo izražanje spoštovanja. Kljub temu je njegova uporaba razširjena.

prevod: Nataša Pucelj

Do drugega dela članka lahko dostopate s klikom na to povezavo.

Katharina Weiss

+ posts

Katharina Weiss je vodja komunikacij za organizacijo Animal Equality Germany v Berlinu. Študirala je nemško literaturo, zgodovino umetnosti in religij na univerzah v Leipzigu, Rimu ter Münchnu, kjer je delala tudi kot raziskovalka. Po formalnem izobraževanju se je posvetila novinarstvu z osrednjim fokusom na vprašanje pravic živali, veganstva, zdravja in okoljske problematike. Že od najstniških let se aktivno udeležuje shodov in protestov namenjenim pravicam živali.

Jens Tuider