Štirje med neštetimi vogali hiše
V zgodovini razmišljanja o vprašanju (pravic) živali se pogosto srečamo z navezavami na nekaj ključnih besedil. In med temi je nenavadno veliko izrazito kratkih, tako rekoč ošvrkov, ki pa v sebi pogosto uspejo zaobjeti izredno široko zastavljeno poanto (očitno je o mestu, ki ga imajo živali v naši družbi, mogoče razmišljati na ta način). Štiri izmed njih na kratko predstavljam tukaj.
Theodor W. Adorno in Max Horkheimer: Izbrani pasusi iz Dialektike razsvetljenstva (prva izdaja: 1947, na osnovi zapiskov iz leta 1944, slovenska izdaja: 2002)
Kontroverzna knjiga dveh stebrov frankfurtske šole (ki je zadnje čase večkrat na tapeti, čeprav bolj ali manj nereflektirano), katere nemara osrednji namen je izris srečanja dediščine razsvetljenstva, kapitalizma in nacizma, je kot nekakšno razburkano morje, na katerem se različne teme v obrisih prikažejo, nato izginejo, pa spet počasi priplavajo na površje itd.
Tako se tudi pojem živali v resnici pojavlja čez celo knjigo. Včasih nastopi bolj ali manj nezaznamovano (recimo v povzetku kakšnega mita ali kaj podobnega), drugič je k izvajanju priklican v kritični luči, se pravi, v formi živali kot žrtve človeka, vrhunec, ali bolje: zgoščino, pa doživi v poglavju Človek in žival, ki se pojavi proti samemu koncu knjige.
Razmeroma kratko poglavje vnese pojem živali, ki jo predstavi kot brezumno, brez zavesti o času (in smrti), toda v resnici je zaradi izredno gorečega filozofskega pristopa na nek način težko oceniti, ali gre za poskus imitacije mesta izrekanja tistega, ki je dejansko kritiziran, ali gre za izhodišča samih avtorjev.
Toda kakorkoli že razumemo to plat, ni nobenega dvoma (edinole, če bi tudi tu šlo za nadidentifikacijo, kar pa se zdi malo verjetno), da Adorno in Horkheimer z odporom pristopita do uporabe živali, najsi gre za »divje« ali »udomačene«, za prehranske ali znanstvene namene. Jedro njune kritike sta predvsem mehanicizem in odvezovanje človeka od vsega, kar ta pojmuje kot »skrbstveno«. V resnici v veliki meri (in to jima je bilo tudi večkrat očitano) kritizirata tisto, kar bi z vzponom razsvetljenstva naj razumeli kot družbeni/znanstveni napredek.
Tu gre za nemara prvič ubesedeno analizo mesta, ki ga žival zasede v okviru dediščine razsvetljenstva, vendar tudi lucidno obravnavo tega vprašanja skozi nekakšno avantgardno ekofeministično prizmo. Osrednji del poglavja namreč ni neposredno namenjen vprašanju živali, temveč vprašanju družbene vloge ženske. Ta je skrbstvena in tako sploh edina, ki jo je mogoče razumeti kot kakorkoli naklonjeno živalim, proces zatiranja pa se nad žensko vrsti na soroden način kot nad živalmi, kar v drugi polovici avtorja tudi (čeprav nemara ne popolnoma jasno) ubesedita.
Zaključek besedila vzame pod drobnogled mesto živali, ki ga je ta zasedala v nacistični Nemčiji. Čeprav gre za besedila, ki so nastajala med vojno in izšla tik po njej, avtorja v resnici zaključita pereče vprašanje tako rekoč ob njegovem nastanku, ko zapišeta: »Lagodno božanje otroških las in živalskega kožuha pomeni: ta roka tu lahko uničuje. /…/ Ljubkovanje ilustrira, da so pred močjo vsi enaki, da nimajo lastne narave.« Povedano drugače: na videz skrbstveno vlogo Tretjega rajha v odnosu do živali uspeta razkrinkati kot dejanski garant uničevanja, uperjenega tako v ljudi kot živali.
Čeprav v zgodovini filozofije kar mrgoli mest, ki tako ali drugače naslovijo vprašanje živali, predstavlja pisanje Adorna in Horkheimerja prispevek, ki je istočasno etično nedvoumen, vendar tudi sodoben in s tem pomemben del sodobnega razmišljanja o pravicah živali.
Thomas Nagel: What is it like to be a bat? (1974)
Kako je biti netopir? je kratko besedilo ameriškega filozofa judovsko-nemških korenin, ki je v času nastanka besedila predaval na Univerzi Princeton. Toda med ukvarjanjem s (kritično) animalistiko bo vedno znova priplavalo na površje, čeprav se Nagel z vprašanjem živali ni ukvarjal prav veliko. V resnici se ga tudi v pogovoru pogosto uporablja, kadar pridemo do točke, ko se nam ne ljubi več razlagati o tem, da »nihče ne more čutiti nobene živali, tako kot ona čuti sebe« (Jure Detela).
V resnici besedilo ni prav zahtevno in najbrž, z izjemo nekaterih referenc na sočasna dognanja, niti ne tako izvirno, vendar pa se je pojavilo v primernem času. Sedemdeseta leta pomenijo vznik sodobne ekologije, to je čas dekonstrukcije, raziskovanja Drugega, obenem pa tudi čas poglobljenega zanimanja za teorije zavesti (v tem času je denimo zasnovan preizkus z ogledalom), nevroznanosti (MR je bila izumljena le nekaj let prej) itd. Naglovo besedilo se na tem ozadju pojavi kot etiški killjoy: drugega/
Drugega ne moreš nikoli zares spoznati, saj ne moreš biti on_a. Lahko si predstavljamo, kaj pomeni eholokacija, kako je viseti z glavo navzdol, leteti itd., nekatere izmed teh elementov je mogoče celo občutiti, simulirati, ampak če nek organizem premore »zavestno izkušnjo«, potem nekaj pomeni »biti ta organizem«, kar ostaja vsem drugim organizmom popolnoma nedostopno.
Nagel to nedostopnost ponazori z enostavnim primerom: transfinitna števila so obstajala tudi v času kuge, čeprav jih je Georg Cantor odkril šele proti koncu 19. stoletja in morda, če bi kuga iztrebila človeško populacijo, ne bi bila nikoli odkrita. Ampak kugi ni treba iztrebiti človeške populacije, da vemo, da nikoli ne bomo mogle_i vedeti, »kako je biti netopir«.
Kot (bizarno) možnost Nagel navaja postopek, po katerem bi neka človeška oseba kos za kosom postajala netopir, kar pa ne bi več pomenilo, da je človek tisti, ki ve, kako je biti netopir, temveč je ponovno netopir tisti, ki ve, kako je biti netopir.
Naglovo kratko, vendar izredno jasno in poantirano besedilo se lahko tako pred nami vedno znova prikazuje kot opomnik mej, ob katere se nujno zaletavamo ob vsakem premišljevanju o drugih živalih, posebej nečloveških, toda tudi človeških.
Jacques Derrida: Žival, ki torej sem (več sledi) (1997)
Besedilo, ki je dalo ime tudi tej spletni strani. Številka iz oklepaja označuje leto konference v kraju Cerisy-la-Salle, kjer je Derrida izvedel naslovno predavanje, ki je bilo prvič objavljeno nekoliko kasneje (v angleščini leta 2002, pri nas pa v letu 2011). Besedilo, ki se je kasneje navadno izdajalo s še drugimi sorodnimi zapisi, predstavlja nemara vrhunec Derridajeve misli o vprašanju živali, ki ga je sicer odpiral že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (denimo v znameniti Pisavi in razliki).
Seveda tu ne moremo mimo simbolnega mesta, ki ga zaseda eno najpomembnejših imen filozofije (vseh časov), kar je gotovo vplivalo na izdatno pripisovanje pomena njegovemu razmisleku o živalih, čeprav je izhodišča premisleka o preseku vprašanja ženske in živali najti dobro formulirana v ekofeminizmu že v sedemdesetih letih. Taisto vprašanje naslovita še prej tudi že omenjena Adorno in Horkheimer, vendar, kot dokazuje denimo Carol J. Adams, je vprašanje živali v tovrstnem kontekstu tema feminizma pravzaprav že tako rekoč od nekdaj (s tem pa tudi ozadje za Derridajevo skovanko karnofalologocentrizem, ki jo vpelje nekje drugje). Tudi operiranje z besedami, kot je holokavst, na polju vprašanja pravic živali ni nekakšna Derridajeva novost (omenja se praktično že med samo drugo svetovno vojno).
Omenjenega konteksta se je gotovo nujno zavedati, vendar pri tem ne spregledati izrazito lucidnega in v marsičem inovativnega Derridajevega razmisleka. Najprej gre nemara za umestitev vprašanja živali (v resnici njihovih pravic, kar je za naš kontekst seveda bistveno) v samo jedro filozofije in nenazadnje dekonstrukcije – gre za pomemben trenutek legitimacije živali kot take (pri tem se obregne ob Levinasa, enega osrednjih filozofov »Drugega«, ki pa je živali popolnoma izključeval). Pri tem Derrida za potrebe poante ni ubiral kakšnih na novo izumljenih poti, temveč je preprosto v svoj »proces« dekonstrukcije vključil žival, kar se kaže v bolj ali manj običajnem derridajevskem besedilu.
Bistvenega pomena je še Derridajev obrat k »pogledu živali«, s čimer ta postane akter_ka in ne zgolj nekakšno pasivno bitje, ki je izključno »predmet« našega pogleda, kar nas tudi spodbuja, da žival začnemo razumeti kot nekoga, ki je vreden_a etičnega premisleka. Nadvse pomembna je kritika same besede »žival«, ki jo razume kot konstrukt, ki vase nasilno strpa preprosto preveč oblik bivanja (in jim na drugo stran postavi le eno: človeka), zato skuje animot, ki se prebere enako kot animaux (živali), le da ji pridoda francosko besedo za »besedo« (mot). Povedano drugače: žival je le beseda, zamejena z jezikom, ki signalizira pravico, ki si jo je človek vzel, da poimenuje vse druge živali razen sebe. Ob tej poanti usmeri precej kritičnih osti proti Heideggerju, Kantu, Descartesu, Lacanu in že omenjenemu Levinasu, ki se po njegovem mnenju s tem niso ukvarjali, pa bi se morali.
Obstaja še vsaj ena poanta, ki jo velja omeniti ob Derridajevem besedilu in ki se umešča na neko polje med znanim in neznanim: prehodnost identitete. Prehodnost med človekom in drugimi živalmi je nekaj, kar je mogoče razumeti kot »maskulin strah« (tako Derrida), s čimer filozof v resnici že raziskuje tisto, kar bo kasneje postajalo pomembno izhodišče premislekov o kvir veganstvu in eno jedrnih vprašanj samih veganskih študij.
Derridajevo besedilo je že zaradi avtorjevega specifičnega sloga neizčrpen vir različnih razmislekov, ki jih velja še raziskovati. Pri tem nas po eni strani ne smejo zavesti nekatere ugotovitve, ki so v resnici starejše od njega, po drugi strani pa tudi ne smemo ignorirati mnogih produktivnih izhodišč za naš razmislek o (pravicah) živali.
Miklavž Komelj: »Este animal que soy« (Nujnost poezije, 2010)
Komeljevo kratko besedilo (gre za predavanje, ki ga je avtor izvedel v okviru Delavsko-punkerske univerze v letu 2006) se umešča med vidnejše prispevke k vprašanju pravic živali pri nas. Podobno kot velja za Naglovo razpravo, je tudi vidnost Komeljeve najbrž časovno pogojena. Čeprav gre za razmeroma mlado besedilo, v našem prostoru vendarle sodi med nekakšne temelje razmisleka o pravicah živali, ki je (izvzemši ekstenzivno ukvarjanje s tem vprašanjem pri denimo Juretu Deteli) pravi zagon dobil nekaj let kasneje.
Toda to ne zmanjša lucidnosti Komeljevega besedila (Naglov razmislek se vendarle zdi neprimerno bolj bazičen). Najprej zato, ker se v resnici ne navezuje na znan bazen besedil/razmišljanj o pravicah živali. Na neki točki omeni Petra Singerja in Paolo Cavalieri, vendar še to v odklonilnem smislu – nemara se v ustaljeno razmišljanje še najbolj zateče s sklicevanjem na Derridaja (ki pa ga, zanimivo, ne omeni v navezavi na naslov lastnega predavanja).
Namesto tega mu kot izhodišče služi razmišljanje o pismih Rose Luxemburg, ki jih je ta pošiljala iz zapora in v katerih je izkazovala neverjetno senzibilnost do drugih živali. Komelj tu napravi pomemben premik: pisma, ki bi jih bilo enostavno razlagati kot pretirano sentimentalna, nemara spisana v nekakšni jetniški blaznosti, uspe umestiti v samo jedro njenega revolucionarnega položaja. Medtem ko Rosa Luxemburg opaža, kako je »narava kruta do živih bitij«, vendar ob tem do njih začuti sočutje, se premakne iz polja »sklicevanja na naravno«, ki je tako rekoč jedrni položaj reakcionarnosti, s tem pa tudi (zelo preprosto povedano) zamaje človekovo pojmovanje drugih živali kot nekakšnih ponaravljenih žrtev naših dejanj.
Kasneje v besedilu naslovi vprašanje »živalskega humanizma« (Badiou), ki ga razume kot utilitaristično zablodo, ki v resnici napačno pojmuje tako pojem človeka kot pojem živali (njegov položaj je v resnici soroden tistemu sester Ko), z Detelo dekonstruira pojem ekologije (in ga, pogojno rečeno, potisne bližje v smer globoke ekologije), obregne se ob Descartesa (to je morda nekoliko običajnejše), vendar tudi Rousseauja (toda ne brez ambivalence), naposled pa še poseže v odziv, ki sta ga Guattari in Deleuze namenila Freudu, ko ta podobe živali v duhovnih svetovih (ali kar psihopatologijah) ljudi (predvsem malega Hansa) razume kot prispodobe. Toda, kot opozarja Komelj, prav Freud dopušča tudi možnost obnovljenega razumevanja živali – kot bitij, ki nemara premorejo nadjaz.
Komelj poseže po različnih razmislekih in imenih, ki jih navadno ne uzremo v tej luči, in vprašanje živali na luciden način predstavi v okviru (leve) politične misli. Obenem obravnavani esej ponuja mnogo vstopnih točk v različne miselne okvire, ki jih še velja raziskovati, toda to ni namen pričujočega članka.
Vidimo lahko, da že nekaj teh kratkih prispevkov k animalistiki izpiše številna izhodišča, ki se na tem polju pojavljajo vedno znova. Vsako izmed besedil bi lahko bilo deležno tudi natančnejšega branja, daljših odzivov, toda zdi se, da se to v veliki meri tako ali tako vedno znova mora odvijati zmeraj, kadar razmišljamo o živalih.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.