Suha cunja na dnu morja
»Nekaj pozornosti mednarodne javnosti je za marsikoga abstraktna, dejansko pa okoljsko, podnebno in tudi geopolitično zelo pomembna zgodba globokomorskega rudarjenja dobila junija med srečanjem skupine G7 v angleškem Cornwallu, kjer je več sto deskarjev zahtevalo prepoved rudarjenja, in aprila, ko je plovilo okoljevarstvene organizacije Greenpeace sredi Pacifika prestreglo ladjo rudarskega podjetja DeepGreen.«
Tako svoj članek Zlata mrzlica na dnu oceanov za časnik Delo začne Boštjan Videmšek.
Razlogi za novo področje pridobivanja surovin za človekove potrebe so preprosti. Nekaterih kovin in mineralov »na suhem« počasi zmanjkuje, naš sistem pa je odvisen od nenehne rasti, zaradi česar je zanje treba najti nova območja. Kot primerna so se izkazala zaenkrat še precej nedotaknjena morska dna. »Po nekaterih podatkih je pod morskim dnom za 1500 milijard dolarjev zlata.« piše Videmšek. Kako je tovrstno dejavnost mogoče upravičiti? Seveda s tem, da se podjetja, kot je DeepGreen, sklicujejo na nujnost tovrstnih posegov prav za potrebe pridobivanja surovin za tehnologije, ki so … zelene. Zeleno zavajanje par excellence.
Toda naj se ustavim pri neki drugi točki:
»O globokomorskem svetu še vedno vemo zelo malo, tako rekoč nič – petindvajset let po tem, denimo, ko so bili na oceanskem dnu odkriti prvi termalni vrelci, sta v njihovem okolju mesečno v povprečju odkriti dve novi živalski vrsti. Te so, praviloma, docela nenavadne; skregane z našo podobo (ne le) morskih živali. Gre za evolucijsko izoliran, samosvoj svet ter skrajno občutljiv, ranljiv ekosistem. Do zdaj so znanstveniki raziskali le 0,0001 tega skrivnostnega, a gigantskega vzporednega sveta. Morske globine so največji svetovni ekosistem. Tvorijo namreč kar 96 odstotkov celotnega naseljivega področja na Zemlji.«,
nadaljuje avtor članka in razkrije, da so v središču nove gospodarske dejavnosti tudi nečloveške živali. In sicer take, ki jih ne poznamo dobro, ki jih morda ne pričakujemo in za katere ne moremo vedeti, kako bomo s posegi v njihov ekosistem vplivali_e nanje. Pri tem njihova »drugačnost« ni argument za njihovo dodatno »ekološko« vrednost, temveč nakazuje, da morda z njimi ne znamo prihajati v stik, ki ne bi škodil vsaki od njih kot individuumu.
Tako je lahko argument proti globokomorskemu rudarjenju osnovan tudi na zagovoru pravic nečloveških živali. To še toliko bolj drži, ko pomislimo, da je nemalo negativnih okoljskih sprememb v prvi vrsti vsekakor povezanih prav z živinorejo, ribolovom ipd., torej z izkoriščanjem nečloveških živali.
Toda vidimo lahko tudi drugo plat problema: potreba po dodatnem pridobivanju novih surovin, pogojena z naravo trenutnih tehnologij in ekonomsko-političnega sistema, je tista, ki sploh daje povod za tovrstno dejavnost, s tem pa spotoma zanemari še pravice nečloveških živali. Ali drugače: ko bijemo tako kompleksen boj, spotoma bijemo še druge.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.