Svet
Letos aprila je bil na pričujoči spletni strani objavljen seznam odgovorov slovenskih političnih strank, ki so se v tistem času potegovale za vstop v parlament in sestavo 15. vlade RS. Zastavljalo se je, kakopak, vprašanja na temo pravic nečloveških živali. Veganstvo namenoma ni bilo dobesedno omenjeno, vendar je vsako od vprašanj nujno napeljevalo nanj, saj nas je zanimalo, če bodo stranke uspele povezati eno in drugo. Omemb veganstva ni bilo prav veliko, v sicer pozitivnem, vendar neobvezujočem kontekstu sta ga omenili neparlamentarna Resni.ca in koalicijska SD. Stranke so bile radodarnejše z omembo »rastlinske prehrane«, toda ne nujno s pozitivnim predznakom (neparlamentarni PoS in Naša dežela). Pod črto si je bilo (izštevši stranke in liste, ki na naše poizvedovanje niso odgovorile) največ obetati od Gibanja Svoboda, absolutne zmagovalke volitev in jedra nove vlade, njenih koalicijskih partnerk SD in Levice ter stranke Resni.ca, ki je ostala pod parlamentarnim pragom.
Najprej zato, ker so vse navedene stranke uspele nasloviti tako vprašanje pravic živali kot tudi prehransko vprašanje (kjer so rastlinski prehrani dodale pozitivni predznak). Toda enega in drugega niso nujno nedvoumno zvezale, povezave so ostale nekako v zraku, veliko je bilo predvsem sklicevanja na velferizem in redukcionizem v okviru prehrane, medtem ko je bilo z vidika pravic živali mogoče zaznati predvsem fokus na t. i. hišnih ljubljenčkih. Poseben poudarek je bil pri prehrani namenjen ekološkemu vprašanju, nekoliko pa tudi zdravstvenemu. Omeniti velja še to, da sta SD in Levica v prejšnjih parlamentarnih sestavah vprašanju pravic živali že namenili nekaj besed in v obravnavo poslali nekaj predlogov, konkretno Levica pa je odprla tudi vprašanje veganstva (nekaj članic_ov, tudi parlamentarnih, tudi sledi veganski paradigmi) kot razsežnost vprašanja pravic nečloveških živali.
V predvolilnih soočenjih omenjenim tematikam ni bilo namenjenega prav veliko prostora, čeprav so nekatere stranke to in sorodne teme vnesle tudi v svoje programe. Še največ pozornosti je požel predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob, ko je v enem od soočenj pripoznal, da z vidika ekologije zaužijemo preveč mesa in mesnih izdelkov. Tej izjavi je seveda kasneje sledil pogrom z očitki o nadzorovanju naših krožnikov, zafrkantskimi vizijami o tem, kako bomo meso uživale_i samo na neparne dneve itd.
Skratka, očitki, za katere se zdi, da izhajajo predvsem iz folklornega priklicevanja (fiktivnih ali manj fiktivnih) značilnosti prejšnjega ekonomsko-političnega sistema pri nas. Politična taktika, ki že nekaj časa ne pogrne in ki uspe nadzor videti le v njegovi najbolj vulgarni in skoraj distopični obliki, medtem ko vse druge načine omejevanja (implicitno sistemske, občasno celo subliminalne itd.) spregleda v nekakšni veri v absolutno »naravno« inercijo neoliberalnega kapitalizma.
Zakaj je navedeno pomemben kontekst za pričujoči članek? Tako piše Tatjana Pihlar v članku »Strateški svet za prehrano: vegani veseli, kmetje zaskrbljeni«, ki je dostopen na spletni strani časnika Dnevnik (9. 12. 2022):
»Predsednik vlade Robert Golob je ustanovil strateški svet za prehrano, ki naj bi mu svetoval pri posodobitvi nacionalnih prehranskih smernic. V njem je šest politikov, en predstavnik Nacionalnega inštituta za javno zdravje in osem javnosti po večini neznanih strokovnjakov, naklonjenih rastlinski prehrani. Iz Lačne bučke, bloga veganske prehrane s kančkom znanosti, so po ustanovitvi strateškega sveta sporočili, da je vlada z njim podprla ‘usmeritev Slovenije za trajnostno vegansko prehrano’. Se poslavljamo od mesa?«
Na sestavo strateškega sveta za prehrano so se negativno odzvale_i že Roman Žveglič (predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije), Andrej Simončič (Svet za kmetijstvo in podeželje), Irena Šinko (ministrica Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) idr. Očitki so sorodni in izražajo »strah pred demonizacijo živinoreje«, »enostransko razumevanje prehrane« itd. Irena Šinko poudarja še, da je bil organ osnovan brez njene vednosti.
Slednje ni zanemarljivo. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano bi v tovrstne ukrepe moralo biti vključeno, saj predstavlja odločevalno središče, ki se pravic živali in s tem povezane prehrane tudi najbolj tiče. Je bil prisoten strah pred tem, da bi kmetijstvo (vključno z njegovimi lobiji) idejo o svetu preprosto povozilo? Mogoče, toda potem imamo velik problem in nekoliko komično samovoljo premiera (ta mu je bila očitana tudi ob nedavni »policijski aferi«), svet pa bi se lahko izkazal zgolj za brezzobi organ, ki nikakor ne more poseči v sistemsko naravo problema, ampak je tam zaradi …
Hm, zaradi česa? Robert Golob je v preteklosti (med drugim opozarjal na zdravstvene koristi uživanja manjše količine mesa (redukcionizem iz ekonomskih razlogov?), toda zdi se, da je bilo v središču njegovih izjav v resnici vprašanje ekologije, kjer pa, če govorimo zgolj o svetu, ki biva v nekakšnem vakuumu, trčimo ob problem popolne redefinicije celotnega procesa pridelave hrane in seveda vprašanja nečloveških živali v tem krogu. Gre za proces, ki bi zahteval ne samo sodelovanje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ampak tudi mnogih (ali kar vseh) drugih.
Tako pa se zdi, da imamo ponovno opravka izključno z nagovarjanjem posameznic_kov, kar je seveda bistveno in dobrodošlo, vendar ni celotna zgodba, kar še posebej velja v pričujočem primeru, za katerega se zdi, da se sklicuje na človekovo dobro počutje, ekonomsko stabilnost zdravstvenega sistema (krivda je prevaljena na pleča prebivalstva kljub mnogim sistemskim problemom sektorja) in ekologijo, kjer je vprašanje prehrane seveda bistveno in ključno, toda ni edino – in morda še pomembneje: gre za vprašanje, ki ga je nemogoče razreševati, ne da ob tem premislimo naravo trenutne politično-ekonomske paradigme. Obenem v svetu pravijo, da ustanovitev »ne pomeni usmeritve k veganski prehrani, ampak k zdravi in uravnoteženi prehrani«, karkoli naj bi že to pomenilo.
Svet je po svoji sestavi in smotru, ki ga je najti predvsem v obnovi prehranskih smernic (te so pri nas res utemeljene na že zdavnaj ovrženih trditvah nutricionistike), seveda dobrodošel in upati je, da bo vsaj nekoliko prispeval k normalizaciji rastlinske prehrane v širši (zahodni) družbi. Toda po drugi strani se vse, kar obdaja omenjeni svet, zdi preveč poljubno, neobvezujoče in nekako pridigarsko, ne da bi ob tem poseglo v nekatere ključne procese reproduciranja karnističnega sistema. Pri tem je vendarle pomembno poudariti, da je svetu očitana enostranskost pravzaprav nič manj kot nuja, saj lahko šele s tega (vsaj na papirju) skrajnega položaja sploh naslavljamo jedrno težavo.
Toda v splošnem se je težko otresti vtisa, da je bil svet ustanovljen zato, ker preprosto sodi k politiki, kot jo želi predstavljati Gibanje Svoboda, medtem ko si za kaj več niti ne prizadeva. S tem razkriva tudi vsaj določeno mero postdemokratičnih značilnosti sodobnih politik, ki se pogosto naslanjajo zlasti na podobe tega, kar želijo pokazati, da so, namesto da bi tudi v praksi (kot zakonodajna telesa!) izvrševale to, kar želijo pokazati, da so. GS je stranka, ki se sklicuje na progresivnost in aktual(istič)nost, in zdi se, da k temu sodita tudi zavzemanje za ekologijo in dajanje pozitivnega predznaka k rastlinski prehrani. Seveda je eno in drugo nujno, celo jedrno in pomeni bistvene pozitivne premike v družbi, toda bati se je, da je narava platforme (sodobne parlamentarne) politike preprosto nezmožna kanalizirati tovrstne podobe tudi v dejanski učinek.
Tako se v odziv na vzpostavitev sveta že pojavljata dva tipa ugovorov. Prvi je obarvan z očitanjem diktatorskosti, kar je v danih pogojih in naravi ukrepov težko razumeti kot resen pomislek, temveč prej reprodukcijo (kvazi) diametralno nasprotne politične drže, ki se iz tovrstnih očitkov napaja. Drugi tip ugovora se zdi bolj premišljen, govori pa o nekakšni vzpostavitvi boja med mnenji in ga je zaznati že v naslovu omenjenega članka na spletni strani časnika Dnevnik, kjer preberemo »vegani veseli, kmetje zaskrbljeni«. Namesto vsebinske razprave nas torej takoj pričaka vpeljava identitet in s tem nekakšnega kulturnega boja, samo zato, da bi lahko prišlo do ukinitve vsebine. Povedano drugače: prevladujoči narativ želi opozicijo med dvema prepričanjema predstaviti kot nekakšen boj lobijev, med katerimi se vsak bojuje za neke svoje vsebinsko izpraznjene in po bogve kakšnem naključju vzpostavljene ideje. Na to nakazuje že očitek »demoniziranja živinoreje«, kot da ta ne pomeni po svoji definiciji organiziranega morjenja nečloveških živali (cinično se da pripomniti »vsaj stojte za svojimi odločitvami!«). Obenem ni zaslediti vprašanj, kot so »Želimo rešiti življenja velikega števila živali ali ne?«, »Želimo pomembno prispevati k razreševanju ekološke krize ali ne?« ali »Želimo narediti pomemben korak v javnem zdravstvu ali ne?«.
Nedavni Golobov govor na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta se do neke mere gotovo giba po tem polju. Prvi pomemben poudarek govora je stališče, da »ne govorimo o popolnem odrekanju mesu«, drugi (morda pomenljivejši) pa nastopi, ko govorec razkrije kaj so po njegovem osrednje odgovornosti vlade: 1. ozaveščanje o naši prehrani na podlagi znanstvenih dognanj, z vidika zdravja ter trajnostne pridelave ter kot drugo: omogočanje izbire, pri čemer navede primer iz neke slovenske menze, kjer bi naj polovica gostij_ov »brez prisile, le z dobro ponudbo« izbrala rastlinski obrok.
Če na tej točki zanemarim razsvetljenski diskurz o znanosti ter megleno ozaveščanje … Omogočanje izbire je gotovo eden ključnih pojmov in nujnih procesov ter s tem korak v pravo smer. A navedeni primer odseva zamejenost pojma, ki se tokrat znajde zabarikadiran v (neko) slovensko menzo, ob čemer se problemi zdijo bolj ali manj minorni in zasebni, medtem ko prostora za predrugačenje svetovnega prehranskega sistema (kar je pod črto edino kar šteje) oz. dodajanja kamenček v mozaik k temu predrugačenju, pač ni.
Tako je vprašanje, ki se zastavlja: a je trenutna politika pripravljena postopati v tej smeri na celovit način, ki bo naslavljal sistemske spremembe, ki bo torej lahko »premagal« vsakršne meandre v (prehranskih) trendih, vsakršne odzive na morebitne politične in ekonomske krize itd.? Dvomim.
Ampak kje so ob vsem tem sploh nečloveške živali? Zdi se, da so povsem, sistematično in dosledno izpuščene, če ne upoštevamo morebitnih intimnih izbir. Kadar se obračamo k vprašanju pravic nečloveških živali, se vedno znova zatekamo kvečjemu k velferističnim ukrepom za nekatere vrste, k prehranski politiki pač ne. In tako se tukaj skriva še ena nevarnost: bo zagovarjanje poskusa implementacije rastlinske prehrane, ki ne bo povsem rastlinska in nikakor ne kakorkoli zavezujoča, le še en spregled drugih živali? Zdi se, da ima zagovor rastlinske prehrane z vidika ekološkega vprašanja resen potencial, da v svoji poljubnosti, ob ideji “zmanjševanja porabe” itd. doseže nasprotno kot je bilo morda predvideno v krogih zagovornic_kov pravic živali. Zaklale_i bomo toliko manj živali kot smo zmanjšale_i število voženj z avtomobili.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.