Svoje telo
Svoje telo je sestavljeno iz več kot petih elementov:
iz kamene hiše, kjer verjame, da biva samostojno, iz
vetra v krilih lastovke, ko vzleti na pot domov, iz
vode, ki se jo napije iz svojih lastnih oči,
iz milnice soseda Lojzeta, ki z glitzi gobico drgne po
smetnjaku, ker je to edino smiselno početje v primeru odpovedi
ledvic, iz orkana moje matere, ki ji je izruvalo zobe,
iz bele breze trepetlike, ki kljubuje času in gosenicam,
iz drhtenja v dlaneh mojega očeta, ki nečesa (a česa?) ne more
ustaviti, iz strupene lasnice, s katero se praskam po lasišču, iz tega,
da te ljubim globoko,
in se v tej svetlobi ne morem dotakniti
ne tebe in ne sebe kot lastnine.
Nedotaknjenost žari, bolj kot koža v prvem jutru.
Vonj ima po dobri misli.
Včasih ima moje telo predstavo, da je prostor
zanj samo še v prostoru pesmi – svetlem, sipkem.
Telo, če hoče, najde zatočišče izven.
Zagozdi se v razmak med možnim in nemožnim, med
osteklenel pogled mačka, ki boleha za levkozo,
in roko, ki se nezadržno bliža skrivališču med cipresami.
razmaku se potem razširi, bliskovito:
v tisto z izproženimi kremplji
in tisto, kar z vso nežnostjo potuje proti
smrčku, proti edini in moteči,
kar naprej odtekajoči in
vztrajni kapljici krvi.
Alenka Jovanovski
Alenka Jovanovski je slovenska pesnica, literarna kritičarka, literarna zgodovinarka in prevajalka. Do leta 2011 je sodelovala z Oddelkom za primerjalno književnost in literarno teorijo ter z Oddelkom za slovenistiko Univerze v Novi Gorici. Leta 2004 je za svoje kritiško delo prejela Stritarjevo nagrado, 2019 Veronikino nagrado. (Foto: Robert Ocvirk)