Svoje telo
Svoje telo je sestavljeno iz več kot petih elementov:
iz kamene hiše, kjer verjame, da biva samostojno, iz
vetra v krilih lastovke, ko vzleti na pot domov, iz
vode, ki se jo napije iz svojih lastnih oči,
iz milnice soseda Lojzeta, ki z glitzi gobico drgne po
smetnjaku, ker je to edino smiselno početje v primeru odpovedi
ledvic, iz orkana moje matere, ki ji je izruvalo zobe,
iz bele breze trepetlike, ki kljubuje času in gosenicam,
iz drhtenja v dlaneh mojega očeta, ki nečesa (a česa?) ne more
ustaviti, iz strupene lasnice, s katero se praskam po lasišču, iz tega,
da te ljubim globoko,
in se v tej svetlobi ne morem dotakniti
ne tebe in ne sebe kot lastnine.
Nedotaknjenost žari, bolj kot koža v prvem jutru.
Vonj ima po dobri misli.
Včasih ima moje telo predstavo, da je prostor
zanj samo še v prostoru pesmi – svetlem, sipkem.
Telo, če hoče, najde zatočišče izven.
Zagozdi se v razmak med možnim in nemožnim, med
osteklenel pogled mačka, ki boleha za levkozo,
in roko, ki se nezadržno bliža skrivališču med cipresami.
razmaku se potem razširi, bliskovito:
v tisto z izproženimi kremplji
in tisto, kar z vso nežnostjo potuje proti
smrčku, proti edini in moteči,
kar naprej odtekajoči in
vztrajni kapljici krvi.
![](https://www.animot-vegan.com/wp-content/uploads/2020/06/Robi-fotka_poezija1-scaled-e1600339496107-150x150.jpg)
Alenka Jovanovski
Alenka Jovanovski je slovenska pesnica, literarna kritičarka, literarna zgodovinarka in prevajalka. Do leta 2011 je sodelovala z Oddelkom za primerjalno književnost in literarno teorijo ter z Oddelkom za slovenistiko Univerze v Novi Gorici. Leta 2004 je za svoje kritiško delo prejela Stritarjevo nagrado, 2019 Veronikino nagrado. (Foto: Robert Ocvirk)