Predelano po eseju, objavljenem v reviji Philosophica 49, Departamento de Filosofia, Faculdade de Letras da Universidade de Lisboa, Centro de Filosofia da Universidade de Lisboa, str. 147-61, april 2017, ISSN 0872-4784.

Izvorno objavljeno na spletni strani animalia vegetalia mineralia.

Feminizem in ekologija

Čeprav se kritična refleksija o položaju žensk začne v času Mary Wollstonecraft (1759–1797), avtorice Zagovor pravic ženske (1792, slov. prev, 1993), širša raziskovalna obravnava avtonomije in diskriminacije žensk skozi zgodovino sega v sedemdeseta leta 20. stoletja¹.

Najnovejše raziskave so razkrile namerno zanemarjanje vloge in avtorstva žensk v izumiteljstvu in razvoju vseh vrst materialov, v tvorbi in razvoju človeškega jezika skozi komunikacijo med materjo in otrokom, njihove vloge v družbenem življenju in moči, ki so jo imele v prazgodovini². Različne feminizme, ki so se postopoma uveljavili, je Richards (rojena 1944) razvrstila v dve veliki skupini: liberalni, egalitarni, tradicionalni ali prvi val feminizma in radikalni, kulturni ali drugi val feminizma³. V ekofeminističnih tokovih, ki spadajo v drugo skupino, so med domenama ženske narave in Narave vidne vzporednice.

Izraz ekofeminizem, ki se je prvič pojavil v eseju avtorice Françoise Eaubonne (1920–2005) Le Féminisme ou la mort [Feminizem ali smrt) (1974) in leta 1978 v eseju Eco-Féminisme [Eko-feminizem], združuje različne ekološko-feministične položaje skozi naslavljanje podobnosti med obema domenama⁴. V presečišču ekofeminističnih teženj so dualizem, kartezijanski ideali in psihološke razlike med spoloma.

Dualistična perspektiva razlikuje med ženskim in moškim spolom v korist slednjega. Žensko področje  vključuje telo, naravo, materijo, nečloveško in živalsko, naravno tvorjenje, reprodukcijo, zasebno, notranjost in čustva, medtem ko moško področje vključuje um, intelekt, duhovnost, racionalnost, človeškost, tehnično, kulturno in zgodovinsko tvorjenje, javno, transcendenco in razum. Kartezijanstvo in sodobni racionalizem sta z ustvarjanjem dihotomij duša : telo in razum : čustva ter s posledičnim povzdigovanjem razuma razvrednotila Naravo in z njo značilnosti, povezovane z ženskim načelom in z žensko. Tudi pomen dihotomičnih razlik med spoloma je zmanjšan zaradi prepada med biološkimi okoliščinami subjektov in njihovimi psihosocialnimi značilnostmi. Kljub temu se različne ekofeministične perspektive v svojem bistvu približajo spoznanju Michaela Zimmermana (rojen 1946), ki trdi, da bo zahodna kultura lahko preoblikovala in izoblikovala skladnost med človeško in nečloveško izkušnjo le ob zamajanju nekaterih kategorij, ki narekujejo, v kolikšni meri vladata žensko načelo in Narava: atomizem, dualizem, hierarhizem in androcentrizem.

Bistvena razlika med ekofeminizmom in globoko ekologijo je prav v tem, da ekofeminizem ne prizna temeljne vloge antropocentrizma ob nastanku sedanje krize. Čeprav v obeh primerih dekonstrukcija antropocentrizma temelji na preoblikovanju njegove zasnove, se ekofeminizem omejuje zlasti na androcentrizem.

Koncepti, ki se nanašajo na androcentrizem, so povezani z uporabo norm in meril za moški spol in s posledičnim podcenjevanjem ženskega načela, kot sta nepriznavanje ženske modrosti in izkušenj ter upoštevanje zgolj interesov in lastnosti, vezanih na moški spol. Primer androcentrizma v praksi je posplošena raba angleškega samostalnika »man« (slov. moški) ali »Man« (slov. človek) za poimenovanje človeške vrste. Izumitelj izraza⁵ Lester Frank Ward (1841–1913) je teoretiziral o naravni prednosti žensk v primerjavi z moškimi in o bistvenih razlikah med obema spoloma, ki od moškega subjekta terjajo sprejetje ženskega vidika ali ženskosti, ki je pravzaprav sestavni del moškega spola.

O etiki skrbi

Z ekofeminističnega vidika je prisvojitev ženske plodnosti in rodovitnosti tal (oboje prvotno v domeni žensk⁶) temeljno dejanje patriarhata za njegov razmah na začetku neolitika in izvor najvidnejših dejavnikov ekološkega neravnovesja: demografskega presežka in izčrpavanja naravnih virov. Ta dvojna prisvojitev, ki jo je patriarhat ohranjal z različnimi družbenimi in gospodarskimi strategijami, je vplivala na duševne in kulturne strukture vse do danes. Eaubonne meni, da se te strategije skrivajo za družbenimi predstavami o »normalnosti« industrijskih praks intenzivne reje živali za prehrano ljudi, ki so ponižujoče do živali in narave ter ki formalizirajo živinorejsko industrijo z izrazi totalitarizma, zatiranja in seksizma.

Skrb za druge živali je kot del etike skrbi za druge in za svet stalnica ekološkega feminizma. Maria Luisa Ferreira poudarja, da »[f]eministične teorije skrbi niso omejene na določene vrste odnosov. Zanimanje in ljubezen do drugih namreč zajemata tudi nečloveške osebe in vso naravo«⁷.

Nekateri filmi so v zadnjih desetletjih pozorno dokumentirali več kot človeški svet. Ekodokumentarni filmi, kot so Zemljani (2005) Shauna Monsona, Meat the Truth [Neprijetna resnica o  mesu] (2008) Gertjana Zwanikkena in Marianne Thieme ter Cowspiracy (2014) Kipa Andersena in Keegana Kuhna, v ospredje postavljajo odnos med filmskim ustvarjanjem in ekološko etiko skrbi. Filma Meat the Truth in Cowspiracy razkrivata kruto stvarnost živinoreje. Film Zemljani skozi skrivne posnetke razkriva grozodejstva izkoriščanja živali na več področjih. Skriti zaliv (2009) Louieja Psihoyosa dokumentira prepovedano klanje delfinov v zalivu vasi Taiji. Film Roberta Kennerja z naslovom Hrana, d. d. (2008) sprašuje: »Koliko v resnici vemo o hrani, ki jo kupujemo v naših lokalnih supermarketih in pripravljamo svojim družinam?«. Liz Marshall v filmu The Ghosts in Our Machine [Duhovi v našem stroju] (2013) spremlja fotografa, ki je aktivist za pravice živali. Posnetki iz dokumentarnega filma Slaughterhouses [Klavnice] organizacije Animal Aid UK so bili v Veliki Britaniji uporabljeni kot dokazno gradivo v aktivistični kampanji in so po namestitvi nadzornih kamer preprečili, da bi zlorabe živali v klavnicah v Združenem kraljestvu še naprej ostale neopažene in nekaznovane.

Po drugi strani pa so v širšem filmskem ustvarjanju že od samega začetka prisotne institucionalizirane seksistične norme, ki moškemu spolu pripisujejo prevlado in nadzor, ženski spol pa vidijo kot pasiven, erotičen in nadzorovan objekt. Laura Mulvey (rojena 1941) v knjigi Visual Pleasure and Narrative Cinema [Estetski užitek in pripovedna kinematografija] (1986) analizira vlogo filma pri spodbujanju procesov identifikacije s patriarhalnimi liki in ideali, značilnimi za hollywoodsko produkcijo, ter zastavi sam koncept filma kot instrument za širjenje represivnih ideoloških vrednot. Ne glede na polemike, ki so sledile, je spolno (čeprav za nekatere sporno) tipizacijo v filmskih likih zlahka mogoče prepoznati. Nekateri igrani filmi kot redke izjeme omenjenega hegemonskega, uniformnega pravila presegajo okvire hollywoodske kinematografije ter jih je mogoče najti v različnih državah in tudi v sklopu neodvisne produkcije. To seveda velja za bollywoodsko filmsko produkcijo ter tudi (ali predvsem) za manj konvencionalno azijsko in evropsko produkcijo.

V filmu Georgea Millerja Pobesneli Max: Cesta besa iz leta 2015  odmevajo nekatere ekofeministične ideje. V njem »žensko telo« pooseblja k Naravi stremečo roditeljico, ki si (ponovno) prevzame lastno avtonomijo. Film je postavljen v popolnoma degradiran svet Antropocena, kjer so ženske obravnavane kot stvari in se skladno s tem z njimi tudi ravna. Materino mleko (edina vrsta živalskega mleka, ki še obstaja) se proizvaja s pomočjo mehanskih postopkov, ki spominjajo na postopke intenzivne industrijske proizvodnje kravjega mleka za prehrano ljudi: človeške ženske so priključene na molzne stroje. Analogija med objektivizacijo žensk in nečloveških živali postavlja pod vprašaj naše sprejemanje vsakdanjih družbenih praks kot norm.

Film opozarja tudi na dominiranje, zasužnjevanje in spolno izkoriščanje ženskega spola, ki se dogaja še danes, kar potrjuje število žrtev posilstev in nasilja. Simbolika pasov čistosti, ki se jih poročene talke znebijo tako, da si jih odrežejo in odstranijo s telesa, pooseblja brezčasnost arhaičnih poskusov prevlade nad žensko spolnostjo. Te dragocene, nenadomestljive mlade ženske, spolne sužnje in roditeljice bežijo pred vojsko vladarja, ki jih zasleduje. Ta pobeg in njihovo politično ozaveščenost naznani z velikimi črkami napisano sporočilo na steni: »Ženske niso stvari«.

Sprva se zdi, da so vprašanja, povezana z ekologijo, odsotna v tej distopični skupnosti, kjer so rojeni otroci last staršev/voditeljev, ki imajo v kraljestvu bede absolutno moč. Poveličevanje bojevanja v okviru pripovedi, kjer zaporniki služijo kot krvne banke za oskrbo ranjenih vojakov, bi lahko pomenilo še en akcijski film, ki temelji izključno na moških stereotipih. Vendar ni tako. Z namenom izkoriščanja prebivalstva vladar uporablja edino obstoječo zalogo vode, vodonosnik, na katerem stoji Citadela: grozi jim, naj se nikar preveč ne navadijo na to življenjsko pomembno tekočino, saj jo bodo še pogrešali.

Poleg niza dejstev, ki govorijo o politični trajnosti, je tukaj še boj disidentk za svobodo in iskanje Zelene doline, rodne dežele bojevnice vladarice Furiose, ki vodi pobeg skozi negostoljubne dežele onkraj Citadele. Kljub eni roki in mehanski protezi namesto druge vodi odpravo in se spopade z junakom sage, Maxom, mu daje ukaze in ga vodi ter mu rešuje življenje, tako kot on rešuje njeno. V tem pustem, puščavskem okolju prav ženske iščejo naravni, živi svet, namreč skupina mladih žensk se poveže s skupino starejših (toda enako močnih) bojevnic in motoristk. Tudi to je v filmski zgodovini odmik od običajnega upodabljanja žensk.

To iskanje ostankov naravnega sveta dobi neizogiben ekološki prizvok, ko ena od starejših žensk mlajši podari svojo staro torbo, v kateri hrani več »izvornih« semen rastlin in dreves, »veliko različnih semen«, še doda. Tik pred smrtjo si stisne vrečo k prsim v znamenje vrednosti njene vsebine.

V tem filmu, ki je bil nagrajen z oskarjem, Miller preobrne konvencionalne ženske vloge, značilne za  mainstream akcijske filme (in tudi druge filmske zvrsti). Moški nagoni so ohranjeni tako na platnu kot izven njega ali drugače rečeno: namen filma ni izključiti moškega občinstva. Čeprav film ni izrecno namenjen ženskemu spolu, na inovativen način raziskuje upodabljanje ženskih likov, kot so običajno prikazani moški, saj jim pripisuje enako vodilno vlogo, obravnavo in delovanje v zvezi z avtonomijo in vodenjem. Zaradi omenjenega prevračanja hollywoodskih filmskih stereotipov ga uvrščamo v žanr feminističnega akcijskega filma.

Miller je sodeloval s skupino žensk, in sicer s svetovalko Eve Ensler, avtorico Monologi vagine (1996, slov. prev. 2003), in z ženo Margaret Sixel, odgovorno za postprodukcijo. Čeprav je končni rezultat daleč od konkretnih zahtev in izhodišč Eaubonne in ekofeminizma, sta jim skupni glavni temi, in sicer tema moške domene nad ženskim spolom oziroma naravnim svetom ter prednostna vez med ženskami in Naravo.

Sklepna misel

Razmišljanje o Naravi Danes v času vzpona Antropocena združuje različne, včasih nasprotujoče si  scenarije od oblikovanja ozemlja, čigar meje določajo »zeleno gospodarstvo«, okoljske etike in neizbežnosti negotove prihodnosti, ki jo napoveduje vedno bolj strašljiva sedanjost. Čeprav so ogroženi tako človeški kot nečloveški ljudje, se kljub napovedani skupni distopiji še vedno pojavljajo položaji in opozicije moči: moški-ženske in človeško-nečloveško.

Narava je talka današnjega časa: kot uporabna dobrina, ki jo je treba izkoriščati, turistična pokrajina, v kateri je treba uživati, ali večnamenski subjekt katastrofe, od naturalističnih do utopičnih ali distopičnih scenarijev, uporabljenih v izobraževalne, umetniške, znanstvene ali komercialne namene. Še vedno je podrejena procesom prisvajanja, ki zakrivajo in zanemarjajo njeno bistvo. Nazadnje pa je prepuščena sistemskemu samouravnavanju, ki je okvarjeno zaradi človekovih poseganj in v zvezi s katerim ni zagotovil, temveč so le utemeljeni strahovi.

Povezave med popredmetenjem žensk in Narave, nadomestljivih in ločenih od svoje nravi, so (prikrit) del vsakdanjega življenja. Zrcalijo se skozi žensko kot objekt, nedavne boje proti zakonodajni zaščiti posiljevalcev ter odzive na druge primere zlorab in drugih diskriminacij na osnovi spola, prisotnih tudi v tako imenovanih razvitih državah, vendar pogosto prikritih in zaščitenih z zakoni ter gospodarskimi in družbenimi interesi.

Zdi se, da ujetnice_ke miselnega modela, ki uporablja vrsto zvijač in uveljavljanja moči nad občutljivim in ženskim, ženskami, živalmi in naravnim svetom, vodi ista ideologija, misel oziroma imaginarij: podrejanje androcentrični_antropocentrični_dualistični_mehanistični_kapitalistični strukturi. To je pet izhodišč, na katerih sloni in deluje Antropocen_Kapitalocen. Nakazujejo (in priznavajo) nujnost epistemološkega preoblikovanja, ki je prelagano v nedogled in ki se mu z vsemi močmi upirajo, in sicer z uporom, ki naznanja konec upanja za Življenje, kot ga poznamo.

prevod: Nataša Pucelj

Literatura

Abram, David (2007), A Magia do Sensível, Lisboa, Fundação Calouste Gulbenkian.

Adovasio J.M., Soffer, Olga, Page, Jake (2008), O Sexo Invisível, Lisboa, Europa-América.

Bateson, Gregory (1980), Mind and Nature – A Necessary Unity, New York, Bantam Books.

Beckert, Cristina (koord.), (2003) Ética Ambiental uma ética para o futuro, Lisboa, Centro de Filosofia da Universidade de Lisboa.

Beckert, Cristina, Varandas, Maria José (coord.), (2004) Éticas e Políticas Ambientais, Lisboa, Centro de Filosofia da Universidade de Lisboa.

Benjamim, Walter (1994), Rua de Mão Única. Obras escolhidas. Vol.II. São Paulo, Brasiliense.

Castro, Ilda Teresa (2015), Eu Animal – argumentos para um novo paradigma – Cinema e Ecologia, Lisboa, Zéfiro.

Capra, Bernt (1990), Mindwalk, ZDA (film).

Eliade, Mircea (1996), Zgodovina religioznih verovanj in idej, Ljubljana, DZS. Prevod: Mojca Mihelič.

Eaubonne, Françoise (1998), “Écologie et Féminisme: Révolution ou Mutation”, Silence, Paris, numéro 220-221.

Foucault, Michele (2005), As Palavras e as Coisas, Lisboa, Edições 70.

Guattari, Felix (1989), Les trois écologies, Paris, Editions Galilée.

Latour, Bruno (2013), “Para distinguir amigos e inimigos no tempo do Antropoceno”, Revista de Antropologia, São Paulo, USP, 2014, V. 57 NºI, pp.17.

Latour, Bruno (2015), “Fifty Shades of Green”, Environmental Humanities, 7, Duke University Press, pp.219-225.

Merchant, Carolyn (2006), “The Scientifique Revolution and The Death of Nature”, ISIS 97 (3), Chicago, University of Chicago Press Journals, pp.513-533.

Migdley, Mary (2007), Earthy Realism, The Meaning of Gaia, UK, Societas.

Miller, George (2015), Pobesneli Max: Cesta besa, ZDA (film).

Mulvey, Laura (1999), “Visual Pleasure and Narrative Cinema”, Film Theory and Criticism: Introductory Readings. New York:Oxford UP (eds.) Leo Braudy, Marshal Cohen, pp.833-44.

Richards, Janet Radcliffe (1994), The Sceptical Feminist, London, Penguin.

Waal, Frans (2006), Primates and Philosophers: How Morality Evolved. New Jersey, Princeton University Press.

Zimmerman, Michael (1987), “Feminism, Depp Ecology, and Environmental Ethics” Environmental Ethics, Virginia, Philosophy Documentation Center, 9 (1), pp.21-44.

Predelano po eseju, objavljenem v reviji Philosophica 49, Departamento de Filosofia, Faculdade de Letras da Universidade de Lisboa, Centro de Filosofia da Universidade de Lisboa, str. 147-61, april 2017, ISSN 0872-4784.

Izvorno objavljeno na spletni strani animalia vegetalia mineralia.

Povzetek: Nekateri ekofilozofski tokovi priznavajo razdvojenost med domenama ženske narave in Narave, pri čemer opozarjajo na dualizem moški-ženska, posledice androcentrizma in razdor, ki ga je mehanicistično mišljenje vneslo v razumevanje soodvisnosti naravnega sveta. Na presečišču ekofeminizma in ekokinematografske proizvodnje bom opredelila nekatera odnosna stičišča med človekom in naravo ter moškim in žensko, objektivizacijo žensk in narave ter tesno povezavo med ekološkimi feminizmi in etiko skrbi, ki vključuje več kot človeka.

Uvod
Povezave med Žensko in Naravo segajo v kozmološke mite neolitika, ki jih je v svojih delih raziskoval Mircea Eliade (1907–1986): skozi enotno intuitivnost in simboliko se je preko periodičnih lunarnih variacij ustvarila biokozmična povezava med plodnostjo ženske, ljudi in neljudi ter luno, dežjem in rastlinstvom. V ledeni dobi je spirala, ki je simbolizirala luno, po analogiji povezovala lunine mene, vodo in rastlinstvo s plodnostjo rastlin in živali, vključno s plodnostjo žensk, ki je bila sčasoma utelešena kot mati Zemlja, in kmetijska božanstva. Po Eliadejevih besedah so agrarne družbe povezovale plodnost zemlje s plodnostjo (oplojene) ženske in nebo z moškim (oplojevalcem) ter posledično skozi poroko med ljudmi ponovno vzpostavljale staro, prvinsko hierogamijo oziroma sveto zvezo med nebom in zemljo. Plodnost Zemlje je veljala za lastnost »živega« in je bila izrazitega pomena: binom Homo-Humus je izražal neprekinjen cikel »živega« in Zemlje v povezavi z rojstvom človeka, čigar mati je Zemlja, in njegovo smrtjo oziroma vrnitvijo materiji, materi. Te povezave so utelešenje oddaljene resničnosti. Toda povezava med žensko organskostjo in naravnimi pojavi – materinstvom in naravno usklajenostjo ženskih ciklov plodnosti z rodovitnostjo tal, luno in plimovanjem, ostaja intuitivno zaznavna in očitna.

S kulturnega in verskega vidika so študije številnih avtoric_jev o zgodovinskem izvoru patriarhata¹ dokazale vpletenost evropskih in sredozemskih filozofskih in teoloških tradicij pri sklicevanju na prevlado Žensk in Narave. Kulture, ki so si prizadevale za boginjo mater Zemljo in Naravo, je izpodrinil patriarhalni, militaristični sistem, ki je povzdigoval moškost. Skladno s tem so se zamenjali tudi verski simboli in družbene norme. To je oslabilo in razvrednotilo ne samo žensko, ampak tudi vso naravo.

Po drugi strani nekatere kultne in verske prakse, ki temeljijo na veri v Boginjo Mater, vključujejo bolj empatično spiritualistično povezavo med ženskami in Naravo. Nekatere ekofeministične avtorice in krščanske teologinje² opozarjajo na pomembnost čaščenja Boginje Matere v starodavnih družbah zlasti v povezavi z njenim pomenom pri oblikovanju manj vsiljive patriarhalne svetopisemske podobe. Ob navezavi na povezave med religijo, kulturo in znanstvenimi vidiki pojasnjujejo, kako je mehanistični model zahodne znanosti pripeljal do razkola med materialnim in duhovnim svetom, in sicer v veliko škodo ženskam in nečloveškim bitjem.

V povezavi z omenjenim kontekstom bi lahko bili pomembni podatki o obredih avstralskih Aboridžinov, ki jih je zbral David Abram (rojen 1957). Abram navaja izrazite razlike med ženskimi in moškimi obredi ter med pridobljenim znanjem enih in drugih. Zaradi strogega varovanja znanja žensk in dejstva, da so bili prvi etnologi večinoma moški, je bilo to znanje težko dostopno neaboridžinom, ki so posledično prepočasi prepoznali moč in pomen ženskih obredov v domorodnih kulturah. Zaščita ženskega znanja je pomenila tudi večji odpor do sprememb pri obrednem petju žensk v primerjavi z obrednim petjem moških. Podobno so bili moški skrivni obredi osredotočeni skoraj izključno na obnavljanje vitalnosti čaščenih krajev in vrst, medtem ko so ženski obredi vključevali tudi uporabo magične moči teh krajev in izkoriščanje Zemljine energije v praktične namene. Abram dodaja, da te tradicije hitro izginjajo zaradi vpliva abecedne civilizacije.

Na pragu antropocena_kapitalocena

Walter Benjamin (1892–1940) je v začetku 20. stoletja nakazal povezavo med tehničnim in ekonomskim pohlepom ter globalno krizo naravnega sveta.³ Tudi Junger (1895–1998), Horkheimer (1895–1973), Heidegger (1889–1976), Marcuse (1898–1979) in Adorno (1903–1969) so imeli podobna stališča. Več let zatem je Gregory Bateson (1904–1980) prevladujoče sodobne miselne modele uvrstil med epistemološke napake ter s tem opozoril na nepovezanost, ki jo vnašajo v odnos z živim, in na netrajnostnost, ki jo vsiljujejo planetu. Tudi Prigogine (1917–2003), Stenger (rojen 1949), Varele (1946–2001), Maturana (rojen 1928) oziroma Margulis (rojen 1938) in Lovelock (rojen 1919) so se v tem obdobju v svojih znanstvenih in filozofskih pristopih navezovali na podobna stališča glede človekovega poseganja v več kot človeški svet. Omenjeni predlogi so ozadje dela Integrated World Capitalism⁴. Ekološki odziv, ki ga ta terja, kaže na politični, družbeni in kulturni položaj na globalni ravni.

Glavne ekozofske smernice Guattarijevega (1930–1992) dela Les trois écologies [Tri ekologije] (1989) – socialna, mentalna in okoljska ekozofija – preusmerjajo s ciljev proizvodnje materialnih in nematerialnih dobrin k proizvodnji subjektivnosti, zlasti v znanju, kulturi, senzibilnosti in družabnosti. To so predlogi za revolucijo, ki bi hkrati zajela prostrana razmerja moči ter molekularno domeno senzibilnosti, inteligence in teženj, pri čemer naj bi se upoštevala presečnost vpletenih dejavnikov ter dualistična nasprotja med Prvim in Tretjim svetom ter odnosi med moškim in žensko. V prvih desetletjih 21. stoletja pomembni lokalni in globalni ukrepi še vedno čakajo na izvedbo, kljub vsem dognanjem o podnebnih spremembah, ki opozarjajo na preseganje planetarnih zmožnosti pri sedanjem načinu življenja in delovanja, oziroma kljub znanstvenim dokazom o sedanjih tveganjih, kakršno je denimo poročilo Medvladnega foruma za podnebne spremembe IPCC. Poleg tega se v okviru vladnih pristojnosti še vedno izvajajo sumljive prakse kot v primeru načrtov portugalske vlade za izvajanje frackinga na območju Algarve in v njegovem zaledju.

Podnebno zanikanje kot najvidnejša oblika manipulacije z okoljskimi interesi pod okriljem ekonomske in politične volje omogoča pogoje za ohranjanje kapitalističnega sistema in ustaljenih tokov dobička. James Proctor to agnotologijo imenuje »namerno proizvajanje nevednosti, ki se je odlično obneslo v primeru cigaret in azbesta ter z večjim odporom v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno«.⁵ Ta priročna strategija poleg zanikanja, ki ga spodbuja in ohranja, z izmišljotinami in prevarami seže tudi v podobo in blagovno znamko »eko«.

Neizbežna klasifikacija antropocena⁶ in vidne okoljske spremembe, katerih resnosti ni več mogoče prikriti, so obenem privedle do novih razmišljanj, praks in govorov. Državljanska, etična, politična, znanstvena in umetniška stališča se pojavljajo ob vsakodnevnem uresničevanju in potrjevanju teh sprememb. V tem oziru sta se etiki živali in okolja razširili na več podpodročij, od kritičnih animalističnih študij, študij o rastlinju, ekofilozofije in antrozoologije do ekokritike v navezavi na literarne študije ter ekoumetnost, bioumetnost, ekokinematografijo in ekomedijske študije.

Ekokritika, katere zametki segajo v literarne vede in ki se je postopno razširila na druga področja, v akademskem okolju predstavlja izhodišče umetniškim refleksijam o naravi in osnovo ekokritiških filmskih študij. Na avdiovizualnem področju se ekofilmi pojavljajo v fikciji, poročilih in dokumentarnih filmih, pa tudi v obliki dnevniških ter vsakdanjih pričevanj, ki se širijo s pomočjo medijev, kot sta Vimeo in YouTube. Vključevanje tehnoloških medijev v proces informiranja, poročanja in ozaveščanja je ekološka vprašanja ohranilo v središču zanimanj tradicionalnih medijev, kot sta kino in televizija, ter najnovejših pripomočkov in sistemov za dostop do internetnih vsebin: vse to je seveda izjemno vplivalo na družbena omrežja.

Vendar naslovi, kot so Narava in transhumanizem, Posthumanizem in stroj, Posthumanizem in naravni svet, Zeleni kapitalizem in ekomodernizem …, izhajajo s področja, katerega meje se trenutno še oblikujejo, podobno kot človeški pogled oblikuje etos naravnega sveta. Latour (rojen 1947) se sprašuje o smiselnosti razlikovanja med naravnim in nenaravnim v svetu, kjer so zakoni narave večinoma postali zakoni ekonomije, ter predlaga opustitev rabe besede »narava«.⁷ V zvezi s človeško moralo, izvzeto iz teoloških razlag, De Waal (rojen 1948) opozori na dve različni stališči, prisotni v sedanji filozofski panorami: na enotno perspektivo, ki jo imenuje Evolucijska etika in ki (po Darwinovem vzoru) predpostavlja, da povezanost družbenih nagnjenj živali in človeške morale predstavlja postopen prehod od družbene k moralni živali; ter na dualistično perspektivo, tako imenovano »Veneer theory«, katere začetnik je Huxley (1894–1963), vključuje pa teoretike, kot so Dawkins (rojen 1941), Williams (1926–2010) in Wright (rojen 1957). Ti vidijo kulturo v nasprotju z naravo in človeka v nasprotju z drugimi živalmi, moralnost pa kot človeško zmožnost, vzpostavljeno ob prehodu amoralne živali k moralnemu človeku.

Resnično moška filozofija

Nasprotje med kulturo in naravnim svetom, ki izvira iz kartezijanskega dualizma, odmeva v Baconovi (1561–1626) retoriki legitimacije nadzora nad naravo, ki jo v filmu Mindwalk iz leta 1990 komentira Bernt Capra.⁸

V mučilnici v opatiji Mont Saint Michel se znanstvenica s specializacijo s področja kvantne teorije polja spominja čarovniških procesov v obdobju kralja Jakoba I., »v času, ko je bilo na milijone žensk mučenih ali sežganih zaradi izvajanja ljudskega zdravilstva, čaščenja predkrščanskih boginj ali preprosto zaradi nenavadnosti. Ne verjamem, da je šlo za prispodobo, ko je Francis Bacon zapisal, da je treba Naravo preganjati v njenih stranpoteh … vpreči, zasužnjiti.«. Nadaljuje z naslednjimi besedami: »Dejal je celo, da morajo znanstveniki s svojimi novimi mehanskimi mučilnimi napravami iz nje izvleči naravne skrivnosti. Ali ste opazili, kako uporablja besedo »ona«, ko opisuje Mater Naravo? Kot da gre za nič manj kot čarovnico? Da. Lahko bi rekli, da ta prostor predstavlja krizo dojemanja.«. Nekdanji ameriški predsedniški kandidat, ki se poteguje za mesto v senatu, zatrjuje, da je omenjeni postor nastal pred Baconom in Descartesom ter da nasilje in izkoriščanje pripadata področju izven domene človekovega dojemanja. Znanstvenica se sprašuje: »Toda ali ne počno sodobna znanost, tehnologija in podjetništvo prav to, o čemer je pridigal Francis Bacon, ali ne mučijo našega planeta? Ali nismo zgolj uresničili stare patriarhalne ideje o človeku, ki si je vse podredil?«.

Politik nato pojasni, da so nedavne podnebne spremembe morda le cikličen pojav, ločene od histerije, ki jo povzročajo, in izoblikuje hipotezo, da je Narava sposobna zdržati vse to in še veliko več. Znanstvenica mu odgovori, da je bila točno takšna hipoteza postavljena v zvezi z nemškim Črnim gozdom, ki ga zdaj umira več kot polovica, in da je takšno tveganje v zvezi z globalno Naravo nesprejemljivo.
Film postavi mehanicistično paradigmo nasproti znanstvenim pristopom sistemske teorije in površinsko ekološko perspektivo nasproti globljemu ekološkemu premisleku o človeku kot grožnji naravnemu svetu. Nasproti razdrobljenega, fragmentarnega pogleda na svet stoji celostna soodvisnost naravnega in živega: »Morda je bilo 300 let izjemno koristno dojemati svet kot stroj, vendar takšno dojemanje danes ni le napačno, ampak pravzaprav škodljivo. Potrebujemo nov pogled na svet.«, sklene znanstvenica.

Več študij potrjuje omenjeno apologetsko zmanjševanje vloge 17. stoletja v ekološki krizi, opustošenju narave in razvrednotenju participacije žensk skozi zgodovino, zlasti pri znanstvenem ustvarjanju znanja. Mary Migdley (rojena 1919) opisuje, kako sta znanost in katoliška vera združili moči, da bi ovrgli Naravo kot vraževerje, ter njuno apologijo biologije, fizike in kemije v isti paradigmi. V istem duhu podreditve Narave kot ženske so Baconovi privrženci v prvem manifestu Royal Society razglasili osnovo »resnično moške filozofije«, ki izraža prevlado človeka nad Zemljo in je vztrajen del zahodne znanosti. Carolyn Merchant (rojena 1936) v svoji sodobni interpretaciji vrednotenja dualizma ženska-moški in slabšalnega enačenja žensk z Naravo zavrača, da je Bacon uporabljal izraze, kot je »mučenje Narave«. Merchant namreč trdi, da naj bi si »Baconovo retoriko v tej luči razlagali njegovi privrženci (…)«. Merchant meni, da je »tako kot ženska maternica, ki se je simbolično uklonila porodnim kleščam, tudi maternica Narave skrivala skrivnosti, ki jih je bilo s pomočjo tehnologije mogoče iztrgati iz njenega primeža in jih uporabiti za izboljšanje človekovih bivanjskih razmer«.⁹ Temu doda, da je »tako pri Baconu kot pri Harveyju spolna politika pomagala oblikovati naravo empirične metode« kot premoči nad Naravo.¹⁰

prevod: Nataša Pucelj

Do drugega dela članka »Ženske in narava ter pet glavnih točk antropocena _ kapitalocena« lahko dostopate s klikom na to povezavo.