Antropo-
žalujoče živali živijo žametno železno žolco / zame zajemajo zoprno zamakajočo zimsko zarjo / vanjo vtikajo vrhove vnanjskosti
***
četudi bi me odlomili / od črne golote sredi / zime, ki se zdi neskončna, / četudi bi me odlomili / da ne bi bilo več nobenih / žil, nobenih korenin
Prisotnost z odsotnostjo
Ob pesniški zbirki roko razje Vesne Liponik se ne pojavi zgolj vprašanje prisotnosti nečloveških živali, temveč tudi odsotnosti, ki paradoksalno implicira njeno prisotnost kot avtonomnega bitja.
