Danes sem nam mogoče zdi, da je bor eden izmed simbolov Krasa, v resnici pa se je ta na dotično območje vselil s pogozdovanjem puste (prekomerno izrabljene/izkoriščene?) kraške pokrajine od sredine 19. stoletja dalje.¹ Imate radi_e Benetke? Drznem si napisati, da je peklenski požar, ki te dni divja po Krasu, tudi ENA izmed posledic izsekavanja avtohtone kraške vegetacije² že pred več stoletji. Veličastne Benetke menda stojijo tudi na kraških hrastih – zelo verjetno tudi na ceru (lat. Quercus cerris). Ime drevesa, ki zelo spominja na ime kraja Cerje (nad Mirnom) – kraj, kjer stoji monumentalni Pomnik miru, v okolici katerega te dni divja požar, ki pa ni prvi in žal zelo verjetno tudi ne zadnji. Cerje je znano po svoji slikovitosti predvsem zaradi črnega bora in ruja, ki jeseni zažari v vsej svoji ognjeni lepoti pisanih listov. Kako ironično. Poraja se mi morda preveč laično vprašanje: Kam so torej šli vsi hrasti (in njihova podrast), ki bržkone niso tako vnetljivi kot bori? Zdi se, da je spomin nanje vtisnjen še zgolj v toponimu. Človek že stoletja oblikuje pokrajino – zaradi preživetja. Kako to vpliva na rastline, živali se premalo sprašujemo, zavedamo. Kako pogubni so zanje požari, ki so največkrat posledica človekovega vpliva, mestoma celo namernih piromanskih dejanj, ki podlo, a učinkovito izkoriščajo vremenske razmere? Kako se živali počutijo v okoliščinah, ko ogenj in dim udrihata po njihovih domovih, habitatih? Ljudje mislijo, da se divja žival znajde, da se reši. Deloma drži. Znanec, ki kot prostovoljec deluje v civilni zaščiti na italijanski strani, je poročal, da so si med intervencijo do požarišča v okolici Doberdoba pot križali s številnimi večjimi živalmi (mufloni, srnami), ki so bežale iz gozda čez cesto v smeri doberdobskega jezera (to v poletnih mesecih prej kot na jezero spominja na mlako). Po socialnih omrežjih kroži zapis nekega prebivalca s Krasa, ki pravi, da je ponoči, med eksplozijami zaradi požara, slišal šakale, ki naj bi se oglašali neobičajno dolgo – jokali da so. Gospod je prepričan, da ima vsaka žival svojo dušo, svojo pamet, svoje potrebe in tudi pravico do svojega življenja. Živali so čuteča bitja. Najbrž, tako kot mi ljudje, žalujejo za svojim izgubljenim, uničenim domom, habitatom, in za svojo družino. Ja, šakali so jokali. Težko si je predstavljati, koliko živali je ostalo (ostaja) ujetih v ognju.

Okolico mojega doma, kot večji del Goriške in Vipavske doline, ki je od najbližjega požarišča zračno oddaljen dobrih deset kilometrov, je zaradi požara že tretji dan zapored zajela gosta megla dima. Nebo je postalo sivo do rumenkasto belo. Vidljivost je slabša in »sneži« droben pepel. Ljudje smo se zaprli v domove po nasvetu civilne zaščite – tudi sicer bi se zatekli v zaprte prostore, saj je smrad po dimu vse močnejši, oči rahlo pečejo. Na sončničnih cvetovih na vrtu, ki so običajno polni čebel, je teh bilo manj. Lesne čebele, ki so velike in črne, zato pa dobro prepoznavne, so letale v višini strehe, kot bi više gor proti nebu iskale čistejši zrak. Zdele so se mi vznemirjene. Sem morda nanje preslikala svoje doživljanje?

Kaj na to pravi znanost, da ne bo gornji zapis zvenel preveč čustven in antropomorfizirajoč? Monitoring³ metulja – barjanskega okarčka, ki je bil v zadnjih letih med drugim izveden v neposredni bližini Cerja, vključuje tudi vpliv tamkajšnjega (v primerjavi z letošnjim bistveno manjšega) požara avgusta 2019 na njegovo populacijo. Upad te naj bi zaradi požara znašal kar 75 %.

S prstom kažemo na neizogibne podnebne spremembe. Stanje na svetu dokazuje, da je vse več vremenskih obratov: od poplav, pozeb do hudih suš, ki močno prizadenejo vsa bitja, s katerimi si delimo ta planet. Po dnevniku je te dni župan ene izmed istrskih občin glede omejitev uporabe vode v Istri rekel, da imajo pri uporabi vode žal prednost ljudje, ne živali in rastline. Sledil je posnetek mrtvih rib v Istri. Živimo luksuzna življenja, ki nedvomno prispevajo k opustošenju okolja. Z naravnimi viri ravnamo razsipno, objestno, kot bi bili samo naši. Morda ker so (še) zastonj in, dokler ne pride do kakšne katastrofe, preveč samoumevni? Skrajni čas je, da vsak pri sebi razmisli, kako naravne vire optimalno (ponovno) uporablja, predvsem da se njihova uporaba zmanjša, pri tem pa poskrbi, če je le mogoče, še za potrebe sobitij.

Kar se danes zdi majhen, zanemarljiv poseg, se bo morda čez čas pokazal kot vzrok (ali rešitev?) večjih in pomembnih razsežnosti za naravo, živali in seveda ljudi. Medtem ko divjajo požari na mestih, kjer so nekoč rastli mogočni hrasti, se Benetke počasi, a vztrajno potapljajo. Slednji stavek je mišljen tudi in predvsem metaforično.

PS: prispevek je bil napisan v ritmu oddaljenega brnenja helikopterjev in v rahlo zadimljenem prostoru, 21. 7. 2022.

Poročilo IPCC, ki obsega dobrih tisoč tristo strani, med ključnimi dejavniki podnebnih sprememb ob fosilnih gorivih v vseh mogočih kategorijah navaja kmetijstvo (pri čemer poudarja, da k podnebnim spremembam najbolj prispeva živinoreja), ki je pri izpustih metana in amonijaka v ozračje vodilni sektor. Toda kljub temu britanski premier Boris Johnson, ki bo čez manj kot tri mesece gostil podnebni vrh COP26 v svoji izjavi za javnost sprememb na področju živinoreje (ki je med drugim odgovorna tudi za večinski delež izsekavanj pragozdov) ne omenja; navaja opustitev uporabe premoga, prehod na čiste vire energije, finančno pomoč ogroženim državam in, najbolj nejasno, »zaščito narave«.

Tudi odzivi slovenskih medijev kažejo sorodno sliko; pozivi k prehodu na rastlinsko prehrano, ki bi v skladu s številnimi raziskavami pomenili ogromen prispevek k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, se še vedno pojavljajo pretežno v ozkih zamejenih krogih gibanja za pravice živali, ki si za ta cilj seveda prizadeva iz etičnih razlogov ter, redkeje, med okoljskimi aktivistkami_i, širši mediji pa, kadar sporadično to problematiko le omenijo, povsem neobvezujoče pozivajo zlasti k zmanjševanju obsega industrijske živinoreje in, paradoksalno, upoštevaje, da to pomeni še več izpustov toplogrednih plinov, k prosti reji. Nacionalni programi za preprečevanje podnebnega segrevanja pri tem ne predvidevajo niti tovrstnih (kozmetičnih) posegov v živinorejski sektor.

Podobno kot v primeru pomanjkanja sistemskih rešitev pri spopadanju z epidemijami (vključno s trenutno epidemijo covid-19), ki bi vsekakor morale nasloviti dejstvo, da imajo epidemije pretežno izvor v vzrejah nečloveških živali, tudi v tem primeru živinoreja v političnih programih ostaja pretežno nenaslovljena ali nezadostno naslovljena, pri čemer pa je etično vprašanje še tolikanj bolj spregledano.

Upoštevaje, da se bo globalna temperatura v skladu s poročilom IPCC vsaj do srede stoletja višala, ne glede na ukrepe, ki jih bo globalna skupnost sprejela, pomeni nenaslovitev živinorejskega sektorja popolno katastrofo in ogrožanje življenje neštetih čutečnih bitij (vključno, a ne zgolj človeških).

Vse kaže, da vsaj še dva meseca po deveti uri zvečer ne bo mogoče na sprehod; ne bomo se mogle_i sestajati na kavicah, pojesti pice v piceriji ali brez maske opraviti nakupa v trgovini. Vse kaže, da se mladostnice_ki še nekaj časa ne bodo mogle_i šolati v za to primernem okolju, javno zdravstvo pa bo preobremenjeno z bremenom ene same bolezni.

Leto 2020 je prineslo korenite spremembe našega vsakodnevnega življenja in številne osebe so ostale brez služb, se znašle pod pragom revščine, doživele zaostritev ali prvi pojav psihičnih bolezni (porasla je uporaba antidepresivov), se spopadle z višjimi stopnjami domačega nasilja (v Sloveniji je prišlo do več večkratnih družinskih umorov) in/ali izgubile bližnjo_ga. Narasel je politični nadzor, zaostrila se je tudi pastoralna oblast.

Zaradi pandemije covid-19 je po vsem svetu neposredno umrlo skoraj dva milijona ljudi.

Leto 2020 pa je hkrati postreglo tudi z zaostritvijo okoljske krize. Dokumentarec Vegan 2020, ki (kot je sicer ob koncu vsakega leta praksa spletnega medija Plant Based News) napravlja pregled leta 2020 skozi prizmo veganstva že uvodoma, skladno s kronološkim dogajanjem, spomni na obsežne požare v Avstraliji, ki pa so se tekom leta pojavili tudi v Kaliforniji, Braziliji in Sibiriji. V arktičnem krogu so v sezonah požara, ki so bile lansko leto neobičajno aktivne, požari izpustili rekordnih 244 megaton ogljikovega dioksida, kar je več kot tretjino več kot v letu 2019. V letu 2020 smo beležile_i tudi najbolj aktivno atlantsko sezono orkanov v zgodovini meritev, ki je bila obenem peta sezona z največ škode v zgodovini meritev. Dolgotrajne suše so uničile pridelke v Zimbabveju in na Madagaskarju, zaradi česar je lakoto utrpelo več milijonov ljudi. Celokupno naj bi bilo leto 2020 kljub pojavu La Niñe, ki ga opredeljujemo kot dolgotrajnejši odklon temperature na morski gladini, ki običajno prinesejo ohladitev, najtoplejše leto v zgodovini meritev v Evropi, globalno pa si prvo mesto deli z letom 2016. Posebej huda odstopanja od siceršnjih povprečnih letnih temperatur so se pojavljala na predelih Arktike in v Sibiriji, kjer so nekatere lokacije doživele do šeststopinjski porast letne temperature. Prav tako je kljub lockdownom in 7 odstotnemu zmanjšanju izpustov CO2, ki so posledica uporabe fosilnih goriv, v letu 2020 njegova koncentracija v ozračju še naraščala. S hitrostjo od 100x do 1000x večjo od naravne se je nadaljevalo tudi šesto množično izumiranje vrst, zaradi katerega je s sveta izginilo na stotine vrst nečloveških živali.

Organizacija združenih narodov opozarja, da so prav pandemije in podnebne spremembe tisto, kar trenutno najbolj ogroža človeštvo. (Podnebne spremembe in človekova dejavnost pa predstavljajo največje tveganje za številne nečloveške vrste.)

Eden izmed ključnih dejavnikov – posebej, kot bomo videle_i to neposredno velja za pandemije – pojavnosti obojega je sistemsko izkoriščanje nečloveških živali, zlasti industrijska živinoreja ter množični ribolov. Kot v podkastu The Pandemic That Could Have Been Prevented (with Mic the Vegan) opozarja Ed Winters (znan tudi kot Earthling Ed), je strokovno združenje zdravstvenih delavk_cev American Public Health Association (APHA) že v letu 2004 objavilo resolucijo, ki je pozivala k moratoriju na industrijsko živinorejo. Pri tem je navajalo, da obrati industrijske živinoreje predstavljajo tveganje za javno zdravje, med drugim gre za kontaminacijo pitne vode s patogeni iz izpustov industrijske živinoreje, za naraščajočo antibiotično rezistenco, ki je posledica tega, da se nečloveškim živalim v živinoreji kontinuirano daje antibiotike (za preprečevanje okužb, ki so posledica razmer v industriji), pojavnost hudih težav z dihali pri delavkah_cih v industrijski živinoreji ter bolezni ljudi, ki živijo v bližini obratov industrijske živinoreje.

Velik delež pandemij, s katerimi smo se soočale_i v preteklosti in s katerimi se soočamo v teh mesecih, so povzročile zoonotične bolezni in so posledica strukturnega in sistemskega izkoriščanja nečloveških živali, ki ustvarja idealne pogoje za nastajanje novih virusov, za njihovo širjenje v populacijah, pa tudi za mutacije, ki omogočajo preskok virusa z ene vrste na drugo. Primeri takšnih bolezni so španska gripa (H1N1), za katero po prevladujočem prepričanju velja, da je izbruhnila na piščančji farmi v Kentuckyju v ZDA in za katero je umrlo med 40 in 50 milijonov ljudi, SARS se je najverjetneje na ljudi prenesel preko črno-belih zvijavtov, gojenih za meso in prodajanih na živih tržnicah, druga potencialna vrsta, preko katere je prišlo do prenosa, bi lahko bili rakunasti psi. MERS se je prenesel preko kamel, ebola pa je na ljudi najverjetneje prešla z netopirjev ali nečloveških primatov. Nekatera izmed teh obolenj, kakršna sta koronavirusa, ki povzročata SARS in MERS imajo izrazito visoko smrtnost; izbruhi ebole so imeli do sedaj 25 do 90 odstotno smrtnost, smrtnost pri MERS pa je bila 30 – 35 odstotna.

Virusi pogosto preskočijo z »divje« vrste, kakršna so netopirji na vmesnega gostitelja (npr. prašiči, kamele …), mutacija pa jim omogoči, da se prenesejo tudi na človeka. Pri tem je pomembno poudariti, da številne »divje vrste«, pri katerih se te bolezni pojavljajo, prav tako pogosto gojimo in jih izkoriščamo v prehranskih in drugih na izkoriščanju neljudi temelječih industrijah. Takšne vrste so netopirji, prej omenjeni črno-beli zvijavti, pangolini, za katere se domneva, da so bili vmesni gostitelj SARS-CoV-19, pa tudi minki, pri katerih se je konec leta 2020 pojavila nova različica virusa, ki povzroča bolezen covid-19 z višjo virulenco. Stroka opozarja, da obstaja resna nevarnost epidemije, ki bo povezala dve lastnosti virusov (npr. v skupini koronavirusov): visoko smrtnost ter visoko virulentnost; poskusimo si torej predstavljati, kako uničujoče bi bile posledice, če bi na tako množični ravni kot covid-19, izbruhnila bolezen, ki bi imela smrtnost sorodno MERS-u. Strokovnjakinje_i opozarjajo, da gre le za vprašanje časa.

V industrijski živinoreji so nečloveške živali gojene množično, nagnetene v zelo omejenem prostoru, ki ima zelo nizke higienične standarde. So v nenehnem stresu, kar slabi njihove imunske sisteme, dihajo zrak poln amonijaka, kar obremenjuje njihova pljuča, ne uživajo dnevne svetlobe in svežega zraka, vse to pa prispeva k temu, da se virusi med njimi zelo hitro širijo. Na tem mestu velja opomba, da gre za sistemsko, politično vprašanje, v katerem so nečloveške živali žrtve; bolniki_ce. Nikakor se ne smemo obračati k diskurzu, po katerem so nečloveške živali “umazane” ali “nemarne” in zaradi tega prenašajo bolezni. Obenem se nečloveške živali v industrijski živinoreji selijo po vsem svetu in posledično se pri njih pojavljajo vrste virusov, vključno s koronavirusi in virusi gripe, ki zajemajo seve različnih vrst. V industrijski živinoreji tako nastajajo »super-sevi« virusov. Obrati industrijske živinoreje tako pomenijo prave inkubatorje novih bolezni, ki se potencialno lahko prenesejo na ljudi. Trenutno obstaja več virusov, za katere vemo, da se pojavljajo pri rejnih živalih in bi lahko tekom let mutirali tako, da bi razvili višjo prenosljivost s človeka na človeka. Eden izmed takšnih, posebej zaskrbljujočih je virus ptičje gripe H5N1, ki se trenutno le stežka prenaša s človeka na človeka, prihaja pa že do prenosa okužb s ptic na ljudi; smrtnost ljudi, obolelih z virusom H5N1 je po podatkih WHO 60 odstotkov.

Četudi se v tem trenutku torej še ne soočamo z boleznijo, ki bi ob visoki virulentnosti prinašala tudi zelo visoko smrtnost, pa obstaja zelo resna grožnja, da se bomo z njo morali soočati v prihodnosti. Dodatna skrb vsekakor velja ob dejstvu, da se že začenja poznati antibiotična rezistenca, ki je, kot rečeno, pomembno povezana z uporabo antibiotikov v industrijski živinoreji; v njej se uporabi večina letno pridobljenih antibiotikov (večina torej ni namenjena uporabi pri bolnih ljudeh). Dodaja se jih hrani za hitrejšo rast nečloveških živali v reji ter za preprečevanje infekcij, do katerih zaradi že opisanih pogojev zlahka prihaja.

Obenem druga že omenjena problematika, podnebne spremembe, prav tako prispeva k pojavu novih bolezni, k lažjemu širjenju obstoječih, pa tudi k večji verjetnosti za težji potek bolezni. Zaradi podnebnih sprememb se namreč številne vrste selijo z območij, kjer so prej bivale, prihajajo v stik z vrstami, s katerimi poprej niso bile v stiku, koncentracija posameznih bitij na nekaterih območjih pa postaja vse večja. Drugod se zaradi izsekavanja pragozdov nečloveške živali selijo v človeška, urbana naselja. S tem se na nova območja selijo tudi nove bolezni. To je pomembno zato, ker raziskave kažejo, da se 70 odstotkov novih bolezni najprej pojavi pri prostoživečih živalih. Do 75 odstotkov pragozdov se izseka za neposredne ali posredne potrebe industrijske živinoreje; prav na ogromnih farmah tega sektorja pa pogosto pride do prenosa patogena s prostoživeče vrste na rejne živali, ki postanejo v odnosu do ljudi vmesne gostiteljice (prim.: prenos bolezni z netopirjev na prašiče ali kamele). Opisani procesi močno prispevajo tudi k že omenjenemu pospešenemu upadanju biotske raznovrstnosti in izumiranju vrst; raziskave kažejo, da so prav vrste, ki ostajajo (prim. netopirji, podgane), tiste vrste, s katerih se patogeni zlahka prenašajo tudi na ljudi. Z upadanjem biotske raznovrstnosti postajajo populacije teh vrst večje.

Navedeno ima sicer tudi svoje geopolitične učinke; virusi, ki so najbolj smrtonosni, se pojavljajo prav na območjih, kjer je stopnja izsekavanja največja, podnebje najtoplejše, medicinska oskrba nezadostna, ekonomska slika pa slabša: v predelih Afrike in Azije. Pri tem je pomembno omeniti, da so prav to deli sveta, kjer živi večji del prebivalstva, ki umira zaradi še enega zlahka preprečljivega razloga: lakote. V letu 2020 je zaradi covid-19 umrlo okoli 2 milijona ljudi; zaradi lakote jih je umrlo 9 milijonov; nadaljnji milijoni ljudi so umirali, ker za ozdravljive bolezni niso imeli na voljo primernih zdravil. Gre za posledice neokolonialističnih in imperialističnih politik ter sistemskega rasizma.

Posledice slednjega pa so vidne tudi na regionalnih ravneh; v ZDA imajo, statistično gledano, temnopolte osebe do kar šestkrat večjo smrtnost ob obolelosti za covidom-19, med črnsko populacijo v Ameriki pa je tudi nesorazmerno veliko kritično bolnih (predstavljajo 36 odstotkov kritično bolnih na predelih, kjer je sicer le 13 odstotkov črnske populacije). Neoliberalni kapitalistični sistem je prav tako ključen za dejstvo, da ekonomsko manj uspešne države cepiv na bodo prejele v enakem času kot ekonomsko uspešnejše; to velja denimo tudi za Južnoafriško republiko, kjer se je pojavil novi, nalezljivejši sev koronavirusa.

Podnebne spremembe pa imajo na pandemije tudi posrednejše učinke; raziskava s Harvarda je pokazala, da imajo prebivalke_ci velikih mest, kjer je stopnja onesnaženosti zraka največja, pomembno večje tveganje za razvoj težjega poteka bolezni, gosta poseljenost pa poveča tudi verjetnost za zelo hitro širjenje bolezni. Onesnaženost zraka vpliva tudi na pojav sladkorne bolezni tipa dve in srčne kapi. Pri tem je ključno omeniti, da raziskave kažejo, da so prav srčno-žilne bolezni ter sladkorna bolezen neposredno povezani z načinom prehrane; rastlinska prehrana lahko dokazano zaustavi napredovanje srčno žilnih bolezni in jih celo zdravi.

Četudi se je članek do te točke pretežno ukvarjal z osvetljevanjem povezav med industrijsko živinorejo, pandemijami in podnebnimi spremembami, pa moramo na vsak način poudariti, da so najbolj množične žrtve vseh omenjenih procesov, nečloveške živali; sistemsko zatiranje neljudi ogroža dolgoročno preživetje človeške vrste, saj mu pandemije in podnebne spremembe predstavljajo zelo veliko tveganje, toda številne vrste neljudi izumirajo že zdaj (to seveda pomeni tudi neštete smrti čutečnih posameznic_kov); na tisoče milijard nečloveških živali umre vsako leto zaradi industrijske živinoreje, ribolova in podnebnih sprememb in na stotine tisočev nečloveških živali vsakoletno umira zaradi infekcijskih obolenj.

Sistemska izkoriščanja se, kot lahko razberemo, prepletajo, dopolnjujejo in podpirajo eno drugo, toda enako velja tudi za rešitve; da bi globalni prehod na rastlinsko prehrano (za katerega pa smo odgovorne_i vse_i; tako kot politični kot zasebni subjekti) pomenil ključen prispevek k zmanjšanju toplogrednih plinov, k ohranjanju morij in deževnih pragozdov, je znano že dalj časa; zdaj ugotavljamo tudi, da bi ključno pripomogel tudi k zmanjšanju možnosti pojava naslednjih pandemij, obenem pa izboljša tudi zdravje srca in krvožilja, znižuje povišan pritisk, krvni sladkor in holesterol in tako prispeva k boljšemu odzivu telesa na okužbe, pa tudi na splošno višjo in daljšo preživelost.

Razlog, da se za to rešitev ne odločamo, najbrž velja iskati v globoko zakoreninjeni, prevladujoči in naturalizirani ideologiji karnizma, v skladu s katero verjamemo, da je uživanje mesa (in drugih živalskih produktov) nujno, naravno, nasladno in normalno ter jo je, kot se zdi, zelo težko izkoreninjati, četudi v poravnanosti z njo v sodobnosti prihajamo do povsem absurdnih situacij; pripravljene_i smo se odreči svobodi gibanja, potovanjem, medčloveškim stikom, šolanju, sprejeti tveganje lastne smrti in smrti bližnjih zaradi infekcijskih bolezni, onemogočati trajnostno in zdravo prihodnost naslednjim generacijam (mednje sodijo že generacije današnjih otrok) – nismo pa se pripravljene »odreči« živalskim produktom (in s tem izkoriščanju nečloveških živali), kljub temu da bi to po številnih znanstvenih raziskavah zelo pomembno pripomoglo k razreševanju številnih trenutno zelo perečih problematik. Cena, ki jo za to plačujejo nečloveška čuteča bitja je neizmerna in četudi si je v situaciji, ko jih vsako leto umre več tisoč milijard težko predstavljati, da gre za posameznice_ke z lastnimi notranjimi svetovi in subjektivnimi bivanjskimi izkustvi, ni nič manj dejstvo, da gre za prav taka bitja, ki doživljajo neznansko trpljenje in grozljive smrti. Pri tem je pomembno poudariti, da ne gre za nekakšne prihodnje procese, temveč se ti že odvijajo, prav v tem hipu in marsikaterega izmed njih ne moremo več zaobrniti.

Leto 2020 lahko tako razumemo kot svojevrstno “učno uro” tega, ki nam lahko pomaga osvetliti procese, ki so že v teku in nakazati, kako zelo se lahko zaostrijo in kako katastrofalne so lahko posledice.

Dogodki letošnjih Dnevov boja proti speciesizmu so potekali med 10. in 12. septembrom. Sama sem se udeležila (le) sobotnih predavanj Učinki podnebne krize na živali (Urška Breznik) in Neokolonialni plantažni sistemi in prisilna odtujitev živali od njihovih habitatov (Branislava Vičar).

Neposredne žrtve podnebne krize

Predavanje Urške Breznik je odpiralo prostor manj vidnim vplivom podnebne krize na nečloveške živali. Predavateljica je opozorila, da se v diskurzu, ki se vzpostavlja okoli vprašanja učinkovanja podnebnih sprememb na druge vrste, navadno osredotočamo zlasti na prihodnje pojave (npr. stalitev ledenih pokrovov na zemeljskih polih) in perspektivo vrste. Sprašujemo se, kakšen bo vpliv podnebnih sprememb čez nekaj časa na neko vrsto oz. ali se bo le-ta lahko prilagodila novim okoliščinam ali bo izumrla, manjkrat pa v ospredje stopijo konkretne težave in grožnje, s katerimi se srečujejo posameznice_ki drugih vrst trenutno, ali pripoznanje, da med drugimi vrstami poznamo številne pojave, prisotne tudi v naši lastni vrsti, s katerimi se posameznice_ki skušajo spopadati s spremenjenimi okoliščinami v svojem okolju. Takšen primer so denimo podnebne migracije; Breznik je izpostavila, da se trenutno zaradi podnebnih sprememb seli približno četrtina vseh živalskih vrst, s čimer se vzpostavlja tudi diskurz o »avtohtonih« in »neavtohtonih« vrstah. Slednje so pogosto prepoznane kot »invazivne«, saj v ekosistemu, v katerega so se priselile, pri prehranjevanju in bivanju na posameznice_ke drugih vrst v novem okolju vplivajo na način, ki ga človek ocenjuje kot »škodljivega«; ogrožanje vrst, »prehitro« razmnoževanje in prehajanje v okolja, ki jih poseljujejo ljudje, so nekateri primeri tako razumljenih vedenj, pogosta posledica pa je odstrel skupine ali celo uničenje vseh osebkov določene vrste. Breznik je v navezavi na diskurz o (ne)avtohtonih vrstah navedla primer iz Avstralije, kjer so med obsežnimi požari ljudje pomagali samo »avtohtonim vrstam« (korale, kenguruji), medtem ko so druge pobijali, jim odrekali vodo in/ali jih prepuščali smrti v požarih – takšen primer so denimo (»neavtohtoni«) divji konji. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da so migrirajoče_i posameznice_ki nečloveških živali pogosto begunke_ci z območij, ki so zaradi človekovega lastnega delovanja postala zanje neprimerna za življenje. Kapitalizem v to enačbo posega na številne načine; ohranjanje stalne gospodarske rasti denimo terja vedno več virov, zaradi česar prihaja do vedno večjih posegov v okolje; eden teh primerov je tudi izsekavanje pragozdov za pridobivanje plantažnih površin, ki ga je v svojem predavanju z naslovom Neokolonialni plantažni sistemi in prisilna odtujitev živali od njihovih habitatov natančneje predstavila Vičar. V kontekstu naslavljanja (ne)avtohtonih vrst velja omeniti tudi, da so številne preselitve vrst pravzaprav prisilni človekov odvzem iz okolja; človek vrste seli po svetu, pogosto tudi z razlogom, da bi v nekem okolju delovale kot plenilci obstoječih »škodljivcev«, ko pa se ta postopek, ki po eni strani zajema kolonizacijo habitatov in po drugi instrumentalizacijo uvoženih vrst, izjalovi, je »odgovornost« za nastalo situacijo (ki lahko pomeni tudi izumrtje nekaterih »avtohtonih« vrst) preložena na uvoženo vrsto, ki je zdaj razumljena kot »škodljiva.« Takšen je denimo primer polža vrste Euglandina rosea, ki so jo konec petdesetih let prejšnjega stoletja uvedle_i na Havajih, da bi plenila že prej uvoženo vrsto polža Achatina fulica, ki pa je postal »kmetijski škodljivec«. Euglandina rosea je polže vrste Achatina fulica večinoma pustila pri miru in se je namesto tega osredotočala na havajske majhne, pisane »avtohtone« polže; izumrlo je skorajda devetdeset odstotkov avtohtonih vrst«. Tako sta dve s človeškim posredovanjem (namerno) uvedeni vrsti bili označeni za »škodljivi«. Gre torej za zapleteno verigo manipuliranja z drugimi vrstami in njihovimi habitati ter nenehnega prelaganja odgovornosti za posledice tovrstnega delovanja na njegove žrtve.

Breznik je v svojem predavanju sistematično navedla več primerov neposrednega škodovanja trenutnih podnebnih sprememb – nekatere povzemam v nadaljevanju – s čimer so se poslušalstvu odprle nove možnosti mišljenja vplivov podnebne krize na nečloveške posameznike_ce. Mednje denimo sodijo smrti jelenov zaradi antraksa, ki je izšel iz staljenega permafrosta, antilop, ki so jim zaradi spremenjenih podnebnih sprememb bakterije iz nosu prešle v kri, in galebov, ki so po zastrupitvi s pesticidi na polju pomrli na Ptujskem jezeru. Breznik je posebej izpostavila odzive na smrti rejnih živali v poplavah, požarih in neurjih; o njihovih smrtih se pretežno poroča kot o gospodarski škodi.

Predavateljica je nakazala tudi nekaj mogočih rešitev, ki so, kot je med drugim opozorila sama, predvsem korektivi in ne sistemske rešitve. Med njimi so strokovno vodene migracije vrst, ki se same ne selijo, a v okolju, kjer bivajo, ne morejo preživeti, gradnja utrjenih gnezd, trajnostno nabiranje plodov za prehrano rdečih medvedov, gradnja otokov iz blata za nosoroge v primerih poplav, gradnja vodnjakov in dodajanje vode za antilope idr.

Mreža uničujočnosti

Predavanje Branislave Vičar z naslovom Neokolonialni plantažni sistemi in prisilna odtujitev živali od njihovih habitatov je osnovano na prispevku Reprezentacija živalske subjektivitete v artivističnem filmu Green, objavljenem v zborniku Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete (Annales ZRS, 2020), se je ob analizi »artivističnega« (torej umetniško-aktivističnega) filma Green švedsko-francoskega režiserja Patricka Rouxela (film si lahko ogledate na tej povezavi) posvetilo zlasti eni od praks, ki imajo pomemben vpliv »tu in zdaj« in ki ima posledično tudi tukajšnje, zdajšnje žrtve, tj. izsekavanju pragozdov za pridobivanje plantažnih površin. Vičar je najprej opozorila, da Green ne naslovi problematike učinkov v filmu predstavljenih industrij na staroselske in lokalne skupnosti; ker te nimajo pogodb o lastništvu ozemlja, jim je to pogosto odvzeto. Nato je Vičar pojasnila, da film ponudi dobro vstopno točko v razumevanje povezav med kapitalizmom in specizmom, pri čemer je med drugim citirala Johna Sanbonmatsuja, ki je postavil tezo, da kapitalizem že po svoji naravi zajema stalno vojno proti drugim vrstam in konstantno človeško kolonizacijo življenjskih prostorov drugih vrst, iz česar sledi, da boja za pravice nečloveških živali ne moremo ločiti od protikapitalističnega boja. V nadaljevanju je orisala politično-ekonomski kontekst filma Green, kjer se je posvetila zlasti politikam korporativnega nadzora nad plantažami oljnih palm, pri čemer je popisala obsežnost in učinke deforestacije, ki so vidni v kontekstih podnebnih sprememb, izumiranja vrst in zlasti uničujočih posledic, ki jih ima deforestacija na tukaj in zdaj živeče posameznice_ke, ki izgubljajo svoj življenjski prostor, bližnje in lastna življenja.

V nadaljevanju je predavanje osvetlilo sliko industrije palmovega olja, pri kateri je ključno, da ima vso industrijo, ki prinaša milijardne dobičke, v rokah omejeno število multinacionalnih korporacij. Slednje razlaščajo lokalno prebivalstvo, ki zaradi apropriacije zemlje in »naravnih virov« izgubljajo dostop do virov, ki jih potrebujejo za kmetovanje in golo eksistenco. To staroselsko prebivalstvo se za nameček nato mezdno zaposluje na plantažah oljnih palm, kjer pa sistematično prihaja do kršenj temeljnih delavskih pravic; s tem v nekem smislu celovito in dokončno vstopijo v kolesje kapitalizma. Cilj na tem mestu kajpak ne more biti gola vzpostavitev primernih delovnih pogojev na plantažah, temveč zaščita pravic staroselskih populacij do ozemelj, na katerih bivajo že tisočletja. Seveda izsekavanje gozdov obenem prinaša uničenje bivalnih okolij številnih prostoživečih vrst čutečnih bitij, ki posledično utrpijo izgubo doma, hkrati pa se njihovo življenje tudi nikjer drugje ne more nadaljevati – umirajo številne_i posameznice_ki, obenem pa izumirajo celotne vrste. Četudi samo predavanje tega ni posebej izpostavilo, na tem mestu vendarle omenimo, da izumiranje vrst nujno pomeni tudi izgubo njihovih specifičnih vedenj, znanj, kolektivnih spominov in v najširšem smislu kultur, zaradi česar lahko govorimo o čezvrstni genocidni dejavnosti.

Vičar je v nadaljevanju opozorila, da so številne okoljske nevladne organizacije svoje delovanje prilagodile neoliberalnemu kontekstu in zagovarjajo »živalim prijazne prakse«, ki jih korporacije v procesu »zelenega zavajanja« uporabljajo, četudi – oziroma prav zato – te pogosto sploh nimajo učinkov (ali pa so obstoječi učinki predvsem v korist korporacijam samim in proizvodnji); med njimi je denimo praksa ohranjanja »fragmentov gozda«, torej gozdnih otočkov v morju plantaž oljne palme, ki jih korporacije s palmovim oljem predstavljajo kot trajnostno prakso, kajti na teh otočkih naj bi bivale vrste, katerih habitat je bil v veliki meri uničen, v resnici pa več študij kaže, da ti fragmenti gozda dejansko ne morejo omogočati preživetja viabilnih populacij številnih živalskih vrst, ker le-te za preživetje potrebujejo velika strnjena območja gozda. Po drugi strani imajo fragmenti gozda povsem oprijemljive koristi za korporacije, saj preprečujejo erozijo, omogočajo opraševanje palm, deloma pa tudi nudijo habitat pticam, ki se hranijo z žuželkami na plantažah. Tako se s kampanjami, ki temeljijo na »zelenem zavajanju«, predvsem okoristi industrija, izogne se kritiki, gospodarska rast pa se ohranja. Kot je izpostavila Vičar, lahko podobno zasledimo pri procesu certificiranja. Certifikati trajnostne pridelave naj bi zagotavljali, da proces pridobivanja olja ni bil ekološko ali etično sporen, toda s pregledom certifikatov odkrijemo, da gre (pogosto) za certifikate (Vičar omeni zlasti certifikat RSPO), ki jih industrija podeljuje sama, in da določila za pridobitev certifikata niso jasno določena, predvsem pa ne trajnostno zastavljena – tako tudi certifikat deluje kot oblika »greenwashinga« in zavaja potrošnico_ka.

Film Green se sicer osredotoča predvsem na sopostavljanje prizorov umirajoče orangutanke Green, ki je na plantaži utrpela možgansko poškodbo, in prizorov iz vsakdanjega življenja, kjer se produkti palmovega olja množično uporabljajo. Z izpostavitvijo individualnega lika – film namreč obstaja na meji med umetniškim in aktivističnim – kot dobro detektira pridevnik »artivističen«, ki mu ga nadene Vičar, ter Green sama prav tako deluje kot lik na meji med stvarnim in izmišljenim (pomembna je zlasti ločnica, da orangutanka, ki odigra Green, ne umre, medtem ko Green v filmu ne preživi posledic poškodb) – okrepi se zavedanje, da gre pri človeškem destruktivnem ravnanju za dejanske, stvarne posameznice_ke in ne (nekoliko abstraktneje) za »vrste«; da gre za dejanske usode resničnih oseb (oseb naše vrste, kot v primeru staroselk_cev in drugih vrst, kot v primeru Green) in za njihova življenja, ki so jim subjektivno neprecenljiva.

Prav slednje je ključna rdeča nit obeh predavanj. V kontekstu množičnega uničevanja in množičnih smrti subjektov najrazličnejših življenjskih oblik ne smemo pozabiti, da gre za življenja posameznic_kov. Četudi je s čezvrstnim genocidom izgubljena dragocena vsebina znanj, vedenj in načinov mišljenja neke vrste, vrsta ne more trpeti – posameznik_ca pa trpi in odgovornost za vse to trpljenje je nujno prevzeti.