Jelka Kernev Štrajn reflektira delo in misel Jureta Detele, bistvene figure za naše razmišljanje o nečloveških živalih. V prvem delu besedilu si zastavi vprašanje o razumevanju pojma sublimnega pri pesniku.
žalujoče živali živijo žametno železno žolco / zame zajemajo zoprno zamakajočo zimsko zarjo / vanjo vtikajo vrhove vnanjskosti
četudi bi me odlomili / od črne golote sredi / zime, ki se zdi neskončna, / četudi bi me odlomili / da ne bi bilo več nobenih / žil, nobenih korenin
Uzrla sem velike oči pavlinčka, / za katerega sem mislila,da se spreletava samo v knjigah / ali pač tam nekje, / v upogibu neznanega.
Avtorica je na podlagi znanstvenih konceptov ekokritike in kulturne (literarne) animalistike ter filozofskega diskurza v članku obravnavanala izbrane tekste poezije Tomaža Šalamuna v luči zoopoetike (drugi del).
