Živalsko vprašanje in zapuščina frankfurtske šole

Ena od predhodnic znanstvene veje animalistike je kritična teorija, ki se je razvila pod okriljem Inštituta za družbene raziskave Univerze v Frankfurtu, kasneje poznanega kot frankfurtska šola. Frankfurtski krog je problematiziral protisloven odnos družbe do nečloveških živali bolj kot katerakoli družbena teorija pred animalističnimi študijami.

Teoretičarke_ki frankfurtskega kroga, med katerimi so najbolj znane_i Max Horkheimer, Theodor Adorno, Herbert Marcuse, Walter Benjamin in Erich Fromm, so razvile_i družbeno teorijo, ki s kritičnega vidika osvetljuje sodobno družbo ter psihosocialne, ekonomske in politične razmere, ki oblikujejo življenja ljudi. Glavno orodje avtoric_jev je kritična teorija, ki mora biti v filozofsko-sociološkem opredeljevanju družbe »praktična, radikalna, kritična in normativna« (Gunderson 2014: 287), pri čemer se razlikuje od t. i. »tradicionalne teorije«, za katero Horkheimer trdi, da je v službi družbe, torej je »vgrajena« v procese, s katerimi se obstoječa družba ohranja. Frankfurtska šola se posveča razvoju teorije, ki bi v svojem prizadevanju za razumevanje družbe z vidika njenih vplivov, procesov in struktur ohranila nevtralnost ter bi skozi kritično prakso razkrila mehanizme odtujenosti, dominacije in družbene neenakosti. Kritična teorija trdi, da prevladujoče družbene vrednote, institucije, reprezentacije in druge sile vladajočega družbenega reda izkrivljajo realnost, ki preprečuje, da bi bil svet nekaj drugega kot to, kar trenutno je: z drugimi besedami tvorijo prevladujočo ideologijo. Kritična teorija je pravzaprav kritika družbe, ki temelji na izkoriščanju in propadu civilizacije; Horkheimer zaradi tega trdi, da je kritična_i teoretičarka_k »nekdo, čigar edina naloga je pospešiti razvoj v smeri družbe brez izkoriščanja« (Horkheimer 1968: 175, povzeto po Bernstein 1994: 66).

Glavni interes filozofinj_ov frankfurtske šole je torej skozi koncepte zatiranja, dominacije, nadzora in nasilja, ki so, kot trdita avtorja, sodobni družbi imanentni, prikazati paradoks družbenega napredka in civilizacijske rasti zahodne družbe, ki temelji na sodobnem genocidu, grozni realnosti svetovnih vojn in koncentracijskih taborišč. Kritična teorija skozi ozaveščanje socialno-psiholoških mehanizmov, ki civilizacijo kataklizmično potiskajo k lastnemu samouničenju, razume, da je zametek takšnega delovanja zakoreninjen v odnosu človeka do narave – kjer se odpira živalsko vprašanje.

Ena izmed temeljnih predpostavk frankfurtske šole je, da se rast civilizacijskega napredka človeštva meri glede na podrejenost narave avtoriteti človeka. Ni obdobja v zgodovini, ki bi bilo priča tako intenzivnemu in obširnemu tehnološkemu napredku ter dostopni vzgoji in izobraževanju prebivalstva ter po drugi strani protislovju iracionalnega in uničevalnega uresničevanja civilizacijskega napredka. Takšna destruktivnost se kaže tudi v vsakodnevnem ravnanju družbe z nečloveškimi bitji. Transantropocentrična usmeritev družbene teorije je uresničena skozi razširitev njenega vidnega polja na problematiko zatiranja ljudi in neljudi; vzroki katerega segajo v zgodovinske in psihološke razvojne pogoje civilizacije. Adorno predlaga inovativen koncept intersekcionalnosti družbenega zatiranja: trdi namreč, da trpljenje ljudi lahko primerjamo s trpljenjem neljudi ter da se skozi odnos med obojimi razkriva medsebojna prepletenost in pogojenost vseh oblik sistematičnega izkoriščanja (Adorno 1974: 105, povzeto po Gunderson 2014: 289).

Dialektika razsvetljenstva (1989), eno najpomembnejših del frankfurtske šole, kritizira naravne, »trde« znanosti zaradi paradoksalnega procesa spoznavanja drugega bitja skozi ujetništvo, trpinčenje in trpljenje (pri vivisekciji in testiranju na živalih) ter s tem odraža predvsem položaj zahodne znanosti pri obravnavi Drugega in njen avtomatiziran, indiferenten in dlakocepski značaj.¹ Horkheimer in Adorno poleg problematiziranja odnosa eksaktnih znanosti do nečloveških živali kritizirata tudi družbeno iracionalnost skozi tesnoben in trpeč obstoj živali v zabavnih in prostočasnih človeških dejavnostih.²

Z vidika živalskega vprašanja je zapuščina frankfurtske šole zaživela v številnih kasnejših delih, ki poskušajo osvetliti vpliv kritične teorije in dialektične prakse na razvoj animalistike. Na primer v delu The First-generation Frankfurt School on the Animal Question: Fundations for a Normative Sociological Animal Studies (2014) Ryan Gunderson preučuje, kako je žival na novo definirana v okviru kritične teorije del Horkheimerja, Adorna in Marcuseja. V svoji opredelitvi osnovnih smernic, kot so kritika enotnega subjekta v znanosti, evolucijskega vprašanja razmejitve človeka od preostale narave, opredelitve živalskega vprašanja kot filozofskega tabuja v znanosti, Gunderson posebej poudarja Adornov in Horkheimerjev sistem nečloveške živalske etike, ki temelji na filozofiji sočutja.

John Sanbonmatsu po drugi strani določi stične točke osnovnih neomarksističnih teženj, ki vključujejo vprašanje družbene reprodukcije represije in kritične animalistike. V delu Critical Theory and Animal Liberation (2011) avtor naše vsakodnevno ravnanje z živalmi povezuje z drugimi oblikami družbene moči, množičnega nasilja in dominacije – od kapitalizma in patriarhata do genocida, fašizma in ekocida.

Razmišljanje o problematiki živali v okviru frankfurtske šole predstavlja prvi poskus teoretiziranja odnosa med človekom in živaljo v družbeni teoriji. Trideseta leta 20. stoletja niso nudila ugodnih pogojev za preboj animalistike – s to problematiko se do takrat ni ukvarjala niti sociologija. Frankfurtska šola je torej na splošno odstopala od akademskega normativa, saj je v zelo občutljivem političnem kontekstu ter napetem in negotovem družbenem ozračju proizvajala radikalno družbeno kritiko brez zadržkov pred nepripravljeno in zbegano nemško in svetovno akademsko elito. Zapuščina frankfurtske šole je poleg naštetega dragocen teoretični okvir bodočim raziskovalkam_cem interakcij med človekom in živaljo, s svojim prispevkom pa je tudi spodbudila in opogumila teoretičarke_ke, vendar jih tudi izzvala k nadaljnji obravnavi in modernizaciji živalskega vprašanja v 21. stoletju.

Kritične animalistične študije in anarhizem v akademskem svetu

Kritične animalistične študije (Critical Animal Studies) so za razliko od drugih smeri, ki samo delno vključujejo živalsko vprašanje, avtonomno, interdisciplinarno raziskovalno področje, posvečeno tematiki odnosov med ljudmi in živalmi s poudarkom na problemu izkoriščanja in zatiranja nečloveških živali. Z združevanjem znanstvenega in teoretsko-aktivističnega pristopa kritične animalistične študije preučujejo vplive kompleksnih dinamik strukturne, institucionalne in diskurzivne moči na nečloveške živali in naš odnos do njih v sodobni družbi. Ta raziskovalna smer preučuje, na kakšen način gospodarsko, znanstveno, politično in medijsko oblikovano okolje živali vrednoti ter jim določa vloge in njihov podrejen položaj, znotraj katerega so pogosto degradirane na raven blaga, proizvodne enote, statusnega simbola ali orodja. Zaradi vztrajanja pri etični refleksiji in kritičnem položaju ter zaradi spajanja aktivistične prakse s teoretičnim znanjem te študije lahko označimo za radikalne – v primerjavi z drugimi smermi animalistike. Kritične animalistične študije izpodbijajo specistične načine ravnanja z nečloveškimi živalmi in pozivajo k prenehanju vseh oblik zatiranja nečloveških bitij oz. k t. i. »popolni osvoboditvi« Petra Singerja (1975).

Leta 2001 sta Steven Best in Anthony J. Nocella II. ustanovila Inštitut za kritične animalistične študije kot prvo teoretsko-aktivistično platformo za filozofsko razpravo o nečloveških živalih. Zaradi velikega dosega na globalni ravni in odmevnosti, ki ju je inštitut dosegel v kratkem času, so bile ustanovljene podružnice v Evropi, Aziji, Afriki, Severni Ameriki in Oceaniji. V prispevku Defining Critical Animal Studies: An Intersectional Social Justice Approach for Liberation³ (2014) so opredeljeni glavni cilji in načela kritičnih animalističnih študij kot raziskovalnega področja in družbenega gibanja. Poleg tega dela so izšle številne knjige in dela, ki so nastala pod njegovim vplivom ali ga nadaljujejo v začrtani smeri.⁴ Inštitut za kritične animalistične študije izdaja tudi revije,⁵ ki na različne načine v duhu intersekcijskega pristopa in kritične prakse spodbujajo celostno družbeno pravičnost ter vključujejo problematiko nečloveške in človeške drugačnosti, podnebnih sprememb in varstva okolja.

Posledice socialne izolacije od drugih bitij v družbi oz. pojav »odsotnega referenta« Carol Adams (Adams 1990) so marginalizacija ter družbena nevidnost izkoriščanja in odpiranje prostora moralnemu upravičevanju nepredstavljive količine trpljenja ter učinkovito brisanje nasilja iz naše zavesti. Kritične animalistične študije osvetlijo tabuizirani prostor izkoriščanja živali, saj ga iz prikritega kotička zanikanja postavijo na javni oder akademskih razprav. Posvečene so podiranju družbenih mitov o položaju in namenu živali kot virov, spektakla in blaga ter zavračajo vsakršno vrednotenje, klasificiranje in hierarhizacijo živih bitij, ki vodijo v njihovo zatiranje in izkoriščanje.

Področje kritičnih animalističnih študij je prav zaradi teh vrednot ključno povezano z anarhističnimi načeli, ki se udejanjajo na teoretični in praktični ravni. Znotraj same discipline kritične animalistike je anarhizem usmerjen v kritiko dominantnih struktur družbenega zatiranja, ki jih narekuje kapitalizem, izpostavljanje dometa in posledic zahodnega, nekritičnega potrošniškega načina življenja ter osvetljevanje in opozarjanje na skrajni antropocentrizem in specizem, ki še vedno prevladujeta v zahodnem znanstvenem diskurzu. Kritična animalistika poleg tega predstavlja anarhizem v praksi, tj. poučevanje v duhu anarhistične pedagogike in sistemske družbene kritike. Prenova izobraževanja v smeri anarhistične pedagogike predpostavlja ustvarjanje institucionalnega okvira, ki spodbuja ustvarjalnost, kritično mišljenje, sodelovanje ter nenehno vzgaja v smeri »delovanja, sodelovanja in samopomoči« (Haworth 2012: 74). Takšen okvir se zavzema predvsem za razvijanje kritičnega mišljenja pri obravnavi perečih družbenih problemov ter za aktivno sodelovanje in svobodnejši dialog znotraj znanstvenih ustanov.

Kritična animalistika poleg zavezanosti anarhističnemu svetovnemu nazoru in filozofiji vključuje še vrsto drugih načel, ki so opredeljena v knjigi Defining Critical Animal Studies: An Intersectional Social Justice Approach for Liberation (2014). V prvi vrsti podpira intersekcijski, interdisciplinarni in sodelovalni duh pisanja in raziskovanja, usmeritev v politiko popolne osvoboditve, ki vključuje medsebojno povezano in nerazdružljivo osvoboditev ljudi, nečloveških živali in Zemlje kot globalnega ekosistema, katere vodilo je ideal Martina Luthra Kinga ml.: »Krivica, ki se pojavi kjerkoli, je grožnja pravici povsod.«. Kritične animalistične študije podobno kot frankfurtska šola ohranjajo širšo analizo družbe, združujejo družbeno in kritično teorijo ter prevprašujejo kapitalistično ureditev in njene posledice na vsakdanje življenje in družbeni razvoj. Čeprav je kritična animalistika postala dejavna v akademski skupnosti, kjer je njen glavni cilj obravnava živalskega vprašanja v sodobni družbi, se neizogibno dotika univerzalnih problemov, ki se reproducirajo v kapitalistični globalni družbi, ter se v kritično-teoretski tradiciji frankfurtske šole obrača k boju in zavzemanju za večje svoboščine, strpnost, demokratizacijo in upor proti družbenim strukturam, ki omogočajo zatiranje in nasilje nad človeškimi in nečloveškimi življenji.

Zaključek

Kritično raziskovanje položaja, statusa in koncepta nečloveških živali v družbi pomeni radikalno zahtevo za izbris in demistificiranje normalizacije in banalizacije množičnega nasilja, okrutnega ravnanja in izkoriščanja v odnosu do živali. Besedilo prikaže, kako so raznovrstni miselni tokovi in teoretski pristopi skozi čas oblikovali t. i. živalsko vprašanje in živalski/vrstni obrat v znanosti, ki je v zadnjih 30 letih vidno prav zaradi nenadnega povečanja števila raziskav, osredotočenih na animalistične teme v družboslovju in humanistiki.

Za vzpon gibanja za pravice živali, ki je v porastu od sedemdesetih let 20. stoletja (prelomni trenutek je bila objava Petra Singerja v knjigi Osvoboditev živali iz leta 1975), so zaslužne_i teoretičarke_ki, ki so dotlej na različne načine zagovarjale_i pravice nečloveških živali. Diskurz, v katerem se pojavlja živalsko vprašanje, se osredotoča predvsem na kritiko antropocentrizma v znanosti, ki popolnoma ignorira živalsko razsežnost oz. jo v svoji analizi bistveno »pohabi«, osiromaši; pojavi se kot odziv na pereča ekološka vprašanja, ki se prekrivajo in kristalizirajo skozi živalsko vprašanje. Zgledi tega so zlasti čezvrstni pristop, kritična teorija in obravnava živalskega vprašanja skozi delo neomarksistov frankfurtske šole in znanstveno-politični pristop kritičnih animalističnih študij; ti so pomembno prispevali k raziskovalnemu področju animalistike, ki s tem pridobiva vse večjo pozornost in vpliv v akademski skupnosti.

Obdobje, v katerem živimo, številne_i avtorice_ji upravičeno in brez pretiravanja označujejo z izrazom antropocen, saj ga v veliki meri kroji človeški civilizacijski odtis, čigar potencialna tehnološka in civilizacijska rast ironično vodita v vsesplošen propad zaradi uničevanja narave. Soočene_i z globalnimi problemi podnebnih sprememb, izumiranja vrst, onesnaževanja narave in drugih resnih ekoloških katastrof, smo se prisiljene_i ustaviti v »junaškem« kolonizacijskem in osvajalskem pohodu ter premisliti naš položaj v odnosu do narave. Živalsko vprašanje, ki prevprašuje naš položaj, ga torej razkriva kot človeško in eksistencialno vprašanje, kar pa potrjuje teorijo o celovitem prepletu in soodvisnosti biotskega sistema in vseh njegovih delov. Z namenom povezovanja problematike človeka in živali z okoljsko problematiko bo torej treba prihodnja prizadevanja za razvoj živalskega vprašanja zastaviti bolj univerzalno. Nujno je tudi, da se v prihodnjem razvijanju in posodabljanju discipline prepoznava in ceni ravnovesje teoretičnega in praktičnega pristopa. Z drugimi besedami, kar se začne v teoriji s preoblikovanjem in pretresanjem zamisli in predstav, mora voditi v individualno emancipacijo, tj. razvoj »osveženih«, kritičnih odnosov, ki pogojujejo naše zaznavanje in razumevanje živalskega v vsakdanjem življenju.

Za razvoj in popularizacijo živalskega vprašanja v znanosti je ključnega pomena tudi institucionalizacija kritične (kulturne) animalistike v akademski skupnosti, najprej z ustvarjanjem kolegijev, ki oživijo žival kot subjekt skozi etično, pravno, filozofsko, politično, sociološko, kulturnoantropološko in druge interdisciplinarne oblike. Študentke_te na ta način spodbujajo, da skozi razpravo povežejo pojmovanja moči, drugosti, etičnosti in odgovornosti ter da na ustvarjalen in kritičen način samostojno preizprašujejo dosedanje stanje.

Kritične animalistične študije, kot so si jih zamislile_i njihove_i snovalke_ci (Nocella idr., 2014) in ki vključujejo etično obravnavo odnosa med ljudmi in drugimi živalmi ter so trdno osnovane v intersekcionalnosti in anarhizmu, so institucionalizirane na številnih univerzah (npr. Univerzi v Lundu,⁶ Tyumnu⁷ in Washingtonu⁸. Leta 2010 je bil na pobudo Antonije Zaradije Kiš in Suzane Marjanić tudi na Hrvaškem na Univerzi v Zagrebu ustanovljen študij kulturne animalistike. Študij je bil še posebej usmerjen v zagotavljanje kakovostne interdisciplinarnosti, saj z namenom omogočanja čim celovitejšega vpogleda v živalsko vprašanje vključuje vrsto predavanj strokovnjakinj_ov različnih strok.

Pomen animalističnega pristopa, v teoriji ali praksi, bodisi v akademskem okolju bodisi v vsakdanjiku, skozi umetniške ali znanstvene pristope je nazadnje ustvarjanje/zamišljanje živalskega gledišča, mesta, kjer se razkrivajo in trčijo predsodki s spontano, poetično domišljijo o živalskem drugem. Eksperimentalni proces ponovnega odkrivanja živalskega nas vodi k preizpraševanju našega položaja in vloge v sodobni družbi, v kateri je ekološka (in človeška) kriza realnost, ter po eni strani zahteva kritičen pristop k preizpraševanju smeri razvoja družbe in družbenih trendov in po drugi strani osebne angažiranosti in načinov razmišljanja.

prevod: Nataša Pucelj

Literatura:

Adams, Carol. 1990. The Sexual Politics of Meat. New York: Continuum.

Baker, Lawrence. 2015. Animal Rights and Welfare: A Documentary and Reference Guide. Santa Barbara, CA: Greenwood.

Deleuze, Gilles in Félix Guattari. 1987. A Thousand Plateaus: Capitalism and Schizophrenia. Minneapolis: University of Minnesota Press.

Derrida, Jacques. 2002. The Animal That Therefore I Am. New York: Fordham University Press.

Dunayer, Joan. 2004. Speciesism. Maryland: Ryce Publishing.

Gompertz, Lewis. 1824. Moral Inquiries on the Situation of Man and of Brutes. New York: E. Mellen Press.

Griffin, Donald. 1992. Animal Minds: Beyond Cognition to Consciousness. Chicago: University of Chicago Press.

Gunderson Ryan. 2014. „The First-generation Frankfurt School on the Animal Question: Foundations for a Normative Sociological Animal Studies“. Sociological Perspectives 57/3: 285–300.

Haraway, Donna. 2008. When Species Meet. Minneapolis: University of Minnesota Press.

Haworth, Robert. 2012. Anarchist Pedagogies: Collective Actions, Theories, and Critical Reflections on Education. Oakland: PM Press.

Holloway, Lewis in Carol Morris. 2016. „Biopower, Heterogeneous Biosocial Collectivities and Domestic Livestock Breeding“. V Matthew Chrulew in Dinesh J. Wadiwel, ur. Foucault and Animals (Human – Animal Studies, vol. 18). Leyde: Brille, 239–259.

Horkheimer, Max in Theodor W. Adorno. 2002. Dialektika razsvetljenstva, Filozofski fragmenti. (Prev. Seta Knop, Mojca Kranjc, Rado Riha). Ljubljana: Studia humanitatis.

Malamud, Randy. 2003. Poetic Animals and Animal Souls. Hampshire: Palgrave Macmillan.

Marjanić, Suzana. 2016. O zelenim kulturalnim studijima: životinjski alteriteti ili Životinja koja, dakle, jesam (J. Derrida). V Tatjana Pišković in Vuković Tvrtko, ur. Alteritet, identitet, kontakt u hrvatskome jeziku, književnosti i kulturi. Zagreb: Zagrebačka slavistička škola, 153–173.

Nibert, David. 2002. Animal Rights/Human Rights: Entanglements of Oppression and Liberation. London: Rowman & Littlefield Publishers.

Nocella II, Anthony, John Sorenson, Kim Socha, Atsuko Matsuoka. 2014. Defining Critical Animal Studies: An Intersectional Social Justice Approach for Liberation. Bern: Peter Lang Inc, International Academic Publishers.

Salt, Henry Stephens. 1892. Animals’ Rights: Considered in Relation to Social Progress. New York: Macmillan & Co.

Singer, Peter. 1975. Animal Liberation. New York: Harper Collins.

Taylor, Chloë. 2013. „Foucault and Critical Animal Studies: Genealogies of Agricultural Power“. Philosphy Compass 8/6: 539–551.

Povzetek

Besedilo je krajši kronološki pregled razvoja animalističnih študij in prispevka kritičnega pristopa animalističnih študij k svetovni in hrvaški znanstveni sceni. Kritična animalistika kot inter/transdisciplinarna perspektiva, katere primarni interes je osvetljevanje odnosa med ljudmi in neljudmi v sodobni družbi, se posveča zagovorništvu in demarginalizaciji nečloveških živali. V prispevku je orisan zgodovinski kontekst vzpostavitve kritičnih animalističnih študij in širšega družbenega gibanja za pravice živali, ki se je začelo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Članek izpostavi ključne prispevke zgodnjih avtorjev, ki so med 18. in 19. stoletjem postopoma izgradili koncept živalskega vprašanja, s čimer so utrli pot gibanju za pravice živali in poznejši institucionalizaciji animalističnih študij kot raziskovalne smeri. Besedilo bo osvetlilo tudi izjemen doprinos kritične teorije Frankfurtske šole s pionirskim prizadevanjem v smeri razširjanja živalskega vprašanja v družboslovju (t.i. živalski obrat), zlasti znotraj sociološkega polja. Besedilo nazadnje zajame področje kritičnih animalističnih študij (Critical Animal Studies), ki v prizadevanju za popolno odpravo izkoriščanja in nasilja nad neljudmi (»na krožniku« in v diskurzu) gradijo kritični dialog na anarhističnih načelih, politično angažiranem gibanju in zlitju teorije s prakso.

Uvod

Boj za zaščito živali in ozaveščanje o njihovih pravicah, tako skozi pragmatično dimenzijo delovanja, kot tudi skozi akademski diskurz, ki skuša nečloveške živali zaobjeti skozi neantropocentrično lečo, temelji na navidez preprosti, a vseeno radikalni predpostavki, da živali niso objekti namenjeni človeški uporabi (blago, statusni simboli, orodje ali za zabavo) temveč subjekti z lastno voljo in avtonomnim delovanjem.

Danes temeljne teorije in koncepti gibanja za pravice živali vstopajo v znanstveni diskurz in se na različne načine razvijajo in prepletajo z drugimi gibanji, teorijami in boji. Ta pojav postopnega vstopanja transčloveškega oziroma nečloveškega v sredino družbeno-humanističnega znanstvenega diskurza najjasneje ponazori t.i. živalski obrat (angl. animal turn), oziroma povečano znanstveno zanimanje za živali, za odnos med ljudmi in drugimi živalmi ter vlogo in status živali v (človeški) družbi. Živalski obrat pomeni preusmeritev akademskega fokusa na samo živalsko vprašanje pod novimi pogoji in znotraj novih postavk. Zgolj v zadnjih treh desetletjih so animalistične študije doživele eksponentno rast v akademski sferi: omenjeni živalski/vrstni obrat je prodrl v humanistiko, likovno umetnost in družboslovje; zaradi svoje trans/interdisciplinarnosti je pronical v polja psihologije, filozofije, antropologije, politologije, sociologije in nedvomno pustil pečat v književnosti, zgodovini, kulturnih in kritičnih študijah ter zlasti v feministični in kvir teoriji.

V obdobju antropocena¹, zaznamovanem s človekovim uničevalnim delovanjem, dobi, ki se približuje ekološki kataklizmi s pretečimi implikacijami za vse življenje na Zemlji², se zdi skrajno nujen etično-moralni okvir prevpraševanja našega načina razmišljanja in delovanja v sodobni družbi in matrici potrošniškega kapitalizma. Besedilo najprej oriše okoliščine nastanka kritične animalistike, v nadaljevanju pa se posveti konkretnim prispevkom animalistike na svetovnem in hrvaškem prizorišču. Glede na sedanjo precejšnjo razvejanost in razširjenost animalističnih študij je pomembno imeti v mislih, da imajo navedena prizadevanja avtorjic_ev skupni imenovalec, tj. kritično analizo odnosa med človekom in živaljo, torej pristop kritične animalistike.³ Zgodovinskemu pregledu razvoja konceptualnih zametkov kritične animalistike sledi predstavitev osnovnih idej in avtorjic_ev, ki so prispevale_i k vključevanju nečloveškega subjekta v družboslovno-humanistično znanstveno razpravo, nato bo izpostavljen pomen dediščine Frankfurtske šole pri popularizaciji in destigmatizaciji živalskega vprašanja v sociologiji ter nazadnje, analiza novejšega področja hibridnega značaja, ki združuje teoretično in praktično angažiranost: kritične animalistične študije.

Kontekst ob nastanku kritične animalistike

Nedvomno je bila prelomnica v zgodovini gibanja za pravice živali izid knjige filozofa in bioetika Petra Singerja Osvoboditev živali (Animal Liberation) leta 1975, ki jo številne_i upravičeno označujejo za biblijo tega gibanja. Singer je že v sedemdesetih letih napovedal kredo novega gibanja, idejo o t.i. »popolni osvoboditvi«, ki bi naše delovanje v sodobni družbi v odnosu do nečloveških bitij obsodilo kot globoko protislovno, nerazumno, nasilno in specistično. Koncept popolne osvoboditve velja razlagati ne le kot fizično osvoboditev živali, zaprtih v številnih industrijah, ampak predvsem kot apel za osvoboditev od fiksnih idej o živalih in odpravo mišljenjskih zaporov, ki so kategorije, v katere trpamo nečloveške živali. Singerju se pri uporabi termina »nečloveške živali« pridružujejo številne_i druge_i avtorice_ji, ki zagovarjajo pravice živali (prim. Dunayer 2004), in sicer z namenom zmanjševanja moralnega razkoraka med skupinama in opozarjanja na problem specizma.⁴

Sodobno gibanje za pravice živali, kot tudi druga družbena gibanja, ki so nastala v politično ugodni klimi v obdobju po prelomnem letu 1968, ima seveda bistveno globlje korenine, katerih zametki segajo skoraj do prvih pisnih del človeške civilizacije in se na različne načine zrcalijo v zahodni in vzhodni filozofiji. Na primer skozi velike vzhodne religije džainizma, budizma in hinduizma se filozofsko, moralno ter etično razvije temelj spoštovanja do nečloveških živali, ki se celostno približujejo enotnosti biosa, v katerem človek biva kot zgolj ena izmed njegovih različic in ​​se skozi naravo ter z njeno pomočjo (in ne v njeno škodo) razvija, ohranja in samouresničuje. Ti religiozno-filozofski sistemi še postavljajo moralno-pravne temelje ravnanja z nečloveškimi živalmi in ostalo naravo prek koncepta karme, kot temeljnega načela človekovega odgovornega in zavestnega delovanja in razmišljanja. Tudi številni starodavni filozofi in misleci, kot je Pitagora (552 – 496 pr. n. št.), prvi znani vegetarijanec in filozof, nato Drakon (7. stoletje pr. n. št.), Heziod (8. stoletje pr. n. št.) idr. podajo teoretične osnove za pravno-etični okvir ravnanja z živalmi.

V novejši zgodovini sta bila za živalsko vprašanje produktivna zlasti 18. in 19. stoletje – nadaljnjo vzpodbudo za razvoj živalskih študij je pomenila objava krščanskega dela⁵ Humphreya Primatta (1734 – cca. 1776) z naslovom Disertacija o dolžnosti usmiljenja in grehu krutosti do živali⁶ (A Dissertation on the Duty of Mercy and Sin of Cruelty to Brute Animals) leta 1776 in objava iz leta 1824 z naslovom Moralne preiskave o položaju človeka in zveri,⁷ ki ga je izdal vegetarijanski pionir zaščite živali v viktorijanski Veliki Britaniji Lewis Gompertz (ok. 1783 – 1861), ta je že v začetku 19. stoletja oblikoval racionalno izhodišče za priznavanje pravic živali. Gompertz je že takrat oblikoval stališče o tem, kar dve stoletji za njim storijo animalistični avtorji, in sicer je prepoznal problem biomoči in izkoriščanja telesa (prim. Holloway in Morris, 2016; Taylor, 2013), z besedami, da ima »vsaka žival večjo pravico do uporabe lastnega telesa kot jo imajo do le-tega druge_i«⁸ (Gompertz 1824: 43 po Baker 2015: 38). Istega leta je Gompertz ustanovil tudi združenje za promocijo dobrobiti živali Royal Society for the Prevention of Cruelty to Animals (RSPCA),⁹ ki z več kot 2 tisoč zaposlenimi deluje kot največja organizacija za dobrobit živali.

Stoletje pred vplivnimi deli Toma Regana in Petra Singerja, »očetov« gibanja za pravice živali, Henry Salt (1851 – 1939) v svojem delu iz leta 1892 Obravnava pravic živali v kontekstu družbenega napredka¹⁰ (Animals’ Rights: Considered in Relation to Social Progress) izpostavi glavne koncepte in problematiko samega živalskega vprašanja: »Odločiti se moramo, ne le če je dejanje lova lisice, na primer, bolj ali manj kruto od vivisekcije, temveč če so vse dejavnosti, ki čutečim bitjem povzročajo nepotrebno bolečino, nezdružljive z višjimi človeškimi nagoni«¹¹ (Salt, 1892: xi– xii). Salt svoje teze utemeljuje na izročilih budističnih in pitagorejskih načel o pravicah nečloveških živali in izhodišči številnih »humanitarnih« filozofov rimskega cesarstva, kot so Seneka, Plutarh in Porfirij.

Predhodnice omenjenih »očetov« sodobnega živalskega prava so številne »matere«, ki so poudarjale pomen živalskega vprašanja. Feminizem na primer od nekdaj slovi po intersekcionalnosti in uporabi diskurza onkraj izključno človeškega. Deli Frances Moore Lappé Diet for a small planet (1971) in Rosemary Ruether New Woman, New Earth: Sexist Ideologies & Human Liberation (1975) sta navdahnili za razvijajoči se ekofeminizem, ki bi prepoznal človeške in nečloveške Druge kot relevantno temo kritične razprave.

»Živalsko vprašanje« kot filozofska in znanstvena refleksija statusa živali v človeški družbi torej nikakor ni novost, saj se od nekdaj pojavlja jasna potreba po tem vprašanju. Zato ne preseneča, da je v zadnjih nekaj desetletjih (predvsem od sedemdesetih let) nastala cela serija raziskovalnih področij, ki se skozi posebnosti lastnih izhodišč (bodisi etičnih, bioloških, ontoloških, etoloških …) zavzemajo za zaščito in/ali osvoboditev nečloveških živali. Inter/transdisciplinarna prizadevanja za dokončno vključitev nečloveškega subjekta v polje družboslovja in humanistike so botrovala nastanku kulturne animalistike, etnozoologije, zooetnografije ali nadvrstne etnografije, etnoprimatologije, etnobiologije in njene poddiscipline antro/etnozoologije, zoofolkloristike, antropologije živali, biofilozofije, sociobiologije, ekofilozofije, človeško-živalskih študij (human-animal studies), ekopedagogike, kritičnih animalističnih študij in drugih.

Očitno naraščanje zanimanja za animalistično tematiko (ki osvetljuje predvsem kulturni odnos ljudi do nečloveških bitij, ali kot bi se izrazil Nikola Visković (2009), odgovarja na vprašanje Kaj pomeni žival človeku in kaj človek živali) poudarja vse večji pomen razmišljanja o transhumanizmu, prek katerega poteka subtilno a občutno preokvirjanje obstoječih družboslovnih, naravoslovnih in humanističnih znanosti.

Kritična animalistika in redefinicija antropološkega subjekta

Nečloveški Drugi, kot kritična animalistika pogosto naslavlja živali, je izraz, ki zamejuje novo skupino, ki ima kategorijo antropološke »drugosti«. V duhu feminističnih in rasnih študij ter postkolonialne, multikulturne in postmodernistične kritike, se trans/posthumanistični pristopi obračajo k nečloveškim bitjem iščoč univerzalno povezavo med vprašanji moči, prevlade, pdrejanja in izkoriščanja vseh marginaliziranih skupin, vključno nečloveških živali. Potreba po decentralizaciji človeškega subjekta in s tem širitvi akademskega prostora, ki bi vključeval živali, je opredeljena kot odziv na zahodni, globoko antropocentrični okvir naravoslovja in družbeno-humanistične znanosti in čigar namen je ustvarjanje protiuteži prek upoštevanja in prilagajanja ideološkega koncepta živali.

Misel antropologa Lévi-Straussa v knjigi Totemizem danes (Totemism, 1962) o tem, kako so živali »dobre za razmišljenje«, saj žival kot kulturni označevalec zrcali človeka in človeško kulturo, Donna Haraway nadgradi, saj jih ne vidi zgolj kot razmišljanju koristne entitete, temveč tudi kot samozadostne subjekte (2008). Haraway v svojem delu Companion Species Manifesto: Dogs, People and Significant Otherness (2003) vztraja pri razširitvi Lévi-Straussovega koncepta živali kot teoretske enote in kulturnega označevalca na zamisel o sobivanju in medvrstni solidarnosti. Čeprav se ideja o živali kot družabniški vrsti, torej vrsti, s katero sobivamo, ne zdi prav radikalna, je v svojem bistvu v nasprotju z idejo in bistvom živali, prikazane skozi zgodovino zahodne misli. Jacques Derrida v The Animal That Therefore I Am (2002) skladno s tem ugotavlja: »vključiti ‘živalsko vprašanje’ v kritično teorijo ne pomeni preprosto ‘dodati’ živali, temveč vključuje prevpraševanje in preurejanje celotne genealogije zahodne filozofije« (Derrida 2002: 88).

Haraway predstavlja t.i večplasten pristop, ki temelji predvsem na relativizaciji konfliktnih in trdnih razmejitev in binarnih ograd dveh svetov, človeškega in živalskega, ter na povezovanju človeškega obstoja z drugim. Ta zamisel o mešanju vrst izhaja iz priljubljenega koncepta postajanje žival (angl. becoming animal), ki sta ga razvila Gilles Deleuze in Félix Guattari. V knjigi Tisoč platojev: kapitalizem in shizofrenija (1987) avtorja ilustrirata živo filozofijo postajanja, ki nasprotuje binarnim ločnicam med človeško in nečlovekimi vrstami. Izraz postajanje pomeni delovanje, dinamiko, naše aktivno sodelovanje pri razumevanju živali. V tem smislu je očitna kritika dualizma, saj »postajati žival« zahteva brisanje mej in preseganje statičnih konceptov, ki jih običajno narekujejo naše discipline. Randy Malamud v delu Poetic Animals and Animal Souls (2003: 11) trdi, da koncept »postajati žival kliče po pretočnosti med vrstami, prepustnosti – preseganju meja – in je posvečen podobnosti in interakciji med človeškimi in nečloveškimi živalmi«.¹²

S kritiko redukcionističnega dojemanja nečloveških bitij v družbenih in naravoslovnih vedah se ukvarja kulturna antropologinja Barbara Noske, ki je s svojim delom pomembno prispevala k obogatitvi animalistike. V knjigi Humans and Other Animals: Beyond the Boundaries of Anthropology (1989) Noske osvetljuje protislovja in nedoslednosti razumevanja živali skozi zgodovino zahodne misli, kritizira antropocentrizem kot temeljno izhodišče za spoznavanje neljudi, škodljivi dualizem, s katerim se človek pogosto ogradi od narave in drugih živih bitij ter kritizira lastno znanstveno disciplino (antropologijo), saj živali prikazuje kot pasivne objekte, namesto da bi jim priznala inherentno vrednost izven človeškega okvira. Pionir na področju kognitivne etologije živali Donald R. Griffin podobno kot Noske svojo disciplino kritizira zaradi zanemarjanja in trivializiranja vprašanja zavesti živali in zaradi pretiranega biološkega determinizma. Z zavračanjem tradicije kartezijanskega dualizma v znanosti, v kateri razum kot zid ločuje dva svetova, Griffin že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja zagovarja (takrat zelo kontroverzno in nesmiselno) stališče o živalski zavesti ter njeni naravi in strukturi. Ugotavlja tudi, da je treba zavest živali nujno razumeti v kontekstu in okviru živalskega, ne človeškega, obstoja:

Ko se enkrat odrečemo implicitni predpostavki, da je vsaka izkušnja zavesti drugih živali podzvrst človeške izkušnje, se soočimo s težavo določiti in tudi predstavljati si, kaj v resnici pomeni nečloveška izkušnja živali, ki to izkušnjo doživlja (Griffin 1992: 6)

Zamisel o nepremostljivosti in nezmožnosti spoznanja izven domene človeških čutov in specifičnega človeškega duševnega aparata, je Griffin morda pridobil s preučevanjem netopirjev, kot radikalno bolj drugačnega obstoja od človekovega. Temu sledi znamenita anekdota o netopirju Thomasa Nagela. Z vprašanjem Kako je biti netopir?¹³ Nagel osvetljuje temeljni filozofski problem spoznanja drugega in se hkrati usmerja v kritiko zahodne znanosti, ki je kolonizirala diskurz o živalih. Nagelovo vprašanje bi lahko zastavili tudi kot Kako je biti Drugi? in na ta način jasneje pozvali h kritiki etno/evro/antropocentrizma.

Prispevek in dosežek omenjenih avtorjev je prav v ozaveščanju o problematiki preseganja lastnega okvirja spoznavanja živali kot naše največje drugačnosti (Marjanić, 2016: 153) skozi razsežnost človeškega, antropocentričnega položaja, kar neizbežno vodi v antropološko zmoto in izkrivljeno ter osiromašeno razumevanje živali. Med hrabrim pohodom spoznavati z namenom obvladovati je potreben razmislek o tem, kako naš (ne)vsiljiv pristop vpliva na samospoznavanje in kaj zares pomeni spoznati Drugega?

Kar zadeva razvoj kulturne animalistike na Hrvaškem: sodeč po številu objavljenih publikacij, ki obravnavajo živalsko vprašanje ter številu konferenc in razprav, posvečenih animalističnim temam, se zdi, da tudi hrvaška akademska skupnost ne zaostaja glede zanimanja za transhumanizem. Začetkom vključevanja živali v kulturno-antropološki diskurz botrujejo zgodnja prizadevanja na področjih etnologije, folkloristike in kulturne antropologije, ki se osredotočajo na animalistične teme: med njimi so nepogrešljivi prispevki zbirke Zbornici za narodni život i običaje Južnih Slavena (ZNŽO) in slovar zooloških izrazov Miroslava Hirca Rječnik narodnih zoologičkih naziva (1928–1956). Pionirski poskus zasuka antropološkega zanimanja v smer nečloveškega je leta 1996 uspel s knjigo Nikole Viskovića Životinja i čovjek: prilog kulturnoj zoologiji. Viskovićeva knjiga je številne avtorje vspodbudila k redefiniciji antropološkega subjekta, kar se je odrazilo v porastu del z animalistično tematiko. Nazoren primer potenciala antropološke discipline v kulturni in kritični animalistiki je izčrpna zbirka del Kulturni bestijarij urednic Suzane Marjanić in Antonije Zaradije-Kiš, ki je izšla leta 2007. Zbirka obravnava živalsko vprašanje z vidika tradicionalno etnološkega gledišča mitskega in umetniško-literarnega, vse do postfeminističnega pristopa, ki brezkompromisno predstavlja kritiko sodobnega odnosa do živali. Z objavo zbornika leta 2012 Književna životinja, ki se navezuje na omenjeno antologijo, omenjeni urednici v kulturni animalistiki prispevata poudarjeno literarno usmeritev. Širšo javnost je leta 2017 z živalskim vprašanjem seznanila tudi prva etnozoološka razstava Etnografskega muzeja v Zagrebu O životinjama i ljudima.¹⁴ Razstava izpostavi zgodovinski vidik soodvisnosti in prepletenosti človeka in živali ter obiskovalce prek spremljevalnih izobraževalnih in poljudnoznanstvenih dejavnosti seznanja s številnimi etičnimi in moralnimi posledicami našega delovanja v družbi.

Center za ženske študije¹⁵ leta 2000 izda tematsko številko revije Treća, posvečeno temam ekofeminizma. Leta 2008¹⁶ se revija preimenuje v »Animalizem in ekofeminizem« in obravnava teme biološkega spola in animalistične drugosti ter vključuje problematiko pravic živali in veganstva s poudarkom na postkolonializmu in transhumanizmu.

Navkljub hitremu razmahu živalskega obrata med hrvaškimi avtoricami_ji je področje kritične animalistike šele začelo prodirati v akademski diskurz in še vedno ohranja svoj marginaliziran status. Kritiki manjka predvsem praktična podlaga, torej dopolnitev teorije s smiselno, uporabno in konkretno vsebino, ki bi služila kot strategija za vsakdanje razmišljanje in delovanje.¹⁷

Do drugega dela članka lahko dostopate s klikom na to povezavo.

prevod: Nataša Pucelj