Tehnologizacija skrbi
Tehnologizacija skrbi

Tehnologizacija skrbi

Komentar k projektu Gallus Gallus Roboticus (MFRU, Maribor, oktober 2022)

Intermedijski projekt Gallus Gallus Roboticus (v nadaljevanju GGR) je delo dveh avtorjev iz Cape Towna, Republika Južna Afrika. Kot spremljevalni program Mednarodnega festivala računalniške umetnosti je bil »razstavljen« v galerijskem prostoru Kulturni inkubator – Studio, na Koroški ulici 18 v Mariboru, kjer je poglede mimoidočih pritegovala majhna skupina kokoši, ki je svoje dni preživljala na umetno prezračevanem prizorišču, nekakšni kulisi naravnega okolja. Del razstave so tudi roboti in zasloni, na katerih se kažejo podobe, ki jih te tehnološke naprave zajemajo, opravljajo pa še druge meritve. Roboti so oblikovani zoomorfno in so postavljeni med kokoši.

Avtorja imata ob svojem projektu več raznovrstnih, med seboj bolj ali manj povezanih namenov; od tehnoloških (med drugim proučujeta proizvodnjo energije iz stranskih proizvodov vzreje, na primer fekalij živali ali membrane jajčnih lupin), do izdelave odprtokodne programske opreme, torej, cenovno dostopne umetne inteligence (UI) za spremljanje vedenja živali, njihove temperature, gibanja, zvočno detektiranje stresa, ki ga vokalizirajo kokoši. S tem sta nedvomno uspela pritegniti že vsaj lokalne znanstvenoraziskovalne deležnike, ki se ukvarjajo z računalniško vodenimi procesi pridobivanja tako rastlinske kot živalske hrane in jih tovrstni programi zagotovo zanimajo tudi onstran njihove propedevtične vrednosti.

Avtorja se tudi zavzemata za približevanje visokotehnoloških rešitev otrokom skupaj s prisotnostjo živih domačih kokoši v galerijskem laboratoriju.1konS ≡ NOVA // Miranda Moss & Daniel Brownell: Gallus Gallus Roboticus. https://www.youtube.com/watch?v=bWx1FKklWeE&t=1s Stika otrok z živalmi, žalostnega družbenega klišeja, ki hočeš nočeš priteguje mimoidoče, v tem zapisu ne želimo posebej tematizirati, kljub očitnemu voajerizmu, ki je ob uporabi živali na področju umetnosti običajen, simptomatičen spremljevalec, vendar ga tako kustosi kot umetniki le redko uspešno predhodno tematizirajo. Zdi se, da ima prisotnost kokoši v galeriji za avtorja dvojni domet: s tako rekoč analognim ambientom (simulacija kokošjega habitata, lahko na kmetiji), od katerega so otroci povečini odtujeni, obiskovalcem in predvsem otrokom avtorja obenem demonstrirata, kako kul je robotika, kako kul sta tehnologija in znanost, od katere pa so sicer današnji in prihodnji, digitalizirani otroci, precej manj odtujeni, kot smo odrasli.

Misliti je, da smo ljudje od kokoši odtujeni bolj kot od robotov.

Mirando Moss, ki je sicer transdisciplinarna umetnica, zanima trajnostno oblikovanje, osredotočeno na ekološke in družbene kompleksnosti, Daniela Brownella, ki je računalniški programer, pa različni načini uporabe programiranja in umetne inteligence (UI), tudi v umetniškem smislu. V projekt je vključenih več deležnikov, ki so se vidneje vključili na pogovoru Roboti za prosto rejo in avtonomni piščanci. Za Mednarodni festival računalniške umetnosti, katerega producent je MKC Maribor, znotraj svojega projekta konS – Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, moderiral pa ga je M. Horvat, je sodeloval tudi znanstvenik, dr. M. Brus, s Katedre za rejo in prehrano živali, Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede UM. K vsakemu od teh deležnikov bi lahko potegnili vzporednico do omenjenih namenov tega raziskovalno-umetniškega projekta. Prav v tem leži bistvo problema, ki ga vidimo v projektu GGR.

Nenazadnje avtorja zanima možnost kritičnega umetniškega prevpraševanja trenutnih praks, ki jih srečamo na križišču umetne inteligence in pridelave hrane živalskega izvora. Zaradi vpletenosti kokoši sta glede svojega projekta mestoma izrazila globoko nelagodje, saj se zavedata, da imata opravka z živalmi, ki so brez možnosti privolitve postale del njunega projekta. Prav tako izražata željo, da bi s cenejšo, odprtokodno in prostodostopno, DIY tehnologijo prispevala k izboljšanju blagostanja kokoši, vrste gallus gallus domesticus.2Marc Bekoff, The World According to Intelligent and Emotional Chickens. https://www.psychologytoday.com/us/blog/animal-emotions/201701/the-world-according-intelligent-and-emotional-chickens.Lori Marino: The Inconvenient Truth About Thinking Chickens. https://www.youtube.com/watch?v=G7HMwhTZWII&t=772s Vtis je, da sta se kljub določeni občutljivosti avtorja pripravljena prilagoditi najrazličnejšim, tudi protislovnim idejam, ki jih prinaša njuno delo. Spremno besedilo govori o morbidni fascinaciji nad dejstvom, da na leto po svetu ubijejo sedem milijard dnevnih piščančjih samcev, saj jih perutninska industrija ocenjuje kot »neekonomične«.

V svetovni industriji, ki po nekaterih podatkih vsak dan ubije 178 milijonov baterijskih kokoši, se avtorjema, kot kaže, zdi uporaba UI za zagotavljanje tega, da so živali »humano« ubite ali rejene, dobrodošel napredek. Nekakšen dolg, ki ga imamo ljudje do svoje hrane živalskega izvora.

Reči, da industrija (ne pa ljudje) ubija, ni nujno razumeti le kot evfemizem. Dejstvo je, da se tehnologija masovnega ubijanja živali izdatno naslanja na tehnološke rešitve, ki imajo poleg hitrosti in učinkovitosti tudi ta blagodejni učinek, da ljudi odmaknejo stran od neposrednega stresa ubijanja in njihovo vlogo vidijo le še izza naprav za vodenje ubijanja, čiščenja, dezinficiranja, pobiranja jajc, nenazadnje tudi duševne in čustvene nege, ki si jo takšni napredni sistemi zadnje čase zamišljajo za zagotavljanje večjega blagostanja svojih živih naložb. Prav zato je trenutni »vstop« UI in robotike v industrijo farmske vzreje izdatno financiran, saj obeta izjemne tržne prednosti tako za lastnike kot tudi vse ljudi, vpletene v bio-visoko-tvegano proizvodnjo živali.3This autonomous robot keeps chickens healthy: https://www.youtube.com/watch?v=IjLjK2CnbG8.

Namen »humanizacije« in seveda optimizacije področja vzreje živali za prehrano ljudi, s pomočjo razvoja odprtokodne umetne inteligence (UI), tudi robotike, ki lahko zazna spol piščanca v ovoju ali pa zazna stres, izražen v oglašanju kokoši, je po eni strani del »velferistike«, torej izboljšanja blagostanja živali, ne pa njihova osvoboditev od človeka, ter tudi parcialne etike (preprečiti, da bi ubijali piščančje samce, ker so neekonomični proizvod). Po drugi strani pa je del ideje, kako človeka navidezno potegniti iz njegove skrajne vpletenosti v prav vse, kar je okoli njega in tudi v njem.

Tendenca tehnologizacije skrbi, kolikor je že pojem skrbi povsem ciničen v kontekstu industrijske ali pa »proste« reje živali za hrano ljudi, je na delu tudi izven stika z živalmi (pomislimo samo na idejo vpeljave robotov v domove za ostarele, sicer pa je avtomatizacija prodaje, uslug itd. že nevprašljivi del vsakdana). Poleg praks koncentriranja in ubijanja živali je tehnologizacijo skrbi nujno postaviti ob bok praksam, ki že izvajajo mehanizirano skrb za živali, rojene in gojene v industriji. Poleg avtomatizirane molže in seveda samega »baterijskega sistema« gre omeniti vsaj najslikovitejše primere, ki se še posebej približajo pojmu skrbi, denimo »stroj za objemanje«, ki ga je na osnovi kletke, uporabljene v živinoreji, za potrebe nevrološke sprostitve avtističnih ljudi izumila avtistična znanstvenica Temple Grandin.

Primer kletke, kot jih uporabljajo v živinoreji. Na podobnem modelu je Temple Grandin zasnovala t.i. stroj za objemanje.
Primer kletke, kot jih uporabljajo v živinoreji. Na podobnem modelu je Temple Grandin zasnovala t.i. stroj za objemanje.

Spomnimo se tudi srhljivih »žičnatih mater«, psiholoških eksperimentov Harryja Harlowa, iz petdesetih let 20. stoletja, na opicah rezus. Zdi se, da se je k vprašanju, kdo je žival in kakšen naj bo odnos človeka do živali, treba zmeraj znova vračati.

znanstvenik Harry Harlow z opico rezus med poskusom The Wire Mother Experiment
znanstvenik Harry Harlow z opico rezus med poskusom The Wire Mother Experiment

Po razumevanju avtorjev so kokoši pojmovane različno; od tega, da so same skozi tisočletja povsem tehnološko procesirane, organski roboti, ki jim digitalizacija  predstavlja, če ne že naravno, pa sprejemljivo okolje, s čimer pritrjujejo raziskavam, ki kažejo, da prisotnost tehnoloških dejavnikov gojenim živalim ne prinaša (dodatnega) stresa; do tega, da so objektificirane kot učni, umetniški artefakti. Korak, ko umetnica ali umetnik prenese žival v umetniški kontekst, je ta, ki si ga moramo podrobneje ogledati. Naj nas ne zanima le to, od kod so kokoši nesnice »rešene« (teh šest so umetnikoma odstopili iz raziskovalnega laboratorija Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede UM, kjer imajo po navedbi Mirande Moss 30.000 kokoši), ampak tudi to, ali nismo s tem dejansko reproducirali popolno človekovo zlorabo njihovega obstoja v kapitalistični proizvodnji hrane in jih nenazadnje tudi v kontekstu umetnosti poustvarili za to, kar dejansko so, in sicer roboti za proizvodnjo hrane.

Opažamo, da sta se bila avtorja pripravljena prilagoditi izrazito nasprotujočim si stališčem, po eni strani znanstvenikom, ki sledijo standardom vzreje živali za prehrano ljudi, istočasno pa nekako pritrjujeta tudi kritičnim, abolicionističnim aktivistkam in aktivistom za pravice živali, ki ob omembi dobrobiti (welfare) živali sicer izgubijo posluh. Po njunem prepričanju se velja pridružiti naporom, ki jih agrararna znanost in prehrambena tehnologija vlagata za izboljšanje pogojev vzreje živali, ter jih nekako podpreti in oplemenititi tudi v določenem umetniškem kontekstu. Obenem v tem, sicer nekomercialnem kontekstu poskušata razviti kakšne alternativnejše, to je vsakdanje, dostopnejše tehnološke rešitve za majhne, samooskrbne farme. Zdravorazumsko gledano, v takšnem načinu razmišljanja ni mogoče prepoznati nekih neposrednih zlih namenov, umetnika sta v duhu velferizma – dobrovoljna; čeprav menita, da so živali za pridobivanje hrane sicer krivično izkoriščane, pa se neposredno nikakor ne zavzemata za njihovo popolno osvoboditev iz tega položaja.

Če za hip pustimo ob strani poslovni namen izboljšanja pogojev vzreje, ki ga, če je vodeno z idejo boljše kakovosti mesa za ljudi, zagotovo tržno precej oplemeniti ideja »humanega odnosa do reje živali«, se zdi, da želita avtorja s svojim projektom GGR ponuditi možnost nekašnega alter-bifeja, pri katerem si lahko vsakdo prosto postreže, s čimer hoče, z odprtokodnimi programerskimi umetnijami, ljubkimi in naprednimi robotki ali druženjem s kokošmi. Toda prenos logike iz sveta računalništva na področje prehrambene industije živali ni na mestu. Če so nam v svetu med applom in windowsi na razpolago odprtokodni, prostodostopni linuxi, to vendar ne pomeni, da bodo naše umetniške raziskave izboljšanja farmskega okolja kokoši prispevale k skupnemu, k dobremu, k etičnemu, to je k odpravi industrijske in farmske vzreje živali.

Kajti, čeprav je do neke mere mogoče razumeti, da so kokoši eden človekovih najstarejših tehnoloških »podvigov«, pa jih ne moremo izenačiti s kontekstom uporabe odprte kode in prostih operacijskih sistemov ter enostavno računati, da bo kokoši na koncu osvobodilo to, da bo vse več ljudi imelo vse več manjših obratov, v katerih bodo kokoši deležne visokotehnološkega blagra, ljudje pa bodo deležni zdravega, veselega mesa. Namreč, če linuxova oprema preide od rabe posameznih oseb, skupnosti in postane del institucionalnega, s tem pomeni konkurenco korporacijam, kar nedvomno predstavlja prelom z njihovo hegemonijo. Če pa odprta koda programa za spremljanje zdravja kokoši postane javno dostopna, s tem kokoši in njihovih jajc ne bo izvzela iz tržnega kroga, iz tega, da so blago prodaje, prehrane, saj jo bodo lahko (in bi jo hotela) uporabiti vsa podjetja in korporacije prav tako kot majhne_i rejke_ci, kar prispeva le k zmanjšanju njihove medsebojne poslovne konkurenčnosti. Prav tako je naivno pričakovati, da bo nekoč etično jesti jajca, saj jih bo znesla naša lastna, hišna putka, ki jo oskrbuje odprtokodna, naredi-sam_a (DIY) tehnologija, takšnih gospodinjstev pa bo večina in bodo v temelju spremenila pojmovanje masovne reje kokoši.

Toda poleg sicer etično utemeljene kritike ideje »izboljšanja« dobrobiti živali na mestu, kjer bi morale_i misliti in govoriti o takojšnji odpravi zlorabljanja in ubijanja živali, vidimo problem še v dvojem. Prvo se nanaša na že omenjeno problematično tendenco tehnologizacije skrbi, drugo pa na kontekst avtonomnih področij, recimo vlogo polja umetnosti pri tem. Če gre pri GGR za umetniški poskus samoabstrahiranja človeka iz enačbe z njegovo tehnološko dediščino (bodisi umetno bodisi naravno), to je za poskus, da v luči nenenega tehnološkega razvoja dvignemo svoje neskončno umazane roke nad grozljivo silo antropogenizma, ta lahko pomeni zgolj poraz prizadevanja za zaustavitev dosedanjega razvoja in temeljni nazorski spremembi: detehnologizaciji skrbi nasproti naraščajoči grožnji t. i. prehrambene, zdravstvene, okoljske itd. nezadostnosti. Resnično nevzdržen obet, ki namesto maksimalizacije človeške skrbi zase in za druga bitja postavlja človeka in ga vidi na položaju izza stroja kot skrbnika sistema.

Kar se tiče drugega pomisleka, izhajamo iz teze, da stik umetnosti z znanostjo in tehnologijo predstavlja ne samo možno kontaminacijo, za katero mora slednja pošteno premisliti, kaj ji ta stik prinaša, ampak tudi uzurpacijo področja, ki ni niti svobodno v smislu svobodnega trga niti avtonomno v smislu avtonomnih robotov. Kaj se torej zgodi, ko živali (v danem primeru rejne kokoši) enostavno premaknemo iz enega konteksta v drugega, torej iz znanstvenega, eksperimentalnega laboratorija za proučevanje reje v deklarativno interdisciplinarno umetniškega?

Pri prvem področju naletimo na jasne zakonske standarde, ki se, pomenljivo, ravno imenujejo standardi, ne pa univerzalno zavezujoča etična načela, in jih v veliki meri določajo ekonomski cilji. Na polju umetnosti pa se zdi, da s postavitvijo v razstavni prostor nemudoma pridobimo ravno prostor za svobodni premislek onstran ekonomskega nareka, problematizacijo in odpiranje perečih vprašanj, povezanih z odnosom človeka, živali in tehnologije, tudi umetne inteligence.4Ellie Coleman, Rebecca Scollen, Beata Batorowicz in David Akenson: Artistic Freedom or Animal Cruelty?. Contemporary Visual Art Practice That Involves Live and Deceased Animals. https://www.mdpi.com/2076-2615/11/3/812/htm To ni tako samo zaradi spremembe konteksta, v katerem torej na kokoši, človekovo vsakodnevno hrano, naenkrat pogledamo drugače, saj so se znašle v izložbenem oknu galerije, ampak tudi zaradi spremenjenih pogojev, ki bolj ali manj odkrito ne le motivirajo, ampak narekujejo vsakršni ekonomski, pridobitveni itd. kontekst, ki se bolj ali manj neopazno prerine vanj. Če umetnost žene iskanje in ustvarjanje prostora svobode in preloma, za to ni dovolj prinesti kokoši v galerijo (če pri tem odmislimo dejstvo, da je vsekakor težek, če ne kar nerešljiv problem ta, kako sploh etično nesporno vključiti živali v galerijski kontekst).

Dober primer k temu je temeljito premišljeno in pogumno delo Betine Habjanič z naslovom Med lepim govorjenjem, ki je po našem mnenju primer, ki izraža avtonomijo umetnosti, kjer tehnologija (konkretno dokumentaristika) služi višjemu, kritičnemu, etičnemu smotru, ne obratno. Ustvarjanje nove, umetniške realnosti dogajanja v klavnici v njenem primeru nedvoumno alarmira glede uporabe celotnega ustroja pri ravnanju z živalmi, predvsem tehologije serijskega ubijanja, in to ravno v točkah, ki problematizirajo abstrakcijo človeka iz tega procesa. Njenega (pogojno rečeno) radikalnega dela industrija ne more izrabiti za nasproten namen, lahko pa jo institucija umetnosti komodificira, spremeni v razstavni ali prodajni objekt, ki bi avtoričino avtonomijo, neizprosnost, tudi kategoričnost, nenazadnje lahko kompromitirala (denimo, tudi s financiranjem).

Zdi se, da mora to konceptualno zasnovo omogočati nekaj posegov, na primer vzpostavitev inštituta eksperimentalnega laboratorija, ki pomeni interdisciplinarno sodelovanje umetnosti, znanosti in tehnologije, v instituciji galerije. To vprašanje je še posebej pertinentno v primeru projekta GGR, kajti poznamo veliko primerov »prenosa« in uporabe živali, nenazadnje biotehnologije v umetnosti, ki se kažejo kot »artwashing«, to je kot izraba umetnosti za dosego pravzaprav nasprotnih, etiško šibko ali povsem neopredeljenih ciljev, ki so vpleteni v zlorabe živali, predvsem na način (javnega ali zasebnega) financiranja umetniških projektov, ki naše lastne (zasebne ali javne) nesprejemljive prakse zlorabe, izkoriščanja in ubijanja živali s tem upravičujejo. Ob tem velja opozoriti, da se sodobna umetnost tukaj ne giba na (vsaj deklarativno) »neodvisnem« polju, ampak je, kot se zdi vsaj v tem primeru, prej nekakšna svobodnomisleča, iznajdljiva in prilagodljiva gostiteljica različnih interesnih sfer; tako industrije, zakrite z znanstvenoraziskovalno-izobraževalnimi ustanovami, ki jih kot zasebna gospodarska partnerica neredko financira, kot tudi institucije umetnosti, denimo z javnimi sredstvi financiranega festivala, ki vede ali nevede cilja na privlačnosti, šokantnost in neredko tudi kontroverznost večine projektov, ki vključujejo žive živali pod devizo interdisciplinarnosti.

Razstaviti readymade objekte in sprožiti korenito spremembo v pojmovanju umetnosti ali pa prestaviti kokoši iz laboratorija ali od kod drugod v galerijski laboratorij, ni isti kontekstualni premik. Vprašanje, kot je, kaj nas lahko naučijo živali, in podobna vprašanja ali pa to, ki si ga zastavlja tudi to delo, da bomo, če bomo videli, kako avtonomni stroj ljubeče skrbi za piščance, soočeni z vprašanjem, ali so stroji morda sposobnejši biti humani kot ljudje, so primer prav takšnih praks instrumentalizacije umetnosti ter odprave njene kritične svobode in potenciala za umno (poudarjamo, ne le razumno) raziskovanje in navdihovanje poguma za boj proti kapitalističnemu razčlovečenju skrbi – skrbi zase, za okolje, za druga bitja, nenazadnje tudi za avtonomijo umetnosti.

Maja Pan (foto: Dorottya Rédai)
Maja Pan
+ posts

Maja Pan je doktorica filozofije, aktivistka in teoretičarka, neformalna pedagoginja.

Udeležena v lokalnem pojugoslovanskem in mednarodnem lezbičnem, feminističnem, kvirovskem, delavskem in animalističnem aktivizmu od sredine devetdesetih, kasneje teoretičarka aktivizma in feminizma, mentorica dela z mladimi. Pobudnica neformalne artivistične, anarhistične, medpresečne skupine Ljudjeza.org, delujoče od leta 2002 do 2006. V zadnjih letih objavlja pretežno znanstvenoraziskovalna besedila. Živi med Budimpešto in drugim kraji.

(foto: Dorottya Rédai)

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *