Luan Starova, Čas koz
Luan Starova, Čas koz

Teklo bo mleko, ni prostora za kozle

Začnimo s preprostim vprašanjem, zoprnosti te do kraja izmolzene carverjanske strukture navkljub: o čem govorimo, ko govorimo o izkoriščanju? Na ravni vsakdanje govorice se zdi odgovor precej samoumeven. Izkoriščanje je, če poenostavimo, razumljeno kot prečenje polja splošno sprejetih norm, povezanih s tem, kakšno naj bi bilo »pošteno« obnašanje (do sočloveka). Te norme so lahko eksplicitne ali implicitne, polje, katerega meje pri izkoriščanju prestopimo, pa je denimo polje »splošne etike« ali pravnega sistema, zakonov, ki veljajo v določeni družbi. Nasproti takšnemu razumevanju, v skladu s katerim je izkoriščanje stvar posamičnosti, individualnih ekscesov, lahko postavimo sistemsko kritiko, ki prepoznava izkoriščanje kot nekaj, kar je neobhodno vpisano v določene sisteme, ideologije, prakse. Tu torej ne gre več za vprašanje dobronamernosti posameznih akterjev_k, ampak za problem samih pravil igre; ko povlečeš prvo potezo, si že »v«. Čeprav je prepoznavanje sistemskega izkoriščanja tam, kjer ostaja za »vsakdanje oko« sicer pogosto skrito pod plastmi samoumevnosti, v primerjavi s prvo, precej ozko zamejeno interpretacijo izraza »izkoriščanje« zagotovo redkejše, bi bilo težko trditi, da je v okviru medčloveških odnosov nekaj povsem marginalnega. Verjetno najočitnejši primer lahko (tudi) danes odkrivamo v kritiki kapitalizma – navsezadnje je denimo v marksistični teoriji prav izkoriščanje eden ključnih terminov oziroma konceptov s precej strogo zamejenim pomenim.1Če res močno poenostavimo: v skladu z marksistično teorijo je izkoriščanje v kapitalizmu po eni strani povezano z vprašanjem »prostovoljnosti« prodajanja delovne sile, še pomembnejši vidik pa je vezan na tisto, kar se dogaja s presežno vrednostjo. Ob tem je nujno poudariti, da Marx izkoriščanja oziroma eksploatacije ni videl kot nekaj, kar bi bilo specifično izključno za kapitalizem. Do eksploatacije je seveda prihajalo tudi v sužnjelastniških družbah in v fevdalizmu. Ključna razlika se pojavlja predvsem na ravni očitnosti/zakritosti eksploatacije. Medtem ko je ta v sužnjelastništvu in v fevdalizmu zelo očitna (suženj_nja in tlačan_ka očitno ne delata »zgolj zase«, čeprav tudi zase), je eksploatacijska narava odnosov v kapitalizmu zabrisana; ustvarja se vtis, da delavec_ka dela izključno zase in da na trgu delovne sile nastopa kot enakovreden_na udeleženec_ka. Analiza teh mehanizmov zagotovo ponuja tudi plodne nastavke za kritičen pogled na »velferizem« v povezavi z nečloveškimi živalmi. Temeljni »protikapitalistični argument« tako izhaja iz dejstva, da gre za ekonomski sistem, v okviru katerega izkoriščanje ni (zgolj) stvar ekscesa, čeprav lahko seveda tudi na površinski ravni govorimo o bolj in manj problematičnih praksah, ampak ključni element »pravil igre«, kar postavlja pod vprašaj možnost resnične demokratičnosti neke družbe znotraj kapitalističnega sistema. V najboljšem primeru tako živimo v nekakšni prostočasni demokraciji. A tudi osebe, ki morda posvetijo precejšen del svojega časa in energije razmislekom o tovrstnih »globinskih silnicah«, se pogosto zdrznejo ob ideji, da bi lahko tudi na ravni človeških odnosov z drugimi zavestnimi, čutečimi bitji obstajalo nekaj takšnega, kot je sistemski problem. Ali še natančneje: običajno niti ne naredijo koraka, ki bi privedel do točke, na kateri bi bilo nujno soočenje s to idejo. Prav o svojevrstnem umanjkanju koraka pa je mogoče govoriti tudi v povezavi z romanom Čas koz Luana Starova …

Gre za roman »makedonskega avtorja albanskih korenin«, ki je izšel leta 1993, kot del obsežnejšega cikla Balkanska saga, slovenski prevod, pod katerega se je podpisal Aleš Mustar, pa je izšel lani, in sicer pri Cankarjevi založbi, v zbirki Moderni klasiki. Čas koz je zagotovo mogoče brati (tudi) kot protisistemski roman, a osrednja tarča tu ni kapitalizem. Skorajda povsem nasprotno: dogajalni čas romana je prekriven z obdobjem po 2. svetovni vojni, torej z obdobjem, ko je bil vse prej kot zanemarljiv del sveta pripravljen na dokončni obračun s kapitalizmom. Ena izmed motenj v tem procesu so bili ljudje, pri katerih je bila prepoznana resna težava: »kronično pomanjkanje razredne zavesti«. V romanu Čas koz so kot del prebivalstva, ki ga je ta trdovratna težava še posebej prizadela, izpostavljeni kozarji. A nova oblast je zanje predvidela ustrezno zdravljenje: »kvas delavskega razreda« se je bil prisiljen posloviti od hribovskega življenja in se podati v mesto, katerega zunajliterarni ustreznik je precej očitno makedonska prestolnica Skopje. Ob tem pa je hitro nastala nova, morda še večja težava: kozarji so skupaj s svojim pomanjkanjem razredne zavesti v mesto pripeljali bitja, ki jim, po mnenju dobršnega dela človeštva, primanjkuje kakršne koli zavesti.2Eden izmed odvodov tovrstnega pogleda na nečloveške živali se pojavi tudi v samem romanu. Ločnice med človekom in nečloveško živaljo sicer ne predstavlja zavest, ampak sposobnost miselnega »obstoja« v različnih časih, sposobnost spominjanja in zamišljanja prihodnosti, vključno z zavestjo o smrti, umrljivosti kot o neizogibnem dejstvu: »Ko je človek v smrtni nevarnosti, pomisli na boga! Živali nimajo boga, niti spomina na preteklost, imajo samo sedanjost. Vse življenje živijo samo v trenutku.« (51) Koze so tu vzporejane z otroki, torej s »še ne čisto pravimi ljudmi«, ki, podobno kot koze, »živijo v raju«, dokler imajo »občutek neobstoja smrti«. Gre torej za idealizirano podobo, za pripisovanje nekakšne »blažene nevednosti«, ki odmeva tudi v spremni besedi Lidije Dimkovske: »Svet koz in svet otrok sta si bila v svoji naivnosti, čistosti, želji po gibanju, teku, svobodi podobna, pri obeh pa je tudi odsoten občutek za smrt, smrt zanje ne obstaja – ne koza ne otrok ne čutita nevarnosti, ki se jima približuje, v njiju ni strahu pred smrtjo.« (151) A pri tem ne smemo pozabiti, kljub idealizacijo oziroma ravno zaradi idealizacije tega »modusa bivanja«, da je pogosto prav poudarjanje tovrstnih ločnic v samem temelju zagovora izkoriščanja in ubijanja nečloveških živali. Kozam je bil skoraj nemudoma pripisan glavni delež krivde za upočasnjevanje procesa družbene preobrazbe. Oblast se jih je želela tako čim hitreje znebiti, nad čimer pa so bili kozarji seveda vse prej kot navdušeni. Verjetno je precej očitno, da opisana premisa romana odpira precej vrat, skozi katera izstopajo humorni oziroma, bolje, tragikomični, satirični, absurdni prizori in domislice. Ključno, vsaj v okviru tega zapisa, pa je, da se začne linija, začrtana v izhodišču, precej hitro nenamerno podvajati. Roman Čas koz se tako vse bolj razkriva kot eno tistih literarnih oziroma umetniških del, ki so (še posebej očitno) »pametnejša od svojega avtorja«. Kot delo, ki se izmuzne – ki nastavlja ogledalo nastavljenemu ogledalu. Pogled nove oblasti na kozarje dobiva tako svojo preslikavo v pogledu kozarjev na koze. A medtem ko je prvi pogled deležen kritike in posmeha, ostaja drugi neproblematiziran. Medtem ko poskuša roman razbijati ideološke konstrukte, drezati v zgrešene temelje nekega sistema,3Kako (ne)uspešen oziroma (ne)izviren je pri tem, sicer ni tema, ki je posebej relevantna v okviru tega zapisa, a morda vendarle opomba, da so vsaj posamezne puščice precej površno obnavljanje občih mest, na primer: »Ko v določenih situacijah ljudje ne najdejo prave rešitve, rešitev iščejo v velikih idejah! Z velikimi idejami so se prelagale praktične rešitve.« (65) V povezavi z (domnevnim) razmišljanjem pripovedovalčevega očeta pa denimo beremo: »Tako je pri sebi razmišljal, o tem se je bal prav veliko razmišljati, da se je nekdo že zdavnaj zmotil, ko se je odločil, da bogati čez noč osiromašijo, revni pa postanejo bogati.« (19) ostaja sistem izkoriščanja nečloveških živali nedotaknjen. Čas koz se s tem vzpostavlja kot skorajda šolski primer uvodoma omenjene slepote glede potrebe po sistemski kritiki tistega, kar delamo nečloveškim živalim, ki zlahka soobstaja z ostro sistemsko kritiko, vezano na »človeške zadeve«. Vsaka cinična opazka o oblasti, partiji, ki poskuša kozarje prisiliti, da postanejo del »njihovega razreda« (oziroma jim vbiti v glavo, da to že so), ima protipol v povsem neciničnih pasusih o kozah kot o – linnéjevske tendence so očitno eden izmed skupnih imenovalcev »obeh romanesknih polov« – delu njihove družine, na primer: »Koze so naši družinski člani, del našega življenja. Brez koz smo manj mi sami, z njimi smo močnejši. Če ne bi bilo koz …« (11) Zdi se precej nedolžno, a prav v tej »nedolžnosti« se skriva osrednji problem. Če se vrnemo k začetnemu vprašanju o opredelitvi in razumevanju izkoriščanja: pomembna razlika med vsakdanjo rabo tega izraza in nekoliko bolj analitičnim pristopom je tudi ta, da je v prvem primeru izkoriščevalec_ka pogosto percipiran_a kot oseba, ki žrtvi izkoriščanja odreka vsakršno vrednost, prav to odrekanje vrednosti pa predstavlja osnovo za brutalnost ravnanja. V podobno past se zlahka ujamemo tudi pri razmišljanju o oblikah izkoriščanja nečloveških živali. Nedvomno obstaja tu močna kartezijanska linija, tudi v zelo »ljudski različici«, ki nečloveškim živalim odreka dušo – ali kakšno podobno »temeljno reč« – in če ni (nič) duše, je dovoljeno vse. Vendar pa je lahko po drugi strani upravičevanje izkoriščanja povezano tudi s povsem nasprotnim pristopom: z idealizacijo, celo mitologizacijo, »podružinjenjem«, poudarjanjem bližine, sorodnosti. In prav ta mehanizem je na delu v Času koz.

Idealizacija kot pripomoček za ohranjanje, utemeljevanje in opravičevanje izkoriščanja sicer nikakor ni nekaj, kar bi bilo mogoče opazovati zgolj v odnosu človeka do nečloveških živali. Ogromno tovrstnih primerov lahko najdemo tudi na medčloveški ravni. V obdobju sužnjelastništva v Združenih državah Amerike se je na primer razvil arhetip »mammy« – običajno starejše, »dobrodušne« temnopolte ženske, ki praktično v celoti prevzame skrb za gospodarjeve otroke, jih vzljubi, kot bi bili njeni, hkrati pa jo tudi družina dojema kot »eno izmed njih«. A tisti prvi del, »saj je vendar (skorajda) članica naše družine«, je skorajda nemogoče misliti brez zamolčanega, precej bolj zloveščega pristavka: in last družine.4Tudi kozam, ki so po eni, zamolčani strani last družine, je v romanu Starove hkrati eksplicitno pripisano nekakšno »nadomestno materinstvo«: »Naši otroci imajo matere, ki so jih rodile, pa tudi koze, ki so jih ohranile pri življenju.« (12) Prevpraševanje pravil igre, sistema kot takšnega je torej blokirano, in sicer s premestitvijo pozornosti k »dobronamernosti« gospodarja: k zagotavljanju, da se nahaja »onkraj individualnih ekscesov«.

O specifični obliki povezave med idealizacijo in izkoriščanjem je med drugim pisala tudi Virginia Woolf. Znana je na primer sintagma »angel v hiši« (sam izraz Woolf prevzame po naslovu pesmi Coventryja Patmora), ki jo vpelje v eseju Poklici za ženske. Tam med drugim zapiše: »Prav ona se je rada prikradla med mene in papir, ko sem pisala recenzije. Prav ona me je nadlegovala in mi kratila čas in me tako morila, da sem jo nazadnje ubila. /…/ Bila je silno sočutna. Bila je neizmerno očarljiva. Bila je povsem nesebična. Odlikovala se je v zahtevni umetnosti družinskega življenja. /…/ [N]a kratko, bila je iz takega testa, da nikoli ni imela ne lastnih misli ne želja, temveč je zmeraj raje simpatizirala z mislimi in željami drugih. Predvsem pa – tega mi ni treba posebej omenjati – je bila neomadeževana. Neomadeževanost je veljala za njeno glavno vrlino.« Osvoboditev, o kakršni piše Woolf, tako ni pomenila obračuna s poniževanji, brutalnostjo, eksplicitnim »hudodelstvom«. Nasprotno: prav idealizacija, ki je na sekundarni ravni prešla v ponotranjeno obliko, je predstavljala najmočnejšo vez med členi verige.5V Času koz sicer ne manjka niti idealizacij človeških oseb oziroma vzpostavljanja nekakšnih arhetipskih likov. Reprezentacija pripovedovalčeve mame je pravzaprav zelo blizu tistemu, kar Woolf imenuje »angel v hiši«. Pripovedovalca njena »psihologija« praktično ne zanima, v zgodbo vstopa predvsem v (pripisanem) odnosu do moža in otrok: »Mama je za njegove knjige sveto skrbela, toda nikoli ni hotela stopiti v njihove svetove. Zanjo je bilo družinsko življenje edina odprta knjiga, dnevi pa so bili strani družine, njenih otrok.« (126) Tudi pripovedovalčev oče in Čanga, »voditelj kozarjev«, sta, kljub dejstvu, da sta deležna daleč največ pozornosti med človeškimi liki, na neki način arhetipa. Drugi je opisan kot nekakšen mountain smart lik, v določenih ozirih celo blizu »plemenitemu divjaku« (»Toda Čanga je bil bistrega duha in prave besede so se mu kar same lepile na dušo. Že od zdavnaj je poznal abecedo idej, življenja, z naučenimi znaki pa se je še pospeševalo njegovo lucidno razmišljanje.« (44); »Videti je bilo, da je imel Čanga v sebi vgrajen nekakšen kompas, s katerim je začutil tok naravne zgodovine. Tudi sam je bil narava. Zato je bila ljubezen do koz del te narave.« (73); »Oče je bil zadovoljen z naravno, močno Čangovo pametjo. Vedno je ciljal k bistvu. Imel je svoj notranji tok k resnici, resničnosti, ki se je napajal iz naravnih izvirov življenja. Imel je tudi jasne izhode iz zank različnih -izmov.« (106); »Za razliko od očeta, ki je resnično življenje poznal bolj iz izbranih knjig, je Čanga življenje odkrival tako, da se je z njim soočil.« (110)), pripovedovalčev oče pa precej dosledno zapolni kalup intelektualca – disidenta. Posebno pozornost bi si zaslužila tudi reprezentacija Balkana v romanu. Tudi tu namreč ne moremo mimo mistifikacije, referiranja na nekakšne temne sile, prekletstvo, ki skorajda neizogibno rojeva, kar pač prekletstva rojevajo (»Dobro sta poznala balkansko mentaliteto, v katero je bil vsajen sindrom samouničenja, prekletstva, da si brez pravih, globokih razlogov želiš, ko je človeku in narodu s kozami lepo, da bi sosedu umrla koza.« (51–52)).

Vendar pa to, da izkoriščanje ni nujno prisotno zgolj tam, kjer se na površini dogaja nekaj ekscesnega – česar se Čas koz v razmerju do »osvoboditeljev« dobro zaveda, zato še očitneje zdrsne, ko pride do koz – še ne pove kaj dosti o tem, kaj se sploh dogaja kozam v tem romanu. Na kratko: nič posebnega. Tu je sicer treba najprej opozoriti, da roman nedvomno ponuja nastavke za izrazito metaforično branje (koz), s tem pa tudi možnost specifične kritike v okviru kritične animalistike. Takšno branje bi seveda pomenilo, da je to, kar se dogaja na dobesedni ravni, pravzaprav nerelevantno, saj se ne dogaja zares oziroma »znotrajliterarno zares«. Vendar pa se v romanu vseskozi ohranja dvojnost; ko se že zdi, da so koze skorajda povsem zdrsnile v območje metafore, jih nekaj povleče nazaj, povzroči, da jih ne moremo docela zreducirati na metaforično, simbolno funkcijo.6Metaforični pomen koz je sicer težko strogo zamejiti; ta namreč niha med zelo konkretnimi zgodovinskimi, časovno in prostorsko zamejenimi referencami, predvsem na povojne poboje, večkrat pa se omenja tudi sintagma »bela kontrarevolucija«, in med bolj odprtimi, nadčasovnimi in nadprostorskimi konotacijami (»grešni kozli«; poraženci; tisti, ki ne pišejo Zgodovine; mikrozgodovina; resnica malega človeka itn.). Tako ostajajo vseskozi v nekakšnem vmesnem območju, ta dvojnost pa se odraža tudi v oznaki Lidije Dimkovske, ki v spremni besedi zapiše, da je roman »tako dokument o času kot njegov neomitološki prikaz«.

A tudi če se omejimo le na »dobesedno branje«, lahko hitro opazimo, da prihaja tudi tu do specifičnih premestitev, ki bi jih bilo najlažje opisati kot metonimične. »Dobesedne koze«, ki so v romanu vseprisotne, od naslova dalje, in ki predstavljajo nekakšen motor dogajanja v romanu – grožnja iztrebljanja koz, ki ga načrtuje partija, vseskozi visi v zraku – nikakor niso »polnokrvna bitja«, ampak postaja vse bolj očitno, da se označevalec »koze« nanaša zgolj na del njihovega telesa oziroma, natančneje, na tekočino, ki nastaja v delu njihovega telesa. Čas koz bi bil torej lahko »brez posebne škode« Čas mleka. Hvalnice kozam, s katerimi je prežet roman, so tako predvsem hvalnice mleku, pri čemer so seveda nujni novi zamolki. Tako je »pot do mleka«, kot je prikazana oziroma neprikazana v romanu, pravzaprav nova, sekundarna metonimija.7Mestoma pa niti ne gre več zgolj za metonimične zamolke, izpuste, ampak za popolno mistifikacijo tega procesa: »Čanga je dobro vedel, da so bele živali z blaženim pogledom, obteženim telesom, kot znakom plodnosti, vedno pripravljene posrkati sok iz črne zemlje in ga pretvoriti v belo mleko.« (73) To postane – oziroma bi lahko postalo – očitno najpozneje takrat, ko se v romanu prvič omenijo kozli. Paradoksalno postane odsotnost kozlov najbolj v oči bijoča prav v trenutku, ko se kozel vendarle pojavi oziroma v okviru priprav na to pojavitev, ko nastopi čas za oploditev. S tem pa je vsaj za hip osvetljena mašinerija, ki teče v ozadju. Ki mora teči. Mora, saj predstavlja eno temeljnih, neobhodnih »pravil igre«, ki se imenuje Uživanje mleka nečloveških živali. In nikakršna idealizacija, estetizacija ali mitologizacija, ki predstavljajo osnovno vezivno tkivo Časa koz, tega ne morejo spremeniti. V osnovno strukturo romana vpisana opozicija med tistimi, ki želijo koze zaščititi, in tistimi, ki jih želijo iztrebiti, se začne tako podirati. Znake, da gre za precej majavo opozicijo, lahko sicer najdevamo že na začetku romana: »Glavni kozar, nedvomno tudi voditelj kozarjev, imenovan Čanga, oblečen v lahko kozje ogrinjalo, s kapo iz kozjega usnja v obliki titovke, je mestne oblastnike pozdravil prvi.« (10) Ta prizor pa nato dobi svoj par v nekakšnem »drugem prihodu« Čange: »Čanga se je pozdravljal z vsemi. Nosil je veličasten dolg kozji plašč, narejen iz na tisoče niti, ki so se svetile kot žarki kozjega kralja – sonca.« (113) »Veliki rešitelj«, tisti, ki gre zavoljo zaščite koz zares povsem do konca, v smrt, je torej v nekem sistemu prepričanj hkrati brez težave tudi nekdo, ki se oblači v kožo bitij, ki pripadajo isti vrsti kot tista, ki jih poskuša zaščititi pred pobojem. Če poskušamo Čangovo dejanje brati »dekonstrukcijsko«, bi ga bilo tako mogoče interpretirati celo kot (fanatični) poskus ubranitve specizma, z vsemi njegovimi paradoksi vred. Podobno velja tudi za reakcijo drugih prebivalcev Kozje četrti: »Zvečer se je oče s starejšima bratoma odpravil do najbližjih družin in tako sta se novica in načrt za akcijo takoj razširila po vsej Kozji četrti in vsi so bili pripravljeni, da se žrtvujejo za Čanga in koze.« (135)

Ob vsem tem bi bilo sicer mogoče oporekati, da je nujno upoštevati, da so okoliščine romanesknega dogajanja nekaj, kar si zasluži oznako »izjemno«. Da gre tu čisto zares za tisti čoln sredi odprtega morja, s katerega lahko začnemo končno metati pse in mačke (hvala bogu za vse miselne eksperimente, ki so nas pripravili na ta dan, ki je neizogibno moral priti!). Za samotni otok, po katerem lahko preganjamo tistega pujsa, ki se je, logično, znašel tam skupaj z nami … Po eni strani so sicer takšni očitki upravičeni. Uživanje kozjega mleka v romanu ni identično prevladujočim sodobnim vzrokom za to početje, ki jih je mogoče večinoma strpati pod oznako navada in/ali užitek, saj je predstavljeno kot malodane preživetvena nuja. Težava pa se skriva predvsem v dejstvu, da umanjka kakršna koli problematizacija. Tako ne gre za »to moramo početi, ker nimamo druge izbire«; uživanje (kozjega) mleka je predstavljeno kot najboljši izmed možnih svetov, ubijanje pa kot »zunanja nevarnost«, ki nikakor ni (tudi) del samega sistema »mlekopivstva«.8Tu je smiselno opozoriti, da je beseda molžnja – podobno pa tudi druge besede, ki sodijo v isto besedno družino – ena tistih besed, pri katerih pride do paradoksa, ko primerjamo konotacije, ki spremljajo dobesedni pomen in metaforično rabo. Medtem ko je molžnja v prenesenem pomenu dojeta kot nekaj »ekscesnega«, nedopustnega oziroma kar kot sinonim za izkoriščanje, je dobesedna molžnja nečloveških živali praviloma razumljena kot povsem neproblematična. Več o tej dvojnosti v povezavi z besedo klavnica v prispevku Sistem smrti med ekscesnim in vsakdanjim. Konec koncev: kaj pa če tudi oblast »ni imela druge izbire«? Na eni strani imamo torej good guye, ki domnevno vse, kar počno, počno »v imenu zaščite koz«, hkrati pa se moramo paziti »tistih drugih«, ki svoje početje utemeljujejo s praktično identično strukturo: »Oče je predobro poznal naravo stalinizma, da bi lahko bil optimist glede usode Čanga in koz. Tudi po stalinističnem obdobju so se stvari stežka spreminjale, čeprav so ves čas govorili, da se vse počne v imenu napredka, sprememb, sreče ljudi.« (137) Misel Lidije Dimkovske, avtorice spremne besede, da se »pripovedovalec oblasti posmehuje z njenimi lastnimi besedami« (155), torej zahteva dopolnitev: če se osredotočimo na reprezentacijo koz, odnos do njih, se je tudi samemu romanu mogoče posmehniti z njegovimi lastnimi besedami.

Drugi možni očitek bi lahko bil, da je vse to predvsem problem pripovedovalca, zgolj njegova perspektiva. Drži sicer, da je pripovedovalec v romanu Čas koz prvoosebni in tudi sam del zgodbe oziroma »diegetičnega univerzuma«, vendar pa gre za relativno obroben lik, hkrati pa ne vztraja pri izključno personalni perspektivi, temveč pogosto prehaja na vsevedno raven. Za povrh gre za roman, za katerega je značilen kvaziotroški pogled. Pripovedovalec je tako odrasla oseba, ki se spominja časa svojega otroštva, pri čemer se večkrat zabriše meja med »zdaj« in »prej« oziroma »takrat«. Reči bi bilo torej mogoče, da je pripovedovalec preveč all over the place … and time, da bi se lahko vzpostavil kot zares homogena literarna oseba, ki bi ji bilo mogoče pripisati vso »odgovornost« za tisto, kar je v romanu izrečeno (ali zamolčano). Ta odgovornost se tako premešča na raven avtorja oziroma implicitnega avtorja, s tem pa na roman kot na celoto.

Na koncu gre tako (tudi) za roman, ki na svoj način prispeva v bogato zakladnico (»velferističnih«) idej o tem, da ni težava v izkoriščanju nečloveških živali kot takšnem, ampak je pomembno predvsem to, da izkoriščamo bolje. Izkoriščamo s človeškim obrazom. Da torej ne gre za napačen sistem, ampak zgolj za napako v sistemu, kar gre z roko v roki z nekakšno neobukolično idealizacijo »predmodernih časov«, »tradicionalnih oblik bivanja« ipd., ki, vpeta v primež lažne dileme, predpostavlja, da je to edini možni izhod iz »zablod modernosti«. Simon Smole v recenziji, objavljeni na portalu Vrabec anarhist, zapiše, da je »[s]moter romana Čas koz ustvariti svojevrstno protipripoved oziroma protispominjanje«. To ugotovitev, ki se nanaša na človeške osebe v romanu, bi bilo mogoče aplicirati tudi na nečloveška bitja. Tisto, kar se svetlika v razpokah, je namreč prav nekakšna »nečloveška protipripoved«, protipripoved nečloveških živali kot ultimativnih poraženk zgodovine (in ne biologije!). Tu ne moremo mimo Orwellove misli o konceptu razrednega boja kot o čisti iluziji, če poskušamo pogledati nanj s perspektive nečloveških živali; izkoriščanje slednjih je najbolj zanesljiva točka poenotenja ljudi. V Času koz kar mrgoli pasusov, ki bi jih bilo mogoče brati prav kot nehoteno razkrivanje te potlačene resnice: »Toda v mestu je na srečo tekla tudi bela žlahtna kri nasproti zlobni krvi vseh razlik, mleko koz, ki je zbliževalo ljudi različnih narodnosti, ver in družbenega okolja. V teh težkih volčjih časih je kozje mleko postalo eliksir solidarnosti in formule njegove vsebine niso mogli ugotoviti nobeni partijski dokumenti in načrti za izgradnjo novega človeka.« (20) Verjetno tako prav ti pasusi najbolj ilustrativno ponazorijo omenjeno podvajanje – roman začenja napadati, razžirati samega sebe. Medtem ko avtor piše »človeško protipripoved«, ki naj bi načela temelje Pripovedi zmagovalcev, se neka druga protipripoved piše skorajda sama od sebe …

»Kozji čas je tekel s svojo neusmiljeno logiko, močneje od ideologije, ki so jo hoteli vsiliti za vsako ceno,« beremo v romanu. In dalje teče tudi mleko, ta »eliksir solidarnosti«. Tako belo. Pa tako rdeče.

 

O knjigi
Knjiga: Luan Starova – Čas koz
Prevod: Aleš Mustar
Spremna beseda: Lidija Dimkovska
Založba in leto izdaje: Cankarjeva založba (zbirka Moderni klasiki), 2019
Izvirnik: Време на козите, 1993

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *