Težave s stvarnostjo v Zaznamovani, pripovedki Brede Smolnikar
Smolnikar, Breda. »Pripovedka o Ábrnci« ali »Zaznamovana«. V: Si dekle ali si žena. Depala vas: samozaložba, 2016.
Razlogi za nastanek pričujočega razmisleka o pripovedki Zaznamovana so najmanj trije. Prvi je ta, da v njej poleg človeških protagonistk_ov nastopajo tudi nečloveške živali (race in druge domače živali). Njihova navzočnost sovpade z vprašanjem o tem, kaj v literarnem delu počne žival kot literarni lik in znak, kako je reflektirana, v kakšnih razmerjih se znajde s človeškimi protagonistkami_i in kakšne reakcije izzove pri bralstvu. Z vsem tem je povezana ena izmed odlik tega teksta, ki ne dovoli, da bi živalski lik v njem funkcioniral kot zgolj jezikovna figura. Drugi razlog, ki se navezuje na prvega, je v nazornem prikazu akta sodomije oziroma zoofilije, kjer nečloveška žival postane objekt človekovega nasilja. To je opisano realistično in nadvse sugestivno. Ni mogoče reči naturalistično, ker je treba realizem v tem kontekstu razumeti v filozofskem smislu, ne v smislu literarnozgodovinske periodizacije. Gre torej, poenostavljeno povedano, predvsem za nasprotje filozofskemu idealizmu. Tretji razlog, ki bi bil lahko tudi prvi, pa je v tem, da je prizor sodomije mogoče uvrstiti med tista »kočljiva literarna mesta«, ki zavoljo svoje ekscesnosti jemljejo sapo bralstvu ali ga celo odvrnejo od branja. Toda če prizor sodomije (in vrsto podobno sugestivnih ter mučnih prizorov) iz te pripovedke izvzamemo, se moramo odpovedati tudi pripovedki sami.
Besedilo z naslovom Zaznamovana je bilo napisano leta 1994, in sicer kot odgovor na pobudo Urada za žensko politiko, kjer je bil razpisan nagradni natečaj za kratko zgodbo. Na natečaju ni bilo izbrano, čeprav so žirijo sestavljale osebe, ki na Slovenskem nesporno veljajo za femmes de lettres très renommées. A po svoje je razumljivo, da Zaznamovana ni mogla postati nagrajeno besedilo ne tega ne kateregakoli drugega natečaja, saj je bila, o tem ni dvoma, tako zelo svojska in drugačna od vsega, kar je prispelo na ta natečaj – in kar na natečaje še vedno prihaja –, da enostavno ni mogla priti v poštev.
Toda Zaznamovana, kakorkoli že zanimiva utegne biti, ni moje najljubše besedilo v opusu Brede Smolnikar. Osebno mi je najbližji cikel besedil o Stobu, ki ga morda lahko dojamemo kot neke vrste nasprotje Zaznamovane. Za stobovski cikel je značilna redkobesednost, ki tematizira neizrekljivost, v Zaznamovani pa je na delu svojevrstna ekscesnost besede. V obeh primerih gre za tematizacijo trpljenja in zla ter za razpadanje nekega sveta. Vendar v stobovskem ciklu pripovedovalka naredi odklon v metaforično govorico ali zamolk in s tem izzove poetični učinek, v Zaznamovani pa se zgodi svojevrsten obrat v »dobesednost«1Ob tem je nujno opozoriti, da je tu tudi sam izraz »dobesednost« v nekem smislu metaforičen, kakor hitro pristanemo na Ricœurjevo tezo o apriorni figurativnosti jezika, po kateri je metaforičnost že v sami osnovi medčloveškega sporazumevanja, kar pomeni, da se nobeno sporazumevanje, četudi poteka na najbolj dobesedni ravni, ne more iziti brez ostanka (prim.: Ricœur 2009, 22–67)., ki poleg poetičnega proizvede še vrsto drugih učinkov.
Že na prvi pogled je mogoče opaziti, da se naracija v Zaznamovani iz dokaj nizke lege, v kateri se začne, »ja, Ábrnci se je vnela, od brigadirjev je bila dobila to bolezen …« (523), tako tudi nadaljuje in se potem mestoma spusti še nižje, »v Hrastjú je še nekaj lukenj, o bog, je govorila in prijela cunjastega onegá in si ga vtaknila med noge, naj mine hitro, naj mine hitro,« (524), dokler se v sklepnem delu ne dvigne na nevtralnejšo, to je srednjo lego, ki omogoči, da zadnje povedi izzvenijo v skoraj liričnem tonu:
»iz stobovskega nočnega kluba Agrolife d.o.o. so švignili v nebo vrteči se bliski reflektorskih luči in zaznamovali Ljubljansko kotlino prek Ljubljane in Kamnika s svojo mogočno svetlečo bohotno reklamo, ptički po grmovju so se nervozno prebujali in vstajali, ker so mislili, da je že dan, pa spet zadremavali, ko so bliski švigali drugod, ne po njihovih mejah, racak v hlevu pri Arnikovih je v spanju tiho gagnil.« (546)
V izogib nesporazumom je treba, preden nadaljujem, povedati: prvič, da je, kar zadeva seksualne prakse, zoofilija enako nedopustna kot pedofilija; v obeh primerih namreč nikakor ne more priti do dejanskega konsenza med udeleženimi, zato gre za nasilje najhujše vrste; in drugič, da je »pesnikova umrljivost enaka umrljivosti vsake živali«, kot se je nekoč izrazil pesnik Jure Detela (2011/I, 148). Na to Detelovo izjavo se navezujeta prepričanje o nedotakljivosti življenja in problematizacija v žrtvovanju utemeljenih ritualov.
Toda o čem sploh teče beseda v tej pripovedki?
Imamo kmeta in kmetico, Ábrnka in Ábrnco z Mengeškega polja. Zgovorni sta že njuni imeni, sestavljeni pretežno iz soglasnikov, ki lomijo jezik. Takoj na začetku izvemo, da je bila ona prej, preden se pripoved začne, v svoji mladostni radoživosti neprevidna in neodgovorna, tudi do svojega lastnega telesa, tako da si je, v času, ko so bili v kraju brigadirji (kot fenomen socialistične oblasti), nakopala spolno bolezen. Zato sta zakonca Ábrnk nekako prikrajšana za vzajemno spolno življenje.
Ona svojo strast usmeri v delo in pridobivanje materialnih dobrin, pri tem pa ne upošteva nobenih omejitev in nenehno prestopa meje moralne dopustnosti. Orisana je sicer precej negativno, a vseeno učinkuje kot večplastna in po svoje kontroverzna osebnost. Je izjemno delovna in nadvse prebrisana, vendar hkrati tudi neumna, nevedna in predrzna. Njena strast do dobička jo zanese tako daleč, da v krmo meša antibiotike, potresa po polju strup proti voluharjem, ne upošteva niti najosnovnejših higienskih standardov in podobno.
Njen mož, Ábrnk je bolj ali manj prepuščen samemu sebi. Zato se najprej zateka na gozdno pobočje, kjer svoj spolni ud potiska v mišje luknje. Nekoč ga pri tem početju povsem po naključju zaloti ena od sovaščank. To je razlog, da poslej svoje potrebe zadovoljuje samo še v lastnem hlevu. Če je dogodek v hribu opisan tako, da ob sočutju z Ábrnkom zaznamo tudi smešno plat zadeve, pa je prizor sodomije v hlevu ubeseden popolnoma drugače. Tukaj nemudoma izgine kakršnokoli sočutje s tem človekom, prevladajo gnus in druga negativna čustva; sočutje bralstva se sicer preusmeri na žival, a je že zastrupljeno z grozo in gnusom. Soočeni smo s prizorom, ko Ábrnk racaka z domačega dvorišča postavi na tnalo in nasadi na svoj ud, potem mu s sekiro postopoma zarezuje v vrat, tako da žival počasi krvavi in izkrvavi drgetaje v smrtnih krčih, človek pa ob tem uživa. Pri ubeseditvi tega prizora je bistveno, da je obsceni užitek, ki ga proizvede akt nasilja, ubeseden tako – »… racak je izbuljil oči, tudi Ábrnku so se izbuljile, zeleni svilnati trak racakovega vratu je zakrvavel …« (526) –, da blokira bralsko podoživljanje protagonistovega užitka, zato pa toliko bolj intenzivno vzbudi grozo in sočutje, dokler nam ob nazorno opisanih drugih stvareh, ki se jih tik po aktu sodomije loti Ábrnk, ne potegne drobovja v grlo. Po tem nič več ne občutimo ne groze ne sočutja, temveč samo še skrajen odpor in gnus: »… si [je] rdečkasto modro cukalíno obrisal v cunjo, ki je polna muh visela na žeblju in s katero je Ábrnca ob jutrih in večerih brisala kravam vimena …« (527).
Prizor z racakom je, skratka, svojevrsten fenomen ubeseditve absolutnega in obscenega zla, fenomen, o katerem je težko govoriti neposredno, zato je potreben odklon v teoretski diskurz.
V svetovni literaturi je nič koliko mest, ki neposredno prikazujejo absolutno zlo in vsakovrstne obscenosti. Označiti jih je mogoče kot kočljiva mesta v več kot enem pogledu. Najprej zato, ker pri nekaterih pisateljicah_ih pripoved na tako spolzkem terenu mimogrede zdrkne v pornografijo, pri drugih pa se lahko zgodi, da sproži recepcijski učinek, ki omogoči, da se fenomeni absolutnega zla in obscenosti nenadoma prikažejo v pozitivni luči, da torej takšna besedila nehote in nevede (čeprav kdaj morda tudi hote in vede) propagirajo zoofilijo, pedofilijo, sadizem, rasizem in podobne nesprejemljive prakse.
Nobenega dvoma ni, da se vse našteto dogaja v stvarnosti, zato ni razloga, da se o tem ne bi pisalo tudi literarno. Problem je le, kako ubesediti tovrstne težave, ki jih imamo z določenimi situacijami v stvarnosti, kadar jih želimo ubesediti. Besedna zveza »težave s stvarnostjo« je moj prevod angleškega izraza difficulty of reality (Diamond 45), ki ga je v teoretski diskurz uvedla ameriška filozofinja Cora Diamond, učenka Stanleyja Cavella in pripadnica anglo-ameriške analitične filozofske tradicije wittgensteinovske provenience. Izraz si je izposodila od ameriškega pisatelja Johna Updika, zato da bi z njim opredelila diskurzivna mesta, ki tematizirajo dogajanja take vrste, da nam, kadar naletimo nanje, vzamejo sapo in nas pustijo brez besed. Težave s stvarnostjo namreč nastanejo ob dogodkih, praksah in pojavih, ki se na vse načine upirajo temu, da bi jih zajele_i v svoje utečene jezikovne igre ali, povedano preprosteje, v svojo vsakdanjo govorico. Ker nam ob grozljivosti pojavov, kot so mučenje, klanje, posiljevanje, holokavst, utapljanje beguncev in vsakovrstne travme, ledeni kri in zmanjka besed, se, če jih želimo opisati ali kakorkoli ubesediti, ponavadi zatečemo k »defleksiji«, ki pomeni neke vrste »odklon«. Odklone pogosto uporabljamo tudi v vsakdanji izkušnji, saj brez njih nekaterih situacij morda sploh ne bi preživele_i. Defleksija je torej vključena v določene načine mišljenja in s tem tudi v vzpostavljanje razmerij do sveta. Ko gre za literaturo, imamo v takih primerih na voljo tudi metaforično izrazje, a se kaj rado zgodi, da ravno tedaj, ko imamo opraviti z omenjenimi kočljivimi mesti, tudi govorjenje v prispodobah zataji in morda sporoča nekaj povsem drugega, včasih celo nasprotje tega, kar je pisatelj_ica dejansko želel_a sporočiti.
O tem, da je problematika kočljivih mest v literaturi vredna temeljitega premisleka, se lahko, med drugim, prepričamo tudi pri pisatelju J. M. Coetzeeju, ki v knjigi z naslovom Elisabeth Costello: Eight Lessons (2003, 160) nameni znaten prostor ravno temu vprašanju. Postavi ga naslovna junakinja (hkrati tudi glavna upovedena oseba iz knjige The Lives of Animals2V slovenskem prevodu: J. M. Coetzee, Življenja živali. Prevod: Ana Pepelnik. Ljubljana: LUD Šerpa, 2007 (Žepna šerpa), 1999), pisateljica Elisabeth Costello, ki se v osmem predavanju posveti dilemi o primernosti ali neprimernosti in problematičnosti literarnega opisovanja in percipiranja prizorov zla kot obscenosti. Ni namreč prepričana, »da se pisatelji, ki si upajo podati se v temnejša območja duše, od tam vrnejo nedotaknjeni« (Coetzee 2003, 160). Ta »temnejša območja« razglasi za prepovedane prostore. Značilen primer tovrstnega prostora je po njenem odlomek iz dejanskega romana The Very Reach Houres of Count von Stauffenberg (1991) ameriškega pisatelja Paula Westa (1930–2015). V tem romanu je namreč zelo nazorno ubesedeno nezaslišano mučenje, ko pripadniki SS trpinčijo skupino nemških častnikov, zalotenih pri poskusu atentata na Hitlerja. Coetzeejeva junakinja je prepričana, da je klet, v kateri se udejanja to nepredstavljivo trpljenje, prostor absolutnega zla in obscenosti, zato, po njenem, »prepovedan« prostor. Pisatelj naj ne bi imel pravice tvegati in vpeljevati bralstvo v tovrstne prostore ter ga neposredno soočati s tako nezaslišano obscenim dogajanjem, kot si je to privoščil Paul West: »… medtem ko sem ga brala, je tisti dotik zla prešel name. Kot šok. Kot elektrika.« (Coetzee 2003, 176)3Prevod JKŠ Elisabeth Costello se zdi nedopustno, da se pisatelj polasti trpljenja in smrti tistih nesrečnih ljudi, prepričana je, da naj bi poslednje ure njihovih življenj pripadle zgolj in samo njim (Coetzee 2003, 174). In vendar – kljub izrecnemu stališču njegove junakinje – ravno to vprašanje ostaja pri Coetzeeju vseskozi odprto, kar pomeni, da pisatelj ni nedvoumno na njeni strani, ampak v svojih delih preigrava različna stališča, tudi tista, ki dopuščajo možnost nazornega prikazovanja in ubesedovanja nezamisljivega nasilja, zla in obscenosti, o čemer lahko sklepamo na osnovi različnih kočljivih mest v njegovem opusu.
Tako kot se to dogaja ob vsaki literarni recepciji, se tudi tedaj, ko v nekem tekstu naletimo na kočljiva mesta in z njimi povezane težave s stvarnostjo, neogibno sproži tok asociacij, ki vzpostavijo subjektiven moment v recepcijskem procesu. Ta je odvisen od posameznikovega kulturnega spomina in vrste drugih okoliščin. Tako je bila ob prizoru sodomije v Zaznamovani moja prva asociacija Andrićev roman Most na Drini, in sicer znameniti prizor natikanja na kol. Tukaj gre za nazoren in podroben opis mučenja posebne vrste, ki ga mučitelji izvedejo tako vešče in natančno, da srbskemu uporniku Radisavu ne poškodujejo nobenega vitalnega organa, tako da, preden izdihne, ure dolgo umira v peklenskih mukah (Andrić 1980, 57–60).
Objekt trpljenja v tem primeru ni žival, ampak človek, toda primerjava je utemeljena, če pristanemo na tezo, skupno francoskima filozofoma Gillesu Deleuzu in Félixu Guattariju – ob tem bi seveda lahko omenile_i še vrsto filozofinj_ov, umetnic_kov in teoretičark_ov – ter slovenskemu pesniku Juretu Deteli, ki so vsak_a po svoje prepričani_e, da so živali zavestna bitja in da se zavedajo tudi svoje smrtnosti. Med človekom in živaljo ni podobnosti, pravi Deleuze, je ločnica, ki ne določa ne človeške ne živalske strani, ampak vselej proizvede njuno ireduktibilno identiteto v »coni nerazločljivosti«, kjer se odvija proces, ki sta ga francoska filozofa označila s terminom »postajati žival« (1980, 291–297). Ta cona nerazločljivosti in neodločljivosti naj bi bila globlja od sleherne empatije. Iz tega sledi, da človek, ki trpi, je žival, in žival, ki trpi, je človek. Gre za spoznanje, ki na novo odpira staro problematiko prostranega in še zdaleč ne dovolj raziskanega področja razmerij med človeško in nečloveško živaljo; problematiko, ki mora tu ostati zgolj nakazana.
Zato se raje vprašamo, kaj je tisto skupno, kar v prizoru iz Zaznamovane in v prizoru iz Mosta na Drini, poleg skrajnega odpora in groze, vzbuja sočutje. To je živo bitje in njegovo živo meso, živalsko v prvem primeru, človeško v drugem primeru, vendar enako trpeče. Ob tem spoznanju se je mogoče opreti na filozofijo Jeremyja Benthama (1748–1832), utemeljitelja utilitarizma, ki je že davno presekal gordijski vozel v razpravi o razliki med človekom in živaljo. Zanj je drugotnega pomena vprašanje o tem, ali živali lahko govorijo in mislijo ali karkoli koristnega počnejo, bistveno vprašanje je, ali lahko trpijo. Če trpijo, potem jih je treba jemati kot sebi enake. Toda Deleuze pojma »cona nerazločljivosti« ni zasnoval na podlagi Benthamove filozofije, pač pa ga je k temu spodbudilo slikarstvo Francisa Bacona (1909–1992). Na platnih tega slikarja se upodobljeni človeški obrazi in človeške postave tako rekoč pred gledalčevimi očmi preobražajo v kose mesa4Bacona je menda dejansko navdihnilo prav meso, obešeno na kavljih v mesnicah. Ob tem se poraja še ena asociacija, povezana z delom Brede Smolnikar, in sicer asociacija na njeno Pripovedko o Zlati, tudi izjemno negativni naslovni junakinji. Njen oče, po poklicu mesar, naj bi »ta belim« sekal ude in jih obešal na mesarske kavlje (Smolnikar 2016, 570)..
Če se zdaj vrnemo k prizoru zoofilije iz Zaznamovane in ga skušamo dojeti v luči Deleuzove interpretacije Baconovih platen, opazimo, kako se vzpostavlja cona nerazločljivosti, kako racak, medtem ko je trpinčen, izgublja svojo živalsko neodvisnost in postopoma postaja trzajoče trpeče meso, medtem ko mučitelj Ábrnk z vsakim trenutkom svojega početja postopoma izgublja obraz in postaja nekaj, kar ni ne človek ne žival, nekakšen človekžival ali, bolje rečeno, stvor brez obraza, se pravi »brezobrazen človek«5Tu sta mišljena oba pomena tega izraza, kakor sta zabeležena v SSKJ: neizrazit, nesramen oziroma surov..
Toda to je le ena izmed možnih interpretacij tega kočljivega mesta iz Zaznamovane, ki pa ne pojasni neizmerno sugestivnega učinka tako tega mesta kot tudi pripovedke kot celote. Ta namreč – v nasprotju z Andrićevim romanom, kjer je jasno razvidno, da gre za konstituiranje nekega novega sveta – tematizira razkroj nekega že obstoječega starega sveta.
Zato se vračam k Andriću, natančneje k Pirjevčevi interpretaciji Mosta na Drini. Dušan Pirjevec v zvezi s tem romanom govori o določeni eksistencialni odprtosti, o nezainteresiranosti razmerja med človekom in stvarjo. Odločilni pomen te odprtosti in svobode pripade trpljenju in mučeniški smrti srbskega zarotnika Radisava. Toda velika razlika med racakom in Radisavom kot objektoma mučnega ubijanja je v dejstvu, da racak predstavlja popolno nemoč in potemtakem tudi nezainteresiranost za kakršnokoli akcijo, medtem ko je Radisav protagonist protiakcije, ki nasprotuje dominantni moči Mehmeda paše Sokoloviča. Se pravi, da je tudi Radisav predstavnik neke moči vsaj do trenutka, ko ga ujamejo in začnejo mučiti. Ob soočenju s podrobnim in nazornim opisom izvrševanja te kazni ne moremo, da ne bi pomislile_i na Kristusovo trpljenje na križu, čeprav gre v romanu dejansko zgolj za eksemplarično kaznovanje. Toda ves dekor v prizoru iz Mosta kaže na to, da mučenje na smrt poteka kot ritual nekega žrtvovanja, vendar ritual brez eksplicitne religiozne funkcije:
»… na kolu pa je na tistem praznem prostoru ostal sam, dvignjen za cela dva vatla, vzravnan, z izbočenimi prsmi in do pasu nag. Od daleč je gledalec samo slutil, da je vanj zasajen kol, h kateremu so privezane noge v členkih, medtem ko ima roke zvezane na hrbtu. Zato se je zdel ljudem podoben kipu, ki visi v zraku tik na robu odrov, visoko nad reko /…/ sedaj je bilo vsem jasno, koliko se razločuje od njih in kako visoko se je vzpel nadnje. Ne stoji na tleh, ne oprijemlje se z rokami, ne plava, ne leti; v samem sebi ima svoje težišče; sproščen je človeških vezi in bremen …« (Andrić 1980, 60–65).
Tudi to, kar se dogaja v hlevu pri Ábrnku, je neke vrste ritual brez religiozne funkcije, pervertiran ritual (namesto oltarja imamo tnalo), še toliko bolj tedaj, ko je podvojen s prizorom voajerizma, ko Ábrnca opazuje moža skozi hlevsko okno: »… čepela je bila na klinu lestve na češplji ob hlevu, pa ga je videla, kako si v hlevu nasaja gagajočega racačka na svoj vengá …« (542). Gre torej za pervertiranje in nekakšno karikaturo rituala, vendar karikaturo, ki ne vzbuja ne smeha ne posmeha, pač pa zgolj gnus in grozo. »Zakaj zaslužijo ritualni umori tako strastno opozicijo?«, se sprašuje Jure Detela in na to tudi sam odgovarja: »Ritualni umori podpirajo, krepijo in zagovarjajo umore nasploh, tudi na neposvečenih krajih, ker vzpostavijo umore kot nepogrešljiv sestavni element v religiozni strukturi sveta.« (Detela, 2011/II, 358).
Telo bitja, ki je podvrženo mučenju, se tako v Mostu kot v Zaznamovani razkriva kot boleča ranljivost in usodna telesnost. In prav v zvezi s to telesnostjo Pirjevec lucidno opaža, da ni naključje, da Kristusa niso poimenovale_i sveti rešnji duh, temveč sveto rešnje telo; telo pa je vselej ranljivo. S tem telesom sta človek in žival izročena drug drugemu. Zarezovanje smrtonosne rane je, po Pirjevcu, razkrivanje medsebojne izročenosti, ki kaže na skrajno mejo življenja. Z udejanjenjem svete žrtve naj se potemtakem ne bi razkrila le smrt, ampak tudi življenje, ki se zato kaže kot nekaj svetega in nedotakljivega (Pirjevec 1978, 140).
Če se že kdo ne strinja s svetostjo življenja, se gotovo vse_i strinjamo z njegovo nedotakljivostjo. Toda ravno te nedotakljivosti – na tem mestu se bistveno odmikam od Pirjevčeve interpretacije – ni mogoče ustrezno uresničevati, če kakorkoli in kadarkoli pristanemo na ritualno ali kakršnokoli drugo ubijanje. Absurdno je namreč nedotakljivost življenja izpeljevati iz žive žrtve ritualnega zakola, čeprav je ta ritualni zakol izpričan kot starosvetno, arhaično dejanje, konstitutivno za našo zahodno družbo. Osnovo vprašanje, ki se postavlja tu, je, kakšna je ta družba, ki je že na samem svojem začetku legitimirala takšen akt. Odgovor najdemo v Zaznamovani.
Literatura:
Andrić, Ivo. Most na Drini. Prevod: Tone Potokar. Ljubljana: Mladinska knjiga in DZS, 1980.
Coetzee, J. M. Elisabeth Costello: Eight Lessons. London: Secker and Warburg, 2003.
Diamond, Cora. »The Difficulty of Reality and the Difficulty of Philosophy«. V: Philosophy and Animal Life. New York: Columbia University Press, 2008.
Deleuze, Gilles. Francis Bacon: Logique de la sensation. Pariz: Éditions du Seuil, 2002.
Deleuze, Gilles in Guattari, Félix. Milles plateaux. Pariz: Les Éditions de minuit. 1980.
Detela, Jure, Orfični dokumenti: Teksti in fragmenti iz zapuščine I, II. Koper: Hyperion, 2011.
Pirjevec Dušan. »Andrićev Na Drini most«. Slavistična revija l. 26/1978, št. 2 (april-junij).
Ricœur, Paul. Živa metafora. Prevod: Nastja Skrušny Babin. Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2009.
Smolnikar, Breda. »Pripovedka o Ábrnci« ali »Zaznamovana«. V: Si dekle ali si žena. Depala vas: samozaložba, 2016.
Jelka Kernev Štrajn
Jelka Kernev Štrajn je literarna kritičarka in prevajalka humanistične literature. Do leta 2016 je skoraj poldrugo desetletje redno spremljala sodobno slovensko književnost, zlasti poezijo, in jo ocenjevala v književni prilogi časnika Delo. Članke objavlja v strokovnih in literarnih revijah (Primerjalna književnost, Literatura, Sodobnost). Je avtorica recenzij, spremnih besed in razprav s področja naratologije, feministične teorije, animalistike, teorije tropov in ekokritike. Na teh področjih je delovala tudi kot soorganizatorica več simpozijev. Leta 2009 je pri ZRC SAZU objavila monografijo z naslovom Renesansa alegorije: alegorija, simbol, fragment. Je soavtorica in sourednica knjige Ecology through poetry of Jure Detela, ki je leta 2012 izšla v Kolkati. Julija 2019 je sodelovala na mednarodnem simpoziju v okviru ICA (International Congress of Aesthetics) z razpravo »Ekokritika kot subverzivna estetika«, ki je objavljena v reviji Art and Media. Trenutno se posveča problematiki reprezentacije živali v književnosti.