Alenka Jovanovski, Tisoč osemdeset stopinj (Center za slovensko književnost, 2018)
Alenka Jovanovski, Tisoč osemdeset stopinj (Center za slovensko književnost, 2018)

The whole package

Uvod

Z naslovom pričujočega besedila sem želel kar takoj dati vedeti, da imamo opravka s pesniško zbirko, ki pred postavi skupek (etičnih) prepričanj, teorij (in tez) ter referenc, ki jih običajno tudi razumemo kot takšne iz istega vica. Skratka, da smo priča drži do sveta, ki je vsaj do neke mere predvidljiva. Vsaj ko že poznamo nekaj osnovnih izhodišč.

Katera so slednja? Denimo kritika kapitalizma, ekološka zavest in feministična misel. Mogoče je zdaj že jasneje o čem govorim. Ko v enačbo vpeljemo navedene razsežnosti ne dvomimo, da bo pišoča oseba najbrž zagovarjala zasedbo Roga (pesem rog), da bo kdaj pa kdaj protestirala (Literaturino protestno branje v Gromki: politika ne sme izgnati pesmi), da bo kdaj pa kdaj omenjen fašizem (Priprave na praznik v Salòju) itd.

A povedano ni mišljeno kot morebiten zadržek, ki bi ga gojil do Tisoč osemdeset stopinj, češ da gre za »predvidljivo« besedilo, saj tega niti ne mislim. Drži predvsem to, da že zelo hitro ob branju zbirke spoznamo, da jo je v marsičem mogoče razumeti kot intersekcionalno obarvano, ugotovimo pa tudi, da si te podobe ni nadela kar tako, ampak da je njeno videnje sveta pravzaprav takšno, da drugače niti ne gre. In razlog, da delo sploh obravnavam na tem mestu je seveda ta, da je v komplet vprašanj zajeto tudi tisto o nečloveških živalih. Tudi to (lahko) sodi zraven.

Obravnavane zbirke za pripis angažiranosti ni treba masakrirati, v tem oziru ničesar ne skriva in na nič ne zgolj namiguje, temveč gre za odkrito besedilo, ki povsem odprto operira z vprašanji pravičnosti, etike, politike … Ni pa to cela resnica obravnavane knjige. Pravzaprav je jezikovno in estetsko izrazito prepričljiva in lahko bržkone zadovolji tudi najbolj larpurlartistično dušo, če naj kar skočim v povsem drugo skrajnost.

K vprašanju nečloveških živali v okviru Tisoč osemdeset stopinj je mogoče pristopati na različne načine. V prvi vrsti naj ločim dva pristopa: oddaljenega in približanega. Prvega sem nakazal že na začetku besedila. Ko imamo enkrat opravka z besedilom, ki se jasno deklarira znotraj nekih recimo temu znanih političnih koordinat od njega pričakujemo tudi naslovitev tega vprašanja. Ko lirska subjektka upesnjuje vprašanje fašizma, lahko (tisti_e, ki to pač počnemo) kaj hitro zagledamo tudi problematiko nečloveških živali. Ko naslavlja patriarhat se nam zgodi podobno in enako, ko govori o sistemu kot stroju, ki melje (denimo telesa). Ko pesniško zbirko uvede s citatom Jureta Detele (četudi v tem primeru ne gre za kakšno misel ali verz, ki bi se tikal nečloveških živali) si ponovno mislimo nekaj podobnega.

Drugi način pomeni bolj ali manj neposreden vstopanje v odnos do vprašanja nečloveških živali, a tudi imamo opravka z nekaj različnimi (recimo temu) pod-načini, ki nimajo v središču nujno dejansko »nečloveških živali kot avtonomnih subjektov«, temveč lahko gre tudi za vprašanja ekologije, politike hrane … Skratka, vprašanja preko katerih je mogoče priti do samega bistva problematike, ne da le-to sploh nujno dobesedno omenimo in prav v tem se bržkone zrcali intersekcijska razsežnost zbirke.

 

Že videno

A naj začnem na začetku, na tisti točki, ki zbirke niti ne postavlja na posebno mesto. Gre za praktično stalnico poezije in proze, uporabo nečloveških živali ali njihovih akcij kot prispodob. Najsigre za verz kot je »z vsako svojo celico jastrebom predano« (Jovanovski, 2018, str. 81) ali »odpira kljune kakor vrabčji goliči« (Ibid., str. 82), ali pa že sam naslov pesmi, denimo »Vračam se s taščicami« (ta ima odziv v pesmi Vračajo se taščice, ki jo povrh vsega uvaja citat Jureta Detele). Priča smo skratka bolj ali manj ustaljeni rabi elementov »nečloveških živali« v poeziji. V tem načinu (tudi pri Jovanovski) zelo pogosto prednjačijo prav vrste ptic.

A tu je nujno poudariti, da pesnica načeloma ne prestopa meje, kjer bi nečloveška žival postala razkosana, njeni deli pa uporabljeni v novih kontekstih (no, to je seveda mogoče razumeti tako, če vpeljemo nekoliko radikalnejše razumevanje metafore), kar je v poeziji ustaljen postopek (izrazit je denimo pri Svetlani Makarovič, o kateri sem pisal v besedilu Sedem skupin Somrakahttps://www.animot-vegan.com/sedem-skupin-somraka/). V navedenih (in nekaterih drugih) primerih, nečloveške živali preprosto ne nastopijo kot avtonomna bitja, nič več in nič manj kot to.

Drugi način vpisovanja neljudi, ki nas lahko z vidika kritične animalistike spravi v zadrego, je najti na mestih, kjer se ustaljeno razumevanje neljudi prenese na ljudi, oz. kjer se okoliščine neljudi prenesejo v okoliščine ljudi. Poglejmo naslednja primera, prvi je iz pesmi Povodci (neživo) drugi iz pesmi Human waste:

»Ljudje ljubijo povodce,
Povodci ne ljubijo ljudi.

/…/

Tu je boj: kjer povodci niso,
Kjer ljudje šele morajo postati.«

(Ibid., str. 43)

 

»ded in babica.

Prvi: dvakrat izdan,
zaprt v žično kletko velikosti 1m3,
naj bo kakor divja zver
(načini proizvajanja odpadkov).

/…/

Druga: privedena kot nadomestek za moža,
naj bo kot delovna žival,
najprej posiljena in potem noseča
(načini proizvajanja odpadkov).

(Ibid., str. 88)

 

Vidimo lahko, da oba primera (ponovno) izhajata iz bolj manj ustaljene rabe v poeziji, kjer kontekst neljudi prenesemo v človeški svet, navadno z namenom, da bi dosegli učinek moralne sodbe, češ da so v nekem kontekstu ljudje razumljeni kot živali.

Seveda nas lahko kontekst zbirke, kot sem ga predstavil, odvrne od takšne sodbe, obenem tovrstna interpretacija ni edina možna že zato, ker denimo »povodec« ni na nobeni točki postavljen v »nečloveški svet«, niti ni implicirano, da je »divja zver v kletki« edino možno strukturno mesto »divje zveri« ali da je »delovna žival« sama na sebi nekakšna elementarna resnica. Gre preprosto za vprašanje uporabe ustaljenih pesniških postopkov, ki priklicujejo logiko, ki jo zbirka po drugi strani zavrača, zaradi česar je vse tri primere mogoče razumeti kot zdrse.

 

Ekologija

A z izjemo zgoraj navedenih primerov se Tisoč osemdeset stopinj odmika od ustaljenega pojmovanja nečloveških živali v okviru poezije. Prvo mesto na katerem prestopi tovrstne meje je najti v tistih verzih (ali kar pesmih), ki upesnjujejo izrazito ekološko držo. V pesmi Uporabljanje nog preberemo:

»Kako izginjajo čebele
in je travnik v gluhoti
samo na videz podoba obilja.«

(Ibid., str 14)

Vidimo, da je v pesmi naslovljeno specifično vprašanje izumiranja čebel. Še nekoliko bolj specifično problematiko pa lahko zasledimo v pesmi Razdreti okvire:

»Razdreti okvire je strmeti v pokrovčke plastenk,
v pisano veselje otrok, ki žvenketajo s peticami –
njihovi ostanki praznujejo med telesnimi ostanki
galebjih mladičev na Midway Islandu –
kako potrpežljivo so goltali plastiko,
dokler niso naphanih želodcev pomrli od lakote – «

(Ibid., str. 26)

Govora je torej o odpadni plastiki in povsem realnih posledicah, ki iz tega sledijo. Jasno razvidna je ekološka zavest, oz. vzpostavljanje povezav med navidezno nepovezanimi dejanji: akcija otrok rezultira v smrti galebjih mladičev. Dogodek ohranja pri tem ohranja dvojno vsebino: otroke navdaja »pisano veselje« in bržkone lahko zaključimo tudi, da smrti galebjih mladičev (sploh) ne vidijo, s čimer je seveda pod vprašaj postavljena že sama narava »pisanega veselja«.

A vendarle se pogled na pojem ekologije v zbirki ne zdi povsem enoznačen. V pesmi Prezervatorji preberemo:

»Prezervacija je njihova ključna beseda,
v trebuhu kopičijo svoj Lebensraum.

/…/

telesa izrinjenih, odvržena v smeti,
s solzo v očesu spremljajo svoje dobičke.

/…/

Potisna sila se postopoma iztroši.
Potem nastopi izrinjanje,
slepi tok, mrtvica.
Prazne hale krasijo nagačene živali.

In to je rezervat:
kjer so osebki prosto zamenljivi,
kjer nasilje razglašajo za ljubezen,
kjer so terapije recepti za smrt.«

(Ibid., str. 35)

Seveda pesmi ne gre razumeti enoznačno, saj pred nas priklicuje najrazličnejše kontekste, najsigre za politiko tretjega rajha (Lebensraum), kritiko klasične ekologije (implikacija zelenega zavajanja, verz: kjer so osebki prosto zamenljivi), morda celo aluzijo na rezervate ameriški staroselk_cev (omemba rezervata, do neke mere tudi podoba nagačenih živali, ki velja v ameriškem okolju za simbol belstva …) itd.

A prav dejstvo, da ne gre za enoznačno pesem nas ponovno zapelje k osnovni tezi o zbirki: da ji je mogoče pripisati intersekcionalno prizmo. Pesem lahko implicira povezave med (sicer izredno razdelano in strogo) nacistično ekološko politiko (ki pa je bila v svojem jedru tudi bolj ali manj banalen ekonomski model) in klasično ekologijo, ki je pogosto lahko zvezana s kapitalom. Če v pesmi iščemo aluzije na staroselske rezervate, lahko ob tem hkrati razbiramo tudi njihovo dvojno funkcijo: ohranjanje v sebi nosi element zatiranja.

V tem oziru se zdi, da se Jovanovski približa misli Jureta Detele. Verz »kjer so osebki prosto zamenljivi« je soroden Detelovi kritiki ekologije, ki ji očita, da je ne zanimajo »bitja iz tujih svetov« kot avtonomna bitja. Obenem predzadnja kitica razkriva še en razlog kritike: (klasična) ekologija preprosto ni sposobna nasloviti težav (»se postopoma iztroši«), tudi če se sprva temu zdi tako.

Pojem lebensrauma je v drugačnem kontekstu omenjen tudi kasneje v zbirki in sicer v pesmi za zaključek naj bo reka, kjer pa so nečloveške živali tiste, ki »preživijo na ogroženem območju« (Ibid., str. 122), a ogroženo območje ni takšno zaradi človeške aktivnosti, temveč naravne katastrofe.

V zbirki je najti tudi nekaj povsem »običajnih« pristopov k vprašanju ekologije, ki jih je mogoče pogojno označiti tudi kot pesmi o naravi, takšni sta denimo Sprehod po visoki travi do ribnika, ki so ga prekrile alge in Sprehod po visoki travi do ribnika (leto pozneje). Seveda pesmi nočem predstaviti pretirano zamejeno, nikakor ne gre za nekakšni idili, nenazadnje skušata pesmi (skupaj, a ko se vmes zgodi še nekaj pesmi) tvoriti novo podobo, izrisano na časovni premici. Ali drugače: pripoznata spreminjanje, ne gre preprosto za v kamen vklesano podobo. Reči želim predvsem to, da zbirka premore tudi tovrstno raven, ki se do neke mere približa pojmu estetike skrbi (Josephine Donovan).

Tovrstna drža je vidna že v naslovu cikla pesmi Kaj s škornji?. Že obuvalo samo na sebi implicira grobost, naj spomnim denimo na džainiste_ke, ki obuval sploh ne uporabljajo, da ne bi pri hoji pohodili kakšne manjše živali (menda je podobno na neki točki svojega življenja prakticiral tudi Jure Detela). V pesmi preberemo:

»Dol s škornji!
To je bosonoga revolucija.

/…/

Tu so: bitja, ki jih ne pohodim.
In gozdna pot ni več gozdna pot.«

(Ibid., str. 16)

V drugem delu citata vidimo podkrepitev misli, ki sem jo navedel v prejšnjem odstavku, obenem pa je iz navedenih verzov razvidno, da imamo ponovno opravka z večjim številom kontekstov kot se zdi na prvi pogled. Ne gre (nujno in zgolj) za nečloveške živali. »Bosonoga revolucija« lahko implicira povsem stvarne pojave iz osvobodilnih gibanj (denimo hipijevskega, študentskih uporov …), škorenj pa je lahko razumljen kot simbol nadvlade (denimo frazem »pod škornjem«).

Na nekaj mestih v pesniški zbirki pa se naposled srečamo še z verzi, ki jih je lahko zanimivo brati skozi prizmo denimo globoke ekologije. Pri tem naj opozorim, da te oznake ne želim pripisati glasu zbirke, ker je sam koncept globoke ekologije širši, kompleksnejši in nenazadnje sporen, mesta o katerih govorim pa pravzaprav ne odražajo nobene od teh oznak. V Pripravah na praznik v Salòju preberemo:

»Učbenik hortikulture zahteva:
Brezam-ljudem odžagati brste.
Jezik fašistov, čudno brezličen, nedolžen,«

(Ibid., str. 12)

Na tem mestu je pozicija izrekanja nekoliko razsrediščena. Po eni strani je mogoče govoriti, da je implicirana svojevrstna bližina med človekom in denimo brezo, predvsem z vidika »učbenika hortikulture« oz. »fašistov«, ki svoji poziciji v odnosu do enega in drugega poenotijo na točki uničevanja. Že s sintagmo »učbenik hortikulture« je mogoče razbrati napetost ob scientističnem umevanju sveta (ljudi in brez), ta je obenem (to je mogoče razlagati z dialektiko razsvetljenstva) zvezana s fašizmom oz. jezikom fašizma. Seveda pa je navedene verze mogoče interpretirati tudi diametralno nasprotno: da je prav »učbenik hortikulture«/»fašizem« tisti, ki breze-ljudi, breze in ljudi, tako rekoč enači (kar je očitek zgodovinskemu pojavu nacifašizma, obenem pa tudi globoki ekologiji). Ne glede na način razlage, ostaja dejstvo, da sta obe skupini živih bitij v pesmi obravnavani skupaj, v sorodnosti.

Nekoliko jasnejša je pozicija v pesmi ljubljenje (skoraj šepetaje):

»steblo trave, enako pomembno kakor cvet
nekdo, ki v stranskem kadru stopa mimo
neopazen premik«

(Ibid., str. 77)

Pristop, ki je običajnejši ob naslavljanju nečloveških živali, je tokrat uporabljen pri upesnjevanju rastline. Da je steblo trave enako pomembno kakor cvet je možno, če opustimo klasična estetska merila (ki bi recimo dajala prednosti »lepoti cveta«), če zanemarimo instrumentalno razsežnost rastline (cvet je lahko uporaben tudi v okviru estetskega) … Obenem pa je mogoče v tem enačenju najti zametek nekaterih značilnosti globoke ekologije.

 

Človek-žival

Da je klasična radikalna delitev med človekom in drugimi živalmi v zbirki implicitno postavljena pod vprašaj je do neke mere gotovo jasno iz že napisanega. Ekološka zavest mora vzpostaviti povezave med različnimi živimi bitji (za zametke globoke ekologije to še toliko bolj velja), intersekcijski pristop ta pretres izvrši sam od sebe itd.

A v Tisoč osemdeset stopinj je najti tudi nekaj eksplicitnejši pretresov tega vprašanja. To implicira že zadnja iz cikla pesma Slovar obratnih, obranih, ubrisanih, ki nosi naslov Ljudje-živali, v kateri se tudi lirska subjektka približa konkretno taščicam:

»Odhajam z ljudmi,
vračam se s taščicami.«

(Ibid., str. 46)

Pri tem ne gre za antropomorfizacijo taščic kot bi morda bilo običajno, temveč preprosto so-stopanje lirske subjekte in druge živalske vrste. Mogoče je reči, da pesem implicira sorodnost usode, ki je v tem primeru predstavljena nekoliko intimneje. V tretji pesmi cikla nestalne evidence postane zadeva nekoliko bolj družbeno obarvana:

»proizvodnja                                    smeti
nas poganja
v krogu
človeško in živalsko                        bitje
predelano v odpadek
ohranjati mašinerijo                      v teku

telo
zagozdeno v                                      zobato kolesje
znak
za golo življenje«

(Ibid., str. 56)

V navedenih verzih je implicirano kako »sistemski mehanizem« zvaja človeško in živalsko na znak (golega življenja), oz. ne pripoznava nobene inherentne vrednosti človeka in drugih živali. V tem oziru se človek in nečlovek pred obličjem sistema približata en drugemu. Skratka, ponovno smo na poti sistemske kritike, morda pa tudi proti-razsvetljenske in ekološke drže. Seveda pa se tu odpre novo vprašanje specifik izkoriščanja ljudi in drugih živali … Če je človeško telo »zagozdeno v zobato kolesje« lahko razumljeno predvsem metaforično, je nečloveško telo »zagozdeno v zobato kolesje« vendarle mogoče označiti tudi kot povsem stvarni prikaz neke realnosti. Ta razmejitev v pesmi ni implicirana.

Napetost med identitetama je prisotna tekom cele zbirke, enega od vrhuncev vidimo tudi v deseti pesmi cikla ih bin aj bin:

»neoliberalna metlica miksa ljudi, kot da so jajca
lupine vrže v smeti
živali miksa v nekakšno kostno moko
lingvisti postajajo strokovnjaki za objeme«

(Ibid., str. 107)

Tudi tokrat imamo opravka z zelo podobno tezo. Ponovno imamo človeško usodo v nekoliko bolj metaforičnem polu in nečloveško v stvarnejšem. Ponovno se odpre tudi vprašanje jezika (tu je mogoče razbirati vpliv Detelove misli) ter strokovnjaštva, in ponovno je tu kritika sistema, tokrat je ta eksplicitno označen kot »neoliberalen«.

 

Prehranska politika

Naslednja pomembna tematika, ki se odpre ob branju pesniške zbirke (tudi tokrat lahko povsem mirne duše rečem, da gre za vznik nečesa na presečišču že zgoraj omenjenih osvobodilnih gibanj in politik), so nekateri zametki vprašanja prehranskih politik. Tema se najjasneje odpre v dveh pesmih. Tu je izsek iz osme pesmi cikla nestalne evidence:

»hrana   ni
kar pride   na krožnik

 

nekaj drugega
je
kar
raste
v samoti«

(Ibid., str. 63)

Seveda je podoba »hrane« tu v precejšnji meri tudi romantizirana, a vendar velja biti pozoren na povsem eksplicitno spremembo perspektive. Samo bistvo hrane ni tisto kar »pride na krožnik«, temveč produkcijski pogoji zanjo. Ponovno gre skratka za ekološko perspektivo, hkrati pa je tovrsten postopek mogoče seveda aplicirati tudi na pridobivanje hrane živalskega izvora. Ali drugače: prav tovrstna sprememba pogleda je tista, ki razkrije travmatično tega pridobivanja.

Neprimerno eksplicitneje pa je politika hrane naslovljena v trinajsti pesmi cikla ih bin aj bin, ki jo naj navedem v celoti:

»ta pesem naj bo oda krofu
ki se sestavlja in razstavlja v trenutku
notri je pšenična moka tipa 400, ostra in domača
notri so sladkorna sipa in delavci, ki sekajo sladkorni trs
notri so zemlja, črvi, na tisoče nevidnih bitij v boju za preživetje
pesticidi jih odganjajo, zajedalce
(ste ga zaslišali?)
notri so sončnično olje in sončnice in velikanska preša
ptiči so, ki jejo sončnična semena
notri ogenj, veliko ognja
neznano od kod je ta ogenj
notri so marelice in marelične koščice
notri je deset let rasti
kajti drevo je raslo navzgor in navzdol
deblo samo povezuje navzgor in navzdol
kakor na nebu, tako na zemlji
(ste ga slišali, kaj pravi?)
povezava služi pretoku blaga
notri sta sonce in komandant che guevara
s svojo nepopustljivo ljubeznijo
notri je voda, zastrupljena in ukradena
pa soča, bistra in modra, da zareže do kosti
notri je solni cvet na jeziku
razžira in dela nepredvidljive sledi
notri so morja in v njih plavajoče celine iz plastike
mrtvi galebi so jedli plastično pičo
notri so travne bilke, prehajajo skozi veter
notri so jajca
kokoši, ki jih izdelujejo, ne vedo, kaj so travne bilke
in ne, kakšne barve je veter
nekatere imajo izkljuvane oči
nekatere so zadušene od sester
nekaterim se zdrobijo kosti zaradi doseganja norme
nek prst lovi marmelado
črn odtis pušča, črno luknjo dela
v vsem, česar se dotakne
razžarjena magma
notri
atomi se zlivajo v tej pečici
oda krofu ni samo oda krofu
marelična magma steče skozi veliko teles
in deluje
proti jeziku, berlinu, strukturi«

(Ibid., str. 111)

Razvidno je, da je navedena pesem pravzaprav idejno (zelo) razširjena varianta prejšnjega pesemskega primera, a tokrat ne gre več zgolj za prestavitev pogleda iz enega na drugi teritorij, temveč tudi za uvedbo širšega in obenem globljega pogleda na obravnavan artikel. V krofu se tako združijo ne samo okoliščine, ki pomenijo konkretne, neposredne okoliščine rasti rastlin iz katerih je ta narejen, temveč se začne »krof« vpisovati na zemljevid globalnih politik (Che Guevara), vprašanja delavstva (delavci, ki sekajo sladkorni trs), splošnih ekoloških vprašanj (celine iz plastike), vprašanje pravice do vode/osnovnih dobrin (notri je voda, zastrupljena in ukradena) … Skratka, raznorazne teme in vprašanja, ki se nam dejansko lahko odprejo, če skušamo družbena vprašanja razreševati skozi prizmo politike hrane.

Za naš primer pa seveda posebej izstopa šest verzov iz druge polovice pesmi:

»notri so jajca
kokoši, ki jih izdelujejo, ne vedo, kaj so travne bilke
in ne, kakšne barve je veter
nekatere imajo izkljuvane oči
nekatere so zadušene od sester
nekaterim se zdrobijo kosti zaradi doseganja norme«

(Ibid., str. 111)

Prvi verz je zgolj pripoznanje sestavine v krofu, drugi in tretji verz sta poskus upesnjevanja ujetosti/zasužnjenja kokoši (delavk), ki to sestavino proizvajajo. Čeprav je sprva mogoče hitro zaključiti, da gre za antropomorfizacijo kokoši (ta bi lahko bila ponovno v službi rahljanja diametralnega nasprotja med človekom in živaljo), se kasneje zazdi, da temu vendarle ni povsem tako. Drugi od citiranih verzov se zdi povsem stvaren (in implicira hlevsko/baterijsko rejo), tretji pa je z vpeljavo sinestezije čutov pravzaprav literariziran do te mere, da preseže pojem antropomorfizacije.

Preostali trije verzi so izrazito stvarni in prikazujejo realnost industrijske živinoreje v primeru pridobivanja kokošjih jajc. Pozicija je nedvoumno odklonilna do tovrstne prakse, vendar pa se zdi v osnovi zamejena na velferistično držo.

Vendar pa velja opozoriti na še eno od pesmi zbirke v kateri je velferistična drža presežena. Poglejmo te verze Pesmi za Vesno Liponik:

»Ne pusti se zvesti na izgovorjeno v velikih tiskankah,
na to, da sonce na vzhodu brusi mesarsko sekiro,
da otroci v učilnici skandirajo VELIKI ČRNI BIK,
in se vadijo v normalnosti ubijanja za preživetje.«

(Ibid., 27)

Pesem posvečena Vesni Liponik (pesnici in aktivistki za pravice živali, o čigar pesniški zbirki bom govoril v kasnejšem besedilu) ponovno poseže po nekoliko detelovski ideji, ko poveže vprašanje jezika/poezije (konkretno je govora o pesmi Daneta Zajca, Veliki črni bik) z vprašanjem uporabe živali, ki je implicirana že v naslovu pesmi, na katero se lirska subjektka referira, obenem pa tudi v sintagmi »mesarska sekira« in v stavku »normalnost ubijanja za preživetje«. Skratka, na tej točki (če pesniško zbirko beremo skozi prizmo vprašanja nečloveške živali, kar ne pomeni nujno od prve do zadnje strani) zametki te teme kulminirajo in vse poti (skozi naslavljanje najrazličnejših bolj ali manj sorodnih vprašanj) privedejo do vrhunca, ki se nedvoumno zoperpostavi uporabi nečloveških živali.

Tako Tisoč osemdeset stopinj počasi, a vztrajno »išče alternative« pri čemer zbirka ne teži po fiksiranosti ali izraziti osredotočenosti na neko konkretno vprašanje, temveč izgradi neko večjo strukturo znotraj katere se začno različna družbena vprašanja odpirati sama od sebe in med njimi je tudi problematika nečloveških živali.

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec
+ posts

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *