To vsebino sponzorira
Nedavno je bil v enem izmed domačih časnikov objavljen članek, ki ga je sponzoriralo vidno domače kmetijsko podjetje, ki ima tudi svojo linijo prehranskih izdelkov živalskega izvora. Osnovna poanta članka je, da naši kolesarji jedo njihove izdelke živalskega izvora, zaradi česar dosegajo dobre rezultate na Touru.
(Sponzorirane vsebine ne bom sponzoriral še sam, vendar verjamem, da je ni težko najti.)
Toda zdi se, da reklama ni namenjena zgolj liniji dotičnega podjetja, temveč tudi ideologiji, ki stoji za njim: ta je nekakšna mešanica karnizma, antropocentrizma in specizma (o tem priča dejstvo, da je nekaj pozitivnih besed namenjenih tudi izdelkom, ki jih podjetje sploh ne ponuja, vendar pa so neveganski). Seveda prvega, drugega ali tretjega (predvsem prvega) ne zagovarja neposredno, temveč pri tem uporabi orodje, ki ga je najlažje označiti kot nekakšen (kolesarski) bro science. Tipične informacije članka se pravzaprav nenehno ponavljajo in v različnih alternacijah zagovarjajo vnos visoke količine maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin. Kot da je (človeško) telo sestavljeno iz nekakšnih treh posod, vsaka izmed njih pa je namenjena eni od snovi …
Poenostavljeno razumevanje človeških potreb po »snoveh v živilih« se zdi uporabno v imenu prikaza izdelkov živalskega izvora kot »absolutno presežnih«, formula je preprosta: več je bolje. In več tega, kar zveni nekako … em … mačo? Je še toliko bolje (o pomenu promocije uživanja mesa na temeljih mačizma, kolonializma in rasizma piše na primer Carol J. Adams v svoji knjigi The Pornography of Meat) … Če bi morali_e nutricistične potrebe ljudi prikazati takšne, kot so v resnici, bi zadeva postala prezapletena, saj bi ob vsakem izdelku, ki bi ga želeli_e promovirati, bilo potrebno našteti še sto drugih izdelkov in nazadnje izhodiščnega verjetno prečrtati.
Vseeno se iz tega izriše podoba telesa oziroma telesne pripravljenosti, ki je postavljena v središče reklame in je nekakšen ideal po sili razmer. Telo (moškega) profesionalnega kolesarja na vrhuncu kariere, zamejene tudi s starostjo … Nekoga, čigar fizična zmožnost je specifična, prilagojena točno določeni disciplini, s tem pa neaplikabilna na 99 % populacije in seveda (pogosto je tako) neoptimalna za vsakodnevno ter povprečno in dolgočasno življenje, saj se zdi, da jo prečka nekakšen trenutek samopohabljanja. Mimogrede je še navrženo, da kolesarji ne uživajo izdelkov GSO, saj radi živijo zdravo, čeprav je debata o dejanskih morebitnih negativnih zdravstvenih posledicah GSO še odprta … Ni pa odprto to, da sponzor objave zagotavlja, da ne ponuja izdelkov GSO …
Etika živali, ekološko vprašanje, dejanska zdravstvena vprašanja? Vse našteto je v članku seveda zamolčano, kar ne preseneča. Mogoče je celo reči, da je v kontekstu komajda problematično. Prej bi bilo mogoče zastaviti vprašanje, ali bi bilo glede na negativne učinke smotrno omejevati oglaševanje mesnih izdelkov, tako kot je na primer omejeno oglaševanje tobačnih izdelkov? Kampanje, ki se zavzemajo za ta cilj, nenazadnje obstajajo, ena izmed njih je The Cow in the Room.
Toda recimo, da so na primeru, ki ga izpostavljam, zadeve vsaj transparentne. Podjetje ne skriva svoje vpletenosti v objavo, dopušča možnost, da se nam zdi njihov poskus beden itd.
Mene osebno je stavek »to vsebino sponzorira« spomnil kvečjemu na vsak članek (in take je mogoče najti kontinuirano v skoraj vseh slovenskih medijih), ki tega pripisa nima, četudi je pod besedilom podpisana oseba, ki ima takšne ali drugačne interese na primer v mesnopredelovalni industriji. Ali še huje, vsak članek, ki se znajde v časniku, v čigar lastniški strukturi je mogoče najti kakšno nevegansko podjetje, vendar se s tem seveda ne ukvarjamo. Ali pa, še toliko huje, vsak članek, ki ga napiše novinar_ka, ki naj bi bil_a zavezan_a novinarski etiki, vendar se zdi, da se je znašel_la v prvih vrstah na pohodu v bran karnizmu. In to v lastni režiji.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.