Tuje telo – moja izbira?
Tuje telo – moja izbira?

Tuje telo – moja izbira?

Joaquin Phoenix, trenutno verjetno eden najbolj znanih veganov na svetu, je v intervjuju za The Sunday Times pretekli mesec izrekel nekaj, kar je s protispecističnega vidika zagotovo problematično. Igralec in aktivist za pravice nečloveških živali, ki je med drugim sodeloval pri ustvarjanju dokumentarnega filma Gunda, in sicer kot izvršni producent, je v omenjenem intervjuju komentiral načrte za vzgojo svojega sina, povezane z veganstvom. Po eni strani je bil jasen, da sinu ne bo prikrival resnice ter da ga bo »izobrazil o realnem dogajanju« in o »nemoralnosti izkoriščanja živali«, vendar so tovrstni segmenti omehčani z izjavami o tem, da mu ne bo »vsiljeval svojih prepričanj« in da ga »ne bo silil, da postane vegan«, ter da bo »podpiral odločitve svojih otrok«.

Veganstvo je s tem implicitno zvedeno na raven osebne izbire, ki je sicer »pozitivna«, vendar neobvezna. Problematičnost tovrstnih izjav je v prispevku, objavljenem na platformi Medium, orisal Gary L. Francione. Prispevek sicer ni brez slepih peg; avtor poskuša svoj argument v osnovi zgraditi na razlikovanju med »zgolj prepričanji« in dejanji, vendar mora nato ugotoviti, da so lahko tudi določena prepričanja tako gnusna, da ob njih ne moremo preprosto skomigniti z rameni, pri čemer pa se zdi meja med »pretirano gnusnimi« in »sprejemljivimi« prepričanji precej arbitrarna:1Na primer: »Promoting Nazism is different from having […] views about raising the minimum wage.« bi bilo na primer ravnanje starša, ki bi ob odkritju, da je njegov otrok »neaktiven« fiskalni konservativec, reagiral podobno kot »Francionov starš«, ki odkrije, da je soba njegovega otroka polna nacističnih simbolov, neupravičeno?

Vprašanje, kdaj je določeno prepričanje problematično že v obliki prepričanja, je zagotovo kompleksno, toda ko gre za vprašanje neveganstva, niti ni potrebe po stopanju na ta teren, saj tu ni dvoma glede škodovanja drugim bitjem. Posledično pa to, ali bomo na primer uživali_e meso nečloveških živali ali ne, ne more biti »stvar izbire«, kot pojasnjujemo v odgovoru na ugovore veganstvu številka 25:

Kadar ima določeno dejanje žrtev, ne moremo več govoriti o izključno osebni izbiri. V nasprotnem primeru tudi sami ne morete problematizirati početja nekoga, ki na primer pretepa psa ali otroka. V skladu z logiko, da naj vsakdo počne, kar hoče, bi vam lahko tudi oseba iz prejšnjega primera odvrnila, da vi počnite, kar želite, hkrati pa tudi njej dopustite možnost izbire. Morda bi lahko ob tem ugovarjali, da je fizično nasilje nad psom ali otrokom nelegalno oziroma kriminalno dejanje, vendar naj spomnimo, da ni bilo vedno tako – in da je bilo treba tudi tukaj opraviti s prevladujočim prepričanjem, da gre za nekaj, kar je povezano z osebno izbiro. (Ne)etičnosti posameznih dejanj torej ni mogoče ocenjevati na podlagi veljavnih zakonov v določenem času in prostoru.

Pri tem je zanimivo, da se skrb glede tega, ali imajo otroci možnost izbire ali ne, običajno pojavlja skoraj izključno samo v povezavi s temami, kot je veganstvo, čeprav obstaja ogromno odločitev, ki jih namesto otrok vsakodnevno sprejemajo starši oziroma zakoniti_e skrbniki_ce otroka. Ena od različic te skrbi, ki je še posebej pogosta, so izjave, da bi otrok moral imeti pravico, da se odloči, ko bo »dovolj star«. Ali torej to pomeni, da naj otrok brez hrane čaka v posebni komori, dokler ne dopolni določene starosti? Ker vse prej kot maloštevilne osebe, ki zagovarjajo ta pristop, najverjetneje nimajo v mislih tovrstne izvedbe, je očitno, da odločanje v imenu otroka v resnici ni preseženo. Znotraj te paradigme je hranjenje otroka z mesom, mlekom, jajci itn. tako samoumevno, da niti ni dojeto kot odločitev starša, čeprav gre natanko za to.

Namen tega zapisa ni demonizacija Phoenixa, saj gre tu za »individualni zdrs«, ki je vpet v precej večjo mrežo. Če ste vegan_ka, ste se najverjetneje že znašli v situaciji, ko vam je bila ena od različic »dopuščanja izbire« malodane položena v usta. Morda se je to zgodilo tolikokrat, da ste to stališče v veliki meri ponotranjili. Tako je vaš primarni fokus pri interakcijah z nevegani_kami dokazovanje, da »niste kot drugi_e vegani_ke«, da ste spoštljivi (do tujih izbir), nenasilni itn. In medtem ko je vaša pozornost okupirana z vsiljeno defenzivno pozicijo, se okoli vas (še naprej) godijo resnično nasilne in (do tujih teles) nespoštljive reči …

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *