Uklete živali (tudi) onkraj kletke
Prejšnji mesec je v Evropskem parlamentu potekalo glasovanje o prepovedi uporabe kletk za vzrejo živali, ki naj bi začela veljati leta 2027. Resolucija, o kateri se je glasovalo, je bila na koncu tudi sprejeta, in sicer s 558 glasovi za (proti je glasovalo 37 poslancev_k, 85 pa jih je bilo odsotnih). Glasovanje o resoluciji je bilo odziv na peticijo »End the Cage Age«, ki jo je podpisalo 1,4 milijona državljanov_k Evropske unije.
Po nekaj tednih se je na peticijo oziroma na pobudo evropskih poslancev_k, ki so po sprejetju resolucije pozvali_e k pripravi ustreznega osnutka zakonodajnih sprememb, odzvala tudi Evropska komisija. Nova zakonodaja, ki bo postala zavezujoča leta 2027, po nekajletnem prehodnem obdobju za »postopno implementacijo sprememb«, naj bi bila tako pripravljena do leta 2023.
Zdi se, da je rdeča nit izjav evropskih funkcionarjev_k in uradnih izjav evropskih organov opozarjanje, da bo pri uvedbi nove zakonodaje potrebna skrajna previdnost. Primarna skrb je posvečena »ohranitvi konkurenčnosti« in zaščiti malih kmetov. Tako se omenjajo spremljevalni ukrepi, kot sta finančna kompenzacija in zahteva po enakih standardih pri uvoženih izdelkih.
Načrtovane spremembe zakonodaje so seveda izrazito velferistične, s tem pa zaznamovane z neizogibnimi slepimi pegami. Evropska komisarka za zdravje in varnost hrane Stella Kyriakides tako po eni strani priznava, da so nečloveške živali čuteča bitja ter da imamo ljudje do njih moralno in družbeno odgovornost, vendar gre pri tem očitno le za dolžnost odgovornega izkoriščanja, možnost neizkoriščanja pa kot da ne obstaja. Podobno opazimo tudi v sporočilu za javnost Evropskega parlamenta. Tam je izpostavljeno, da »alternative za vzrejo živali v kletkah obstajajo in bi se morale spodbujati«, pri čemer je iz konteksta jasno, da med te alternative ni vključena opustitev načrtne vzreje nečloveških živali z namenom izkoriščanja in ubijanja.
Na tem mestu je tako smiselno opozoriti na naš odgovor (št. 27) na enega od tipičnih ugovorov veganstvu, češ da je pomembno predvsem izboljšanje pogojev bivanja živali v reji:
Osnovna težava tu je, da je »izboljševanje pogojev« še vedno vpeto v krovno izkoriščanje nečloveških živali, v upravljanje njihovih življenj in nazadnje tudi odločanje o koncu posameznega življenja. Nečloveške živali so tu še vedno dojete kot lastnina, ki se ji sicer priznava določena sposobnost občutenja bolečine, toda nič več od tega. Struktura te situacije tako skorajda samodejno nakazuje vzporednice s sužnjelastništvom. Izboljševanje pogojev, v katerih živi suženj_nja, ne more izbrisati dejstva, da je nekdo nesvoboden_na. Tu pridemo hitro tudi do oksimoronov, kot je humani zakol. Ob tem se je smiselno vprašati, ali bi bili_e pripravljeni_e nekaj podobnega zagovarjati tudi v primeru psa, za katerega skrbite oziroma s katerim sobivate. Daje »lepo življenje« pravico, da samovoljno predčasno odvzamemo življenje temu psu? Obenem se moramo zavedati, da »izboljševanje pogojev« v praksi pogosto ne prinese bistvenih sprememb za nečloveške živali, ampak je v ozadju predvsem želja po pomiritvi vesti prebivalstva, ki posledično običajno še pogosteje posega po živalskih »izdelkih« (primer je oznaka »jajca iz proste reje«). Birokratska določila in marketinške oznake popolnoma abstrahirajo realno dogajanje oziroma zakrijejo resnično vsebino, ki se skriva za navidezno pozitivnimi – ali vsaj nevtralnimi – izrazi. Če torej strnemo: v praksi tudi »izboljšani pogoji« običajno pomenijo ogromno vsakodnevnega trpljenja za nečloveške živali, hkrati pa niti najbolj optimalni pogoji ne bi mogli upravičiti niti lastninjenja in/ali izkoriščanja zavestnih bitij niti odvzema življenja nečloveškim živalim zavoljo našega užitka.
Mogoče bi bilo torej reči, da so tudi evropska »iskanja alternative« ujeta v posebno kletko, katere rešetke so izdelane iz specizma in karnizma. Tisto, česar tem iskanjem alternative najbolj manjka, je, paradoksno, prav resnična odprtost za (zelo očitne) alternativne možnosti.
Karmen Jordan
Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.