Uporaba vseh potrebnih sredstev za razgradnjo industrije izkoriščanja živali: zavezništvo država-korporacije-mediji ter strah pred protikulturno intervencijo (drugi del)
Objavljeno s privoljenjem Peter Lang Group.
Do prvega dela članka lahko dostopate s klikom na to povezavo.
Kontrakulturna intervencija: od politike pogleda do laughtivizma
Že dlje časa poteka kulturni boj proti nadvladi nad nečloveškimi živalmi v smeri trajnih sprememb. Dokumentarni filmi na malih in velikih zaslonih, dramatizirane resnične zgodbe in fiktivne pripovedi posredujejo kritična sporočila ter zahteve po spremembah, npr. v filmih Born Free (Rojen na svobodi; Hill, Jaffe in Radin, 1966) iz šestdesetih let 20. stoletja in Blackfish (Kit ubijalec, 2000). Blackfish (Cowperthwaite & Oteya, 2013) je botroval odločitvi podjetja Sea World za prenehanje vzreje ork v ujetništvu in njihovega izkoriščanja za nastope pred občinstvom (Boomey, 2016). Takšni kulturni posegi so vidno zaznamovali zabavno industrijo, npr. celovečerni film Free Willy (Willy; Wincer, Shulder Donner in Law Tugend, 1993) ali nadaljevanje filma o reševanju malega Nema, Finding Dory (Iskanje pozabljive Dory; Stanton in Collins, 2016). Takšni kulturni fenomeni lahko povzročijo manj odpora oziroma so bolje sprejeti kot tisti, ki prikazujejo udomačena bitja, namenjena naši prehrani. To je najnazorneje prikazano v neuspešnih prizadevanjih podjetja McDonald’s, da bi se na račun uspešnega filma Babe (Babe: pujsek v mestu, Noonan in Kennedy, 1995) finančno okoristili s prodajo igrač z motivi živali iz tega filma. Babe je bil priljubljen med otroki, čeprav (delno) izzove karnistično normalnost z likom račka Ferdinanda, ki zelo jasno pove, kakšen je namen živinoreje in da je usoda živali, kot sta on in pujsek Babe, postati meso. Prav zaradi te povezave je bila neuspešna tudi prodaja mesnih izdelkov s pomočjo igrač z živalskimi motivi (gl. Cole in Morgan, 2011).
V Združenem kraljestvu je bil animirani film studia Aardman Chicken Run (Kokoške na begu; Lord & Park, 2000) manj odmeven v primerjavi s filmom Babe, čeprav so bila v njem naslovljena vprašanja o življenju in smrti kokoši nesnic zelo pomenljiva in jasna: kokoši so na farmah v ujetništvu in grozi jim gotova smrt, na koncu jih namreč zakoljejo in predelajo v pite. Petelin Rocky in kokoš Ginger se odločita, da se bosta uprli_a lastnikoma kmetije (»Gospa Tweedy, kokoši se upirajo!«). Za svoje kolegice_e organizirata velik pobeg v raj, kjer se valijo jajca, piščančki pa odraščajo in živijo še naprej! V pričakovanju nadaljevanja filma (BBC, 2017)1Film v času prevajanja članka (25.5.2023) še ni izšel, njegov izid je predviden v letu 2023 na pretočni platformi Netflix. se sprašujemo, v kolikšni meri bo njegov narativ izražal morebitne spremembe, ki so se zgodile v zadnjem desetletju in pol.
Našteti filmi uprizarjajo bodisi »resnične« bodisi fiktivne primere ali oboje – z namenom zabave gledalk_cev in postavljanja vprašanj o vlogi in statusu živali v družbi, kjer ima človek dominantno vlogo. V tem delu bomo podrobneje obravnavali tri primere zvrsti dokumentarnega filma, ki še posebej nazorno in v neposrednem uporu poskušajo nasloviti politični vidik antroparhialne kulture (Cudworth, 2011). Ti filmi so Živali (Alaux in Schonfeld, 1981), Kravja zarota (Anderson, Khun in DiCaprio, 2015) ter Pokol (Amstell in O’Connor, 2017). Kljub skupnim točkam ti trije filmi posredujejo metodološko različno zastavljena sporočila. Vsi namreč v različni meri uporabijo satiro, dva med njimi humor, vendar le Pokol lahko razumemo v okviru laughtivizma. Ob vzpostavitvi nove britanske televizijske postaje Channel 4 leta 1981 je bil predvajan film Živali. Za tisti čas radikalna in šokantna vsebina filma, namenjenega množičnemu občinstvu, raziskuje, kako in zakaj sodobne družbe izkoriščajo živali v industrijski živinoreji, kot hišne ljubljenčke, za zabavo, v znanstvenih in vojaških raziskavah, pri lovu (kot je lov na lisice s psi – takrat še zakonita dejavnost v Združenem kraljestvu) itn. V njem je predstavljeno tudi mednarodno gibanje za pravice živali. Film vključuje do tedaj še nikoli dokumentirane oziroma predvajane zaupne vladne posnetke in prizore. Dokumentarni film zaznamuje tudi inovativna raba ironičnega tona, saj vključuje različne posnetke, vključno z izseki iz animiranih filmov, informativnega programa, oglasov in vladnih propagandnih posnetkov – pomešanih s posnetki mnenj mimoidočih ter s prizori nezakonitih akcij bork_cev za osvoboditev živali in intervjuji z aktivisti_kami.
Film Živali postavi nova merila filmskemu mediju, ki si je prizadeval za razgradnjo postavk antroparhialne normalnosti.
O vplivu filma na gledalke_ce od leta 1981 do danes govorijo komentarji uporabnic_kov spletne strani Amazon, kjer je film mogoče kupiti na DVD-ju. Anat Pick (2017) komentira, da film »razgali« razsežnost človekovih grozodejstev nad živalmi in udejanja »politiko pogleda«, ki odstira prikrito resničnost. Ogled filma, v katerem je sporočilo zavito v ironijo, je zahteven, toda ne zaradi samega grafičnega prikaza nasilja in zlorabe živali, temveč zaradi redkih premorov med temi posnetki – film v tem smislu ne prizanaša gledalkam_cem. Na spletu je mogoče najti podobne komentarje tudi o dokumentarnem filmu Earthlings (Zemljani, 2005), ki je po vsebini in slogu zelo podoben Živalim; gledalke_ci ga opisujejo kot pretresljivega in depresivnega. Prav ta film je za veganstvo »navdušil« britanskega komika in komediografa Simona Amstella:
Film me je tako pretresel, da ga vedno priporočim sogovorki_cu ob vprašanju: »Zakaj ste vegan_ka?« Moj odgovor je: »Zaradi filma Zemljani, morate si ga ogledati.« Nato mi običajno odvrnejo, da ga ne bodo gledali_e (gl. Wallis, 2017).
Amstell je s tem podvomil o učinkovitosti politike pogleda, ki v svoji neposrednosti prikazuje grozodejstvo za grozodejstvom z namenom, da bi ljudi »šokirala« v veganstvo. V nadaljevanju bomo videli_e, kako ga je omenjeno spoznanje spodbudilo k vključevanju komedije v svojem lastnem filmskem ustvarjanju.
Politika pogleda je ključ do uspeha novejše filmske intervencije – dokumentarca Kravja zarota (2015), ki v produkciji oziroma režiji Kipa Andersena in Keegana Kuhna raziskuje globalni vpliv Ž-IK (živalsko-industrijskega kompleksa), zlasti živinoreje, na okolje. Film se od Živali in Zemljanov razlikuje po uporabi pripovedne tehnike in mockumentarnega sloga. V uvodnem prizoru se predstavi glavni pripovedovalec Kip, v katerem vzbudi spoznanje o grožnji podnebnih sprememb Al Gorov dokumentarec An Inconvenient Truth (Neprijetna resnica). Kip se je nato zaradi okoljevarstvenih vzgibov povsod vozil s kolesom, recikliral odpadke in ugašal luč, dokler ga ni razsvetlila prijateljeva objava o poročilu Združenih narodov Livestock’s Long Shadow (Dolga senca živinoreje), ki navaja, da je živinoreja glavni vzrok za podnebne spremembe. Kip in njegov soustvarjalec Keegan nas nato popeljeta na svojo včasih frustrirajoče, včasih zabavno raziskovanje o tem, kako mesna industrija izkorišča tla, vodo in druge naravne vire, ogroža biodiverziteto ter prispeva k podnebnim spremembam in nezdravi človeški prehrani.
Premišljeno razporejeni statistični podatki in domiselne animirane infografike med filmom namesto drugih oblik nadvlade, izkoriščanja in zlorabe živali v ospredju ohranjajo živinorejo. Ustvarjalca filma pravita:
Živinoreja je glavni vzrok za krčenje gozdov, čezmerno porabo vode in onesnaževanje, za večji izpust toplogrednih plinov kot celotna transportna industrija ter kot glavni dejavnik pri uničevanju deževnih gozdov, izumiranju vrst, izgubi habitatov, eroziji tal, ustvarjanju »mrtvih con« v oceanih in skoraj vseh drugih okoljskih problemih. Kljub naštetemu se vse te dejavnosti odvijajoa skoraj brez vsakršnih pomislekov.
Film Cowspiracy pod drobnogled vzame tudi politiko posameznih okoljskih organizacij, kot so Greenpeace, Sierra Club in Rainforest Action Network, in predvsem njihovo pomanjkanje prizadevanj za omilitev degradacije okolja, ki jo povzroča prehranjevanje z živalmi. Andersen stopa v stik z eno okoljsko organizacijo za drugo v upanju, da bo izvedel, zakaj je živinoreja zanje tak tabu, vendar je največkrat deležen nejasnih odgovorov in zavrnjenih intervjujev.
Ustvarjalca trdita, da naj bi Cowspiracy od svoje premiere sprožil velike spremembe v vedenju mladih odraslih. Tako na uradni Facebook strani filma kot na spletnem mestu za izmenjavo videoposnetkov Vimeo so objavljeni komentarji z vsega sveta, pri čemer številne_i uporabnice_ki navajajo takojšen prehod na veganstvo (New Internationalist, 2015). Obstajajo nekatere podobnosti in razlike glede pristopa, uporabljenega v filmu Živali. Medtem ko slednji neusmiljeno prikazuje človekovo sistematično zlorabljanje živali in nasilje nad njimi, Kravja zarota kot lažni dokumentarec (mockumentary) uporablja humor – npr. smejemo se izmikanju političark_kov, aktivistk_ov in direktoric_jev podjetij – z vložki prizorov nasilja nad živalmi, ki se jih ubija pred kamero. Poleg udejanjanja politike pogleda Kravja zarota poskuša pritegniti občinstvo z zabavo. Zdi se, kot da je prav to prispevalo k njegovi priljubljenosti.
Seveda so se pojavile tudi kritike na račun filma. Kljub priljubljenosti in več nagradam je bilo nekaj nasprotovanja trditvam iz filma, med drugim in predvsem v zvezi s trditvijo, da živinoreja povzroča 51 % vseh toplogrednih plinov. Khun (2015) na to kritiko odgovarja, da se s takšno kritiko izognemo ključnemu namenu filma, »ki je ozaveščanje o najbolj uničujoči industriji, s katero se danes sooča planet: živinoreji«. V predlogu kampanje Indiegogo za financiranje filma Kravja zarota z misijonarsko gorečnostjo zapiše, da »ne ustvarja[jo] zgolj filma, ampak gibanje« (New Internationalist, 2015). Na novo gibanje pa se niso odzvali le mlade_i. Osrednji mediji so film obravnavali manj sovražno, kot je bilo pričakovati, med njimi sta na primer britanska časopisa The Guardian in The Independent sproti objavljala različne odzive znanstvenic_kov, v katerih so razpravljale_i o »resničnem« vplivu Ž-IK na podnebne spremembe in drugo okoljsko problematiko.
Kravja zarota, v kateri so tudi lahkotnejši trenutki, je vsekakor manj neizprosna kot Živali. (Kljub večji gledljivosti pa je prisoten element zapovedi oz. nasvetov, kako naj bi ravnale_i.) Privlačnost filmov, namenjenih predvsem (ne izključno) otrokom, kot sta Kokoške na begu in Babe, je v zabavi in humorju ob hkratnem naslavljanju težkih vprašanj o vlogi živali, ne da bi s tem sprožili takšen odziv Ž-IK, kot ga je sprožila Kravja zarota. To vodi do izjemnega filma Pokol in z njim do ključnega vprašanja: Ali je ob tako brezizhodnem položaju živalskih vrst nedostojno izzivati antroparhijo (Cudworth, 2011) s tako imenovanim laughtivizmom?
V preteklosti se je uveljavilo povezovanje karnevaleskne politike z družbenimi gibanji (Hart in Bos, 2007; Sørensen, 2017). Srdja Popović je v prizadevanjih za rušenje režima Slobodana Miloševića v Srbiji skoval izraz laughtivism. Trdi, da je uporaba humorja in satire na političnih protestih učinkovit način privabljanja novih pripadnic_kov družbenega gibanja in izpodkopavanja policijskih disciplinskih postopkov nad protestnik_cami (Popović, 2015; Popović v Jakši, 2013). V pojmovanju karnevalske politike Mihaila Bahtina (1984) je smeh ključnega pomena, ker predstavlja pomembno protiutež resnemu, urejenemu, uradniškemu svetu. Karnevaleskni pristop k aktivizmu poudarja dekonstrukcijo odnosov, vključno s temi med aktivisti_kami in policijo, z namenom ustvarjanja obema stranema neznanega in neobvladljivega prostora, ki še posebej zmede državno oblast (Karatzogianni in Robinson, 2009). Kutz-Flamenbaum o pomenljivem in radikalnem potencialu humorja:
[…] humor je temeljna komunikacijska strategija, ki služi vzpostavljanju povezovalnih vezi, širjenju družbenih skupin, krepitvi skupnosti, izobraževanju, zabavi in prepričevanju. Zaradi svoje sposobnosti razoroževanja in zabavanja ima humor velik potencial za spreminjanje mišljenja ljudi in spodbujanje družbenih sprememb. Tudi pogosto citirana izjava pisatelja Georgea Orwella (1968): »V vsaki šali je majhna revolucija,« nas nasmeje (2014, str. 294).
Kontroverznega komika Simona Amstella je BBC povabil k ustvarjanju nečesa »neobičajnega« in »drznega« (Ewans, 2017). Amstell je vabilo sprejel in postregel s filmom Pokol (2017), ki ga je režiral in zanj napisal scenarij. Amstell zase trdi, da je bolj »klovn« kot aktivist, čeprav je njegov film v nasprotju s Kravjo zaroto mogoče razumeti kot izrazit primer laughtivizma. Pokol se ji približa v smislu mockumentarca, vendar se od nje tudi zelo razlikuje pri uporabi satire, ki je ključnega pomena za film, saj skozi smeh posreduje svoje vegansko sporočilo. Amstell ter intervjuvanec in filmski komentator Mark Kermode Pokol opišeta kot »veganski znanstvenofantastični film« (BFI, 2017), čeprav ne gre za znanstveno fantastiko, temveč spekulativno fikcijo. Svet, kot si ga zamišlja Pokol, je v veliki meri vpet v našega in iz njega tudi izhaja. Film nas popelje v izmišljeno vegansko zgodovinsko obdobje Velike Britanije od leta 1944 do leta 2067, ko je veganstvo norma, karnizem pa prepovedan. Dogajanje je postavljeno v prihodnost, kar filmu omogoča kritiko trenutno grozljive stvarnosti. Kot pravi pripovedovalec Amstell, Pokol gleda na mesojedstvo kot na »čas, preden smo spoznali, da moramo nehati jesti drug drugega«.
Film se začne z eteričnimi, blagohotnimi in k dotikanju nagnjenimi mladimi osebami, ki se presenečeno sprašujejo, kako so ljudje sploh lahko ubijali in jedli živali: »Zakaj bi kdo pojedel otroka? Še majhnega dojenčka, malega jagenjčka?« Mockumentarec pripoveduje zgodbo o spravi, skozi katero mlada generacija vegank_ov leta 2067 poskuša razumeti, zakaj so njihovi starši in predvsem stari starši jedli živali. Film se zaključi, ko klavnice postanejo nekakšna muzejska obeležja holokavsta. Kot v televizijskem intervjuju izjavi ena od Amstellovih aktivistk, beseda vegan_ka ne obstaja: »Nismo veganke_i, temveč so druge_i mesojedke_ci.« Zadnje jajce iz mlečne čokolade hrani muzej kot »srhljiv opomnik kulture, ki je nekoč kradla kravje mleko zato, da bi ga oblikovala v kokošje jajce«.
Z namenom izpostavljanja nekaterih težavnih poant film uporablja humor, ki vzbuja glasen smeh. Zelo neposredna psihoterapevtka Dr. Yasmine Vondenburgen za nekdanje karniste_ke organizira podporna srečanja, ki so namenjena razbremenitvi njihove krivde zaradi karnistične preteklosti. Vondenburgen meni, da je treba s karnistkami_i ravnati sočutno, saj slednje_i, med katere sodi tudi sama, »niso mogle_i vedeti, da [so] bile_i aktivno udeležene_i v trgovini s sužnjami_i, saj so v jeziku tistega časa le jedle_i večerjo«. »Zgodba o tem, kako je meso postalo človek«, se začne leta 1944 z ustanovitvijo veganskega društva in omejitvami dobave mesa zaradi vojne. Potem, ko se leta 1954 zaključita racionalizacija dobrin in kulturna promocija zelenjave, smo priča kuharici Fanny Cradock, prvi britanski zvezdnici, ki na televiziji promovira karnizem. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja ameriška prehranska podjetja za promocijo svoje karnistične hitre hrane uporabljajo igrače (z motivi živali ali narejene iz mesa) z liki »klovna, kapitana in kralja, ki pretkano odvračajo pozornost javnosti od stvari«, pojasni Amstell. »Stvari« se nanašajo na posnetke živali v industrijskih živinorejskih obratih in klavnicah. V filmu se zvrstijo desetletja oglasov, televizijskih oddaj in kulturnih artefaktov, ki so leta 2067 v kontekstu novega veganskega sveta videti zelo nenavadno.
Izstopajo trenutki z aktualnimi kuharskimi zvezdnicami_ki, kot sta Gordon Ramsay in Hugh Fearnley-Whittingstall, ki promovirajo tako imenovano etično meso z namenom pomiriti ljudi iz srednjega razreda, rekoč, da »bi oni lahko jedli enako neetično hrano kot revni«, in jim »pokazati, da se namesto tega lahko odločijo jesti živali iz proste reje«. Kampanja Jamieja Oliverja proti cenenemu predelanemu mesu v šolskih menzah je predstavljena kot prizadevanje za zamenjavo »stlačenega mesa z nestlačenim«. V posebej šokantni uporabi televizijskih kuharskih posnetkov nasmejana in senzualna Nigella Lawson med pripravo piščanca komentira, kako zelo občuduje in spoštuje ptico pred seboj, nato pa oprta z vso svojo težo zdrobi njena rebra. Film raziskuje Amstellovo imaginarno kulturno in ekonomsko prizorišče boja, na katerem zraste vegansko gibanje v Veliki Britaniji in na katerem mu uspe strmoglaviti od nekdaj izrazito mesojedo državo. Upor proti vznikajoči veganski revoluciji doživi komični vrhunec v besnem belem moškem iz srednjega razreda, ki se zaradi svojega nelagodnega počutja v spreminjajočem se svetu skozi prenose v živo norčuje iz strank v veganskih kavarnah: »Vas to dela relevantne? Ali jeste to hrano, ker mislite, da brez tega niste videti dovolj samovšečni?«
Iz tega izhaja ena najpomembnejših prvin tega filma, namreč tudi veganke_i so izrazito satirizirane_i. Na ves glas se smejimo znani britanski igralki v vlogi predane feministične veganske akademičarke, ki opisuje svojo prizadetost, ker ni imela možnosti pokopati ključne_ga aktivistke_a, ki jo_ga je umorila in pojedla Velika britanska mesna liga (The Great British Meat League). Prikazani so redki sramotilni posnetki vegank_ov iz sedemdesetih let 20. stoletja; še celo v devetdesetih letih 20. stoletja »so bile_i veganke_i smešne_i in so le redko smele_i na televizijo«. Kampanja Paula McCartneyja iz leta 2000 »brezmesni ponedeljki« je žaljiva približno v enaki meri kot »torki brez etničnega čiščenja«; nekdanji_a Petin_a aktivist_ka se spominja, da njegovo_no »pogosto hlinjeno umiranje ni vzbudilo posebnega zanimanja«; veganska performativna umetnost iz leta 2020 pa je predmet splošnega posmeha. Amstell o tem delu reflektira, da je bilo z vidika združevanja zabavnega učinka filma in njegovega veganskega sporočila ključnega pomena mesojedim gledalkam_cem omogočiti smejanje skupaj z vegankami_i in tudi na njihov račun. V zvezi s scenarijem pojasni: »Če je Pokol kdaj na papirju postal pridigarski ali nadležen, smo poskrbeli, da je bilo blizu tega dela nekaj zelo smešnega, tako da so se ljudje raje smejali kot se počutili obsojane. To je precej sočuten film.« (gl. Ewans, 2017).
Na BBC-jevi spletni strani, kjer je dostopen film Pokol, so odgovori na »deset najpomembnejših vprašanj, ki jih film naslavlja« – med drugim na vprašanja o tem, ali pridelava in uživanje mesa povzročata podnebne spremembe; o izvoru besede veganstvo; ali bi živali lahko imele enake pravice kot ljudje; in o tem, ali je »do leta 2067 res možen prehod na veganstvo« (BBC, 2018). Amstell si s tem filmom vsekakor prizadeva za politično intervencijo, čeprav zanika, da je aktivist. V nasprotju z njim menimo, da je laughtivist. Njegov cilj je bil posneti nekaj gledljivega in nekaj, kar bi ljudi nasmejalo, »tako da bi sporočilo lahko posredovali na način, ki ljudi ne bi travmatiziral« (gl. Wallis, 2017); meni še, da je to ključnega pomena za vzbujanje zanimanja nevegank_ov za takšno vsebino.
Težava z vsem, kar slišite na temo veganstva, je namreč v […] nekakšni implicitni superiornosti, zato je bil njegov namen posneti nekaj samoironičnega in dovolj smešnega, da vas ne zmoti, medtem ko je predstavljena nova informacija. Ne bi vas torej smelo preveč odbiti, če bi vam povedali, da se piščančke moškega spola zaplini ali zmelje.
Zdi se, da je bil ta pristop učinkovit: Max Benwall (2017) v recenziji filma za Independent zapiše, da je
Pokol dober primer, kako posredovati koristno sporočilo brez pridiganja. Celo norčuje se iz vegank_ov […], kar je zagotovo prvi tak primer na področju veganskega aktivizma. Pokol deluje, ker je zelo smešen in zabaven, hkrati pa prikazuje, kako je mogoče na ravni družbe spodbuditi spremembo v razmišljanju. Ne gre za to, da bi kogarkoli sramotil ali bombardiral s statističnimi podatki, temveč postavi preprosto vprašanje, in sicer: Kako bomo čez 50 let gledali na naše ravnanje z živalmi?
Alex Crocker (2017) zapiše: »Za vsako resno poanto tiči šala in za vsako šalo boste spoznale_i, da odkriva zelo dobro poanto.« Na splošno je učinek tak, tako pravi Crocker, »da predstavi veganstvo na neopazen oziroma nevsiljiv način.« In res se zdi, da je ta način pretresel nekatere Crockerjeve »mesne prakse« (Arcari, 2018). Že podnaslov Swallowing the Past (slov. Požiranje preteklosti) nakaže Amstellovo željo po tem, da bi skozi humor omogočil morebitno sovražno nastrojenim gledalkam_cem, da pogoltnejo njegovo vegansko sporočilo.
Z razkrivanjem Ž-IK, z izpostavljanjem in zasmehovanjem njegovih zagovornic_kov, lahko prodremo v ideološko reprodukcijo karnistične kulture. Sporočilo kulturnih intervencij je, da potrebujemo tako civilno iniciativo v obliki protestov kot tudi oblikovanje zanimive, vključujoče in sočutne veganske politike. Prevladujoče mesne prakse vsekakor temeljijo na dobesednem masakru, toda kot nakaže Amstellov film, bi lahko politika pogleda, ki temelji na argumentiranju skozi smešenje ljudi, pritegnila širše občinstvo. Menimo, da bi lahko laughtivizem spodbudil radikalne politike pogleda.
prevod: Nataša Pucelj
Viri
Abraham, J. (2010). Pharmaceuticalisation of society in context: Theoretical, empirical and health dimensions. Sociology, 44(4), 603–622.
Alaux, M., & Schonfeld, V. (režija) in Beyond the Frame (produkcija) (1981). Animals [film] VB: Beyond the Frame/Slik Pix.
Amstell, S. (režija), Amstell, S., & O’Connor, D. (produkcija) (2017). Carnage [film] BBC, London, VB. Splet, dostop: https://www.daily-motion.com/video/x5txizo
Anderson, K., Khun, K. (produkcija), & DiCaprio, L. (režija) (2015). Cowspiracy. Los Angeles, ZDA: Netflix.
Arcari, P. (2018). Making Sense of ‘Food’ Animals: A critical exploration of the persistence of ‘meat’, neobjavljena doktorska disertacija, RMIT University, Melbourne, Avstralija.
Arnold, R. (1993). Ecology wars: Environmentalism as if people mattered. Washington: Merril Press.
Ayres, J. M. (2004). Framing collective action against neoliberalism. Journal of World Systems Research, 10 (1 Posebna izdaja: Global Social Movements Before and After 9–11), 11–34.
Bahtin, M. (2008). Ustvarjanje Francoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka in renesanse. Ljubljana: LUD Literatura. Prevod: Borut Kraševec.
BBC (2017). Chicken Run 2: Sequel confirmed after 18-year wait, 27. april https://www.bbc.co.uk/news/uk-43922140. Dostopano 15. junija 2018.
BBC (British Broadcasting Corporation) (2018). Carnage: The facts. Spletni vir: http://www.bbc.co.uk/programmes/articles/VN3BnwnWKCytkfzhxL1BB4/carnage-the-facts. Dostopano 23. junija 2018.
Benwall, M. (2017). Carnage, review: Simon Amstell has made the world’s first vegan comedy that’s actually funny. Spletni vir: https://www.independent.co.uk/arts-
entertainment/tv/carnage-review-bbc-iplayer-simon-amstell-vegan-comedy-actually-funny-a7636871.html. Dostopano 23. junija 2018.Best, S. (2004). ‘It’s war! The escalating battle between activists and the corporate-state complex’. V S. Best & A. J. Nocella (Ur.), Terrorists or freedom fighters: Reflections on the liberation of animals. New York, NY: Lantern Books.
Best, S. (2006). Rethinking revolution: Animal liberation, human liberation and the future of the left. The International Journal of Inclusive Democracy, 2(3), 1–24.
BFI (2017). Simon Amstell on his vegan sci-fi Carnage, https://www.youtube.com/watch?v=DMcli9vhM2I. Dostopano 30. avgusta 2018.
Black, J., & Black, J. (2004). The rhetorical “terrorist”: Implications of the USA patriot act on animal liberation. V S. Best & A. J. Nocella (Ur.), Terrorists or freedom fighters: Reflections on the liberation of animals (str. 300–339). New York: Lantern Books.
Boomey, J. (2016). SeaWorld to phase out killer whale shows, captivity, USA Today 17. marec 2016. Spletni vir: https://eu.usatoday.com/story/money/2016/03/17/seaworld-orcas-killer-whales/81900498/. Dostopano 19. junija 2018.
Casciani, D. (2014). The undercover cop, his lover, and their son BBC News Magazine. Spletni vir: https://www.bbc.co.uk/news/magazine-29743857. Dostopano 21. junija 2018.
Christopherson, S., & Storper, M. (1986). The city as studio; the world as back lot: The impact of vertical disintegration on the location of the motion picture industry. Environment and Planning D: Society and Space, 4(3), 305–320.
Cowperthwaite, G. (režija) in Cowperthwaite, G., & Oteya, M. V. (produkcija) (2013). Kit ubijalec [film] ZDA: CNN Films.
Crocker, A. (2017). A meat eater’s reaction to vegan mockumentary Carnage. Spletni vir: https://www.livekindly.co/vegan-mockumentary-carnage/. Dostopano 23. junija 2018.
Cudworth, E. (2011). Social lives with other animals: Tales of sex, death and love. Basingstoke: Palgrave.
Cudworth, E. (2016). On ambivalence and resistance: Carnism and diet in multispecies households. V A. Potts (Ur.), Critical perspectives on meat culture. Leiden: Brill.
Davies, A. (1999). The prison-industrial complex. Chico, KAL: AK Press.
Ewans, H. (2017). Simon Amstell On His New Vegan Mockumentary, “Carnage”, Vice, 13. marec 2017, spletni vir: https://www.vice.com/en_uk/article/vvj7k3/simon-amstell-on-his-new-vegan-mockumentary-carnage. Dostopano 21. junij 2018.
Fitzgerald, A. J. & Taylor, N. (2014). The cultural hegemony of meat and the animal industrial complex. V N. Taylor &R. Twine (Ur.), The rise of critical animal studies: From the margins to the centre (str. 165–182). London: Routledge.
Fudge, E. (2008). Pets. Stocksfield: Acumen. Garahan, D. (2011). Animal rights extremists ‘more of a problem than Islamists’, Daily Telegraph, 18. februar 2011. https://www.telegraph.co.uk/news/uknews/terrorism-in-the-uk/8333680/Animal-rights-extremists-more-of-a-problem-than-Islamists.html
Hart, M., & Bos, S. (Ur.). (2007). Humour and social protest. International Review of Social History, dodatek 15. Cambridge: Cambridge University Press.
Hill, J. (režija), Jaffe, S., & Radin, P. (produkcija) (1966). Rojen na svobodi [film] VB: Open Road films/Colombia Pictures.
H.M. Government (2011). Prevent Strategy, Cm8092, HMSO spletni vir: https://assets.publishing.service.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/97976/prevent-strategy-review.pdf. Dostopano 19. junija 2018.
Iams. (2012). These teeth were made for meat. Spletni vir: http://www.youtube.com/watch?v=rT3Ub2Ht_Z0 (reklamo je naložilo podjetje Iams 24. avgusta 2012). Dostopano 10. julija 2014.
Joy, M. (2010). Why we love dogs, eat pigs and wear cows: An introduction to carnism. San Francisco, KAL: Conari Press.
Kahn, R. (2006). Radical ecology, repressive tolerance, and zoöcide. V S. Best & A. J. Nocella (Ur.), Igniting a revolution: Voices in defense of the earth. Oakland, KAL: AK Press.
Karatzogianni, A., & Robinson, A. (2009). Power, resistance and conflict in the contemporary world: Social movements, networks and hierarchies. London: Routledge.
Khun, K. (2015). Response to criticism of Cowspiracy facts. Spletni vir: http://www.cowspiracy.com/blog/2015/11/23/response-to-criticism-of-cowspiracy-facts. Dostopano 19. junija 2018.
Knight, A. (2005). In defense of vegetarian cat food. Journal of the American Veterinary Association, 226(4), 512–513.
Knight, A. (2015). Can cats and dogs go vegetarian? http://www.andrewknight.info/presentations/vegetarian_pets.html. Dostopano 26. oktobra 2015.
Kutz-Flamenbaum, R. V. (2014). Humor and social movements. Sociology Compass, 8(3), 294–304.
Lord, P., & Park, N. (režija), Aardman Animations (produkcija) (2000). Kokoške na begu [film]. London, VB: Dreamworks.
Mills, C. W. (1965). Elita oblasti. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Prevod: Janez Orešnik in Franci Slivnik.
Mills, C. W. (1958). The causes of world war three. New York, NY: Simon and Schuster.
Monaghan, R. (2013). Not quite terrorism: Animal rights extremism in the United Kingdom. Studies in Conflict and Terrorism, 36(11), 933–951.
Monson, S. (režija in produkcija) (2005). Zemljani. ZDA: Nation Earth.
Morgan, K., & Cole, M. (2011). The discursive representation of non-human animals in a culture of denial. V B. Cater & N. Charles (Ur.), Human and other animals: Critical perspectives. London: Palgrave Macmillan.
Nestle, M. (2008). Pet food politics: The Chihuahua in the coalmine. London: University of California Press.
New Internationalist. (2015). Beware Cowspiracy – and the spread of the vegan virus. Spletni vir: https://newint.org/blog/2015/09/24/cowspiracy-documentary-vegan. Dostopano 21. junija 2018.
Nibert, D. (2002). Animal rights/Human rights: Entanglements of oppression and liberation. Lanham, Maryland: Rowman and Littlefield.
Nibert, D. (Ur.). (2017a). Animal oppression and capitalism. Prvi del: The oppression of nonhuman animals as sources of food. Kolorado: Praeger Press.
Nibert, D. (Ur.). (2017b). Animal oppression and capitalism. Drugi del: The oppressive
and destructive role of capitalism. Kolorado: Praeger Press.Noonan, C. (režija) in Kennedy Millar (produkcija) (1995). Babe: pujsek v mestu [film] Novi južni Wales, Avstralija: Universal Pictures.
Noske, B. (1997 [1989]). Beyond boundaries: Humans and animals (obnovljena izdaja).
Montreal: Black Rose Books.Parry, G. (1969). Political elites. London: George Allen and Unwin.
Pick, A. (2017). Animal rights films, organized violence and the politics of sight. V
C. Molloy & Y. Tzioumakis (Ur.), The Routledge companion to cinema and politics.
Abingdon, Oxford: Routledge.Popovic, S. (2015). Blueprint for revolution: How to use rice pudding, Lego men, and other nonviolent techniques to Galvanize communities, overthrow dictators, or simply change the world. New York, NY: Spiegal & Grau/Random house.
Popovic, S., & Jaksci, M. (2013). Why dictators don’t like jokes, Foreign Policy. Spletni vir: https://foreignpolicy.com/2013/04/05/why-dictators-dont-like-jokes/. Dostopano 23. junij 2018.
Potter, W. (2011). Green is the New Red: An insider’s account of a social movement under siege. San Francisco: City Lights Books.
Proctor & Gamble (2012). New campaign inspired by real stories from pet owners. Spletni vir: http://news.pg.com/press-release/pg-corporate-announcements/iams-launches-new-campaign-inspired-real-stories-showcase-e#sthash.FH2P62g0.dpuf. Dostopano 8. julija 2014.
Rose, N. (1999). Powers of freedom: Reframing political thought. Cambridge: Cambridge University Press.
Salter, C. (2011). Activism as terrorism: The green scare, radical environmentalism and
governmentality. Anarchist Developments in Cultural Studies, 1(2), 11–238.Sanbonmatsu, J. (2011). Introduction. V J. Sanbonmatsu (Ur.), Critical theory and animal liberation. Lanham, MA: Rowman & Littlefield.
Smith, R. K. (2008). “Ecoterrorism”?: A critical analysis of the vilification of radical environmental activists as terrorists. Environmental Law, 38, 537–576.
Sørensen, M. J. (2017). Laughing on the way to social change: Humour and nonviolent action theory. Peace & Change, 42(1), 128–156.
Stanton, A. (režija) & Collins, L. (produkcija) (2016). Iskanje pozabljive Dory [film] ZDA: Walt Disney Pictures/Pixar Animation, U.S.
Twine, R. (2010). Animals as biotechnology: Animals, ethics and critical animal studies. London: Earthscan.
Twine, R. (2022). Odstiranje »živalsko-industrijskega kompleksa«: Koncept in metoda v kritičnih animalističnih študijah?. Animot. Spletni vir: https://www.animot-vegan.com/odstiranje-zivalsko-industrijskega-kompleksa-koncept-in-metoda-v-kriticnih-animalisticnih-studijah-prvi-del/ in https://www.animot-vegan.com/odstiranje-zivalsko-industrijskega-kompleksa-koncept-in-metoda-v-kriticnih-animalisticnih-studijah-drugi-del/. Dostopano: 9.5.2023. Prevod: Nataša Pucelj.
UAR (Understanding Animal Research) (2018). Outlawing animal rights extremism. Spletni vir: http://www.understandinganimalresearch.org.uk/policy/animal-rights-extremism/outlawing-animal-rights-extremism/. Dostopano 20. junija 2018.
Wallis, L. (2017). Roving reporter Louise Wallis attends the press screening of ‘Carnage’, Simon Amstell’s Vegan comedy film, Vegan Life. Spletni vir: https://www.veganlifemag.com/simon-amstell-carnage-film/. Dostopano 31. avgusta 2018.
White, R. J. (2017). Rising to the challenge of capitalism and the commodification of
animals: Post-capitalism, anarchist economies and vegan praxis. V D. Nibert (Ur.),
Animal oppression and capitalism. Drugi del: The oppressive and destructive role of
capitalism. Kolorado: Praeger Press.Wincer, S. (režija) & Shulder Donner, L., Law Tugend, J. (produkcija) (1993). Moj prijatelj Willy [film] ZDA: Le Studio Canal in Regency Enterprises, Warner Bros.
Wolfe, C. (2013). Before the law: Human and other animals in biopolitical frame. Čikago in London: Chicago University Press.
Erika Cudworth
Erika Cudworth se ukvarja z vprašanjem človeško-živalskih študij, spola, okolja in posthumanizma. Še posebej jo zanimajo vprašanja intersekcionalnosti ter trdovratnosti kompleksnih mrež neenakosti, ki jih raziskuje na različnih nivojih – tako v okviru empiričnih študij, kakor tudi skozi teorijo globalnih dinamik. Med njenimi deli najdemo knjige Developing Ecofeminist Theory [Razvoj ekofeministične teorije] iz 2005 ter Social Lives with Other Animals [Družabno življenje z drugimi živalmi] iz 2011. V soavtorstvu s Stevom Hobdenom pa je izdala še knjigi Posthuman International Relations [Postčloveški mednarodni odnosi] iz 2011 in The Emancipatory Project of Posthumanism [Posthumanistični emancipatorni project] iz 2018.
Richard J. White
Richard J. White je docent na oddelku za človeško geografijo na univerzi Sheffield Hallam v Združenem Kraljestvu. Pod močnim vplivom anarhistične prakse, se v svojem delu ukvarja z vprašanji etičnih, ekonomskih in aktivističnih pokrajin, ki izhajajo iz vprašanj družbene in prostorske pravičnosti. Avtor je svoja raziskovanja predstavil na veliko mestih, najsigre za prispevke h knjigam A Historical Scholarly Collection of Writings on the Earth Liberation Front (2019); Education for Total Liberation (2019); Animal Oppression and Capitalism (2017); Critical Animal Geographies (2014) in Defining Critical Animal Studies (2014) ali strokovne članke. Je sourednik knjig Vegan Geographies (v nastajanju); The Radicalization of Pedagogy (2016); Theories of Resistance (2016); The Practice of Freedom (2016) ter Anarchism and Animal Liberation (2015). Kontaktirati ga je mogoče na: Richard.White@shu.ac.uk