Uporaba vseh potrebnih sredstev za razgradnjo industrije izkoriščanja živali: zavezništvo država-korporacije-mediji ter strah pred protikulturno intervencijo (prvi del)
Vabimo k branju tretjega poglavje knjige Radical Animal Studies Beyond Respectability Politics, Opportunism, and Cooptation, ki sta jo uredili_a Anthony J. Nocella II in Kim Socha. Gre za 8. knjigo v zbirki Radical Animal Studies and Total Liberation.
Objavljeno s privoljenjem Peter Lang Group.
Uvod
Vsaka aktivistična praksa, ki si prizadeva za uničenje industrije izkoriščanja živali, mora nenehno predvidevati nove in ustvarjalne načine za razumevanje, naslavljanje in spodkopavanje hegemonskih razmerij, ki normalizirajo človekovo uživanje mesa in izločkov drugih živali. Pričujoče poglavje se osredotoča na karnistično kulturo kot ključni kulturni vidik živalsko-industrijskega kompleksa (Ž-IK) in raziskuje možne načine kljubovanja »mesni kulturi«. Uspešne kulturne intervencije, ki zavračajo državno-korporativno-medijsko propagando in ogrožajo same temelje nasilnega specističnega sveta proizvodnje in potrošnje živali, deležnicam_kom industrije izkoriščanja živali pomenijo resnično strašljiv obet. Aktiviste_ke v tem oziru spodbujamo, naj z namenom izpostavljanja, zasmehovanja in smešenja Ž-IK in njegovih podpornikov_ic v svojo prakso na ustvarjalne načine vključijo »laughtivism«, saj bodo tako pritegnili_e širše občinstvo in s tem vzpostavili_e radikalno politiko pogleda, ki še bolj razkriva nasilje in grozote, zasidrane v (naši) karnistični kulturi.
Poglavje je razdeljeno na pet ključnih podpoglavij. Začne se z obravnavo živalsko-industrijskega kompleksa s posebnim poudarkom na raziskovanju tesne vpetosti izkoriščanja živali v sisteme globaliziranega korporativnega kapitalizma. Sledi raziskovanje prevladujoče kulture karnizma in razkrivanje številnih lažnih prepričanj, ki podpirajo in ohranjajo karnistične sisteme. Tretje podpoglavje izpostavi nasilno odzivanje Ž-IK na vsakršno dejanje, ki ga zazna kot grožnjo lastnemu obstanku. To se je pokazalo skozi številne sprevržene ukrepe, npr. skozi označevanje okoljskih aktivistk_ov in aktivistk_ov za pravice živali za domače teroriste ter skozi uporabo protiteroristične zakonodaje za zagotavljanje večje pravne zaščite industrije, ki se ukvarja z izkoriščanjem živali. Osrednja tema poglavja so kulturne intervencije in to, kako so bile te npr. preko televizije in filmov pomembno sredstvo za izpodbijanje karnistične normale. Pri tem je posebna pozornost namenjena filmom Animals (Živali) iz 1981, Cowspiracy (Kravja zarota) iz 2015 in Carnage (Pokol) iz 2017. Zaključek je namenjen razmisleku o pomenu humorja, satire in smeha v ustvarjalnih načinih spodkopavanja in razkrivanja Ž-IK ter izobraževanju in prepričevanju vse večjega števila ljudi k skupnemu cilju osvoboditve živali in sočutne veganske politike.
Živalsko-industrijski kompleks
Leta 1957 je predsednik ZDA Dwight Eisenhower v svojem poslovilnem nagovoru opozoril na vpliv »vojaško-industrijskega kompleksa«, ki naj bi ga bilo mogoče najti »v vsakem mestu, v vsaki državni ustanovi in v vsakem uradu zvezne vlade« (povzeto po Parry, 1969, str. 64). Pred Eisenhowerjem je koncept »vojaško-industrijskega kompleksa« v svoji knjigi Elita oblasti (1956) uporabil ameriški sociolog Charles Wright Mills. V tem delu in The Causes Of World War Three [Vzroki tretje svetovne vojne] Mills kot ključno problematiko obdobja petdesetih let 20. stoletja izpostavi eksistencialno grožnjo oboroževalne tekme in militarizma, ki sta po njegovem mnenju strukturni značilnosti povojnega sveta, saj tvorita »del sodobne senzibilnosti in sta odločilna dejavnika našega časa« (Mills, 1958, str. 1). Mills razume »nagibanje in težnjo« k jedrski vojni kot posledico strukturnih imperativov vojaško-industrijskega kompleksa, ki povezuje interese nekaterih velikih korporacij z vojaškimi in znanstvenimi hierarhijami v kompleksen preplet soodvisnih odnosov (1958, str. 22). Zaradi vojaško-industrijskega sistema se militarizem in vojna zdita neizogibna, saj prvi normalizira in omogoča pogoje za nenehno vojno in vojno pripravljenost. Mills meni, da v družbi to neizogibnost utrjujejo in ohranjajo množični mediji, politični razred, ekonomska elita, akademski svet in verske ustanove (1958, str. 2, 6 in 17–18).
Ta koncept industrijskega kompleksa se udejanja tudi na drugih področjih družbenega življenja, na primer v zabavni industriji (Christopherson in Storper, 1986), v zaporniških sistemih oziroma »zaporniško-industrijskem kompleksu« (Davies, 1999) in »farmacevtsko-industrijskem kompleksu« (Abraham, 2010). Kot izpostavi Richard Twine, bi ti industrijski kompleksi lahko delno zajeli naše odnose do nečloveških živali (Twine, 2012, str. 14–15), vendar se tudi strinjamo s Twinom, da je koncept živalsko-industrijskega kompleksa uporabnejši.
Z vsemi potrebnimi sredstvi nad industrijo izkoriščanja živali
Barbara Noske (1989) prvič uporabi ta koncept, s katerim nakaže, v kolikšni meri in na kakšen način so odnosi med ljudmi in živalmi industrializirani in »vtkani v kapitalizem« (1997 [1989], str. 22).
Ž-IK vključuje vse med seboj povezane panoge kmetijstva (vzrejo, rejo in proizvodnjo krme), proizvodnjo mesa in mlečnih izdelkov (zakol in predelavo) ter distribucijo in prodajo, med katerimi se živali pretvorijo v hrano. Del tega kompleksa so tudi raziskave na živalih, finančni interesi, nadzorne ustanove, visoka tehnologija, farmacija in vojska.
Za kompleks je ključnega pomena njegov politični ustroj. Noske meni, da se razvoj živinorejskih sistemov ne odziva na povpraševanje, temveč so ti vpeti v mreže industrijskega kapitalizma (od raziskav, naložb ter financiranja do proizvodnje in potrošnje), proizvajajo pa jih transnacionalne korporacije, kot je Unilever (1997, str. 23). Noske vidi kompleks kot »ekspanziven in samozadosten« in kot tak zadovoljuje potrebe, ki se jih zahodne_i potrošnice_ki naučijo dojemati kot »resnične« (1997, str. 38). Ključni del njenega argumenta je, da je množično izkoriščanje nečloveških živali z globalizirano industrijsko proizvodnjo živil živalskega izvora omogočil korporativni kapitalistični sistem. Tudi kritični pristopi v animalistiki uporabljajo kritiko kapitalizma v povezavi z zatiranjem živali (Best, 2006; Nibert, 2002; Nibert, 2017a, 2017b; Twine, 2010; White, 2017) in sledijo avtoričinemu poudarku na intersekcionalnosti (Cudworth, 2011).
Twine (2012) ugotavlja, da je pri mapiranju različnih prvin človeških odnosov do nečloveških živali in soodvisnosti med rastlinsko pridelovalno industrijo in tistimi, povezanimi z živinorejo in živalsko krmo (Twine, 2012, str. 19), med seboj mogoče povezati različne industrijske komplekse: farmacevtski, zabaviščni in zaporniški kompleks. Tudi industrijo prehrane za hišne živali je treba obravnavati kot dobičkonosen del Ž-IK. Hrana za hišne živali se običajno proizvaja iz ostankov živali, ki se ne smejo uporabiti za prehrano ljudi: iz kosti, organov, ušes, kože itn. Ta industrija se je od sredine 20. stoletja tako razširila, da je leta 2007 zgolj v ZDA dosegla dobiček v višini 16,1 milijarde ameriških dolarjev (Nestle, 2008, str. 42). Twine predlaga zlasti rabo kritičnih socioloških pristopov k razumevanju odnosov med ljudmi in živalmi na modelu Ž-IK, saj to omogoča razumevanje oblik in praks nadvlade skozi več obsegov in ravni. Twine jasno začrta Ž-IK kot netransparenten, mnogovrsten sklop mrež in relacij med korporativnim (kmetijskim) sektorjem, vladami ter javno in zasebno znanostjo. Njegove ekonomske, kulturne, družbene in afektivne razsežnosti obsegajo obsežno paleto praks, tehnologij, podob, identitet in trgov (Twine, 2012, str. 23).
Spet druge_i so to razumevanje Ž-IK uporabile_i, da bi ugotovile_i, kako mediji delujejo z namenom legitimiranja institucionalizacije in reprodukcije hegemonskih relacij konzumiranja mesa in mlečnih izdelkov (Fitzgerald in Taylor, 2014; tudi Morgan in Cole, 2011). Uveljavil se je izraz »kultura mesa« oziroma »kultura karnizma«. V tem poglavju se ukvarjamo predvsem s kulturnim vidikom Ž-IK in možnimi načini njegovega izpodbijanja v danem kontekstu.
Kultura karnizma
Melanie Joy (2010) pojasni, da vse kulture razlikujejo med vrstami, ki se jih sme jesti, in tistimi, ki se jih ne sme (str. 13). Na Zahodu je gnus običajen odziv na predlog o uživanju pasjega mesa, vendar Joy meni, da je ključno to, da večina ljudi ne občuti gnusa ob misli na uživanje nekaj vrst živali, ki jih zahodne kulture štejejo za užitne. Gnusa ne občutimo, ker je uživanje mesa v naši kulturi uveljavljena družbena praksa in norma. Vera v to, da je jesti živali, kot so krave, prašiči in ovce, legitimno, etično in sprejemljivo, tvori sistem prepričanj, ki ga Joy poimenuje »karnizem« (str. 29). Ž-IK se v mesni kulturi napaja ter jo podpira in legitimira.
Karnistični ideološki sistemi temeljijo na vrsti mitov, ki po Joy izhajajo iz treh »N-jev« upravičljivosti, in sicer da je uživanje mesa normalno, naravno in nujno. Te ideje so zasidrane v naši zavesti do te mere, da nam o njih ni treba razmišljati, saj so ponotranjene kot resnice (2010, str. 95–97). Strokovnjaki_nje iz veterinarske in zdravniške stroke ter nevladnih organizacij (NVO), ki podpirajo korporativno agroživilsko dejavnost, predstavljajo institucionaliziran karnizem in delujejo kot »zastopnice_ki [karnističnih] mitov«, medtem pa množični mediji »krepijo karnistično sporočilo o tem, kako stvari stojijo« (Joy, 2010, str. 100 in 105). Ker družba nagrajuje konformizem in kaznuje odstopanje, se tudi »vegetarijanke_ci pogosto znajdejo v položaju, ko morajo zagovarjati svoje odločitve, upravičevati svoj način prehranjevanja in se opravičevati za nevšečnosti, ki jih s tem povzročajo drugim« (Joy, 2010, str. 106). Joy opozarja na preprosto, toda pomembno dejstvo, da je v karnistični družbi tradicionalno in običajno uživanje mesa zaradi dolgožive uveljavljene kulturne prakse laže upravičiti in veliko teže podvomiti o njem. Druga ključna oblika upravičevanja je »naturalizacija«. Prakse, kot je prehranjevanje z mesom, so s tega vidika razumljene v skladu z zakoni narave in biološko osnovo (2010, str. 107–108). Tretje in z že naštetimi tesno povezano prepričanje je, da je uživanje mesa nujno zlasti za zdravje, pa tudi za gospodarsko rast in ravnovesje (2010, str. 109–113). Joy razume karnizem kot sistem, čigar prepričanja ponotranjimo, čeprav meni, da bi se temu lahko uprli z obujanjem sočutja do živali in spodbujanjem odpora do ponujenega mesa.
Kljub temu trdimo, da tukaj Joy podcenjuje reproduktivno sposobnost sistemskih družbenih odnosov. Ni namreč dovolj razbiti karnistični sistem in domnevati, da bo na novo vzbujeni empatiji in gnusu sledil tudi moralni kompas, ki bi nas usmerjal stran od živalskih proizvodov. Vprašanje postavljanja meja je namreč kompleksnejše. Erica Fudge izpostavi to ponovno postavljanje meja skozi določanje, katere živalske vrste se jedo in katere ne. Veganke_i imajo pri tem najjasnejše meje od vseh, meje vegetarijank_cev so zmerno jasne, saj »naj ne bi konzumirale_i živih bitij«. Fudge meni, da vsejedke_ci živijo v zmešnjavi meja, saj se nenehno odločajo o tem, »kje je meja med užitnim in neužitnim« (Fudge, 2008, str. 18–19). Tako Joy kot Fudge pa podcenjujeta, da so meje zabrisane tudi pri nekaterih vegetarijankah_cih in vegankah_ih.
V raziskavi Erike Cudworth (2016) je za osebe, ki živijo s hišnimi živalmi, problematično vprašanje, »kdo« je »katere« sesalce, ptice ali ribe. To še posebej velja za osebe, ki živijo s psi (ki jih biološko uvrščamo med mesojedce, čeprav jih pogosto obravnavamo kot vsejedce ne glede na njihove fizične lastnosti in neizpodbitno nagnjenost k mesojedstvu) in mačkami (ki jih uvrščamo med mesojedce in jih pogosto obravnavamo kot »obvezne mesojedce«). Življenje s hišnimi živalmi lahko premakne in zmoti karnistične opredelitve njihovih skrbnic_kov in takšne kategorije se v študiji Cudworth na novo konfigurirajo. V intervjujih o svojem življenju s psi so številne_i sodelujoče_i komentirale_i hrano, s katero so hranile_i svoje pse, pogosto pa je tema prešla v pogovor o lastni prehrani. Med sodelujočimi je bila večina karnistk_ov, vendar so številne_i med njimi omejile_i vrsto živali, ki bi jih jedle_i, številne_i so poleg psov skrbele_i za dobrobit drugih živali. Takšno ukvarjanje s problematičnimi mejami med živalmi, ki jih smemo, in tistimi, ki jih ne smemo jesti, je številne med njimi vznemirilo. Najzanimivejše_i so bile_i vegetarijanske_i in (redke_i) veganske_i skrbnice_ki psov, pri katerih bi lahko domnevali, da je karnistična fasada načeta. V vseh primerih so hišne živali hranile_i z mesom, kar bi lahko razumeli kot posredni karnizem. Čeprav so se te_i intervjuvanke_ci pri svojem načinu prehranjevanja upirale_i prvinam mesne kulture, se je zdelo, da je nanje zelo vplivala karnistična normalnost, zlasti ko je šlo za hranjenje njihovih hišnih živali. To nakazuje, da se karnizem ponovno vzpostavi v dejstvu, da vegetarijanke_ci in veganke_i, ki živijo s psi, po eni strani razpravljajo o dvoumnostih, napetostih in spravah med njihovimi sistemi prepričanj, po drugi strani pa svoje pasje srčne izbranke_ce hranijo z mesom.
Vsekakor za hišne živali obstajajo alternative mesni prehrani. V Združenem kraljestvu je veganski veterinar Andrew Knight pionirsko zbral raziskave o zdravstvenih prednostih brezmesne prehrane za pse in mačke ter zagovarjal veg(etarij)ansko prehrano za hišne živali kot vsaj enako zdravo, če ne celo bolj zdravo od mesne prehrane (Knight, 2005, 2015). Spletno mesto Vegepets promovira takšno prehrano in priporoča dobavitelje, blagovne znamke in prehrane za hišne živali (www.vegepets.com). Toda njihova komercialna prisotnost je omejena na Združeno kraljestvo. Ključni proizvajalci hrane za hišne živali obvladujejo hitro rastoče trge, kar kaže na splošno prepričanje med »lastnicami_ki« hišnih živali o nujnosti hrane živalskega izvora. To prepričanje je seveda družbeno pogojeno, dvom o njem pa je omejen.
Embalaža in oglaševanje hrane za hišne živali ne razkrivata njenih sestavin, poti »od kmetije do posode« in testiranja na živalih, ki so prakse večine velikih korporacij. Oglaševalske kampanje apelirajo predvsem na pozitivne občutke skrbi in skrbnosti lastnic_kov pri hranjenju svojih mačk in psov (Proctor & Gamble, 2014), pri čimer se vzpostavljajo karnistične norme. V oglasu za hrano za mačke Iams človeški glas mačjega »igralca« npr. izjavi: »Nisem vegetarijanec. Ti zobje so ustvarjeni za meso« (Iams, 2012). Glede na očitno naklonjenost in ljubezen v odnosnih vezeh med ljudmi in hišnimi živalmi je karnistična kultura oglaševanja hrane za hišne ljubljenčke pogubna, saj namiguje, da so skrbnice_ki hišnih živali dolžne_i hraniti svoje ljubljene z drugimi, mrtvimi živalmi. Kultura karnizma torej določa, koga (ali »kaj«) je mogoče ubiti (Wolfe, 2013), koga je mogoče prisiliti, da živi, ter koga in za koga usmrtiti. Imamo torej integriran, dobičkonosen Ž-IK, ki legitimira svoj obstoj skozi vrsto kulturnih tropov, ki so tako močni, da so tudi tiste_i, ki sicer dvomijo o nekaterih elementih Ž-IK, lahko vpletene_i v druge. Izziv za vse, ki si prizadevamo oslabiti nadvlado nad živalmi in se ji upreti, je precejšen in, kot je razvidno v nadaljevanju, se Ž-IK upira poskusom, da bi ga izpodkopali.
Strah in protest: Upiranje Ž-IK
Ž-IK – kot bi Mills pričakoval od vojaško-industrijskega kompleksa – kot grožnjo razume vsako dejanje, ki bi lahko ogrozilo zapletene in dobičkonosne povezave med različnimi deležniki domače in mednarodne industrijske proizvodnje, med državo in vlagatelji. Aktivist in novinar Will Potter (2011) je z izrazom »Green Scare« (slov. zeleni preplah) zajel skrb zbujajočo protiteroristično retoriko, ki so jo po 11. septembru 2001 v ZDA uporabljali za demoniziranje aktivizma za pravice živali in okoljskega aktivizma, ter predlagal, da bi lahko potegnili vzporednice s protikomunistično propagando »Red Scare« (slov. rdeči preplah) v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja. Izraz »ekoterorizem«, ki se pogosto uporablja v takšni politični retoriki in medijskem poročanju, je skoval Ron Arnold, ustanovitelj tako imenovanega »gibanja za smotrno rabo« (1993, str. 25; glej Smith, 2008). Arnold predpostavlja, da se je pojavila nova vrsta okoljevarstva, ki uporablja teroristične taktike z namenom spodkopavanja dobičkov podjetij, npr. v primeru protestov proti sečnji. Politične_i zagovornice_ki, kot je Arnold, z dobrimi povezavami, so sodelovale_i s korporativnimi lobističnimi skupinami, ki si prizadevajo za kriminalizacijo vsakršnega disenza, da bi s trajnimi in preventivnimi represivnimi pristopi »ubranili živalski kapital« (Sanbonmatsu, 2011, str. 26). John Sanbonmatsu trdi, da vrednost kapitalističnih odnosov izvira v izkoriščanju živali in ga kot takega ohranja država skozi zatiranje gibanj, ki ga ogrožajo. Ta izraba terorizma kot sredstva prevrednotenja protestov je taktika neoliberalne vladavine (Ayres, 2004) in pomembno vpliva tudi na aktivizem.
Steve Best (2004) vidi v kriminalizaciji aktivistk_ov kot domačih teroristk_ov »vojno« proti osvoboditvi živali (tudi Black & Black, 2004). Colin Salter (2011) pa meni, da označevanje aktivizma z oznako terorizem ne ločuje med dobrimi (zakonitimi) in slabimi (nezakonitimi) dejavnostmi, temveč vzpostavlja premikajoče se meje, v katerih se lahko vsaka kritična dejavnost obravnava kot teroristična. Tako so lahko označene_i tudi kritične_i raziskovalke_ci odnosov med ljudmi in živalmi na akademskem področju (Salter, 2011, str. 231), gradivo na spletnih straneh pa lahko že samo po sebi predstavlja teroristično grožnjo (Potter, 2011, str. 677). Kot primer vzemimo dolgotrajni protest proti vivisekciji v laboratorijih Huntingdon Life Sciences (HLS) v Združenem kraljestvu in ZDA. Tamkajšnja skupina proti vivisekciji Stop Huntingdon Animal Cruelty (SHAC) je poleg običajnih taktik, kot so demonstracije, simbolični protesti in javni pozivi, uporabila tudi »interno znanje z Wall Streeta o delovanju korporacij«, z namenom oslabiti HLS preko njihovih finančnih podpornikov (Potter, 2011, str. 677).
Pred 11. septembrom 2001 so FBI in Special Branch v ZDA ter MI5 v Združenem kraljestvu »terorizem« na področju pravic živali obravnavali kot največjo možno grožnjo. V Združenem kraljestvu je na primer leta 1986 posebni oddelek ustanovil policijsko enoto za zbiranje obveščevalnih podatkov, Animal Rights National Index (ARNI), vendar je bila njena naloga omejena na zbiranje informacij in svetovanje regionalnim policijskim enotam. Po razširitvi njenih pristojnosti so se leta 1991 policisti protiterorističnega oddelka prvič vključili v policijsko delo na področju pravic živali (UAR, 2018). Leta 2005 je britanska ministrica za trgovino in industrijo Patricia Hewitt napovedala spremembo zakonodaje, po kateri naj bi bilo povzročanje gospodarske škode preko organiziranih ustrahovalnih kampanj kaznivo dejanje, motenje zakonitih dejavnosti podjetja pa je postalo nezakonito. Zakon o organiziranem kriminalu in policiji, ki je začel veljati julija 2005, je zagotovil dodatno zaščito industriji, ki izvaja raziskave na živalih. Čeprav je bila uporaba protiteroristične zakonodaje popolnoma omejena (Monaghan, 2013), so se v medijih nedavno pojavili dokazi, da so tajne operacije pogosto s precej nepričakovanimi posledicami sledile aktivistkam_om za osvoboditev živali (Casciani, 2014). Sporna strategija vlade Združenega kraljestva »Prevent« je privedla do razprav o relativni nevarnosti islamistov v primerjavi z radikalizacijo gibanja za pravice živali na britanskih univerzah (Garahan, 2011; H. M. Government, 2011, str. 50). Sposobnost samozaščite Ž-IK s pomočjo mreže podpornega medijskega poročanja, lobiranja podjetij in političnih vzvodov (kot je zakon iz leta 1992 za zaščito živinorejskih podjetij pred terorizmom v ZDA) pomeni, da so bile_i zagovornice_ki Ž-IK, kot je bil Ron Arnold v osemdesetih letih 20. stoletja, učinkovite_i.
Salter (2011) kot škodljiv učinek zelenega preplaha vidi samocenzuro in samoregulacijo aktivistk_ov in zagovornic_kov, ki so se zavzemale_i proti zatiranju nečloveških živali. Takšne inkarnacije disenza niso le primer nedavnega nastopa neoliberalne vladavine (Rose, 1999), temveč tudi primer tolerance represije, ki se izvaja v liberalnih demokracijah in ki jo je Herbert Marcuse prepoznal že v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja ter ki se je je zelo dobro zavedal tudi Mills (glej Khan, 2006). V tem kontekstu se »vojna« proti osvoboditvi živali pomembno bije tudi na fronti škodovanja živalim preko spodkopavanja antroparhialne kulture (Cudworth, 2011). V drugi polovici omenjeno delo obravnava in ugotavlja, kako učinkoviti so bili kulturni posegi zagovorništva pravic živali, pri čemer se osredotoča zlasti na vpliv filma.
Do drugega dela članka lahko dostopate s klikom na to povezavo.
prevod: Nataša Pucelj