V poznanih logih

Nemški gozdar in pisec poljudnoznanstvenih knjig o naravi in živalih, Peter Wohlleben, je širši javnosti, po sicer desetih knjigah s sorodno tematiko, postal znan z delom Skrivno življenje dreves (izvirnik izdan leta 2015, slovenski prevod pa leta 2016), dostopnim v številnih jezikih. Manj uspeha so doživele druge avtorjeve knjige. Če se omejim le na slovenske prevode: če je Skrivno življenje dreves doživelo že osem ponatisov, mu Skrivno življenje živali (izvirnik izdan leta 2016, slovenski prevod pa le leto kasneje) sledi z »le« tremi ponatisi, temu sledi Wohllebnov vodnik po gozdu z enim ponatisom (2016; 2021, toda pri nas izdan pri Mladinski knjigi, eni osrednjih založb z razširjeno knjigarniško mrežo brez resne konkurence – preostala dela je izdala manjša založba Narava). Prevedeni sta bili še knjigi Skrivne mreže narave (2017; 2018) ter otroško delo Ali veš, kje domujejo živali? (2019; 2021), za zdaj še ne ponatisnjeni/dotiskani.

Takole na pamet bi bilo razlog za ta uspeh mogoče iskati v dejstvu, da je rastlinsko kraljestvo (tokrat konkretno drevesa) redko predstavljeno kot aktersko, saj ga v splošni zavesti praviloma potiskamo v polje pasivnega. Wohllebnova knjiga je tako sprožila (ponovno, v splošni zavesti) svojevrstno odkritje. Za bolj obče obarvano knjigo Skrivne mreže narave je to težje reči, saj se zdi, da se nekako ujema s prepričanji o ureditvi naravnega sveta, medtem ko je knjigi za otroke mogoče »očitati«, da se giblje po polju že večkrat prebranega. In Skrivno življenje živali? V mnogo ozirih se zdi, da ga je mogoče umestiti v tradicijo poljudnoznanstvenih dokumentarcev, denimo Attenboroughovih. Ta se je sicer rastlinam posvetil redkeje in še to obširneje v zadnjih letih, po Wohllebnovem delu.

Skrivno življenje živali na nekaj manj kot 200 straneh ponuja nekaj več kot 40 kratkih besedil, ki po svoji dostopnosti in jasni poantiranosti ter le medlem navezovanju eno na drugo spominjajo na serijo kolumn. Avtor posreduje zgodbo o nečem, kar se mu je zgodilo, na osnovi tega izpiše lastna opažanja, ki pa jih obenem še podkrepi z navezavo na kakšno znanstveno študijo. Vsako izmed poglavij je namenjeno osebnostni lastnosti oz. dimenziji, ki jo sicer brez dvoma priznavamo ljudem, drugim živalim pa ne – in v vsakem od poglavij Wohlleben naše prepričanje izzove in postavi pod vprašaj. Ali so živali lahko žalostne, prestrašene? Jih je lahko sram in ali lahko obžalujejo? So lahko sebične? Lahko zavestno kradejo? Avtor na ta (in druga) vprašanja odgovarja pritrdilno oz. vsaj sporoča, da nanje lahko odgovorimo pritrdilno z veliko verjetnostjo.

Toda na tej točki bi bilo mogoče trditi, da Wohlleben preprosto »stopi na drugo stran«, zavzame položaj pritrjevalca iz takšnih ali drugačnih razlogov, ki so lahko tudi osebne narave. Zato velja opozoriti na relativizacijo nekaterih osnovnih pojmov, kar Wohllebnovo pisanje postavlja v novo luč.

Skratka, ne gre za »pretirane« razlage ali načrtno »dobronamernost«. Avtor že v enem izmed uvodnih besedil postavi pod vprašaj pojem »nagona« (So nagoni drugorazredni?), besedo, s katero se navadno po hitrem postopku zavrne vsakršen utrip morebitne tvornosti pri nečloveških živalih. Povedano drugače: je mogoče reči, da niso tudi človeška dejanja v svoji srčiki »nagonska«?

Drugo rušenje ustaljenih pojmovanj se zgodi na podobnem, vendar ne istem mestu. Vzemimo, da človeška dejanja v resnici niso pretežno nagonska. Ali je mogoče za druge živali trditi ravno nasprotno? Ob spremljanju njihovega obnašanja, rešitev itd. bi se tovrstna trditev zdela predvsem zaznamovana in ne zares utemeljena s skrbnim opazovanjem.

Wohlleben se ves čas sprehaja med strukturiranim empiričnim dokazovanjem (iz laboratorijev) ter anekdotičnim dokazovanjem. Če po eni strani na tej točki ne moremo mimo spora med taborom, ki anekdotično dokazovanje popolnoma zavrača, in tistim, ki ga razume kot legitimno, pa po drugi strani vendarle velja pripoznati, da je človekovo dekodiranje akcij drugih ljudi (kadar gre za laično populacijo) pod črto vendarle predvsem anekdotično in kljub temu ni postavljeno pod vprašaj. Nobenega dvoma denimo ne gojimo do dejstva, da je druga človeška oseba žalostna, če to izraža z jasnimi, univerzalnimi znaki (ki si jih nenazadnje deli z drugimi živalmi).

In z vidika kritične animalistike? Kolikor Wohlleben po eni strani razdira binarno opozicijo med človekom in drugimi živalmi (sproti pa uspe razbijati še samo besedo »živali« kot skupno poimenovanje skoraj nepreštevne množice različnih vrst), toliko po drugi strani vendarle ostaja v okvirih »navadne« animalistike. Lov obsoja ravno toliko, kolikor ga ocenjuje za uničujočega, industrijska živinoreja ga moti iz velferističnih razlogov in nenazadnje se tudi sam ukvarja s čebelarstvom in vzrejo kokoši.

Nekaj več ambivalence je v resnici zaznati v zadnjih petih poglavjih knjige, kjer avtor skoraj(!) zaplava v polje neke popolnoma spremenjene paradigme. Najprej v poglavju Umetni življenjski prostor pripoznava, da naše fizično upravljanje z bivanjskim prostorom nekaterim drugim živalim lahko škoduje (vendar ugotavlja tudi, da jim lahko spet drugič koristi), s čimer se zdi, da izraža širše upoštevanje drugih vrst. Naslednje poglavje knjige, tj. V službi človeka, začne tako: »Večina živali, ki služijo človeku, živi nedostojanstveno življenje. To so nešteti prašiči in kokoši, ki jih v industrijski množični vzreji vidijo zgolj kot surovino.« (170) Čeprav se že spogleduje z dejanskim pojmom pravic (nečloveških) živali, lahko vidimo tudi, da v svoje izvajanje vključi varovalko (osredotočenje na množično industrijsko vzrejo ter pojem dostojanstva). Toda pomembnejše se zdi nadaljevanje: »O tem, ali te živali prostovoljno in rade delajo za nas, sploh ni treba razpravljati – odgovor je brez nadaljnjega nikalen.« (ibid). Na tej točki se avtor že skoraj približa običajnejšemu razumevanju pravic (in ne dobrobiti) nečloveških živali, če ne bi v preostanku besedila zagovarjal primerov, v katerih »živali rade sodelujejo«, kjer pa se, prikladno, popolnoma izogne vprašanju prehranske industrije, toda zdi se, da za začetno sodbo, da obstajajo »lepi primeri navez med človekom in živaljo«, vendarle stoji. V poglavju Sporočila se avtor ponovno umakne od etiških vprašanj, vendar postavi vprašanje o miskomunikacijah med nami in drugimi živalmi, s čimer vendarle prikaže eno izmed temeljnih zarez, ki jo je naša družba ustvarila v odnosu do drugih živih bitij – to pa vstopi v zanimivo kombinacijo z naslednjim poglavjem, tj. Kje se skriva duša?, kjer zagovarja tezo: če je duša nekaj, kar obstaja, potem jo imajo tudi druge živali in to po logiki evolucije (se pravi: katero bitje je bilo v verigi evolucije prvo, ki je prejelo dušo? To je nemogoče določiti in če ima človek dušo, potem jo morajo imeti tudi druge živalske vrste).

Zakaj je ta par poglavij poveden? Zato, ker se skoznju izgradita dve od osrednjih predpostavk pravic nečloveških živali: dejstvo naše odvezanosti od drugih živih bitij, kar je naše kulturno ozadje, ki onemogoča vključitev teh v moralno skupnost, in dejstvo evolucijskega kontinuuma, ki onemogoča vzpostavitev temeljne zareze med tem, kdo je že v moralni skupnosti in kdo še ne.

Iz tega bi tako lahko sledil bolj ali manj običajen zagovor osvoboditve živali in to se tudi res zgodi, toda s ključnim zasukom. V zadnjem poglavju Zaključek: korak nazaj avtor tako zapiše: »Upiranje temu, da bi živalim priznali preveč čustev, v meni zbuja tiho vprašanje, ali se nemara kdo potihoma še vedno ne boji, da bi človek lahko izgubil svoj posebni položaj. Še hujše pa je, da bi bilo izkoriščanje živali precej oteženo, če bi nam moralni pomisleki med vsakim obedom in ob vsaki usnjeni jakni pokvarili vse veselje.« (183)

Zgoraj navedeno zveni popolnoma logičen zaključek knjige, ki se iz besedila v besedilo izkazuje za neverjetno tenkočutno, ko upošteva še najmanjša nelagodja nečloveških živali. Nato pa: »Brez skrbi, ne pozivam k zajtrku med solzami in večerji z zadrgnjenim grlom – naš položaj v biološkem svetu je tako kot položaj drugih vrst povezan s pravico, da izrabljamo druga bitja in jih zaužijemo, ker sami pač nismo zmožni fotosinteze.« (ibid.)

Fotosinteza tho. Ponovno imamo opravka s prikladnostjo. Avtor pozabi, da se lahko odločimo za rastlinsko prehrano in da ni potrebe po »zajtrku med solzami«, ki bi bil najbrž res precej travmatičen začetek dneva. Prav tako očitno pozabi na vse rastlinojede živali, ki prav tako niso zmožne fotosinteze, pa vseeno preživijo, česar se Wohlleben, vsaj mislim, mora zavedati. In kaj naj bi bil »naš položaj v biološkem svetu«? Glede na to, da je mogoče v prostor vstopiti drugače (konec koncev k temu avtor tudi poziva, vendar na vseh drugih mestih, razen pri prehrani), se zdi ta ideja prejkone predvsem konservativne narave.

Toda kaj je potemtakem sploh osnovna avtorjeva želja? »[P]redvsem, da pri ravnanju z živim sosvetom pokažemo več spoštovanja, naj gre za živali ali rastline. To ne pomeni, da jih prenehamo izkoriščati, temveč da nekoliko omejimo lastno udobje, pa tudi količino bioloških dobrin, ki jih porabljamo. Če bo vse to nagrajeno z razigranimi konji, kozami, kokošmi in prašiči /…/ se bodo v našem centralnem živčnem sistemu izločali hormoni in širili občutek, ki se mu ne boste hoteli upirati – sreča!« (184)

To so zaključne besede besedila, ki se malodane berejo, kot da naj poprejšnjih 183 strani knjige ne jemljemo preresno. Spoštovanje pomeni »omejevanje lastnega udobja« in »količine bioloških dobrin, ki jih porabljamo«, kar se v praksi seveda lahko izkaže samo za izrazito raztegljivo pojmovanje lastnih akcij (vedno je kdo glede česa bolj potraten od nas, torej sami sebe vedno omejujemo). Nobenega klica k paradigmatskemu premiku, pravzaprav je tukaj celo neke vrste spodbuda, ki pravi, naj nadaljujemo izkoriščanje. In končni smoter: naša lastna sreča.¹Seveda je to ponovno spolzek teren. Mogoče je reči, da z vsako svojo akcijo iščemo srečo ne glede na njeno etično razsežnost.

Zdi se, da se tako Wohlleben v resnici zanaša na nekatere ustaljene moralne drže in miselne sisteme, ki v svetu nimajo preobraževalnega učinka, temveč služijo kvečjemu ohranjanju statusa quo. Živali in rastline postanejo (kot da to še niso) orodja za doseganje človekove sreče, institucija »živaloljubstva« je kvečjemu nek izrazito površinski, neobvezujoč identitetni označevalec in tudi poziv k »omejevanju lastnega udobja« se zdi še najbolj s polja moraliziranja o tem, kako se obnaša krepostna oseba in kako ne.

Pri tem avtor v resnici ubere eno najpogostejših taktik za spretno izogibanje vprašanju celostnega upoštevanja pravic nečloveških živali. Signaliziranje izredne tenkočutnosti na vseh drugih področjih (v smislu: »ta še muhi, ki mu preletava govejo juho, ne bi storil nič žalega«), razen na tistih, kjer je mogoče reči, da gre za najbolj razširjeno, sistematično in zakoreninjeno uporabo drugih živali (prehranski, modni ipd. nameni), s čimer elegantno zasede mesto, s katerega je mogoče vsakršno dejanje v odnosu do živali, tudi če nastane v okviru tega, kar razumemo kot njihovo osvoboditev, kritizirati kot takšno, ki ne upošteva realij »živalskosti«.

Druga težava, ki se pojavi ob tem, je seveda pozasebljenje vprašanja nečloveških živali. Ne gre le za že omenjeno »lastno srečo«, temveč tudi avtorjevo osebno okoliščino: je izpričan vegetarijanec, ki pa (tudi če problem vegetarijanstva proti veganstvu pustimo ob strani) vsako priložnost izkoristi za apologijo karnizma (recimo tu ali pa tu), čeprav ocenjuje, da je prav človekovo uživanje mesa največji škodljivec gozdu, kar je tudi razlog za njegovo odločitev (tako so mi poante njegovih knjig še manj jasne). Istočasno avtor uporabi še eno pogosto taktiko: ker sicer zagovarja idejo, da so tudi rastline čuteče, uspe z istega mesta relativizirati moralno trpnost tako teh kot tudi živali, saj je »nekaj treba jesti«. Pri tem avtor ne ponuja možnosti implementacije prehrane, ki se bi osredotočala denimo na plodove, oz. katerekoli jedi, ki jih je mogoče zaužiti ne da ob tem ubijemo žival/uničimo rastlino. Zagovor rastlin kot čutečih bitij se tako ne zdi možen katalizator prenovljenega razumevanja sveta okoli nas, ki bi vodil v ekološko vzdržnejšo in bolj etično družbo, temveč preprosto začne igrati vlogo relativizacije celotnega moralnega kontinuuma z izjemo človeka, ki pri Wohllebnu ostaja krona stvarstva, s čimer avtor ostaja v okvirih antropocentrizma, istočasno pa igra podobno vlogo kot »še pajku ne bi storil nič žalega«: tenkočutnost do sveta okoli nas (zgolj) deklarativno potisne v nove sfere. To nas privede k začetnemu odstavku besedila: vloga Skrivnega življenja živali v književni krajini zlahka postane samopotrjevanje bralstva, ki se že z aktom branja knjige uvidi v poziciji hipersenzibilnih posameznic_kov.

Wohllebnovo pisanje sicer pod črto lahko pripomore k počasnemu razbijanju specističnega pogleda na svet, saj razkriva določene razsežnosti življenja živali, ki bi se bralstvu preprosto morale pokazati v dovolj drugačni luči, da bi lahko zamajale naš etični sistem. In v resnici delo tudi sicer ne skriva svoje aktivistične note – avtor se ves čas opredeljuje, ne gre za nekakšno distancirano animalistiko, ki se skuša držati le suhoparnih dejstev, toda pri tem opredeljevanju večkrat zagreši zamolčanja, nenadne preskoke, neskladnosti v ideji itd. Tako ima knjiga v sebi vpisano tudi ključno značilnost, ki jo ohranja na varni distanci do kritičnega spopada s prevladujočo družbo. Povedano drugače: zdi se, da preprosto ostaja v polju čiste ekologije.

Objavo je omogočila delovna štipendija Ministrstva za kulturo RS za 2023