Veganstvo je za vsakogar – je moralna dolžnost vsake_ga izmed nas!
Odgovor na prispevek Nade Rotovnik Kozjek: Veganstvo ni za vsakogar
V Delu je bil 28. 1. 2021 objavljen prispevek Nade Rotovnik Kozjek »Veganstvo ni za vsakogar«, na katerega odgovarjamo, ker se sorodni prispevki v množičnih medijih pojavljajo neredko, v njih pa se vedno znova perpetuirajo iste neresnice, hkrati pa se v njih pojavljajo enaka zamolčevanja.
Prvi zamolk se vselej zgodi že na ravni definicije; veganstvo je predstavljeno kot tip prehrane, za katero se posameznice_ki odločajo iz različnih razlogov; enako vidimo tudi v pričujočem članku. Zato naj najprej opozorimo, da The Vegan Society (prvo vegansko društvo na svetu, ki ga je leta 1944 v Veliki Britaniji osnoval Donald Watson) veganstvo danes definira kot »filozofijo in način življenja, ki – kolikor je mogoče in izvedljivo – stremi k izključevanju vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, oblačila ali kateri koli drug namen, hkrati pa promovira razvoj in uporabo ›brezživalskih‹ (animal-free) alternativ v dobro ljudi, živali in okolja. V okviru prehrane pomeni izogibanje vsem produktom, ki se v celoti ali delno pridobivajo od živali.« Uredništvo pričujočega medija razume veganstvo kot nujno prakso neuživanja in neuporabe nečloveških živali, h kateri nas zavezuje naša etična in politična dolžnost neškodovanja zavestnim in čutečim bitjem.
Ta zamolk je ključnega pomena, saj omogoča, da veganstvo predstavljamo kot »stvar izbire«; članek »Veganstvo ni za vsakogar« nam proti koncu postreže prav z besedami »V končni fazi je način prehranjevanja odločitev vsakega posameznika«. Seveda; če veganstvu spodmaknemo njegovo etično in politično ozadje (ki presega zgolj prehranski del), je izpeljana neobvezujočnost veganstva popolnoma smiselna – toda brez tega spodmika veganstvo ni stvar poljubnosti in niti ne stvar »osebne izbire.«
V okviru naše rubrike Odgovori na ugovore veganstvu smo odgovarjale_i tudi na pogost ugovor, da je prehrana stvar osebne izbire (ugovor št. 25), ter izpeljale_i, da tedaj, kadar ima določeno dejanje žrtev, ne moremo več govoriti o izključno osebni izbiri. Poudarile_i smo, da »v nasprotnem primeru tudi same_i ne morete problematizirati početja nekoga, ki na primer pretepa psa ali otroka. V skladu z logiko, da naj vsakdo počne, kar hoče, bi vam lahko tudi oseba iz prejšnjega primera odvrnila, da vi počnite, kar želite, hkrati pa tudi njej dopustite možnost izbire. Morda bi lahko ob tem ugovarjale_i, da je fizično nasilje nad psom ali otrokom nelegalno oziroma kriminalno dejanje. Vendar naj tu spomnimo, da vedno ni bilo tako – in da je bilo tudi tu treba opraviti s prevladujočim prepričanjem, da gre za nekaj, kar je povezano z osebno izbiro. (Ne)etičnosti posameznih dejanj torej ni mogoče ocenjevati na podlagi veljavnih zakonov v določenem prostoru in času.«
Pravzaprav obstajajo vzporednice med tem ugovorom in trenutno ponovno aktualno debato o »svobodi govora«, ki jo je v oddaji Faktor v tem mesecu znova odprla Norma Brščič; podobno kot ima prostor »svobode govora« omejitve na točkah, kjer s svojim izrekanjem posegamo v svobodo in integriteto drugih oseb, tako so tudi druge osebne izbire omejene s svobodo drugih bitij; kadar imajo naše izbire za posledico poseganje v telesa drugih čutečih subjektov in/ali kadar posegajo v njihovo integriteto, ni to nič bolj stvar »svobode odločanja«, kot je sovražni govor Norme Brščič stvar »svobode govora«.
Članek pa ne relativizira le etičnega in političnega potenciala veganstva, temveč tudi okoljskega. Avtorica zapiše: »V prihodnosti se veganstvo morda celo ne bo izkazalo kot najbolj trajnostni in planetu prijazen način prehranjevanja zaradi velike odvisnosti od poljedelstva in dejstva, da bo izključno z rastlinsko prehrano izjemno težko izpolniti vse prehranske potrebe rastočega števila prebivalstva.« Te špekulacije se v članku pojavijo kljub temu, da trenutno obstaja prepričljiv znanstveni konsenz glede tega, da ima rastlinska prehrana najmanjši okoljski odtis, in kljub temu, da so pogubni učinki živinoreje na okolje dobro raziskani. Pomembno je, da ima živinoreja občuten vpliv na povečevanje količine toplogrednih plinov v ozračju, da je odgovorna za do 75 % izsekavanj pragozdov, hkrati pa ima precejšen vpliv na širjenje puščav. Omenimo, da porablja neznanske količine pitne vode (ki je marsikje po svetu že zmanjkuje!) in da onesnažuje vodne vire. Hkrati predstavlja živinoreja pomemben dejavnik pri zakisanju in pregrevanju morij, ki prispevata k upadanju fitoplanktona v morjih, ki nam zagotavlja 75 % kisika v atmosferi, obenem pa je ribolov, ki je prav tako stvar sistemskega izkoriščanja nečloveških živali, eden izmed osrednjih krivcev za množično izumiranje v morjih. Poljedelstvo je trenutno v veliki meri izkoriščano za pridelovanje hrane za nečloveške živali, študije pa kažejo, da je za prehrano veganke_a potrebnih mnogo manj obdelovalnih površin kot za prehrano neveganke_a, kar pa ni presenetljivo, če upoštevamo, da je treba za prehrano neveganke_a prehraniti nečloveške živali, ki jih množično pobijamo za prehrano. Več o vplivih živinorejskega sektorja na okolje si lahko preberete v tem članku.
Pomembno je omeniti tudi, da, kot je v članku »Generalka 2020« pisala Anja Radaljac, predstavlja živinoreja tudi ključni dejavnik za razvoj antibiotične rezistence ter za pojavnost epidemij, kakršna je ta, s katero se pravkar soočamo.
Članek se pokroviteljsko zaključi z besedami, ki v luči zgoraj zapisanega izzvenijo precej cinično: »Pomembno pa je, da javno širimo znanstveno verodostojno znanje o mogočih koristih, tveganjih in izzivih, ki jih prinašajo različni načini prehranjevanja – ne le za nas, temveč tudi za naše znance in bližnje.«
Ne le da rastlinska prehrana predstavlja etični minimum; trenutni prevladujoči način prehranjevanja ima odločilen vpliv tako na okoljske spremembe, ki množično vplivajo na zdravje ljudi po vsem svetu, kot na izbruhe epidemij, kakršna je zdajšnja, ter predstavlja enega izmed ključnih dejavnikov tveganja za obolenja, za katerimi trenutno umira največ ljudi po svetu – to so srčno-žilne bolezni. Prispeva tudi k razvoju in poslabšanju sladkorne bolezni tipa 2 in nekaterih vrst raka, k povišanemu krvnemu tlaku in holesterolu ter k debelosti.
S tem se prebijemo do osrednjega dela prispevka, ki ga je mogoče povzeti z ugovorom »Veganska prehrana ni zdrava!« oziroma »Veganska prehrana je zelo težko zdrava!«. Zanimivo je, da se je ta diskurz s kopičenjem znanstvenih dokazov o zaščitnih vplivih, ki jih ima na človeški organizem rastlinska prehrana, nekoliko omilil: zdaj osebe, ki veganstvu ugovarjajo, nenadoma ne trdijo, da veganstvo ne more biti zdravo – le da je »zelo zelo težko« takšno. To že samo po sebi nakazuje, da se zavedajo, da v znanosti pravzaprav obstaja bolj ali manj vsesplošen konsenz o tem, da je veganska prehrana zdrava za človeka v vseh življenjskih obdobjih, vključno z obdobjem nosečnosti ter za dojenčke, starostnike_ce in športnice_ke, in zagotavlja vsa potrebna makro- in mikrohranila, vključno z v prispevku posebej izpostavljenimi omega-3-maščobnimi kislinami. Posebnost je vitamin B12, o katerem smo pisale_i tudi v naši rubriki Odgovori na ugovore veganstvu, in sicer pod točko 33.
Naj na tem mestu opozorimo, da to, da je nekaj »težko«, še ne pomeni, da se tega »ni treba« lotiti; rastlinsko prehranjevanje pomeni edino etično, politično solidarno in trajnostno odločitev (trajnostno tudi z vidika javnega zdravja), ki nam je trenutno na voljo. Tudi če bi bilo doseganje zdravja na takšni prehrani »zelo težko«, razlogi zanjo vsekakor še vedno pretehtajo nad napori, ki jih tako prehranjevanje terja.
A vegansko prehranjevanje še zdaleč ni tako zahtevna naloga, kot skuša članek prikazati. V sodobnem času ima velika večina oseb dostop do aplikacij, kot je denimo Chronometer, v kateri lahko zelo enostavno beležimo zaužita makro- in mikrohranila, ali do preprostejše aplikacije Dr. Greger’s Daily Dozen, ki temelji na sodobnih znanstvenih spoznanjih v zvezi z zdravo prehrano in v kateri lahko preprosto beležimo, katera živila moramo zaužiti, da bomo prejemale_i vsa potrebna hranila. Podrobneje se z vprašanjem (ne)ustreznosti rastlinske prehrane ukvarjamo v tem prispevku.
Na tem mestu želimo poudariti predvsem, da je pojavljanje člankov, kakršen je »Veganstvo ni za vsakogar«, simptomatično za družbo, v kateri prevladujeta specizem in karnizem; kljub temu da se prehod na rastlinsko prehrano vse bolj kaže ne »le« kot etična in politična, temveč tudi kot eksistencialna nuja, se pojavljajo prispevki, kakršen je tu obravnavani, v katerih se brez vsakršnega navajanja kredibilnih virov (jasno – teh pač ni!) spodbuja ohranjanje statusa quo, ki je v ogromno škodo nečloveškim živalim, okolju in ljudem samim.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.