Vprašanje odnosa do prostoživečih živali
Veganstvo se na etični ravni odnosa do bitij drugih vrst običajno povezuje zlasti s težnjo po odpravi vseh oblik lastninjenja, instrumentaliziranja in izkoriščanja zavestnih, čutečih bitij, vključno z razpolaganjem z njihovimi življenji, kar se, konkretneje, navadno nanaša na težnje po odpravi mesnopredelovalne, mlečne in jajčne industrije, ribolova z akvakulturo, lova, testiranja na živalih ter uporabe živalskih produktov znotraj drugih industrij, npr. kozmetične, oblačilne in znotraj nje obutvene.
Veganstvu se pogosto pripisujejo povezave z ekološkim gibanjem, ki ga nekateri deli veganske populacije sprejemajo kot »zavezniško gibanje« (verjamejo, da se preko tovrstnih povezav tudi veganstvo lahko širi hitreje), drugi deli pa jih zavračajo, saj trdijo, da so take povezave, četudi z intersekcijskega vidika vsekakor smiselne in potrebne, način zvajanja s problema etike v razmerju do drugih vrst.
Temu drugemu vidiku moramo ob opazovanju trenutne medijske krajine vsekakor vsaj v določeni meri pritrditi; izraz veganstvo se v javnih občilih pogosteje uporablja v navezavi na rastlinsko prehrano in ekologijo kot v navezavi na etiko; slednji se namenja nesorazmerno malo prostora, veganstvu kot gibanju pa se dejansko dogaja močna apropriacija.
Toda po drugi strani ima ta vidik, ki se zavestno ograjuje od ekologije, lahko za posledico spregledovanje nekaterih oblik zatiranja in škodovanja nečloveškim posameznicam_ikom, ki jih pogostejše oblike naslavljanja zatiranja znotraj industrij ne upoštevajo.
Ekologija (pri kateri gre prav tako za svojevrstno apropriacijo, saj gre v temelju pri ekologiji za vejo biologije, ki se ukvarja z okoljem in odnosi med organizmi v teh okoljih) se pogosto povezuje z »naravovarstvom«, ki mu gre zlasti za zaščito ogroženih živalskih vrst. Ekologija se s tem vprašanjem ne ukvarja skozi vidik, ki bi pripoznaval inherentno vrednost življenja vsakega_e posameznika_ice, temveč ga naslavlja skozi vidik ohranjanja vrste. Veganstvo kot gibanje ta vprašanja našega odnosa do prostoživečih živali redkeje naslavlja in jim ne pripisuje vidnejše teže. Osrednja težava pri tem je, da na ta način prihaja do dvojnega spregledovanja posameznic_ikov, ki umirajo zaradi onesnaževanja okolja, posegov v ekosisteme, podnebnih sprememb ter kot sekundarne žrtve številnih industrij.
Trenutno smo sredi šestega (velikega) izumrtja v zgodovini Zemlje; nekatere študije kažejo, da bi do konca 21. stoletja utegnilo izumreti med dvajset in petdeset odstotkov rastlinskih in živalskih vrst. Razlogi za množično izumiranje – tako posamičnih vrst kot celotnih ekosistemov, kakršni so denimo koralni grebeni – so številni; podnebno segrevanje (ena od posledic je tudi zakisanje oceanov, ki bistveno vpliva na rušenje ravnovesja koralnih grebenov), ustvarjanje mrtvih dušikovih con v morjih, izsekavanje gozdov in pragozdov, ribolov, lov, globalno preseljevanje organizmov (npr.; številne netopirske vrste v Ameriki izumirajo zaradi glivic, ki smo jih ljudje prenesli z drugih koncev sveta, dvoživke prav tako), zajezovanje in onesnaževanje rek idr.
Četudi nečloveške živali, ki umirajo kot sekundarne žrtve industrijskega delovanja (npr. ob izsekavanju pragozdov), kot žrtve onesnaževanja ali globalnega segrevanja, niso neposredno lastninjene ali instrumentalizirane, gre vendarle tudi v tem primeru za povzročanje trpljenja, bolezni (npr. ob tem, ko morske ptice, ribe, želve … uživajo mikroplastiko in druge človeške odpadke) in smrti nečloveškim bitjem. Naša etiška odgovornost ne more biti omejena zgolj na bitja, ki jim škodujemo in jih zatiramo neposredno, temveč smo enako dolžne_i poskrbeti, da ne prihaja do sekundarnih žrtev našega delovanja. (Vegansko gibanje se tega zaveda zlasti v primeru problematičnih praks pridelovanja palmovega olja, druga področja pa so slabše naslavljana.)
Tovrstno vodilo ne nazadnje velja tudi, kadar premišljamo (ne)etičnost delovanja v odnosu do soljudi; etično je nesprejemljivo, da bi npr. nek proizvodni obrat v tolikšni meri onesnaževal okolje, da bi ljudje na območju množično umirali ali obolevali (in nesreče, kot je npr. bila eksplozija jedrskega reaktorja v Černobilu, še vedno razumemo kot eno izmed najhujših katastrof druge polovice dvajsetega stoletja na tem območju). Četudi takšni obrati obstajajo – in četudi obstajajo proizvodnje, kjer so ljudje nenehno izpostavljeni nevarnim kemikalijam, npr. v oblačilni industriji ali v kmetijstvu – teh praks ne razumemo kot »etičnih«. Če se nam takšni obrati ne zdijo etični v odnosu do soljudi – zakaj bi spregledovale_i »sekundarne« žrtve med pripadnicami_iki drugih vrst?
Četudi je torej pristajanje na konservatorski diskurz »ohranjanja vrst« problematično, ker takšen pristop še vedno ne pripoznava intrinzične vrednosti posameznice_ika, ki pripada ogroženim vrstam – in zlasti ne pripadnic_kov vrst, ki niso ogrožene – pa je tudi nevključevanje teh problematik v vegansko gibanje lahko enako problematično – in celo iz podobnega razloga; če je namreč bistveno za boj to, na kakšen način so bili trpljenje, bolezen ali smrt povzročeni, ne pa dejstvo, da je zaradi naših akcij do njih prišlo (četudi bi jih lahko preprečili), ostajamo v območju velferizma in ne pripoznavamo inherentne vrednosti življenja teh posameznic_ikov.
Podobno tudi velja, da s takšnim pristopom pristajamo na sprejemanje – oziroma vsaj dopuščanje – škode iz malomarnosti in brezbrižnosti; najbolj problematično v odnosu do prostoživečih nečloveških živali je namreč prav to, da z ničimer ne upoštevamo njihovih interesov; ta bitja so povsem izven našega območja etiške zaznave. S povsem utilitarističnega vidika velja poudariti tudi, da gre tu seveda za ogromno število žrtev; samo zaradi plastike v morjih letno umre sto tisoč morskih sesalcev in milijon morskih ptic, deforestacija pa pomeni največji pritisk na nečloveške živali in bistveno prispeva k izumiranju vrst (in s tem k neštetim smrtim posameznic_ikov) ter k dejstvu, da je stopnja izumiranja trenutno največja v zadnjih petinšestdesetih milijonih letih.
Če nečloveškim posameznicam_ikom priznavamo inherentno vrednost, pa moramo pripoznati tudi, da je etiških zagat v našem odnosu do vseh drugih bitij še ogromno; niso lastninjenje ali le smrtne žrtve tisto, kar šteje: naše delovanje povzroča tudi številne druge stiske med pripadnicami_iki drugih vrst in ena od njih je gotovo tudi izguba habitatov – celo v primeru, da se te vrste nato lahko preselijo drugam; v Indiji se tako denimo pojavljajo primeri opic, ki se zaradi uničevanja njihovega habitata selijo v mesta, kjer pa ne morejo bivati na sebi primeren način.
V tem smislu mora biti skrb za okolje vsekakor ena od neposrednih skrbi veganstva, ki posameznicam_ikom drugih vrst pripoznava inherentno vrednost; v fokusu veganske »skrbi za okolje« pri tem kajpak ne more biti zaščita narave za njeno ponovno instrumentalizacijo, kot v primeru mainstream ekologije, temveč mora pri tem iti za razumevanje neposrednih ter posrednih posledic za zavestna bitja, ki v teh okoljih bivajo, torej za posredno skrb za dobrobit teh posameznic_ikov.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.