Vsem, ki so jih ljubili in pojedli
V pesmi v prozi Alojza Ihana »Jegulja« se pojavi (znan) motiv otroške objestnosti, katere tarča postane nečloveška žival. Hkrati pa srečamo še en dobro znan literarni motiv, skorajda nekakšen cankarjanski občutek krivde za greh iz otroštva. Govorec, zdaj že odrasla oseba, se takole spominja impulzivnega uboja jegulje, ki ga je zagrešil kot sedemletni deček: »Tista jegulja, ki sem jo sedemleten zagledal med muljem v morski plitvini in nato izprosil od ribiča na pomolu veliko harpuno in skočil v morje in jo prebodel s prvim zamahom.« Tako postane fokalizator prvega dela pesmi pravzaprav njegov pretekli jaz: pričujemo nekakšnemu podoživljanju dogodka, pri čemer pa samo podoživljanje ni zgolj enkratni dogodek, nekaj, kar se zgodi znotraj časovnega okvira pesmi oziroma v okviru »trenutne točke izrekanja«, ampak – sledeč govorcu pesmi – stalnica, podoživljanje kot ponavljajoče se dogajanje: »[R]avno tista jegulja se mi je zalezla v sanje in se potem vsako noč, leto za letom zavijala skozi moje zenice in mi kotila v lobanji žive mladiče, vsako noč nove in nove, stotine mrzlih klobčičev, da sem se zbujal od pritiska, ki mi je hotel raztreščiti glavo.« Govoriti je torej mogoče o specifični travmi, ki je izšla iz dogodka, a to seveda ni travma žrtve, ampak travma povzročitelja nasilja, skrajnega nasilja, katerega posledica je bila smrt. Opis jegulje, ki se je »zalezla v sanje«, implicira dvoje. Ena izmed implikacij je, da je govorec pesmi retrogradno prepoznal nekaj, kar bi bilo mogoče imenovati unikatnost, neponovljivost bivanjske izkušnje ravno tiste jegulje, neponovljivost nekega življenja, sicer občutek krivde in z njim povezana travma niti ne bi bila možna. Vendar pa po drugi strani označitev »sanjske jegulje« kot »ravno tiste« hkrati implicira nekaj povsem nasprotnega. S potegom enačaja med »obema jeguljama« postane dejanska smrt precej manj tragična, implicirano je, da jegulja, ki jo je govorec ubil kot deček, ni umrla zares. Prišlo je zgolj do nekakšne spremembe oblike, metamorfoze, ki naj bi celo podaljšala življenje jegulje, kar je v sklepnem delu pesmi izraženo tudi povsem eksplicitno: »[R]avno tista jegulja, ki sem jo sedemleten usmrtil s harpuno, je potem živela še mnogo dalj časa, kot bi lahko živela katerakoli jegulja.« Ob tem seveda trčimo ob paradoks: tisto, kar omogoča odmik od travme, nekakšen odpustek, je prav obstoj te travme. Večja ko je – manjša postaja.
Na specifično obliko opisanega paradoksa, ki spominjanje na odvzem življenja nekemu bitju, torej na dogodek, ki je pomenil iztek tega življenja, zveže s podaljševanjem tega istega življenja – oziroma celo z nekakšno podaritvijo nesmrtnosti ubitemu bitju – lahko naletimo v zgodbi Mateta Dolenca Ribji krog, objavljeni v zbirki Ozvezdje Jadran (1998). Na to, kakšen bo odnos pripovedovalca do nečloveških bitij v zgodbi – oziroma kar v zbirki nasploh – zgovorno namiguje že uvodno posvetilo, ki se glasi: »Vsem, ki sem jih ljubil / in pojedel.« V zgodbi Ribji krog pripovedovalec opisuje svoje oklevanje, povezano z umorom kirnje, ki je povezano predvsem s tem, da riba ne beži od njega, ampak je v njenem obnašanju mogoče prepoznati znake zaupljivosti: »In zgodi se, da plavava s kirnjo drug okrog drugega in se ogledujeva, jaz pa ne sprožim puščice – kot da me je kdo prijel za roko in je ne spusti. Tako zaupljive živali ne morem ubiti!« (37) Ko ga prijatelj kasneje sprašuje, zakaj je ni ubil, mu pripovedovalec oziroma osrednji (človeški) protagonist zgodbe pojasni, da bi bilo to, »kot bi ubil psa«. Odgovor seveda razkriva očitno specistično podstat: zaznavanje vedenja pri pripadnici določene živalske vrste, ki ji človek sicer ne pripisuje (zmožnosti) tovrstnega vedenja, ne privede do razmisleka o tem, ali niso morda predpostavke, povezane z vrsto kot celoto, napačne, ampak do nekakšnega izvzetja konkretne posameznice iz te skupine in približanja drugi skupini, ki ji človek sicer pripisuje te lastnosti. To seveda ni pojav, o katerem bi bilo mogoče govoriti zgolj v povezavi s specizmom, ampak se podobna struktura pojavlja tudi znotrajvrstno.
Kljub opisanim pomislekom pa se pripovedovalec/protagonist na koncu vendarle odloči za to, da kirnjo ubije:
In razmišljam še celo noč. In razmišljam še naslednjega pol dneva. Kajti nisem je šel ubit takoj. Pustil sem ji še nekaj ur življenja. Dokler ni lovski nagon – skupaj s poželenjem vseh navzočih po gurmanskih guštih ribjih zrezkov – zmagal nad vsem drugim. In še naslednji dan, ko sem se vračal na isti kraj, sem nekje v sebi upal, da je ne bo več tam. Da sva se s Ferdom zmotila in imela privid – saj tako zaupljive kirnje ne more biti več v tem morju! A je bila, čakala me je, kot da imava rendez-vous. Puščica je švignila iz cevi, samo en meter daleč … (37–38)
Tudi v tem primeru sicer – podobno kot pri Ihanu – sledi obžalovanje, a to ni občutek krivde, ki bi trajal leta in leta, ki bi se razvil v (krivdo ukinjajočo) travmo. Zdi se, da je precejšen del tega (deklarativnega) obžalovanja utopljen s »cel[im] litrom vina«, tisti drobec, ki je morda še ostal, pa se (skupaj z zgodbo) razreši takole:
Sčasoma se seveda pomisleki umirijo in rane zacelijo. Rad sem imel tisto ribo – ko sem jo opazoval, kako se je obračala pred mano v svojem elementu – in tudi potem, ko se je obračala na gradeli in krožniku. Vse se pač obrača, vse teče, riba sledi ribi, jata jati, in vsemu temu mi … Kirnja z Mljeta je umrla, živela bo zmerom. (38)
Pripovedovalec sicer ne zdrsne v poskuse umeščanja svojega dejanja v polje preživetvene nuje, vendar pa po drugi strani kljub temu implicira obstoj določene nuje, ki je usmerjala tisto, kar je storil. Gibljemo se v območju dobrega starega »circle of life, tho«, nekakšnega postsarkastičnega »tako gre to«, s čimer se pripovedovalec odmika – če že ne odmakne – od območja individualne odgovornosti. S tem se zgodba po eni strani precej oddalji od Ihanove pesmi v prozi, vendar pa je drugi način odmika od občutkov krivde, odgovornosti zelo soroden tistemu v Jegulji. Vstop nečloveške živali v človeško zavest je predstavljen kot podaljšanje življenja, s čimer postane vprašanje, kaj se je zgodilo z dejanskim življenjem, precej manj pomembno. Dolenc naredi tu še korak dlje od Ihana. Ne gre več zgolj za »žive[ti] še mnogo dalj časa«, ampak celo za »žive[ti] [za] zmerom«. »Ljubiti in pojesti« dobi tako preslikavo v ubiti in podariti nesmrtnost. Tako gre to.
Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.