Pravice živali, multikulturalizem in levica
Kritični povzetek članka Willa Kymlicke in Sue Donaldson, Animal Rights, Multiculturalism and the Left (2014).
Opombe k članku: Karmen Jordan, Anja Radaljac
»Levica je, skoraj brez izjeme, skozi celotno zgodovino na nasilje človeka nad živalmi gledala z ravnodušnostjo.« (Sanbonmatsu, 2011)
V članku »Pravice živali, multikulturizem in levica« Will Kymlicka in Sue Donaldson raziskujeta razloge, zakaj je gibanje za pravice živali »sirota levice«. Kljub pogostemu umeščanju tega gibanja med leva gibanja ostaja živalsko vprašanje za levico nevidno vse od 19. stoletja/konca 18. stoletja, ko se je začelo eksplicitno razločevanje med »levimi in desnimi politikami«, razlogi za to pa so se sčasoma/odvisno od časa in prostora spreminjali.
Za Marxa je vrednost človeka izhajala ravno iz dihotomije med višjimi, človeškimi in nižjimi, živalskimi sposobnostmi.1Na primer: »Men can be distinguished from animals by consciousness, by religion or anything else you like. They themselves begin to distinguish themselves from animals as soon as they begin to produce their means of subsistence, a step which is conditioned by their physical organisation. By producing their means of subsistence men are indirectly producing their actual material life.« (K. Marx: Nemška ideologija) Ta teorija je bila deležna kritik feminističnih, hendikep, postkolonialnih in drugih gibanj in danes levica to delitev v splošnem vidi kot nesprejemljivo – ne zato, ker bi ta podcenjevala nečloveške živali, temveč zato, ker vodi do hierarhij znotraj človeških skupin (npr. daje večjo vrednost produktivnemu delu moških v primerjavi z reproduktivnim delom žensk).
Kaj torej levici preprečuje, da bi v svoje dojemanje socialne pravičnosti vključila tudi nečloveške živali, kot ji to narekuje sodobno dojemanje vrednosti življenja? Zakaj kljub dejstvu, da bi teorije feminizma, postkolonializma in hendikepa zahtevale tudi vključitev nečloveških oseb, večina levice ostaja ravnodušna do nasilja nad živalmi?
Kymlicka in Donaldson naslovita dve vrsti razlogov: »splošne« razloge, ki si jih levica deli z drugimi, in tiste, za katere menita, da so tipični posebej za levico.
Med »splošne« razloge spadata na primer naša kulturna dediščina – vpliv abrahamskih religij, po katerih je človek ustvarjen po božji podobi, druge živali pa so ustvarjene zanj, vodi do t. i. »vrstnega narcizma« – ter neugodje, ki izhaja iz dejstva, da bi sprejetje teorije pravic živali zahtevalo določene neprijetne spremembe v lastnem življenju (npr. odpovedati se najljubši mesni jedi). Tem težavam se zlahka izognejo tako, da o etiki našega ravnanja z nečloveškimi živalmi enostavno ne razmišljajo. Avtorja menita, da ta dva razloga predstavljata bolj trdovratno težavo pri pravicah živali kot npr. pri gibanju LGBTQA+.2Na tem mestu je mogoče pripoznati, da je lahko neugodje ob potrebnih spremembah v lastnem življenju v primeru pravic zavestnih bitij drugih vrst res večje kot v primeru nekaterih drugih gibanj za osvoboditev, kot je LBGTQA+, kjer tovrstne spremembe pravzaprav niso potrebne, o globini zakoreninjenosti različnih oblik zatiranj ter njihovi kulturni pogojenosti pa to morda težje trdimo, saj številne oblike nepravičnosti in zatiranj obstajajo že vsaj od pojava prvih stalnih človeških naselbin. (Op. A. R.) Ljudje z levega političnega spektra torej niso imuni na »vrstni narcizem« in sebičnost.
Kot specifično »levo motivacijo« za upiranje proti pravicam živali pa avtorja navedeta strah, da bi zagovarjanje pravic nečloveških živali škodovalo bojem za pravice drugih zatiranih skupin. V nadaljevanju se bomo osredotočili na to percepcijo, raziskali njene različne manifestacije in poskušali ugotoviti, ali je ta strah upravičen.
1. Viri potencialnega konflikta
Porastu živalskih študij v disciplinah, kot je sociologija, presenetljivo ne nasprotujejo tisti_e »mainstream« sociologi_nje, ki nasprotujejo študijam drugih zatiranih skupin (ženske študije, študije hendikepa itd.), temveč, presenetljivo, ravno tisti_e sociologi_nje, ki delujejo na teh področjih.
Arluke (2002) izpostavi dva razloga, ki ju avtorja poimenujeta »izpodrivanje« in »trivializacija«:
Izpodrivanje: Pri izpodrivanju gre za skrb, da če bi levica namenila čas in sredstva za nečloveške živali, jih ne bi namenjala za, na primer, boj proti rasizmu. Ta pomislek je bil skozi zgodovino že večkrat uporabljen kot izgovor za neupoštevanje prizadevanj/teženj/interesov določenih zatiranih skupin (npr. zagovornice_ke žensk in rasnih manjšin so obtožili, da preusmerjajo čas in sredstva stran od razrednega boja3Nikakor pa seveda ni nujno, da so tovrstni pomisleki na levici utemeljeni z argumentom, da gre za »preusmerjanje pozornosti od resnejših težav«. Verjetno precej bolj tipično »leva« je teorija, v skladu s katero so rasizem, seksizem itn. dojeti kot ena od posledic oziroma simptom razredne razslojenosti/ekonomske nepravičnosti. V skladu s tovrstno (marksistično) analizo na primer ravno »feminizem brez ekonomske kritike« prispeva k ohranjanju zatiranja. Tako imamo lahko tudi zelo močne kritike »identitetnih politik« na levici, pri katerih ne gre za zanemarjanje pomembnosti pravic posameznih skupin, ampak bolj za vprašanje, katero pot ubrati. Se pa tukaj seveda odpirata (vsaj) dve vprašanji: 1. Staro vprašanje »ekonomskega redukcionizma«; 2. Četudi v povezavi s človekom sprejmemo razredni boj kot temeljno podstat, kako to vpliva na vprašanje pravic nečloveških živali? Oziroma: ali lahko preseganje kapitalizma nadomesti boj za pravice nečloveških živali? Hkrati (oziroma po drugi strani) pa seveda tudi: je veganski svet znotraj kapitalističnega sistema sploh možen? (Op. K. J.)). Danes vemo, da izpostavljanje novih oblik zatiranja ne škodi starejšim bojem za pravice, temveč jih okrepi, in da so zatiranja navadno medsebojno povezana in izhajajo iz podobnih ideologij. Ta intersekcijska analiza je v samem bistvu sodobnih levih političnih gibanj, v primerjavi s staro idejo privilegiranja določenih bojev na račun ostalih.
Trivializacija: Tu gre za skrb, da bo vključitev nečloveških živali v krog tistih, za katere se je pravično boriti, privedlo do zmanjšanja pomembnosti ideje pravičnosti in da bomo krivice, ki se dogajajo ljudem, jemali manj resno. Če levica med svoje boje doda osvoboditev nečloveških živali izpod človeškega zatiranja in zasužnjevanja, bodo pomeni besed »osvoboditev«, »zatiranje« in »zasužnjevanje« izgubili svoj pomen v človeškem kontekstu.
Oglejmo si dve verziji te skrbi: kot filozofsko trditev in kot empirično napoved.
1. Filozofska trditev: Gre za filozofsko trditev, po kateri obstaja objektivna moralna pomembnost različnih oblik krivic/zatiranja, pa tudi strma hierarhija moralne pomembnosti med krivicami v odnosu do ljudi in do nečloveških bitij. Uporaba konceptov zatiranja in osvoboditve, ko gre za nečloveške živali, po tej predpostavki trivializira te koncepte zato, ker so krivice, povzročene nečloveškim živalim, objektivno trivialnega pomena. Toda ta skrb lahko izvira le iz vrstnega narcizma, ki smo ga srečali pri Marxu in ki ga je je levica že zavrgla.4Pri tem je smiselno pripomniti, da je levica ta razloček zavrgla iz skrbi za dobrobit človeških družbenih skupin; animalizacijo levica pogosto zavrača ravno iz interesa po krepitvi občutka enakosti med ljudmi – v ta namen dihotomijo človek/žival ohranja. (Op. A. R.) Če pa izhajamo iz predpostavke, da dobro človeškega življenja izvira iz našega obstoja kot zavestnega, čutečega, dojemljivega, komunikativnega, utelešenega bitja, potem primerjave z nečloveškimi živalmi ne morejo trivializirati ali biti žaljive, saj lahko tudi pri drugih živalskih vrstah, ne le pri človeških, govorimo o subjektivnih izkustvih ter o različnih oblikah zavesti, dojemljivosti, komunikacije in čutnega zaznavanja.
2. Empirična napoved: Skrb zaradi trivializacije lahko razumemo tudi kot empirično napoved o učinku, ki bi ga podpiranje pravic nečloveških živali imelo na naklonjenost in predanost širše javnosti bojem za pravice ljudi. Nekdo na levi bi na primer rekel: osebno se mi ne zdi žaljivo povezovati zatiranje ljudi in nečloveških živali, vendar če začne širša javnost zmanjševati (moralno) mejo med ljudmi in nečloveškimi živalmi, bo to oslabilo predanost boju za pravice zatiranih skupin. Ostra ločnica v hierarhiji ljudi in nečloveških živali je pomembna za te skupine ljudi. Svojo pravico do dostojanstvenega obstoja lahko najbolje poudarijo tako, da poudarjajo moralno vrednost svoje človečnosti in superiornosti v razmerju do nečloveških živali. Specizem je najbolj efektivno orožje v boju za pravice zatiranih ljudi, četudi je filozofsko neupravičen.
Avtorja v odgovoru na to skrb izpostavita študije, ki kažejo, da velja ravno obratno. Ostreje ko ljudje ločujemo med nečloveškimi živalmi in ljudmi, bolj je verjetno, da bomo dehumanizirali določene skupine ljudi (npr. imigrante). Vera v človekovo superiornost v primerjavi z nečloveškimi živalmi je direktno povezana z vero v superiornost določenih skupin ljudi nad drugimi.5Costello, Kimberly in Gordon Hodson. 2010. »Exploring the Roots of Dehumanization: The Role of Animal-Human Similarity in Promoting Immigrant Humanization.”Group Processes and Inter-group Relations13 (1): 3–22 Po drugi strani pa nimamo nobenih prepričljivih dokazov za trditev, da bi boj proti človekovi nadvladi negativno vplival na boje za pravice skupin ljudi – kvečjemu obratno. Teorija sodobnih levih gibanj nas vodi k temu, da pripoznamo povezanost človeških in nečloveških krivic. Izključitev nečloveških živali iz preučevanja pravice, moči, zatiranja, skrbi in demokracije je, če upoštevamo teoretične obveze levice, nesmiselna.
2. Kulturni imperializem in rasni predsodki
Naslednja skrb, ki jo naslovita avtorja, sta kulturni imperializem in rasni privilegij – torej to, da bo boj za pravice živali, čeprav upravičen, v praksi utrdil privilegiran status belopoltih zahodnjakinj_ov ter stigmatiziral manjšine in nezahodne civilizacije. Tu ne gre zgolj za skrb, da bodo njihovi boji »izpodrinjeni« ali »trivializirani« (to sta skrbi, naslovljeni v prejšnji točki), temveč da bo boj za pravice živali relegitimiziral rasne hierarhije. Tako prihaja do izražanja skrbi, da bodo postala vprašanja ravnanj z nečloveškimi živalmi merilna palica, ki bo belopolte/zahodne kulture definirala kot edine humane in civilizirane, manjšinske in nezahodne kulture pa označila za nerazvite in barbarske.
Z enega vidika je ta skrb nenavadna, saj so ravno zahodne kulture tiste, ki so odgovorne za izum in razširitev tehnik, ki omogočajo izkoriščanje industrijskih razsežnosti,6Pri tem je treba vendarle opozoriti, da osrednji problem ni v obsežnosti ali razširjenosti zatiralnih praks, temveč v njihovem obstoju per se. Težava ni v »industrijski živinoreji«, temveč v kateri koli obliki živinoreje, saj ta v vseh svojih pojavnih oblikah pozna lastninjenje in uporabo zavestnih, čutečih bitij in ti praksi sta v izhodišču problematični. (Op. A. R.) medtem ko ima, zgodovinsko gledano, veliko nezahodnih družb bolj spoštljiv odnos do nečloveških živali.7Pri tem je pomembno poudariti, da v številnih nezahodnih družbah prav tako obstajajo boji za pravice živali; ti niso nekaj zahodnega in nezahodne družbe prav tako gojijo specizem; na svetu ni človeške kulture, ki bi drugim vrstam pripoznavala avtonomijo, ki bi pri lastnih dejavnostih upoštevala interese drugih vrst in ki bi ne izkoriščala drugih vrst. Na levici je pogosto upravičevanje ali vsaj izkrivljanje realne slike nekaterih oblik zatiranja (npr. seksizma ali specizma) v drugih kulturah z namenom izogibanja rasistični poziciji, ki skuša zahodne družbe pogosto oprati krivde za njihova lastna izkoriščanja tako, da skuša očrniti druge kulture. Vendar s tem pademo v nekakšno povratno zanko: tudi pozitivna diskriminacija namreč predstavlja diskriminacijo in jo imamo lahko za obliko »benevolentnega« rasizma. (Op. A. R.) Da pa ta skrb vseeno ni trivialna, dokazujejo primeri iz zgodovine (za primer izjava Williama Jamesa iz 1876, da je »naše sočutje do zverin ena izmed mnogih dobrih lastnosti ›anglosaksonske‹ rase«), ter tudi sodobni diskurzi o nečloveških živalih.
Če opazujemo, katere kršitve pravic nečloveških živali ponavadi izpostavlja širša javnost, hitro vidimo, da so najpogosteje izpostavljene prakse manjšin: domorodna ljudstva ter lov na tjulnje in kite, muslimani in ritualni zakol, kitajski Američani in rezanje plavuti morskim psom, Afroameričani in pasje borbe, korejski Američani in uživanje pasjega mesa itd. Kljub temu da je razlog za izpostavljanje teh praks morda res skrb za nečloveške živali, je lahko rezultat okrepitev obstoječih predsodkov – da pripadniki manjšin niso resnično »nekdo izmed nas«, da so brezupno tuji, da niso vredni polnega članstva in da jim ne moremo zaupati biti spodobni in humani ter da jim torej ne moremo zaupati, da si vladajo sami. Dominantne skupine ponavadi ignorirajo lastno vpletenost v zatiranje milijard nečloveških živali, medtem pa na primer ostro obsojajo verske prakse manjšin, čeprav te prestavljajo neznaten delež8Čeprav ima v danem v kontekstu ta besedna zveza smisel, pa je vendarle treba opozoriti, da kot veganke_i zagovarjamo stališče, da šteje vsako življenje, vsaka individualna, subjektivna izkušnja, kar pomeni, da nasprotujemo vsaki zlorabi nečloveških živali, naj gre še za tako »neznaten delež«. (Op. K. J.) zlorabljenih nečloveških živali. Ta selektivnost lahko privede do reprodukcije obstoječega razmerja moči in potrdi občutek superiornosti ljudi in kultur v zameno za relativno majhne zmage9Glej predhodno opombo. za nečloveške živali.
Tu je pomembno omeniti tudi, da teh praks običajno ne izpostavljajo organizacije in gibanja za pravice nečloveških živali, ki v splošnem nasprotujejo izkoriščanju nečloveških živali za hrano, poskuse, krzno, živalske vrtove ipd., kar pa niso izključno manjšinske prakse. Z vidika pravic živali ni razlike med ubojem psa ali prašiča: pri obeh gre za kršitev temeljnih pravic živali do življenja in svobode. Mnenje širše javnosti pa je, da imamo ljudje pravico škodovati nečloveškim živalim in jih ubiti, če se pri tem izogibamo »krutosti« in »nepotrebnemu škodovanju«. In to je tisto, kar odpre vrata pristranskosti, ki omogoči trditve, kot je ta, da je kruto ubiti kokoš v verskem obredu, ni pa kruto v klavniškem obratu ubiti kokoši za to, da uživamo v njenem mesu.
Kljub temu lahko kulturne in rasne predsodke zaznamo tudi v gibanjih za pravice živali, na primer pri vztrajanju nekaterih aktivistk_ov, da je prakticiranje veganstva (v smislu izogibanja vsej hrani in materialom živalskega izvora) vedno in povsod dostopno vsakomur in da za to ni potreben prevelik napor, kar nakazuje, da izhajajo iz položaja kulturnega, rasnega in ekonomskega privilegija.10Ta argument je izrazito dvorezen meč. Čeprav po eni strani drži, da so informacije o veganstvu v nekaterih družbenih skupinah in predelih manj dostopne, obenem pa je karnistična propaganda močnejša, in da obstajajo predeli kjer je rastlinska hrana nedostopna, je treba na tem mestu opozoriti, da v zahodnih družbah ta argument večinoma ne drži; pogosto se najrevnejši sloji prehranjujejo rastlinsko in to ne drži le za zahodne države, temveč tudi za nezahode družbe; v najrevnejših državah sveta pojedo najmanj mesa, zatorej se je na tem mestu pomembno vprašati, ali ne gre za performiranje belskosti tudi s tem, da se predvideva, da je karnistična prehrana najbolj dostopna, ker je splošno dostopna na zahodu. (Op. A. R.) Zagovarjanje pravic živali je tako videti kot »izvajanje belskosti«, kar pa je nekaj, čemur se želijo progresivna gibanja danes izogniti. S takšnimi obtožbami so se sicer že soočila mainstream feministična, LGBTQ+ in hendikep gibanja ter gibanja proti revščini in bila primorana te probleme v svojem gibanju nasloviti.11Tu je pomembno poudariti – kar iz izpeljav članka ni mogoče razbrati – da gibanje za pravice živali ni zgolj belsko gibanje; poznamo tudi t. i. »black veganism« in gibanje skozi interekcijski pristop (vzpostavljen prav za potrebe naslovitev specifičnih situacij, v katerih se znajde črnska ženska, čeprav je princip aplikabilen tudi na druge oblike presečnsoti zatiranj) izvaja pomembno redefinicijo veganstva. Spregledovanje teh bojev za pravice živali lahko razumemo kot obliko rasizma. (Op. A.R.) Ta skrb, da pravice živali reproducirajo rasne predsodke, je za veliko ljudi na levi torej resnična, avtorja pa sumita, da gre pri marsikom zgolj za racionalizacijo vztrajne brezbrižnosti do nasilja človeka nad nečloveškimi živalmi, zlasti če upoštevamo, da je ta pomislek obstajal tudi v primeru drugih gibanj, ki jih levica v splošnem sprejema in dojema kot inherentni del svojih politik.
Ne glede na to, koliko gre za iskreno skrb in koliko za neiskreno racionalizacijo, je posledica te percepcije ta, da gibanje ostaja sirota levice. Če želimo to spremeniti, moramo nasloviti to skrb, da je gibanje za pravice živali »politično belsko« – tj., da je sestavljeno iz belopoltih ljudi, ki so ravnodušni ali nevedni, ko gre za vprašanja rasne pravičnosti, in katerih aktivizem krepi belski privilegij (Kim, 2011).
Gibanje za pravice živali mora torej pripoznati in sprejeti odgovornost za svoj vpliv na rasne hierarhije.12Gl. opombo št. 7. (Op. A. R.) Vendar pa morajo tudi gibanja za rasno pravičnost priznati in sprejeti odgovornost za svoj vpliv na živali.
3. Proti multikulturnemu zoopolisu
Pri kulturnem imperializmu in rasnih predsodkih gre za več dinamik, pri čemer je ena izmed njih namerna instrumentalizacija teme pravic živali – tj. delovanje proti manjšinam pod pretvezo dobrobiti živali, na primer skrajno desna gibanja v Evropi, kot je English Defense League, in kritiziranje obrednega klanja zgolj kot še en način sporočanja muslimankam_om, da niso zaželene_i in da niso/ne morejo biti del zahodnih družb. To so skupine, ki se v preteklosti niso na noben način borile za dobrobit živali in ki so jo uporabljajo zgolj kot sredstvo za utrditev dominacije lastne kulture.
Pripadnice_ki manjšinskih skupin pogosto sklepajo, da se ta namen skriva za vsako kritiko njihovega ravnanja z živalmi. To ne velja za večino sodobnih organizacij za pravice živali in njihove kampanje, ki ponavadi ciljajo na večinske prakse. Pogosto eksplicitno zavračajo kakršno koli povezovanje principov gibanja pravic živali in ksenofobije.13Drži, da je zavračanje ksenofobije nujno za vključujoče intersekcijsko gibanje, vendar pa je pomembno imeti v mislih, da ima lahko ksenofobija različne izrazne oblike. Gl. op. št. 5. Pomembno je pripoznati, da niso seksizem, rasizem ali specizem nič bolj sprejemljivi, če se dogajajo v drugih kulturah, ter da poznajo te kulture boje proti tem oblikam zatiranja. Pomembno je dajati podporo tem nezahodnim/nebelskim gibanjem – ter se obenem zavedati notranjih pojavov specizma, seksizma, rasizma itn., ki so, kot opozarja gibanje, kajpak prav tako problematični. (Op. A. R.)
Kljub temu pa se moramo zagovorniki_ce pravic živali zavedati, da vsakršno izpostavljanje takšnih praks odpre vrata instrumentalizaciji s strani skupin, kot je English Defence League, in tudi če do instrumentalizacije ne pride, lahko pričakujemo, da bo večina javnosti in medijev nezavedno filtrirala sporočilo kampanje tako, da bo izpostavila tiste dele neke prakse, ki veljajo za manjšine, in ignorirala tiste, ki veljajo za njih same. Zagovorniki živali se moramo zavedati te pristranskosti v družbah z globoko zakoreninjenimi rasnimi in etničnimi hierarhijami ter prevzeti odgovornost za takšne popačitve našega sporočila.
Vendar pa ta nevarnost ni prisotna le pri pravicah živali, temveč tudi pri drugih progresivnih gibanjih. Desna gibanja na primer pogosto instrumentalizirajo tudi pravice žensk, otrok in LGBTQA+ – desna gibanja, ki se niso nikoli zavzemala zanje, to storijo (vsaj retorično) z namenom blatenja muslimanskih migrantov_k.
Tu je zanimivo primerjati odziv levice na ti dve instrumentalizaciji. Pri pravicah žensk in skupnosti LGBTQA+ levica na instrumentalizacijo ne odgovarja z zmanjšanjem podpore tem gibanjem. Nasprotno – ta poskus desnice ostro obsodi in se aktivno loti poskusa ločitve univerzalnosti moralnih principov od poskusov dokazovanja moralne superiornosti določenih kultur. Pri razpravljanju in oblikovanju relevantnih principov je pozorna, da omogoča vključitev vsem skupinam, in se zaveda, da so »nevtralni« položaji pogosto v resnici pristranski in izhajajo iz privilegiranja zahodnih kultur in ljudi.
Levica se torej bori proti instrumentalizaciji osvobodilnih gibanj in lahko si je predstavljati, kako bi na podoben način sprejela tudi postkolonialni boj za pravice živali. Ni razloga, da bi verjele_i, da te (zdaj že dobro razvite) strategije ne bi delovale tudi pri pravicah živali.
Kljub temu pa je, kot smo videli, levica še naprej ravnodušna in ignorira pozive, naj vključi nečloveške živali v svojo intersekcijsko analizo zatiranj. Razlog za to ne more biti strah pred instrumentalizacijo, saj ta strah obstaja tudi pri vseh drugih levih gibanjih. Na ta strah se sklicujejo zgolj kot razlog za zmanjšanje, odlaganje ali enostavno ignoriranje teh oblik zatiranja. In razlog za to asimetrijo je, se zdi, enostavno to, da levica ne verjame, da so te oblike zatiranja pomembne. Asimetrija predpostavlja ravnodušnost levice do nasilja človeka nad nečloveškimi živalmi.
Ne le da je sklicevanje na kulturni imperializem teoretično arbitrarno, temveč je celo kontraproduktivno. Če je naš cilj, da zmanjšamo možnost za instrumentalizacijo, potem je najslabše, kar lahko naredimo, to, da vztrajamo pri status quo dojemanju »krutosti« in »nepotrebnega trpljenja«. Ta teoretični okvir je katastrofalen tako za nečloveškega živali kot za manjšine.
Zakoni proti krutosti nad živalmi na primer izvzemajo »večinsko sprejete prakse« in tako po sami definiciji ciljajo na manjšinske prakse ali posamezna odklonska dejanja. Res je, da izven zakonov najdemo javne diskurze, ki obsojajo tudi določene večinske prakse, na primer baterijski tip vzreje, toda ta poskus apliciranja diskurza krutosti in nepotrebnega trpljenja na večinske prakse je Sizifovo delo. Praktično vse oblike nasilja človeka nad živalmi so namreč nepotrebne: ker lahko ljudje živimo brez prehranjevanja z živalskimi izdelki, brez nošenja krzna in brez obiskovanja živali v kletkah, je vse to trpljenje nepotrebno.
Toda diskurz o krutosti se noče znebiti vsega »nepotrebnega trpljenja«, temveč tistega trpljenja, ki krši večinsko sprejete norme o tem, katero trpljenje je sprejemljivo v zameno za uživanje v živalskih izdelkih. Dokler bo krutost definirana glede na neprijeten občutek večine, jo bomo neizogibno pogosteje našle_i pri tistih (manjšinskih) praksah, ki so nenavadne ali nepoznane, kot pri tistih (večinskih) praksah, ki so običajne in znane. »Potrebno trpljenje« bo tako najverjetneje vse, kar mi, večina, počnemo živalim, in »nepotrebno trpljenje« bo, kar koli vi, manjšina, počnete živalim, še posebej če vas že tako ne maramo najbolj.
Vsakdo, ki ga skrbijo rasne in kulturne hierarhije, bi moral_a biti ob tem zaskrbljen_a – levica pa, neverjetno, na to sploh nima odgovora. Skrbi jo, da bi sprejetje pravic živali pomenilo sprejetje rasnih predsodkov, in (tudi) zato ostaja tiho.
Ravno zaradi omenjenega selektivnega napadanja njihovih praks manjšine čutijo, da ne potrebujejo izgovora – le poudariti morajo, da večinske prakse niso nič boljše (čemur Kim pravi »multikulturalizem postane imperialni« (Kim, 2007)). Seveda, s sprejetjem pravic živali bi bile tako manjšine kot večine primorane etično upravičiti svoje ravnanje z živalmi. T. i. »multikulturni zoopolis«, ki bi izhajal iz socialne pravičnosti, človekovih pravic in državljanstva, bi bil bolj odprt za medkulturni dialog, kot to omogočata trenutna koncepta krutosti in nepotrebnega trpljenja. Decentraliziral bi večinske prakse, odprl prostor za medkulturno učenje, bil bi pozoren na poskuse instrumentalizacije in, najpomembneje, izpostavljal oblike moči in privilegiranosti, od katerih se etična odgovornost trenutno ne zahteva.
Na ta način pravice živali naravno izhajajo iz obvez levice in vedno težje je najti kredibilne razloge za njeno vztrajno brezbrižnost do nasilja človeka nad živalmi.
