Zares vsa bitja?
James Alfred Wright, rojen 3. oktobra 1916, bolj znan pod umetniškim imenom James Herriot, se je po veterinarski praksi, ki jo je začel leta 1940, nekje sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja odločil, da bo svoje izkušnje v bolj ali manj verodostojni obliki objavil v knjižnem delu. Ni trajalo prav dolgo. Leta 1970 je objavil knjigo Ko bi le lahko govorile (If Only They Could Talk), še dve leti kasneje To se veterinarju ne bi smelo zgoditi (It Shouldn’t Happen to a Vet), ki nista dosegli posebnega odmeva – pomemben razlog za to je omejenost obeh izdaj na prostor Velike Britanije. Toda kot so glasbene skupine britanske invazije postale zares vidne s prodorom v ZDA, tako je Herriot v letu izdaje druge knjige izdal še eno, združenodržavno1Izraz povzemam po uporabi v knjigi Globalni južnjaki Mojce Pišek. Uporaba pridevnika ameriški namreč implicitno izključuje Južno in Srednjo Ameriko ter Kanado., ki je obsegala tako prvo kot drugo knjigo – tej je dal naslov Vsa bitja, majhna in velika (All Creatures Great and Small) – in tako rekoč čez noč uspel. Kmalu sta sledila dva filma (v prvem je med drugim igral nihče drug kot Anthony Hopkins), nato zelo uspešna BBC-jeva serija, nekaj desetletij kasneje pa še dve seriji. Zgodbe Jamesa Herriota so se znašle tudi na gledaliških odrih, po avtorju je bila poimenovana lokomotiva, ki je vozila v bližini njegove veterinarske klinike, na neki točki pa so po njem poimenovali celo manjši planet.
Sam se bom v tem besedilu skliceval na najnovejšo ekranizacijo, pod katero se kot idejni vodja in pisec podpisuje Ben Vanstone, medtem ko se imena režiserk_jev menjujejo. Serija, ki je nastala v produkciji Playground Entertainment, v izvirniku pa jo daje na ogled britanski Channel 5, se je začela predvajati septembra 2020, do te točke pa sestoji iz šestih sezon z njimi pripadajočimi božičnimi »specialkami«, ki se jim bosta, zdaj že uradno, pridružili še najmanj dve. Serija je svojo publiko našla tudi v Sloveniji, kjer jo predvaja nacionalna televizija.
Za Herriotove knjige velja izrazita verističnost. Ne le, da je glavnemu junaku, angleško-škotskemu veterinarju,2Herriot je izhajal iz Anglije, vendar so se z družino, ko je bil še majhen, preselile_i v Glasgow, zaradi česar je razvil rahel škotski naglas. Ta, zanimivo, ni bil upoštevan v prvem filmu in BBC-jevi seriji, v najnovejši ekranizaciji pa je. Nemara to govori v prid prebujenskosti serije, o kateri govorim kasneje. ki najde službo v podeželski veterinarski kliniki pri ekscentričnem Siegfriedu Farnonu, kasneje pridruženemu Tristanu Farnonu (torej Siegfriedovemu bratu) in gospodinji Audrey Hall v Yorkshiru, torej v sosednji Angliji, prav tako ime James Herriot, temveč so tudi za nekatera druga nastopajoča imena znani vzori iz izvenliterarnega sveta. Podobno je mogoče reči za samo veterinarsko prakso, prikazano v delih – ni šlo za dnevniško beleženje, toda vsi dogodki naj bi se nekako zgodili.
Pri tem je sicer prišlo do nekih premen med knjigami ter starejšimi ekranizacijami in najnovejšo. Če so starejše vestneje sledile knjigam, s tem pa izdatneje uprizarjale grobost in pogosteje postregle s smrtmi živali, je za najnovejšo ekranizacijo mogoče reči, da je nenavadno »čista«, da je pravzaprav ob tem tudi neke vrste »serija pomiritve«. Živali (ali ljudje) umrejo razmeroma redko, odnosi med nastopajočimi so v osnovi topli, predvsem pa se zaplet vsakega dela običajno razreši znotraj epizode same, in to izrazito ugodno. Ob tem je najnovejša ekranizacija, na ogorčenje nekaterih konservativnejših kritičark_kov, tudi nekoliko woke, ko vpelje rasno in kulturno mešan nabor nastopajočih (kjer se, roko na srce, zares odpre vprašanje o dejanski podobi yorkshirskega podeželja v prvi polovici 20. stoletja).3Tudi sicer se je serija znašla na tnalu debat o prebujenski kulturi. Padel je denimo očitek, da se je BBC izognil vsakršnim predelavam serije, ker da naj bi bila ta za politiko hiše in milenijski okus »preveč bela«. Pri tem pa je treba poudariti, da dejansko z izjemo nekoliko fenotipsko pisane zasedbe ta še vedno sloni na belopoltih likih v glavnih vlogah, spolne vloge so (z nekolikšno izjemo dveh »močnih ženskih likov«) razumljene konservativno, medtem ko spol in spolna usmerjenost nista kakorkoli raziskovana ali prikazana mimo heteronormativnih določil. Boj proti nacizmu med vojno je sicer prikazan izrazito pozitivno (ja, to se zdi v letu 2026 celo vredno poudarka), toda po drugi strani se zdi, da vojna kot taka ni prevprašana, temveč ostaja razumljena kot nekakšna naravna zakonitost, plemiške_i liki_nje (kot je gospa Pumphrey) so najpogosteje prikazane_i izrazito pozitivno itd. Posledično je zaznati komaj kakšen element, ki bi ga kritika običajno razumela kot prebujenskega, kar pa najbolj od vsega velja za razumevanje pravic živali, ki so percipirane, kot so v tem svetu pač percipirane.
Vsega tega ne bi pisal, če ne bi predstavljalo nekega točno določenega izhodišča za način, kako v Vsa bitja4Kadar ne zapišem drugače (česar ne), velja, da govorim o najnovejši ekranizaciji Herriotovih del. vstopajo živali. Toda pred tem velja razmisliti o produkcijskih pogojih – pogosto spregledanem elementu umetniškega procesa.
Seveda se lahko na najosnovnejšem nivoju obrnemo k že znanemu pomisleku Garyja Francioneja, ko je ta govoril o zavajajoči oznaki, da »med snemanjem ni bila ranjena nobena žival«. Če se je denimo snemalna ekipa med snemanjem prehranjevala nevegansko, postane ta oznaka še posebej sporna (že tako je).
A Vsa bitja so že tako ali tako z vidika prisotnosti neljudi specifična serija. Za najnovejšo ekranizacijo velja, da se močno naslanja na montažo iz različnih virov ter uporabo prostetike, kar naj bi imelo za posledico, da 90 % časa živali na snemanju sploh niso bile prisotne, kadar so bile, pa se je z njimi ravnalo neinvazivno, kar naposled odpira predvsem vprašanje o etičnih razsežnostih same prisotnosti neljudi v umetnosti, ki ga je denimo za Animot v dvodelnem članku pred časom odprla Anja Radaljac.
Medtem je za prvo, tj. BBC-jevo, serijo Christopher Timothy (ki je igral Jamesa Herriota) preprosto rekel, da je »bilo vse v seriji resnično«. Za prikaz veterinarskih posegov in pregledov živali naj bi iskale_i posameznice_ke z dejanskimi boleznimi, ki so ustrezale zgodbi serije, in temu primerno ravnale_i z njimi. Nepričakovana (pozitivna) stranska posledica tovrstnega pristopa je bila, da je ekipa predvidoma uspela ozdraviti nekaj živali, ki bi se jih v nasprotnem primeru evtanaziralo. Seveda pa tovrsten pristop celokupno le še dodatno radikalizira vprašanje dejanske prisotnosti nečloveških živali v ustvarjalnem procesu.
Vprašanje, ki se odpira v vseh umetnostih, pa je seveda prikaz živali kot tak in mogoče je reči, da ta ne presega običajnih okvirov, temveč ostaja tudi v tem zavezan svetu, kot je. Živali, ki se pojavljajo v seriji, so po pričakovanjih glede na vrsto ločene na hišne ljubljenčke (pes, mačka, papiga, želva, zlata ribica, dihur …), delovne živali (pes, osel, konj …) in »živino« (krava, ovca, koza, kokoš, prašič …). Med kategorijami običajno ne prehajajo, kadar pa se to vendarle zgodi, je v ozadju dogodka vselej nek nenavaden preobrat, šok. Tako v eni od epizod Herriot prepriča kmeta, naj ostarelega ovčarja po novem razume kot ljubljenčka, saj ne more več opravljati »svojega« dela. Morda najpomenljivejša pa je s tega vidika epizoda, ki prikazuje čas pomanjkanja po drugi svetovni vojni, ko na tekmovanju v lokalnem pubu veterinarska ekipa dobi purana za božično večerjo, vendar se ob prejemu »nagrade« izkaže, da je ta še živ. Pomenljiv je odziv Jamesovega (Herriot) in Heleninega (njegova žena) sina Jimmyja, ki želi purana nemudoma poimenovati, vendar ga James ustavi, saj tako rekoč ve, da od takrat ni več poti nazaj. Kasneje ga Jimmy kljub temu imenuje za Rudolpha, gospodinja veterine, gospa Hall, pa namesto purana postreže z »murkeyjem« (»mock turkey« oz. lažni puran), ki je narejen iz mesa drugih živali (običajno račjega), vendar posnema purana.5Ta jed je dejansko obstajala in je bila priljubljena prav v času povojnega pomanjkanja. Zaplet skratka ni vodil v spremembo na vertikali (recimo opustitev mesa), temveč horizontali, ki pomeni ohranjanje mesa, le v drugi »obliki«, s pretvarjanjem, da gre za vrsto, ki so jo želele_i. Tudi sicer se alternative vsejedstvu skozi celotno serijo niti implicitno ne omenja.
Slednje pravzaprav zahteva precejšnjo mentalno gimnastiko. Če je veterinarstvo v osnovi namenjeno zdravljenju živali in reševanju njihovih življenj, potem mora obstajati še neko vzporedno vodilo, s pomočjo katerega taiste živali niso zaščitene pred uporabo. Veterinarstvo, ki ga velja še izdatno nasloviti v kakšni seriji člankov, je tukaj v osnovi pogojeno s percepcijo neljudi kot človeške lastnine, s tem pa je sama dejavnost namenjena ohranitvi te. Tudi na primer t. i. veterinarska prisega, ki se jo prakticira v ZDA, se eksplicitno obrača k pojmom, kot so velferizem, prenehanje trpljenja in dobrobit družbe, s čimer je seveda komaj prekrivna z denimo Hipokratovo prisego.
Vseeno morebiten umor živali v serijo vselej vstopa v kontekstu »napake«. V zgornjem primeru je šlo za napako v razumevanju tega, kakšen puran je za nagrado, nič kaj drugačnemu zapletu pa smo priče v vsaj še dveh epizodah serije. V eni teh, pravzaprav eni prvih, prisotni tako v knjigah kot v enem od filmov in dveh serijah, se Herriot na začetku svoje kariere zmoti pri oceni zdravstvenega stanja krave, ki je pravkar rodila,6Takoj po rojstvu je možno, da se bodo kosti ob porodnem kanalu, ki so se med samim porodom zlomile, še nekaj časa celile, kar lahko vodi v napačno diagnozo nepovratnega zloma (takšna je vsaj razlaga pri Herriotu). zaradi česar jo pošlje v klavnico. Kmet spozna Herriotovo napako in jo pusti doma, Herriot pa je označen za nekoga, ki je skoraj ubil »zdravo žival«. Popolnoma običajno razumevanje, torej dejstvo, da so prav zdrave živali tiste, ki lahko gredo v zakol za meso, se v interpretaciji povsem izgubi, kot da ne gre za primeren čas in prostor, da bi se razmišljalo o tem, kar le govori v prid temu, da nekropolitika neljudi temelji na kontekstu okoli živali in ne na njihovih inherentnih značilnostih.
Priče smo še enemu podobnemu primeru, kjer je ponovno posredi napaka. Na eni od kmetij pride do zmešnjave pri identifikaciji krav, zaradi česar se pomotoma eno izmed njih pelje k Mallocku, lokalnemu klavcu, čeprav gre za »eno boljših mlekaric«. Sledi skoraj starogrška peripetija, saj po spoznanju pomote »napačno kravo« vendarle rešijo, ko ta pri Mallocku že čaka na zakol. Pri tem je, zanimivo, Mallock predstavljen kot neotesan in grob, poleg tega je tudi okolica njegove klavnice izrazito mrakobna in zanemarjena, kot da je že njegova prisotnost v svetu nekako paradoksalno nezaželena in kot da ni bil prav James tisti, ki je poslal kravo k njemu.
Čeprav je iz serije, kjer so praktično v vsaki epizodi na mizi kosi trupel neljudi, kjer je na vsaki od kmetij po definiciji implicirano (vendar praktično nikoli povedano), da gre pogosto za živali, namenjene za zakol, se skorajšnje smrti živali tako vselej izrišejo kot napaka – in ker serija teži k toplini in razrešitvi, se ta napaka tudi vselej odpravi, pri čemer brutalno bije v oči vsakokratna odsotnost referenta.
Da nikoli ne bo prišlo do ugodne razrešitve, je seveda vseskozi jasno zaradi vztrajnega izogibanja najmanjšemu elementu, ki bi lahko vodil do nje. Tu in tam pa se ta nezmožnost izrazi tudi bolj eksplicitno. Tako denimo v zadnji epizodi šeste sezone spremljamo nosečo kravo, ki pa že ob naslednjem pregledu »čudežno« ni več noseča, zaradi česar Jimmyja (znova imamo opravka z otrokom, ki intuitivno ravna sočutno) prešine, da bi bila ravno mama tista, ki bi telička najprej našla. Njegova misel se izkaže za resnično, ko odkrijejo, da je krava telička skrila na oddaljenem koncu kmetije, kar si kmet in veterinar razlagata kot odziv na to, da so ji prejšnjega telička odvzeli prehitro. Seveda tudi ta dogodek ne služi kot moralni impulz, temveč pridejo le do zaključka, da bo teličke treba pri mami pustiti dlje časa – fokus je skratka učinkovito vodenje kmetije, medtem ko je etološka dimenzija pravzaprav namenjena izključno poskusu razumevanja živali, prav za potrebe izpolnitve tega cilja. »Preveč si vedel in kravo zavestno prevaral,« če parafraziram Jureta Detelo.
Pri tem celotno serijo prežema vsegliharstvo, teža življenja rejne živali se v okviru ekranizacije ne zdi drugačna od teže življenja hišnega ljubljenčka. Zdravstveni zapleti pekinezerja premožne gospe Pumphrey, Tricki-Wooja, niso zanjo čustveno nič bolj izžemajoči, kot so zdravstveni zapleti kakšne živali pri kmetu Aldersonu, vendar prihaja tudi do vsaj navidezne razlike. Čeprav gre v veliki meri za slabo počutje, ki mu je težko zares najti drug izvor kot sočutenjski ob trpljenju drugega živega bitja, je pri kmetih pogosto poudarjena premoženjska dimenzija (smrt živali torej predstavlja finančni udarec), pri osebah, ki imajo živali za svoje hišne ljubljenčke, pa sopotniška dimenzija. Toda pri slednji velja opozoriti na ponavljajoč se motiv: osamljenost. Posebej pri gospe Pumphrey je največkrat poudarjena prav ta, za Tricki-Wooja jo izdatno skrbi, saj bo brez njega ostala sama. Tako v enem kot drugem primeru živali v odnose vstopajo izrazito funkcijsko in njihova izguba pomeni prenehanje opravljanja te funkcije, s tem pa porušenje zadovoljevanja neke lastne potrebe lastnic_kov, medtem ko se inherentna vrednost neljudi vsakič nekako izmuzne.
Posebej v kasnejših sezonah serije pa smo večkrat priče še enemu mehanizmu, ki neljudem podeljuje neko lažno vrednost. Najeksplicitneje se to zgodi v božični epizodi pete sezone serije. Razlaga zahteva nekaj malega predzgodbe. Gospodinja veterinarske klinike, gospa Hall, je svojega sina Edwarda, ko je bil ta še mladoleten, prijavila zaradi kaznivega dejanja, zaradi česar je pristal v t. i. borstalu. Zaradi dogodka sta se oddaljili_a, čeprav mu je gospa Hall ves čas pisala pisma, na katera pa je Edward odgovoril šele mnogo let kasneje, tik preden se je pridružil vojski, da bi se bojeval v drugi svetovni vojni. Proti koncu vojne pa je japonska vojska potopila ladjo, na kateri je Edward služil kot vojaški mornar, kar je odprlo vprašanje o njegovi usodi, saj do gospe Hall ni prišla nobena informacija niti o njegovem preživetju niti o njegovi smrti. V istem času se je na kliniki znašla lisica s posebej težko zdravstveno težavo, ki je zahtevala presojo, ali naj se jo poskusi zdraviti ali naj se jo, nasprotno, evtanazira. Gospa Hall se je na ranjeno lisico posebej navezala in tako je gledalstvu v ključni sceni, ko jo je želel osrednji veterinar, Siegfried Farnon, evtanazirati, postregla z monologom, uperjenim k Siegfriedu, v katerem ga je obtožila razpolaganja z življenji,7Zanimivo je, da je tako nekako prevprašana celo evtanazija, ki je sicer, tudi med zagovornicami_ki pravic živali, pogosta slepa pega. Drži pa, da običajno ne v primeru, kadar obstaja jasen možen načrt zdravljenja. čeprav so vsa živa bitja »božji otroci«.8Tukaj gre tudi za referenco na naslov serije. Tega je Herriot vzel iz verza pesmi Cecila Francesa Alexandra Vse svetle in lepe reči (All Things Bright and Beautiful). Eno osnovnih sporočil pesmi je, da je vse na svetu Božje delo. Zaradi njene intervencije se Farnon odloči, da bo lisico zdravil, in ta posledično preživi, v praktično istem trenutku, ko smo spoznale_i njeno usodo, pa smo ugotovile_i še, da je preživel tudi Edward.
Kolikor je po eni strani mogoče govoriti, da ravno vzpostavitev zamenljivosti med človekom in drugimi živalmi tudi slednjim podeljuje neko intrinzično vrednost (sam sem to nekoliko kontroverzno vprašanje obravnaval denimo v članku za revijo Ekran, se je po drugi težko otresti vtisa, da je bila celotna usoda lisice pogojena izključno s specifično, popolnoma človeško okoliščino, v kateri se je znašla gospa Hall in zaradi katere je vzporejala usodo lisice ter sina Edwarda. Nikakor namreč ni šlo za edini tovrsten primer, le konteksta, ki bi ga lahko spremenil, ni bilo – in tako so neljudje hočeš nočeš »morali« umreti.
Iz navedenega je že jasno razvidno, da se serija vztrajno izogiba čemurkoli, kar nas bi jasno napeljevalo na institucijo pravic živali. Njihova življenja so zaščitena, kadar lahko žive bolje služijo ljudem, bodisi zato, ker je njihova usoda slučajno odslikava neke specifične človeške usode, morebitni smrti pa se najpogosteje, kadar ne gre za naravno smrt ali evtanazijo tik pred njo, približajo zaradi napake.
Po drugi strani pa je serija, nepresenetljivo, po dolgem in počez posejana z velferizmom kot nekakšnim osnovnim (veterinarskim) vodilom. Pogosto je mišljenje, da je nekaj »nepotrebno kruto«, da je neljudi treba evtanazirati, da ne bi preveč trpeli, posebno vlogo pa imajo na primer še konji, ki so Siegfriedu posebej ljubi, zaradi česar so obravnavani z nekakšno »častjo, ki si jo zaslužijo«, in tako seveda nikoli niso predmet konsumpcije, se jih pa uporablja v konjskih dirkah in v vojski, kjer pa se zdi veterinarska ekipa vselej posebej občutljiva na dejanja, ki bi bila »posebej kruta«.
Ob tem se zdi, da serijo prav tako preveva nekakšen porazsvetljenski duh, ki še toliko izraziteje teži k omejitvi kakršnegakoli osebnejšega stika med ljudmi in neljudmi. Zgodba se odvija v času od konca prve svetovne vojne do prvih dni po drugi svetovni vojni. V tem obdobju se je vršila silovita profesionalizacija veterinarstva. Če je bilo v trenutku, ko je službo nastopil Herriot, še običajno, da je v veterini delovalo veliko oseb, ki so imele za svoje delo kvečjemu neformalno izobrazbo, je v času, ki ga prikazujejo zadnje sezone, to že precej večja redkost.9Vsekakor se celotna zgodba odvija po ločitvi medicine v dve veji, torej v človeško in nečloveško, ki sta bili približno sto let pred zgodbo serije še vedno vsaj do določene mere povezani, medtem ko se danes, zanimivo, tovrstna povezava na obnovljen način vrača v obliki koncepta One Health. V tem času pride tudi do razmaha t. i. klinike za male živali zaradi razpasle ideje hišnih ljubljenčkov, ki (kot je večkrat izraženo tudi v seriji) predstavlja prihodnost veterinarstva, ki je bilo prej v veliki meri posvečeno »živinozdravstvu«.
Medtem ko se hišni ljubljenčki v seriji počasi ustoličujejo kot nekakšni okraski, pa kmetice_je izgubljajo besedo glede svojega poznavanja živali ter osebni stik z njimi, saj jih veterinarska znanost preprosto prehiti. Ta proces predstavlja dvorezen meč: kolikor po eni strani ponudi možnost, da se lahko neljudem pomaga hitreje, bolje in v več primerih, po drugi strani zamaje osebno vez med človekom in neljudmi. V luči boljšega zdravstva za neljudi je to seveda sladka skrb, vendar se zdi, da se povezave na novo ni poskušalo izgraditi, temveč je razvoj veterine tudi »izboljšal« zatiralske prakse, ki so jim priča neljudje, stik pa se je povratno izkazal za nekaj, kar se je izgradilo skozi nujnost okoliščin – kmet_ica je moral_a poznati svoje živali za potrebe kmetije.
Kaj je torej mogoče reči o podobi našega odnosa do neljudi v Vseh bitjih? Po eni strani lahko rečemo, da gre za do neke mere vestno odslikavo našega odnosa do živali: nekaterim pripisujemo takšno, drugim drugačno vlogo, delijo se na »pretirano razvajene« hišne ljubljenčke na eni in na uporabljano rejno živino na drugi strani. Kar serijo kronično odmika od tega realizma, je njena nenavadna »zglancanost«, nekakšna prisega, da se bo izogibala eksplicitnosti in ohranjala vse v heartwarming okviru. Če se navežem na prej omenjeno konservativno kritiko: serija je hkrati preveč in premalo woke, da bi pobijala živali, kot se jih dejansko pobija.
Ob tem pa je seveda o samem učinku serije, kot vselej, težko sklepati. Intrigantna je zastavitev, ki daje vtis, kot da spremljamo (če se morda kdo spomni) Doktorja Martina, le da namesto ljudi vloge pacientk_ov zasedajo neljudje, s čimer je vsaj implicirana neka nujnost skrbi zanje. Pri tem se veterina ne izrisuje kot manj pomembna ali manj profesionalna – dejansko se zdi, v primerjavi s podobnimi »človeškimi« serijami, zamenljiva z zdravstvom za ljudi, kar je dobrodošla legitimacija ne le veterinarske znanosti, temveč tudi nuje skrbi za neljudi, ki si tako v okviru serije zaslužijo resno raziskavo svojega stanja, trud, da se zanje poskrbi po najboljših močeh in da se k temu nenazadnje pristopa holistično: psihološka dimenzija veterinarstva se namreč skozi serijo izkazuje za nič manj pomembno od somatske.10Dober primer tega je papagaj, ki ga je neka družina dobila po smrti njegovega prvega skrbnika. Tristan Farnon ugotovi, da zdravstvene težave papagaja izhajajo iz njegovega žalovanja, kar upošteva tako pri postavitvi diagnoze kot pri nadaljnji terapiji zanj.
Poleg naštetega je vsekakor mogoče sklepati, da morda koga ganejo že sami posnetki živali, ki so usmerjeni k iskanju »ljubkosti« in prikazu teh kot oseb, toda naposled se zdi, da gre za delo, ki čisto preveč ostaja znotraj pričakovanega okvira: sicer odseva svet, vendar bolj kot da bi odsevalo svet, »kot je«, odseva svet, kot ta želi biti predstavljen kljub zakritemu specizmu.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.