Zdrsljive čebele
20. maja 2021 smo, kot vsako leto, obeleževali_e svetovni dan čebel. Ob tem smo seveda lahko naleteli_e na številne članke, delavnice, okrogle mize, izobraževanja itd., ki so se podrobneje ukvarjali predvsem s pomenom čebel kot opraševalk in njihovega mesta v (globalni) proizvodnji hrane skupaj s pozivom h krepitvi naporov za ohranitev čebel kot vrste (saj bomo sicer prosto po psevdo-Einsteinu živeli_e le še približno štiri leta).
Do tega trenutka načelno vegansko in splošno ekološko stališče najbrž še sovpadata. Nekoliko se že zaplete pri načinu reševanja problematike – naj populacijo čebel umetno nadzorujemo? Ob dnevu čebel je bilo namreč pogosto rečeno, da so čebelarji_ke nekakšno jedro, ki nam lahko pomaga razreševati omenjeno težavo. Če je od tega odvisno življenje na Zemlji, se gotovo znajdemo v zagati, saj to predpostavlja nujnost posega v življenje čebel, vendar za višje dobro oziroma za več življenja. Vprašanje puščam odprto, razprava ob njem pa je nujna.
Toda ni nujno, da ob tem čebele spotoma izkoriščamo še za med in druge proizvode, vendar se je ob svetovnem dnevu čebel večkrat pojavil narativ, v skladu s katerim naj bi obstajala tovrstna nuja. Tako lahko v članku Nataše Kuhar »Svetovni dan čebel poudarja pomen vseh opraševalcev« preberemo: »Žal pa Slovenci še vedno ne zaužijemo veliko medu, poudarja mariborski čebelar Marko Cesar: »Letno zaužijemo okoli kilogram medu, ostalih sladkorjev pa kar 50 kilogramov.««
Ali drugače: preživetje čebel in z njim povezana ohranitev življenja na Zemlji (čeprav so glede tega odprte mnoge razprave, zdaj skušam slediti logiki »svetovnega dneva čebel«) sta postavljena na trg, odvisno je od tega, koliko medu kanimo pokupiti, čeprav naša poraba medu seveda nikakor tehnično ne pogojuje preživetja čebel (in Zemlje, spet).
Vzpostavili_e smo torej narativ, v katerem čebele preživijo samo, če jih izkoriščamo. In še nekaj je: čeprav je v preživetju čebel samem po sebi očividna korist za človeško vrsto (ker preživimo tudi mi_e), je očitno zadeva vendarle tako nepredstavljiva, da potrebujemo še neko korist, da sledimo lastni koristi: uživanje medu.
Slednje pa je, kot lahko beremo v članku »Izkoriščanje čebel«, ki ga je mogoče najti na spletnih straneh tega medija, seveda etično sporna in neveganska praksa, ki pa se na žalost pogosto znajde pod radarjem tudi v okviru gibanj za osvoboditev nečloveških živali, čeprav zanjo ni niti zdravstvene (oziroma prehranske) niti ekološke nuje.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.