Ženske in narava ter pet glavnih točk antropocena _ kapitalocena (drugi del)
Do prvega dela članka »Ženske in narava ter pet glavnih točk antropocena _ kapitalocena« lahko dostopate s klikom na to povezavo.
Predelano po eseju, objavljenem v reviji Philosophica 49, Departamento de Filosofia, Faculdade de Letras da Universidade de Lisboa, Centro de Filosofia da Universidade de Lisboa, str. 147-61, april 2017, ISSN 0872-4784.
Izvorno objavljeno na spletni strani animalia vegetalia mineralia.
Feminizem in ekologija
Čeprav se kritična refleksija o položaju žensk začne v času Mary Wollstonecraft (1759–1797), avtorice Zagovor pravic ženske (1792, slov. prev, 1993), širša raziskovalna obravnava avtonomije in diskriminacije žensk skozi zgodovino sega v sedemdeseta leta 20. stoletja1Kot v delih Ynestre King, Mary Daly in Susan Griffin ali Michelle Rosaldo, Louise Lamphere in Rayne Reiter..
Najnovejše raziskave so razkrile namerno zanemarjanje vloge in avtorstva žensk v izumiteljstvu in razvoju vseh vrst materialov, v tvorbi in razvoju človeškega jezika skozi komunikacijo med materjo in otrokom, njihove vloge v družbenem življenju in moči, ki so jo imele v prazgodovini2Adovasio J.M., Soffer Olga, Page Jake, O Sexo Invisível [Nevidni spol], Lisboa, Europa-América, 2008, str.101.. Različne feminizme, ki so se postopoma uveljavili, je Richards (rojena 1944) razvrstila v dve veliki skupini: liberalni, egalitarni, tradicionalni ali prvi val feminizma in radikalni, kulturni ali drugi val feminizma3Janet Radcliffe Richards, The Sceptical Feminist [Skeptična feministka], London, Penguin, 1994, dodatek 2, str. 385 in naslednje strani.. V ekofeminističnih tokovih, ki spadajo v drugo skupino, so med domenama ženske narave in Narave vidne vzporednice.
Izraz ekofeminizem, ki se je prvič pojavil v eseju avtorice Françoise Eaubonne (1920–2005) Le Féminisme ou la mort [Feminizem ali smrt) (1974) in leta 1978 v eseju Eco-Féminisme [Eko-feminizem], združuje različne ekološko-feministične položaje skozi naslavljanje podobnosti med obema domenama4V “Ecofeminismo − Cantata a Quatro Vozes”, Maria Luísa Ribeiro Ferreira izpostavi delo Mary Daly, Val Plumwood, Christine Cuomo in Vandane Shive v polju ekološkega feminizma, v Beckert, Varandas (koord.), 2004, str. 227-247.. V presečišču ekofeminističnih teženj so dualizem, kartezijanski ideali in psihološke razlike med spoloma.
Dualistična perspektiva razlikuje med ženskim in moškim spolom v korist slednjega. Žensko področje vključuje telo, naravo, materijo, nečloveško in živalsko, naravno tvorjenje, reprodukcijo, zasebno, notranjost in čustva, medtem ko moško področje vključuje um, intelekt, duhovnost, racionalnost, človeškost, tehnično, kulturno in zgodovinsko tvorjenje, javno, transcendenco in razum. Kartezijanstvo in sodobni racionalizem sta z ustvarjanjem dihotomij duša : telo in razum : čustva ter s posledičnim povzdigovanjem razuma razvrednotila Naravo in z njo značilnosti, povezovane z ženskim načelom in z žensko. Tudi pomen dihotomičnih razlik med spoloma je zmanjšan zaradi prepada med biološkimi okoliščinami subjektov in njihovimi psihosocialnimi značilnostmi. Kljub temu se različne ekofeministične perspektive v svojem bistvu približajo spoznanju Michaela Zimmermana (rojen 1946), ki trdi, da bo zahodna kultura lahko preoblikovala in izoblikovala skladnost med človeško in nečloveško izkušnjo le ob zamajanju nekaterih kategorij, ki narekujejo, v kolikšni meri vladata žensko načelo in Narava: atomizem, dualizem, hierarhizem in androcentrizem.
Bistvena razlika med ekofeminizmom in globoko ekologijo je prav v tem, da ekofeminizem ne prizna temeljne vloge antropocentrizma ob nastanku sedanje krize. Čeprav v obeh primerih dekonstrukcija antropocentrizma temelji na preoblikovanju njegove zasnove, se ekofeminizem omejuje zlasti na androcentrizem.
Koncepti, ki se nanašajo na androcentrizem, so povezani z uporabo norm in meril za moški spol in s posledičnim podcenjevanjem ženskega načela, kot sta nepriznavanje ženske modrosti in izkušenj ter upoštevanje zgolj interesov in lastnosti, vezanih na moški spol. Primer androcentrizma v praksi je posplošena raba angleškega samostalnika »man« (slov. moški) ali »Man« (slov. človek) za poimenovanje človeške vrste. Izumitelj izraza5Izraz androcentrizem, ki ga je skoval sociolog, botanik in paleontolog Lester Frank Ward (1841-1913), prvi predsednik American Sociological Association, se je prvič pojavil v delu Pure Sociology. A Treatise on the Origin and Spontaneous Development of Society [Čista sociologija. Razprava o izvoru in spontanem razvoju družbe], Ward, 1903. Lester Frank Ward (1841–1913) je teoretiziral o naravni prednosti žensk v primerjavi z moškimi in o bistvenih razlikah med obema spoloma, ki od moškega subjekta terjajo sprejetje ženskega vidika ali ženskosti, ki je pravzaprav sestavni del moškega spola.
O etiki skrbi
Z ekofeminističnega vidika je prisvojitev ženske plodnosti in rodovitnosti tal (oboje prvotno v domeni žensk6V izvornem stanju so ženske imele moč nad svojimi lastnimi telesi in kmetijskim bogastvom – in to je tudi prvo bogastvo, ki je kdajkoli obstajalo. V času, ko so bili moški odgovorni za lov, so s tem, ko so se posvečali očetovstvu, človeško plodnost naposled razglasili ter določili za svojo posest. Po izumu namakalnih sistemov in plugov, so se moški začeli udejstvovati v kmetijstvu s stalnimi naselbinami, ki so ga razvile ženske, ter uveljavili idejo lastninjenja zemlje. Preko očetovstva so apropriirali so ženska telesa in plodnost ter si kot svojo posest vzeli tisto, kar je bilo nekdaj domena ženske: polja, narava in njeno raziskovanje. ) temeljno dejanje patriarhata za njegov razmah na začetku neolitika in izvor najvidnejših dejavnikov ekološkega neravnovesja: demografskega presežka in izčrpavanja naravnih virov. Ta dvojna prisvojitev, ki jo je patriarhat ohranjal z različnimi družbenimi in gospodarskimi strategijami, je vplivala na duševne in kulturne strukture vse do danes. Eaubonne meni, da se te strategije skrivajo za družbenimi predstavami o »normalnosti« industrijskih praks intenzivne reje živali za prehrano ljudi, ki so ponižujoče do živali in narave ter ki formalizirajo živinorejsko industrijo z izrazi totalitarizma, zatiranja in seksizma.
Skrb za druge živali je kot del etike skrbi za druge in za svet stalnica ekološkega feminizma. Maria Luisa Ferreira poudarja, da »[f]eministične teorije skrbi niso omejene na določene vrste odnosov. Zanimanje in ljubezen do drugih namreč zajemata tudi nečloveške osebe in vso naravo«7Maria Luísa Ferreira, “Descartes, Espinosa e os Ecofeminismos”, v Beckert (koord.), 2003, str. 145..
Nekateri filmi so v zadnjih desetletjih pozorno dokumentirali več kot človeški svet. Ekodokumentarni filmi, kot so Zemljani (2005) Shauna Monsona, Meat the Truth [Neprijetna resnica o mesu] (2008) Gertjana Zwanikkena in Marianne Thieme ter Cowspiracy (2014) Kipa Andersena in Keegana Kuhna, v ospredje postavljajo odnos med filmskim ustvarjanjem in ekološko etiko skrbi. Filma Meat the Truth in Cowspiracy razkrivata kruto stvarnost živinoreje. Film Zemljani skozi skrivne posnetke razkriva grozodejstva izkoriščanja živali na več področjih. Skriti zaliv (2009) Louieja Psihoyosa dokumentira prepovedano klanje delfinov v zalivu vasi Taiji. Film Roberta Kennerja z naslovom Hrana, d. d. (2008) sprašuje: »Koliko v resnici vemo o hrani, ki jo kupujemo v naših lokalnih supermarketih in pripravljamo svojim družinam?«. Liz Marshall v filmu The Ghosts in Our Machine [Duhovi v našem stroju] (2013) spremlja fotografa, ki je aktivist za pravice živali. Posnetki iz dokumentarnega filma Slaughterhouses [Klavnice] organizacije Animal Aid UK so bili v Veliki Britaniji uporabljeni kot dokazno gradivo v aktivistični kampanji in so po namestitvi nadzornih kamer preprečili, da bi zlorabe živali v klavnicah v Združenem kraljestvu še naprej ostale neopažene in nekaznovane.
Po drugi strani pa so v širšem filmskem ustvarjanju že od samega začetka prisotne institucionalizirane seksistične norme, ki moškemu spolu pripisujejo prevlado in nadzor, ženski spol pa vidijo kot pasiven, erotičen in nadzorovan objekt. Laura Mulvey (rojena 1941) v knjigi Visual Pleasure and Narrative Cinema [Estetski užitek in pripovedna kinematografija] (1986) analizira vlogo filma pri spodbujanju procesov identifikacije s patriarhalnimi liki in ideali, značilnimi za hollywoodsko produkcijo, ter zastavi sam koncept filma kot instrument za širjenje represivnih ideoloških vrednot. Ne glede na polemike, ki so sledile, je spolno (čeprav za nekatere sporno) tipizacijo v filmskih likih zlahka mogoče prepoznati. Nekateri igrani filmi kot redke izjeme omenjenega hegemonskega, uniformnega pravila presegajo okvire hollywoodske kinematografije ter jih je mogoče najti v različnih državah in tudi v sklopu neodvisne produkcije. To seveda velja za bollywoodsko filmsko produkcijo ter tudi (ali predvsem) za manj konvencionalno azijsko in evropsko produkcijo.
V filmu Georgea Millerja Pobesneli Max: Cesta besa iz leta 2015 odmevajo nekatere ekofeministične ideje. V njem »žensko telo« pooseblja k Naravi stremečo roditeljico, ki si (ponovno) prevzame lastno avtonomijo. Film je postavljen v popolnoma degradiran svet Antropocena, kjer so ženske obravnavane kot stvari in se skladno s tem z njimi tudi ravna. Materino mleko (edina vrsta živalskega mleka, ki še obstaja) se proizvaja s pomočjo mehanskih postopkov, ki spominjajo na postopke intenzivne industrijske proizvodnje kravjega mleka za prehrano ljudi: človeške ženske so priključene na molzne stroje. Analogija med objektivizacijo žensk in nečloveških živali postavlja pod vprašaj naše sprejemanje vsakdanjih družbenih praks kot norm.
Film opozarja tudi na dominiranje, zasužnjevanje in spolno izkoriščanje ženskega spola, ki se dogaja še danes, kar potrjuje število žrtev posilstev in nasilja. Simbolika pasov čistosti, ki se jih poročene talke znebijo tako, da si jih odrežejo in odstranijo s telesa, pooseblja brezčasnost arhaičnih poskusov prevlade nad žensko spolnostjo. Te dragocene, nenadomestljive mlade ženske, spolne sužnje in roditeljice bežijo pred vojsko vladarja, ki jih zasleduje. Ta pobeg in njihovo politično ozaveščenost naznani z velikimi črkami napisano sporočilo na steni: »Ženske niso stvari«.
Sprva se zdi, da so vprašanja, povezana z ekologijo, odsotna v tej distopični skupnosti, kjer so rojeni otroci last staršev/voditeljev, ki imajo v kraljestvu bede absolutno moč. Poveličevanje bojevanja v okviru pripovedi, kjer zaporniki služijo kot krvne banke za oskrbo ranjenih vojakov, bi lahko pomenilo še en akcijski film, ki temelji izključno na moških stereotipih. Vendar ni tako. Z namenom izkoriščanja prebivalstva vladar uporablja edino obstoječo zalogo vode, vodonosnik, na katerem stoji Citadela: grozi jim, naj se nikar preveč ne navadijo na to življenjsko pomembno tekočino, saj jo bodo še pogrešali.
Poleg niza dejstev, ki govorijo o politični trajnosti, je tukaj še boj disidentk za svobodo in iskanje Zelene doline, rodne dežele bojevnice vladarice Furiose, ki vodi pobeg skozi negostoljubne dežele onkraj Citadele. Kljub eni roki in mehanski protezi namesto druge vodi odpravo in se spopade z junakom sage, Maxom, mu daje ukaze in ga vodi ter mu rešuje življenje, tako kot on rešuje njeno. V tem pustem, puščavskem okolju prav ženske iščejo naravni, živi svet, namreč skupina mladih žensk se poveže s skupino starejših (toda enako močnih) bojevnic in motoristk. Tudi to je v filmski zgodovini odmik od običajnega upodabljanja žensk.
To iskanje ostankov naravnega sveta dobi neizogiben ekološki prizvok, ko ena od starejših žensk mlajši podari svojo staro torbo, v kateri hrani več »izvornih« semen rastlin in dreves, »veliko različnih semen«, še doda. Tik pred smrtjo si stisne vrečo k prsim v znamenje vrednosti njene vsebine.
V tem filmu, ki je bil nagrajen z oskarjem, Miller preobrne konvencionalne ženske vloge, značilne za mainstream akcijske filme (in tudi druge filmske zvrsti). Moški nagoni so ohranjeni tako na platnu kot izven njega ali drugače rečeno: namen filma ni izključiti moškega občinstva. Čeprav film ni izrecno namenjen ženskemu spolu, na inovativen način raziskuje upodabljanje ženskih likov, kot so običajno prikazani moški, saj jim pripisuje enako vodilno vlogo, obravnavo in delovanje v zvezi z avtonomijo in vodenjem. Zaradi omenjenega prevračanja hollywoodskih filmskih stereotipov ga uvrščamo v žanr feminističnega akcijskega filma.
Miller je sodeloval s skupino žensk, in sicer s svetovalko Eve Ensler, avtorico Monologi vagine (1996, slov. prev. 2003), in z ženo Margaret Sixel, odgovorno za postprodukcijo. Čeprav je končni rezultat daleč od konkretnih zahtev in izhodišč Eaubonne in ekofeminizma, sta jim skupni glavni temi, in sicer tema moške domene nad ženskim spolom oziroma naravnim svetom ter prednostna vez med ženskami in Naravo.
Sklepna misel
Razmišljanje o Naravi Danes v času vzpona Antropocena združuje različne, včasih nasprotujoče si scenarije od oblikovanja ozemlja, čigar meje določajo »zeleno gospodarstvo«, okoljske etike in neizbežnosti negotove prihodnosti, ki jo napoveduje vedno bolj strašljiva sedanjost. Čeprav so ogroženi tako človeški kot nečloveški ljudje, se kljub napovedani skupni distopiji še vedno pojavljajo položaji in opozicije moči: moški-ženske in človeško-nečloveško.
Narava je talka današnjega časa: kot uporabna dobrina, ki jo je treba izkoriščati, turistična pokrajina, v kateri je treba uživati, ali večnamenski subjekt katastrofe, od naturalističnih do utopičnih ali distopičnih scenarijev, uporabljenih v izobraževalne, umetniške, znanstvene ali komercialne namene. Še vedno je podrejena procesom prisvajanja, ki zakrivajo in zanemarjajo njeno bistvo. Nazadnje pa je prepuščena sistemskemu samouravnavanju, ki je okvarjeno zaradi človekovih poseganj in v zvezi s katerim ni zagotovil, temveč so le utemeljeni strahovi.
Povezave med popredmetenjem žensk in Narave, nadomestljivih in ločenih od svoje nravi, so (prikrit) del vsakdanjega življenja. Zrcalijo se skozi žensko kot objekt, nedavne boje proti zakonodajni zaščiti posiljevalcev ter odzive na druge primere zlorab in drugih diskriminacij na osnovi spola, prisotnih tudi v tako imenovanih razvitih državah, vendar pogosto prikritih in zaščitenih z zakoni ter gospodarskimi in družbenimi interesi.
Zdi se, da ujetnice_ke miselnega modela, ki uporablja vrsto zvijač in uveljavljanja moči nad občutljivim in ženskim, ženskami, živalmi in naravnim svetom, vodi ista ideologija, misel oziroma imaginarij: podrejanje androcentrični_antropocentrični_dualistični_mehanistični_kapitalistični strukturi. To je pet izhodišč, na katerih sloni in deluje Antropocen_Kapitalocen. Nakazujejo (in priznavajo) nujnost epistemološkega preoblikovanja, ki je prelagano v nedogled in ki se mu z vsemi močmi upirajo, in sicer z uporom, ki naznanja konec upanja za Življenje, kot ga poznamo.
prevod: Nataša Pucelj
Literatura
Abram, David (2007), A Magia do Sensível, Lisboa, Fundação Calouste Gulbenkian.
Adovasio J.M., Soffer, Olga, Page, Jake (2008), O Sexo Invisível, Lisboa, Europa-América.
Bateson, Gregory (1980), Mind and Nature – A Necessary Unity, New York, Bantam Books.
Beckert, Cristina (koord.), (2003) Ética Ambiental uma ética para o futuro, Lisboa, Centro de Filosofia da Universidade de Lisboa.
Beckert, Cristina, Varandas, Maria José (coord.), (2004) Éticas e Políticas Ambientais, Lisboa, Centro de Filosofia da Universidade de Lisboa.
Benjamim, Walter (1994), Rua de Mão Única. Obras escolhidas. Vol.II. São Paulo, Brasiliense.
Castro, Ilda Teresa (2015), Eu Animal – argumentos para um novo paradigma – Cinema e Ecologia, Lisboa, Zéfiro.
Capra, Bernt (1990), Mindwalk, ZDA (film).
Eliade, Mircea (1996), Zgodovina religioznih verovanj in idej, Ljubljana, DZS. Prevod: Mojca Mihelič.
Eaubonne, Françoise (1998), “Écologie et Féminisme: Révolution ou Mutation”, Silence, Paris, numéro 220-221.
Foucault, Michele (2005), As Palavras e as Coisas, Lisboa, Edições 70.
Guattari, Felix (1989), Les trois écologies, Paris, Editions Galilée.
Latour, Bruno (2013), “Para distinguir amigos e inimigos no tempo do Antropoceno”, Revista de Antropologia, São Paulo, USP, 2014, V. 57 NºI, pp.17.
Latour, Bruno (2015), “Fifty Shades of Green”, Environmental Humanities, 7, Duke University Press, pp.219-225.
Merchant, Carolyn (2006), “The Scientifique Revolution and The Death of Nature”, ISIS 97 (3), Chicago, University of Chicago Press Journals, pp.513-533.
Migdley, Mary (2007), Earthy Realism, The Meaning of Gaia, UK, Societas.
Miller, George (2015), Pobesneli Max: Cesta besa, ZDA (film).
Mulvey, Laura (1999), “Visual Pleasure and Narrative Cinema”, Film Theory and Criticism: Introductory Readings. New York:Oxford UP (eds.) Leo Braudy, Marshal Cohen, pp.833-44.
Richards, Janet Radcliffe (1994), The Sceptical Feminist, London, Penguin.
Waal, Frans (2006), Primates and Philosophers: How Morality Evolved. New Jersey, Princeton University Press.
Zimmerman, Michael (1987), “Feminism, Depp Ecology, and Environmental Ethics” Environmental Ethics, Virginia, Philosophy Documentation Center, 9 (1), pp.21-44.
Ilda Teresa de Castro
Ilda Teresa de Castro je umetnica in raziskovalka s področja umetnosti in ekologije, ekomedijev in ekofilma. Je članica ICNova, inštituta NOVA Institute of Communication v Lizboni. Doktoririrala je s področja komunikologije ter filmskih in televizijskih študij v Lizboni leta 2012, obenem pa je tudi postdoktorska raziskovalka v okviru institucije CineLab/IfilNova s projektom Landscapes and Changes - Movements (2019). Kot ekoumetnica razvija multidiscipinarne projekte na presečišču umetnosti in ekologije, pri čemer se osredotoča na področje ekologije in živali. Je ustanoviteljica in urednica spletne platforme “animalia vegetalia mineralia" [https://