Živa trupla: feminizem in odsotni referent pri Carol J. Adams
Vzporednice med feminističnim gibanjem in gibanjem za osvoboditev nečloveških živali: kako razumevanje odsotnega referenta v specistični in seksistični rabi jezika analizira in utemeljuje preplet diskriminacije nečloveških živali in žensk ter cisspolno nenormativnih oseb. Meso kot prosto lebdeča podoba – brez reference na prakse ubijanja, mučenja, posiljevanja – ter kako detektirati, kako se specizem in seksizem v jeziku in v praksi medsebojno podpirata. Kdo je meso?
Carol J. Adams, ena izmed ključnih avtoric na področju intersekcionalnosti pozicije nečloveških živali in žensk v družbi, v svoji drugi knjigi, Neither Man nor Beast: Feminism and the Defense of Animals, izpostavi patriarhalnost (teoretičnega in aktivističnega) gibanja za pravice živali v odsotnosti ženskih avtoric. Pokaže, kako gibanje izpostavlja avtorje: očete (Regan, Singer, Derrida), medtem ko spregleduje avtorice, predvsem ekofeministke, ki so preizpraševale (naš) odnos do nečloveških živali: Ruth Harrison, ki je leta 1964 v knjigi Animal Machines raziskovala industrijsko živinorejo; romanopisko Brigid Brophy, katere članek »The Rights of Animals« za londonski The Sunday Times leta 1965 je vplival na knjigo Petra Singerja Animal Liberation, ki je izšla leta 1971.1Adams, J. Carol. 2018. Neither Man nor Beast: Feminism and the Defense of Animals. London, New York: Bloomsbury, xvii. Poznavanje ključnih razmislekov feminizma v odnosu do nečloveških živali ter njegove pozicije (oziroma getoizacije) znotraj gibanja za osvoboditev živali – ne le specističnih praks (spregledov) znotraj feminističnih gibanj (in vprašanja, kako se slogan osebno je politično dotika prav naših krožnikov, naših lastnih sob) – je ključno za analizo prepletov različnih oblik diskriminacij (ne samo na podlagi spola, temveč tudi na podlagi rase, razreda) ter tega, kako med sabo utrjujejo marginalno pozicijo in ohranjajo odsotnost referenčnega okvira mesa – odsotnost smrti nečloveških živali in odsotnost objektivizacije žensk (skozi odsotnost smrti). Seksualizirano meso = živo truplo.
Gibanje sufražetk v 19. stoletju je bilo prav tako kot zdajšnje gibanje za pravice živali boj za status osebe; sam termin specizem je koncept, izposojen iz teorij feminističnih in manjšinskih skupin. Josephine Donovan kritizira racionalizacijo boja za pravice živali v Reganovih in Singerjevih tekstih ter skozi historični pregled feminističnega gibanja in boja za pravice živali raziskuje ženske vloge v gospodinjstvu (kdo je tista_i, ki pripravlja hrano) in predsodke, da je ženska bliže naravi ter kot takšna neracionalna in bolj emocionalna. Na podlagi tega izpostavi emocionalni vidik osvoboditve živali – zanika zagovarjanje enakopravnosti živali na podlagi kriterijev njihove inteligence ali njihove sposobnosti moralne presoje in raziskuje povezanost žensk z naravo ter z drugimi bitji in njihovo identifikacijo z zatiranjem nečloveških živali.2Donovan, Josephine. 1990. Animal Rights and Feminist Theory. Signs, 15(2): 350–366. Carol J. Adams v svojem prelomnem delu The Sexual Politics of Meat, A Feminist-Vegetarian Critical Theory predloži orodje za razumevanje procesa naturalizacije smrti in konceptualne distance do praks ubijanja ter posiljevanja nečloveških rejnih živali, način, kako z uporabo jezika formiramo odnos do trupel na krožnikih: koncept »odsotnega referenta«, ki ga postavi v polje analize specizma.
Opredeli tri načine oz. ravni delovanja odsotnega referenta: 1. dobesedna raven: smrt nečloveške živali (žival je na krožniku dobesedno odsotna, saj je meso na krožniku mrtva nečloveška žival, njeno življenje je fizično odsotno); 2. definicijska raven: skozi poimenovanje se ustvari razdalja med nečloveško živaljo in referentom (namesto »mrtva krava/teliček« poimenovanja »govedina/teletina«); ter 3. metaforična raven: nečloveške živali (ali njihovi referenti se uporabljajo kot metafora za človeško izkušnjo (»počutila sem se kot kos mesa«). Živali lahko postanejo odsotni referent za izkušnje žensk (izkušnje na podlagi spola), hkrati pa so lahko v podobah živali ženske odsotni referent (podobe seksualiziranega ubijanja živali, poimenovanja rejnih živali ženskega spola z izrazom »bitch« (»psica«), v našem prostoru so sicer bolj pogosti izrazi prasica, svinja).3Adams, J. Carol. 2015. The Sexual Politics of Meat: a Feminist-Vegetarian Critical Theory. New York, London: Bloomsbury, 20–24. Primerjanje žensk z živino, kravami, prašiči degenerira ženske ravno zaradi tega, ker je podrejenost nečloveških živali tako samoumevna.4Wyckoff, Jason. 2014. Linking Sexism and Speciesism. Hypatia, 29(4): 731. Samo poimenovanje določenih praks zatiranj nečloveških živali kaže na ključne preplete med specizmom in seksizmom: »stroj za klobase«5»sausage machine« (Adams, 1991: 132)– izraz za reprodukcijo prasice; »posiljevalna natezalnica«6»rape rack« (Adams, 1991: 133)– način, kako »umetno osemenijo« prasice (in krave), ter samo poimenovanje živali kot »terminalne živali«.7Adams, J. Carol. 1991. Ecofeminism and the Eating of Animals. Hypatia, 6(1): 126–133.Terminalne nečloveške živali, ki v našem jeziku sploh nikoli niso obstajale, saj so zmeraj že bile mrtve – obsojene na smrt in popredmetene v njej – zajtrk, kosilo, večerja, sendvič.
Adams v svojih obsežnih delih raziskuje tako seksualizacijo nečloveških živali kot tudi animalizacijo (in skozi animalizacijo zmeraj popredmetenje in predvsem zmeraj seksualizacijo žensk) – eden izmed ključnih vizualnih primerov slednjega je na naslovnici njene knjige The Sexual Politics of Meat: gola ženska s kavbojskim klobukom, ki se nastavlja gledalcu (brez _ki), njeno telo razdeljeno na posamezne kose mesa, kot shema nečloveških živalskih trupel v mesnici: bedro, stegno, rebro, jušne kosti, ramstek, prsi. Podoba se dobesedno nanaša na trupla, kose mesa, jih poimenuje kot takšne in jih s pozicioniranjem na živo žensko telo tudi metaforizira: one (nečloveške živali) – oziroma niti one, temveč deli njihovih razmesarjenih teles – so označevalec depersonifikacije, seksualizacije in popolnega popredmetenja ženske – osebe – v golo telo, tako kot so nečloveške živali v svojih »življenjih« v klavnicah, na kmetijah čakajoči živi kosi mesa, delci, razdeljeni glede na rabo: na juho, zajtrk, na krzno, usnje, kremo … Telo ženske na naslovnici knjige Carol J. Adams nima niti statusa telesa (kot truplo, kot žival, pripravljena na zakol, ga niti ne more imeti), vse, kar ostane od tega, od teh (njih), na katere se nanaša, so kosi, delci, ona je prikaz živega trupla, pripravljenega na konzumiranje, pripravljena je na zakol.
Eva Matjašič
Eva Matjašič, nekdanja študentka sociologije kulture, feministična lgbtqia+ veganska aktivistka in teoretičarka.